Narodne pripovedke I/Pamfiljuš

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Narodne pripovedke I/Čudodelni berač Narodne pripovedke I/Pamfiljuš
Fran Nedeljko
Narodne pripovedke I/Čevljarjev sin
Skenira in pregleduje Katja Dolenc (pogovor).
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Pamfiljuš

Bil je reven kmet. Imel je ženo, več otrok in zadolženo posestvo. Žalosten gre na polje orat in sreča zalega gospoda, ki ga prijazno vpraša, zakaj je tako žalosten. Kmet mu potoži svojo revo, oni pa mu obljubi denarja zadosti, če mu kmet odda isto reč v svoji hiši, ktere še nikdar videl ni in za ktero niti ne zna. Kmet misli da tako nima ničesar in mu drage volje obljubi.

Doma pokaže ženi denarje in pove kako in kaj. Žena se močno prestraši in mu razodene, da je prodal svoje lastno še nerojeno dete. Kmalu po porodu pride mu gospod, ki je bil sam peklenšček, po krstni list otrokov in ga odnese seboj. Kmet pa da najmlajšega sina v šolo in ker je imel dobro glavo, bil bi že lahko v dvajsetem letu mašnik - a ni še imel krstnega lista. Moral se je tedaj napraviti na pot ponj. Pobožno je molil več dni, slednjič šel k sv. obhajilu in se spustil na grozno pot - v pekel.

Prišel je po dolgem potovanji v strašne gozde. V gostih lesih skrivale so se zveri, pa tudi brezbrojni roparji. Izza debele bukve stopi silen tolovaj predenj in ga v praša, kam je namenjen. Naravnost mu odvrne mladeneč: „V pekel bi moral po krstni list, pa saj še pota ne znam."

Grozen tolovaj odvrne : „Če je temu tako, tedaj ti pa že pot lehko povem. Jaz sem Pamfiljuš, kum istega peklenščeka. Zato pa mi ti poizveš, kaj imajo v peklu pripravljenega za silovitega roparja Tomaža Pamfiljuša. Če tega vestno ne dopolniš, si mrtev. Na moji seženj dolgi palici je ravno še za eno črtico prostora - znati moraš, da sem vsakemu vbitemu zarezal eno črto!"

Ropar pelje mladenča daleč po ozki dolini, pokaže mu veliko luknjo v kameno steno in odide. Ta pa stopi srčno notri in pride po dolgi votlini v pekel. Neznano polje razprostiralo se je pred njegovimi očmi. Videl je ondu mnogo Ijudi; vsi pa so bežali pred njim in kričali strahu na vso moč. Sredi pekla bil je peklenski glavar lucifer z železnimi verigami k tlom priklenen. Ko zasliši neznansk krik in vrisč, pozove dva hlapca, ki mu morata z železnimi vilami vzdigniti težke trepalnice, da sam vidi, kako in kaj. - Mladenča pozove predse in mu veli, naj hitro pove, kaj zahteva - sicer se zna ves pekel podreti. Glavar pozove vse podložne predse in vpraša drugega za drugim, če ve kaj o krstnem listu.

Pa nobeden nič ni znal. Slednjič prišanta star, hrom peklenšček ; tudi tega vpraša glavar, če ima krstni list. „Imam, pa ga ne dam!" odvrne ta.

„Daj, drugače to vržem na naklo !" Zgrabijo ga, počnejo ga kovati in ga raztolčejo ko hrastov list. Potem ga zopet vkup popravijo in vprašajo, ali hoče dati. Ker še ni hotel, ženejo ga na žareč mlinski kamen in mu odbrusijo pol nog in rok; pa on še ni privolil. Čmeren zapove slednjič glavar : „Vrzite ga na Pamfiljugevo postelj !" - Zdaj pa peklenšček koj pove, kje je list skril; mladeneč ga vzame in odide iz pekla. Dospevši do roparjeve koče pove Pamfiljugu, da je najgroznejša reč v peklu, pred ktero jedino trepetajo duhovi peklenski, postelj Tomaža Pamfiljuša. Tega se stari tolovaj hudo prestraši. Na torišči se obtoži mlademu mašniku vseh svojih grehov ; to pa mu ne more dati odveze, a naloži mu, da mora vrh gore klečati in moliti, zraven pa svojo tolovajsko palico na enem torišči vrteti, dokler ne bi izdolbel skate tako, da bi palica v luknji stala. Moral bi jo potem polivati z vodo, ktero bi v ustih prinašal iz globoke doline na goro. Kedar bi palica ozelenela, dovrgil bi svojo pokoro.

Črez več let gre tisti mladi mašnik ondu mimo na spoved. Prijetno mu zadiši po zrelih jabolkih - kar se prikota jedno z brega predenj. Zdaj se spomni tolovaja in gre vrh gore gledat. Tu najde tolovajevo palico z listjem in tremi zlatimi jabelki. Pred njo videl je strohnelo gručo, kakor star porob. Nad tem je zmolil odvezo grehov - in bel golob zleti iz strohnelega telesa proti nebu.