Narodne pripovedke za mladino III/Kaj ni nikoli bilo in nikoli ne bode
| ← Narodne pripovedke za mladino III/Deklica in pesoglavci | Narodne pripovedke II/Kaj ni nikoli bilo in nikoli ne bode Fran Nedeljko |
Narodne pripovedke za mladino III/Kako so trije bratje hudiču služili → |
Skenira in pregleduje Katja Dolenc (pogovor).
| |||||||||||
Trije bratje so se vozili po morju. Nastane pa burja in raznese se jim ladija. Bratje splezajo na goro, ki je štrlela iz morja. Tamkaj najdejo studenec, nalove ob kraju rib in v goščavi dobijo tičev. Pa kaj jim vse to pomaga : ognja niso imeli. Spleza eden bratov vrh gorice in zagleda onkraj ogenj. Bratje so bili vsi v veselju in precej se zmenijo, tako, da naj gre starejši po ,ogenj tjakaj. Prvi brat se res napravi na pot črez gorico v drugo doline, kjer je ogenj bliščal. Tam najde kosmatega grozno velikega junaka, ki je v roki držal grčavo batino, betičasto na koncu in stražo stal pred ognjem. „Kaj bi rad, hlačtek?" vpraša prvega brata. „Ognja," pravi on, „trije bratje smo, radi bi kurili, a ognja nimamo". „Dam ti ga", reče junak, „samo to mi moraš povedati : kaj ni nikoli bilo, in zdaj in nikoli ne bode?" Brat nekaj časa čenča, uganjuje, pa menda že ni pravega vedel in pravil, ker je kosmatin zavzdignil batino, grčavo palico, in mu jih prav dobro nametal na hrbet, ognja pa nič dal. Brat je jokal in prišel nazaj. „Pojdi ti!" pravi drugemu bratu. Ta gre, a zgodi se mu ravna tako : s palico je dobil po hrbtu, ognja pa nič. Mlajši je bil, kakor kak štramle in rekla sta mu brata : , I, kaj boš ti hodil, šleva šlevasta, še midva nisva mogla ničesar dobiti, kako bi šele taka štranja dobila, ko si ti!"
Ker je pa prihajala čimdalje večja sila, začneta mu še sama prigovarjati : „Poskusi, morda boš imel srečo, glave nimaš, to znava". Mlajši brat gre tjakaj k junaku, ki je kuril. „Kaj bi rad, hlapček?" ogovori ga oni. „Ko bi mi malo ognja dali. " „Menim, že dva trapa sta bila tukaj, obema ga nisem dal, ako boš ti bolje odgovoril,, pa ga dobiš. Povedi mi kaj tacega, kar še nikoli ni bilo; ni in nikdar ne bode." Mlajši brat pomišlja in si izmisli : ,To ti prece povem," pravi junaku, ki je ogenj imel, „le poslušaj me". ,,Nekdaj se je bil nekdo boba najel. En bob se pa ni bil v njem razkuhal, ampak je bil napol surov, cel ostal. želodec ga zato ni maral, temveč ga je iz sebe dal. In iz tistega boba je vzrastlo veliko drevo, ki je segalo noter v nebesa. Ob eni strani je imelo namesto vej gosto štrclje, kakor pol lestve. „Kaj bi bilo", rekel je tisti človek, ki se je bil boba najedel, -„kaj bi bilo, ko bi jaz sosede in babo in otroke in to svet zapustil ter po tem drevesu v nebesa zlezel, ki je vzrastlo iz mojega boba.
Nebesa so le nebesa, svet je pa le svet". In ne bodi neumen, tisti človek zleze ob drevesu v nebesa. Vrata so bila le prislonjena, samo malo jih odrine in v nebesih je bil. Boga in svetnikov ni videl. Sv. Peter je imel leseno stopo in bet, sedel je na trinogatem stolcu in proso tolkel, mekine pa so letele iz stope na prtiček, ki je bil razgrnjen po tleh. „Kaj boš naredil, Sv. Peter? Pšeno ? ga vpraša „Kašo bi rad jel", pravi Peter, „pa tolčem tu-le za vrati in sproti čakam, kedaj pride kaka duša to gori, pa ze dolgo ni nikogar". Človek malo posedi, Peter pa v stopi pšeno dela. Pa jelo 'se je možu v nebesih dolg cas zdeti in zelel je na svet nazaj. „Jaz grem domu k babi in sosedom", pravi Petru. „Stoj, - prijatelj !" odgovori Peter, „ti si prišel po drevesu gori, kaj ne ? Drevesa pa ni vec, zakaj ravnokar je prasica drevo izpodrila, bobek snedla, iz katerega je vzrastlo in vse se je posusilo ter na kup padlo. Kako čes zdaj doli?" ,To bo pa napak", pravi to človek, „ali nimaš nič vrvi ali kaj enakega; tacega, da bi se po njej na zemljo spustil˘" „Nič nimam", pravi Peter. „Daj mi, daj mi pehar mekin, ko pšeno delaš, pa si bom sam splete iz njih vrv".
Peter mu da mekin, on pa splete vrv iz njih ter jo priveže za štekelj pri nebeških vratih in se spusti po tej vrvi prod zemlji. Pa vrv je bila prekratka. Kaj stori človek? Spleza zopet navzgor, odreže vrv od zgoraj in jo priveze na spodnji konec. Tako dela zmeraj in prileze že blizu zemlje. Samo še za dober skok mu je manjkalo. „Ni vredno, da bi še to dovezoval, mar skočim", pravi in skoči na zemljo. Pa bilo je se previsoko, ker vdrl se je bil sedem komolcev globoko v zemljo in venkaj ni mogel priti. „Čakaj, cakaj," tako je rekel, „saj imam doma rovnico, grem, pa po njo, pa se odkopljem". Gre domu, vzame rovnico in se odkoplje iz - zemlje. ~Da to rovnica nikdar nikogar več no bode odkopala, zato jo v ogenj vržem", mislil si je tisti človek, in zares je vrgel rovnico v žrjavico. Kaj se zgodi. Železna rovnica je zgorela, lesen ročnik pa je ostal v pepelu cel. Tisti mož pa gre domu in. med potoma sreča botre, ki so otroka h krstu nesli. „Koga nesete?" vprasa jih čegav je to otrok ?" „I, to je tvoj oče, otudi-le se je rodil, zdaj pa ga nesemo h krstu", reko mu botri.
Tako je pravil mlajši brat, ki so ga za štramleta imeli, junaku, ki je ogenj pod palico imel. „Dobro si povedal, ognja ti bom dal," reče mu junak, nagrabi utrinkov in ogorkov ter žrjavice v ponev in mu jo da.
Bratje so kuhali, pili in pojedali, meni pa ničesar dali.