Nagovarjanja

MOLITVE V PRAZNIH HIŠAH

pinija, si, objeta si, si. nič, kot potica z mize vzeta: narahlo strdijo se tvoja leta. ostriga, vate vtkana vzmet, linije ni, in ni ne telesa, mogoče je v roki odmev najinega očeta.

pod modrim ometom komaj zdržijo tramovi, hišam brstijo podi namesto korakov.

ženska poljublja sliko, brezgibna a topla, namesto zaves jo zakriva rjuha.

v roso stopi se zastaran prah na hrastih, vlažna, marčna, si čutena? polna?

diktati sanj. ali budnih gledanj, za katerimi nekdo drug oprezno stoji.

misliš, strmo strmo zame vame samo. oko krompirja s tenko zarezo v telesu.

zame sama. sama razpihana tišina pod kotličem slane vode. samo sama.

nekdo se igra s hitrostjo srca. veš. oljke so leče svetlobe, mir z nami potuje, kot potresi.

ampak v kateri točki zdrzneš stvari in jih zaljubiš? je pušpanov grič postal molilnica?

z vročino kože glino spreminjaš v opeko, tožbe se zvračajo v smeh ki te ljubi v travi.

zrno molka, pomladna retorika, angeli s tisoč mušjih oči v grmičih potonik.

je mogoče slečen bdeti in čuti nagovor, ki ne prihaja kakor človek na prag s topotom sveta?

temna vztrajnost, ki se igra z nevednostjo, da je moč zdržati, nisem, mnogo manj od vsega.

nagni se k duši, bodi kozarec ponujen ustom, na tvojih prsih skrivna roka gnezdi.

vijolica, veslo bivanja, kako mirna si v izgubljenem, neslišna sestra besede.

v sebi domuješ praprot in vse druge oblike čakanja: da greš, a ostaneš sanja.

z doline svetloba odteka v hrib in mleko v skodelah, škornja odtis v sopari zemlje temni.

obleka zdrsne z vratu, ko so še vrata priprta vonju detelje, mravljam, bližini spanja.

luč ni prižgana, dovolj je belo telo, ki strdi se v zveneče vabilo: v pesmi prihaja klic do stvari.

POGLED STVARI

skicirka slačenja hitrost spuščenih las natančnost vedenja kje ženska skriva čas nemi glas vonjavih kolen

bandera stokanja trenutek padel vznak belina vračanja zaraščena v korak ponovljen v odmevnosti sten

polnilnica let solzavi spomin mokrota vetrov magnetičnost vin

ostaja njen vonj na grmovju zalizan v kožuhe ovc spreminja se v težnost storžev in hrapav otroški glas

planktonske noči ošiljenost streh drstenje morja razgrabljeni smeh

njen vonj se seli med ciprese zarisan v razpoke las obleko odvrže v temo ostane nagota zanj

siveča pasovi poreklo devištva španjolski vrtovi smodnišnica spanja

pasati v oblakih med tvojimi boki nevihte v pticah na vratih kolena

poglej med napušoi nebo jih podpira jecljanje odteka po škriljavcih dneva

napeti vratovi zvenčeče budilke zasopli poskoki na postelji ritma

baržunasta prekla ljubezenskih klicev čas skrit pod perutjo razmočene rjuhe

tvoje so prsi rdeči jabolki zmišljeni (ant mandljevih stopal bokov pšeničnih dlakavih koral

ko te dekleta strmo gledajo nimaš telesa le odsev oči nimaš luči le teles devet

kjer je vinograd šepetaš o sli ženske ni v tebi le razmočen srd mehko naročje zvezano v snop

v tebi prebiva bivanje obeh kar je nemirno vonja le tvoj vrat misel ki čaka ljubljenega

ploščadi trebuha obleganje prstov povoščen zamašek v grlu spomina

zaupna veščina zdrsavanje nohta petarda poleganj nabrekanje vina

je hlad med ekstazo dotikanje vonjev poljubljanje čela je hrbet v neznano

diskretno rosen j e obločnica beder sok brezinih popkov močvarasto vrenje

koračnica ustnic prelepljenih s kožo maršruta ljubezni med zrnjem in rožo

zven lesen sliivnat dež in ženski glas deščice brez imen pismenke belih sten srčast hudič jase gibkost kolen lovi reči v sozvočje dni

