Narodne pripovedke I/Čevljarjev sin

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Narodne pripovedke I/Pamfiljuš Narodne pripovedke I/Čevljarjev sin
Fran Nedeljko
Narodne pripovedke I/
Skenira in pregleduje Katja Dolenc (pogovor).
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Čevljarjev sin

Živel je ubog čevljar, ki je imel edinega sina. Ker ne more obeh preživeti de sinu, naj gre po svetu službe iskat. Deček vzame žalosten od očeta slovo in se poda po širnem svetu. Pride do nekega mesta. Tam sliši o bogatem židu, ki je sicer svojim slugom dobro plačeval, pa vsak mu je v kratkem umrl; zato se mu ni nikdo rad nudil za hlapca. Čevljarjev sin se tega ne vstraši nego se poda k židu in ga poprosi, naj ga vzame v službo. Mladeneč mu služi verno in dobi prvo leto za plačilo sto ranjšev. Prihranil si je toliko, da je kupil očetu malo hišico. Ko preteče tretje leto, reče židov dečku: „Zdaj grem po svetu kupčevat, hočes li z menoj iti?" - ,;Zakaj pa ne? saj je dobro, da še več sveta vidim, pa se kaj novega naučim." -

Gresta tedaj daleko in prideta v neko mesto. Tu reče židov : „Čakaj malo, v mestu imam znanca, ki mi bo pomagal kupčevati ; grem ponj," reče in odide v mesto. Ko fant nekaj časa čaka, pride žid ves poparjen nazaj in pravi : „Ni ga več tu, pot je bila zastonj, zdaj morava nazaj domu !" Na to deček : „Zakaj pa, bi vam ne mogel pomagati jaz ? poskusiva !" - Žid privoli drage volje in odideta dalje. Gresta tako daleč, da prideta pod zlato goro. Tu reče žid : „Zdaj te zašijem v volovsko kožo, ti pa mirno čakaj, da prileti velik ptič po te, ki to ponese na goro. Ondu spravi kamenja, ki tam leži v kožo in jo vrzi doli." Deček privoli in oni ga porine v kožo. Na to prileti zlatogorski ptič in ga zanese na strmo goro. Tu prereže dečko kožo in zleze iz nje.

Nikdar še take lepote videl ni; krog njega se je vse svetilo zlata in srebra; celo drevesa so imela zlata peresa, mož kojimi se je bliščalo polno rumenega, rudečega in drugobojnega sadja - vse iz žlahtnega kamenja. Ko še tako gleda in se čudi, prilete veliki ptiči in ga hočejo umoriti; on se jih ubrani in hoče nazaj z gore - pa poti ni bilo nikjer.

,,Kaj hočem sedaj storiti ?" vpraša sam sebe. ,,Nazaj z gore ne morem, tu me pa pričakuje gotova smrt. Še le zdaj vem, kam je spravil žid vse hlapce. Pred smrtjo pa se itak lahko kako dobroto storim svojemu gospodu !" To izgovorivši počne kožo polniti z dragimi kamni, ki so ondu ležali, kot pri nas kremen. Na to se poda v drugi kraj gore in pride do velike jame; to pobere jeden dragih kamnov in ga zaluči v votlino, da bi vedel, kako je globoka. Kamen se trklja navzdol, kakor po stopnicah; zleze tedaj v luknjo in pride na velik travnik. Na konci travnika vidi drevo in ko pride bliže, spozna, da je lipa. Pod njo je stala mala bajtica starega pusčavnika, ki mu nasproti pride in reče : „Ljubi mladenič, kako da prideš to sem? Že sto let nisem videl nobenega človeka!" Potem mu puščavnik pove, da je blizo visoka gora, na koji so tri zaklete deklice, jedna lepša od druge. Vsak dan prilete ;kot race v bližnji ribnik kopat se, tedaj si slečejo krila in postanejo krasna dekleta. Kdor bi pa jedni med kopanjem vzel krilo in skril, temu bi morala deklica žena biti in bila bi rešena. Mladenič gre k ribniku čakat in vidi prileteti tri race. Prva se sleče in spremeni v lepo dekle; zatem se sleče druga, ki je še mnogo lepša in slednjič se sleče tretja in to je še trikrat lepša od onih. Tej vzame deček krilo in je skrije.

