Najboljše krščansko delo.

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Odkdaj so gobe. Sto narodnih legend
Anton Kosi
Odkdaj merijo krojači z nitjo.
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Kraljevala je dobra in pobožna kraljica, na vso moč vneta za blaginjo svojih podložnikov. Obljubila je veliko darilo tistemu, ki bi leto in dan storil najboljše delo krščanske ljubezni.

Leto in dan je minilo, in mnogo mnogo ljudi se je zbralo, da bi prejelo kraljevo plačilo; sodnica je bila kraljica sama.

Približa se prvi in naznani, da je s svojim premoženjem sezidal prostorno hišo za ubožne bolnike.

Ko kraljica to zasliši, se razveseli in vpraša: »Je li hiša dodelana?« – »Je, kraljica«, odgovori mož, »le kamena še ni na vrhu, kjer bodi zapisano z zlatimi črkami, kaj in kdo jo je sezidal.«

Kraljica ga pohvali in migne drugemu. Ta pove, da je ob svoji troških napravil pokopališče v domači vasi, kjer ga še ni bilo. Pobožna kraljica se razveseli tudi teh besed ter še vpraša, je li delo že dovršeno. – Mož odgovori, da že, samo prelepe rakve, ki jo misli postaviti sredi pokopališča sebi in naslednikom, še ni.

Tudi tega pohvali kraljica. Sedaj pristopi žena in pove, da je ubogo siroto otela lakote, jo izredila in jo vzela za svojo. »Ali je tukaj?« vpraša kraljica. »Kaj pa da, saj jo imam rada, da ne morem živeti brez nje. Pa je tudi pridna, zelo pridna, oskrbuje vse po hiši in mi sreže marljivo in ljubeznivo, da je veselje.«

Kraljica pohvali tudi to krščansko delo.

A sedaj nastane šum med ljudmi; umikajo se neizrečno lepemu otročiču.

Za seboj vede ubogo ženico, ki se brani, kolikor more, ker bi bila rada izpred tolike množice.

»Kaj bi rado, prekrasno dete?« vpraša kraljica.

»K tebi, o kraljica, bi rad prišel ž njo, ki je zaslužila kraljevo darilo za največkje delo krščanske ljubezni.« – Tako odgovori dete resno, pa vendar s sladkim glasom.

»In kdo je to?« vpraša sodnica.

»Ta-le uboga ženica je!« odgovori dete.

»Kraljica,« se izgovarja stara žena vsa preplašena in zmedena, »nič nisem storila, nič, saj tudi nič ne morem storiti; uboga sirota sem, ki živim le ob miloščini.«

»In vendar si zaslužila darilo«, odgovori dete resno.

»Kakšno delo je tedaj storila?« vpraša kraljica.

»Dala mi je kos kruha!« odgovori dete.

»Čujte!« vzklikne ženica trepetaje, »čujte, le droben košček je bil, droben!«

»Tako je«, pravi dete, »toda sama sva bila, in poslednji je bil, ki ga je imela.«

Ginjena kraljica je prisodila veliko darilo dobri ženici, in dete, ki je bilo božje Dete, Jezušček sam, se je vzdignilo ter iz višine blagoslavljalo dobro kraljico.

J. Parapat.