Narodne pripovedke za mladino III/Deklica in pesoglavci

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Narodne pripovedke za mladino III/O treh bratih in treh hčerah Narodne pripovedke za mladino III/Deklica in pesoglavci
Fran Nedeljko
Narodne pripovedke za mladino III/Kaj ni nikoli bilo in nikoli ne bode
Skenira in pregleduje Katja Dolenc (pogovor).
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Deklica in pesoglavci


Ta čas, ko so bili se Pesoglavci po teh krajih, plela je neki jako lepa deklica sama na njivi. Kar je zagledala, da gre veliko pesoglavcev mimo. Ker je vedela, da so hudi, in zavoljo svojih pesjih in kosmatih glav strašni videti, zbežala je s polja. Pesoglavci vidijo, da je mlada, in pravijo : „Dajmo jo vjeti !" Brž se celo krdelo spusti za njo v dir. Deklica je vedela, da ne uide urnim petam, zato spleza na gosto smreko in se skrije med vejami. Pesoglavci pa imajo pesjo glavo in oči v tla obrnene, zato ne morejo navzgor pogledati. Tako niso mogli videti, na kateri smreki deklica skrita čepi. Bodli so toraj s svojimi dolgimi sulicami ob deblih od smreke do smreke tako dolgo, da je po skorji nekega drevesa pritekla rdeča kri. Obstopili so tisto smreko in so jo izruvali; tako jim je prišla deklica v pest.

Zaprli so jo potlej v visoki grad, ki ni imel nič vrat. Tam notri ni videla žive duše, kakor včasih Pesoglavce, ki so na noč domu zahajali, po dnevi pa zaklenili njo in eno mačko; samo lino so jej odprto pustili, da je solnce sijalo črez njo. Tam notri je vun in vun jokala ter Boga prosila, da bi se enkrat prišla k očetu domu. Večkrat je mislila skozi odprto lino na streho zlezti in s strehe skočiti na tla. Pa vselej, ko je nogo vzdignila, skoči mačka na lino in tako jezno začne renčati in parklje brusiti, da je bilo deklico strah. Nekdaj posebno mocno joka in Boga prosi. Kar zagleda starega :. dedca pred seboj. „Kaj ti je, mlada?" nagovori jo dedec. „K očetu bi šla rada," pravi deklica. „Kako bos sla, ali ne ves, da pesoglavski grad nima vrat ?" reče dedec. „Vem, ali jaz bi skoz lino šla, pa me ta mačja žival ne pusti," pravi ona. „Zato te ne pusti, ker ima mačka v repu devet peklenskih vragov, ki so vsi s Pesoglavci zmenjeni. Daj mački kos mesa in kadar ga bo pobirala, odreži jej rep, vrzi ga čez glavo devet komolcev daleč čez lino in nič več ti ne bode branila".

Tako je mož djal in je zginil, da deklica ni vedela, ni kedaj ni kam. Storila je po njegovem svetu : dala je mački mesa, v hipu odrezala jej rep, vrgla ga devet komolcev daleč čez glavo in tiho se je huda žival potuhnila v kot. Deklica spleza precej v mraku čez lino na streho in ko ni vedela, ne kam ne kod doli ob zidu, vidi kosorepo mačko počasi in klaverno lezti po vrhu slemena na drugi konec poslopja. Leze za njo in pride do drevesa, ki se je s svojim vršičkom dotikalo strehe, in ko vidi mačko po drevesu priti do tal, pleza se ona in srečno, uteče.

Noč se je bila storila. Pesoglavci pridejo domu in zagledajo kosorepo krvavo mačko. Brž uganejo kaj je to, in dvanajst jih poišče sled in teče za ubežno deklico. Med tem je bila pa ona že blizu očetovega doma pritekla. Oče njen je imel kovačnico pri vodi :zidano. Tisto noč ga ni bilo doma, ker je bil šel izgubljeno hčer iskat. Zato povodno kolo, ki je sicer kovaški meh gonilo, ni klopotalo, ampak vse tiho je bilo. Vrata so bila zaprta, okno z železno mrežo prepredeno, zato ni mogla noter. Dolgo je klicala in klicala, pa očeta ni bilo, že je mislila pred kovačnico na klopi zaspati, kar jej pride na misel: morda bi me zasledili Pesoglavci in se hujše bi mi bilo. Zato premišlja, kako bi noter prišla. Na zadnje jej v glavo pride, da lahko navadno kolo sname in pri luknji pride v kovačnico, in res tako stori. Komaj se notri oddahne in naredi luč, kar zasliši zunaj Pesoglavce govoriti. Po sledu so bili za njo prišli. Brž podpre vrata in še bolj z železom zasloni okno, v roke pa vzame široko sekiro, ki jo je bil oče ravno prejšnji dan naredil in se vstopi k lini, skozi katero je bila sama noter prišla. Kmalu izvohajo Pesoglavci to luknjo in eden prikaže pesjo glavo v kovačnico. Deklica mahne in mu jo odbije. Potem ga potegne popolnoma noter. Drugi so menili, da je sam zlezel, in pokazal se je se eden in zopet eden skozi luknjo, kateremu se je vsakemu tako primerilo, kakor prvemu.

Ko je drugo jutro oče kovač žalosten prišel domu, našel je hčer in na kupu v kovačnici dvanajst Pesoglavcev, ki jih je hči pobila. J. Jurčič.