Ko se zaklete deklice skopajo, oblečeti prvi prive krili in odletite, tretja pa svojega ne more najti in mora iti z mladeničem. Pusčavnik ju poroči in jima pokaže iz doline pot, mladenču pa še na tihem naroči, naj dobro skrije krilo ; ker ako ga žena zopet v roko dobi, mora se hipoma spremeniti v raco in odleteti in on je ne vidi nikdar več. Puščavnik mu tudi da dosta denarja in reče : „Kupi si grad, pa mi pridi črez leto dni pravit, kako se ti bo to čas godilo." Po puščavnikovem nasvetu kupi mladi ženin lep grad, ženino krilo pa dene v škatljo ter škatljo zapečati. Potem izpusti iz vodnjaka vodo, škatljo na dnu pokoplje, vodo pa zopet napusti. -Žena pa nič ni vedela, kam ji je krilo prešlo, da si je vedno poizvedovala za nje. Nekega dne pa reče možu, da bi rada imela kočijo in konje, ker bi se rada vozila na sprehod.

Ker jo mož močno ljubi, ji ne more odreči nedolžne želje in se napoti kooije in konjev kupovat. Ko je mož od doma, preišče žena vse kote, pa le 'ne najde krila. Žalostna in jezna gre na polje, kjer sreča grbavo beračico. Ta jo poprosi za malo darilce. Grajščakinja ji pa ne da ničesar,se pokara jo. Starka pa odvrne: „Gospa ne žalite in na zasramujte me, stari Ijudje več znajo, ko mladi !" Če res kaj več vet in znaš, pa mi povej, kam mi je mož krilo skril?" - „V grajskem vodnjaku je," poučuje starka; „dajte vodo izpustiti in škatljo izgrebsti - tedaj ga najdete."

Gospa stori, kar ji je starka svetovala, in najde v istini na dnu zapečateno krilo; obleče ga in se na mah spremeni v raco ter odleti k svojima sestrama. Ko mož s kočijo in konji pride domu, ne najde nikjer več žene in izve, da je našla svoje krilo. Žalostni mož se poda k puščavniku, kakor mu je bil obljubil. Ta mu reče: Nesrečen mladeneč, zakaj me nisi slušal in krila bolje skril ; deklice ne vidiš več !" Obupan zapusti puščavnika in pride na polje. Ondu leži mrtev konj ; okoli njega so se zbrali medved, jastreb in mravlja ter se zanj prepirali. Vsak je hotel konja imeti zase, vsak je djal: Jaz sem ga našel prvi, tedaj je moj.“ Kaj se prepirate ?" vpraša mladeneč Medved pravi : „Vsak izmed nas hoče tega konja imeti ter trdi da ga je našel prvi." Mladeneč pa reče: „Konja razdelite med seboj takole: ti jastreb dobiš drob, mravlja konjsko glavo, medved pa ostalo meso! ali ste zadovoljni?" Ker so vsi zadovoljni, reče medved: »Ker si nam tako dobro razsodil, dobiš od vsakega nekaj za plačo ; meni iztrgaj dlako in dokler jo imaš se lahko spremeniš v kakeršnega-koli medveda." Mravlja mu veli : „Meni vzami jedno nogo, da se spremeniš v mravljo," jastreb pa reče: „Meni pa iztrgaj iz kreljuti pero, in dokler je bos imel, postaneš lehko kteri si bodi ptič !"

Mladeneč, ves vesel teh čudodelnih reči, se poda k puščavniku nazaj. Ta pa mu reče: lehko še postaneš srečen, lahko še nevesto dobiš nazaj ! Na gori ima čarovnik one tri deklice-sestre zaprte, in nihče ne more do njih. Zdaj ko imaš te reči, prideš lahko na goro, pa varuj se, da to čarovnik ne vgleda v ptičji podobi. - Ptičev ne more videti !" Mladeneč gre proti gori. En čas leti kot jastreb, zatem beži dalje kot medved; pod gradom se spremeni v mravljo in zleze na okno ; to vidi da so tri deklice v sobi. Zleze v izbo, spremeni se v zalega ptiča in leta po sobi. - Dekleta ga love - kar se naenkrat spremeni v človeka in je vpraša, kako bi je zamogel rešiti. Deklice mu reko, naj se spremeni v mravljo in skrije pod postelj. Ko zvečer čarovnik domu pride jame prva sestra pripovedovati : „Nocoj sem imela čudne sanje : sanjalo se mi je, da me bo nekdaj junak rešil iz tega gradu!" Druga pravi: »Meni se je isto tako sanjalo," in tretja pristavi : „Meni tudi."

Čarovnik odgovori : „To so bile pač prazne sanje ! Ni ga človeka na svetu, ki bi vas zamogel rešiti - zato vam brez skrbi povem, kaj bi moral taisti človek storiti. Imeti bi moral lastnost, da bi se ob jednem mogel spremeniti v mravljo, medveda in ptiča, ker jaz sem mogočen - a imam še trikrat močnejšega brata; drugi moj brat je pa dvakrat močnejši mimo mene. Isti človek bi moral najpred srednjega brata umoriti, na to pa starejšega. Ko bi tega umoril, bi se moral spremeniti ta v psa in oni človek bi se moral spremeniti še v močnejšega psa ter teči za njim, da ga vjame in umori. Potem bi se moj brat vrgel v ptico in oni človek bi tudi moral postati ptič, da bi ga vbil ; v njem bi našel jajce. To jajce bi moral na moji glavi vbiti - še le potem bi bile ve rešene ! - Kdo pa zamore to storiti? Kje je tak človek?"

Mladeneč, ki si je vse zapomnil, odpravi se po isti poti iz grada, po kateri je prišel. Poda se k puščavniku in mu vse pove. Ta mu da svoj blagoslov in mu reče, naj gre čarovnikovih bratov iskat, da je ubije. Napravi se tedaj zopet po svetu in pride v lepo deželo. Ondu se ponudi kralju za pastirja. Isti kralj je imel nekdaj mnogo zlatih ovac, katere pa mu je čarovnik vse odgnal, razun treh ki niso bile na paši. Teh pa kralj ne upa na pašo spustiti, da mu jih čarovnik ne bi vzel in še več pastirjev ne poklal.Novi pastir pa reče kralju : „Pusti mi ovce na pašoo gnati - gotovo ti še one nazaj privedem, katere je čarovnik vzel."

Pastir prižene svoje tri ovce na pašnik, a ne pase še dolgo, kar prilomasti čarodej in ga hoče vbiti ; ta pa se koj v mravljo spremeni in zleze čarovniku na ramo. Tu se pa urno spremeni v človeka in odseka čarodeju glavo. Ko to stori, pridejo naenkrat vse ovce, katere je ta prej vzel. Pastir jih žene domu in kralj se silno razveseli. Mladeneč pa reče : „Še enkrat ženem ovce na pašo, še one moram dobiti, katere je drug čarovnik odvel." Odžene ovce v oni kraj, kjer je gospodoval starejši brat. Ta pastirja kmalu ugleda in zavpije nad njim : „Kaj pa dela moj brat, da to tako daleč pusti ? Le čakaj ti zemeljski črv !"

Pastir se spremeni brž v mravljo in mu zleze na ramo ; ondu se vrže v človeka in odseka čarovniku glavo ; glava pa se spremeni mahoma v psa, ki urno po polji zbeži. Pastir se pa spremeni v medveda in leti za onim; kmalu ga vjame. Pes se hipoma vrže v goloba in zleti prod nebu. A še hitreje jo zvije jastreb za njim; v kratkem ga doleti in umori; v njem najde jajce in ga vzame seboj ; ob enem pa tudi dobi vse zlate ovce, ktere je bil tretji čarovnik brat vzel kralju. Ko vidi kralj pastirja z ovcami prihajati, se močno razveseli in mu hoče dati svojo hčer za ženo in polovico kraljestva prepustiti. Mladeneč pa mu reče : „Zdaj pojdem domu, a čez leto dni se vrnem ; tedaj mi daj, kar hočeš.

Mladeneč pride zopet na goro in se splazi kot mravlja v izbo, kjer so bivala zakleta dekleta. Te ga sprejmejo z nepopisljivo radostjo in mu reko, naj se skrije pod postelj; ko bi pa zvečer čarodej domu prišel, naj bi mu razbil jajce na glavi. Ta se skrije po nasvetu deklet. V mraku - pride čarovnik domu in nasloni po večerji glavo na mizo in zadremlje. Varno prileze mravlja izpod postelje, lazi počasi prod čarovniku in ko dospe za njegov hrbet, spremeni se po bliskovo v človeka in vbije jajce na čarovnikovi glavi. Zemlja, se pod njimi zgane in strašnim gromom in lomom gora razpoči. Čarobna godba jim zadoni na ušesa. Kjer je prej stala gore, stalo je v migljaji krasno mesto. Ta dekleta so bile kraljičine - in gostovanje se je pričelo - kakeršnega si šo misliti ne moremo. Mladeneč se z najmlajšo in najlepšo kraljičino na novo poroči in obhaja ženitvo neznansko sijajno. Postal je kralj rešienega mesta in ni mu nikdar trebalo, tirjati polovico kraljestva od onega kralja.