rižev dim pisker las in moških rim smrt si je našla dno pesemca skrit pomen ništrc spomina razpiha april si vrne njo in njeno slovo

dihanje tal ploščatost tujih stropov pika obraza kukajoča ven iz teme fokstrot mlečnega spoznanja položen v soparo kuhinj vrnjen mir slepoti bivanja močnejših

soline sna oskubljen angel sreče črta puloverjev naštrikane samote biti v srži njene teže kandelaber njene pesmi policaj ki nadzoruje seko smreke

sladki obeti deklic blodnje tik pred spanjem surove igre paternoster klicev pride čaplja ljubezniva topli hlebci otročičev in nemirno zrenje bivanja močnejših

LJUBLJENJE BESED

zravnajva mistiko, s slaščico slečenih mi odpoljubljaš jezik, ko rečeš pograd in me streseš na svoj spanec.

smukec med naju. glejva panje: otroke nerojene gozda z nagibom, ki krajša sapo. da, panje, z njimi prerezana v bitje.

ampak navezana v koga? ki kot stvar med stvarmi muzajoč se drgne ob naju.

hlačnica časa. v tvojo ljubezen, odstavljena, razporek večera ogleda, mlačne vršičke prsi imaš razdružene: takšna je na cepiču verza zamenjana beseda.

skleda bivavcev. stisni med mladim bukovjem dlani, dokler ne boš imela vlažnih ustnic in moke molitve med nogama, in ozri se, če on še opreza za nama: vpiši se v sol, postani kreda.

sklanjatev smeha, tako ozko je grlo tvojega prisostvovanja, da ti ne najdem čepa. zakaj, ko te tepem z naslado, postaneš zamišljena, lanena rjuha, čista teža?

z motivom ribam tvoje telo, z besednim redom, posli spijo, mirno je zdravilišče v praznini speva, ko molčiš z zgodovino, misliš s stegni, postaneš dno, priraslo morju, magnetiš spomin, ti si tuljava.

in ko v izlivu drobno napoved izpolniš, moj začetek obrneš vase, da nalahno umrem; nastanem tvoja brezmejna zabava.

zbrana v bitju, blitva, solza akvarela: kot čemerika združuješ v svoji sapi zokne časa, gojzar trde združitve, napadena gesla spočitih biografov, ki si jim vdela ritme

rekanj: proti jutru, proti jutru! trkat s telesi v diareze razstrtih stvari, ko sva ljubezen že zgrešila, da bd sistem strahu lahko delila z osmozo najinega dela.

NAGOVOR NEGIBNIH

So tudi vedeževalci, ki umejo prepričati duše, naj se v kamnih naselijo, naj po zraku ne letajo.

Kakor orel kroži, dolbe školjka skalo.

Zavist pa se je zalegla dečku v noge, utriplje v ritmu, ki ljubeznivo deklico z gore vabi v dolino. Vendar kar ona vidi, je prej gubanje morja, kar pa mine, se ne more ujeti v njeno prepuščeno telo. Bronzasti obrazi otrok se v njim pripadajočem molku oblikujejo, kot bi pele statve.

Skladnost je, med drevesom in poslovnostjo. Podleže ji, kdor jo ruši.

Kakor most vodo oklepa, tako mu je voda zaman.

Dotikovanja, na plavem. »Odločena sem, odločena,« pa lahko zamenjam ogenj v praproti? Razprla so se jabolka grizenju, sočna plesen.

Tvoje čelo galebe vtaplja v očeh, mrmra v stičišču pobožnosti, da si milovanju pripravljena nebo pogrniti k nogam.

Ni ti bilo lahko zmagati drgeta. Plimoval sem v reki, v takšnem žaru se gibaš, da se je gluh od telesa zmaknil trenutek, ki se k sami zemlji spušča. Rdeča kakor pogled.

Da jo besede pahljajo in rokavice in deževniki. Rdeča, do brnenja. Prej je bilo vse preslišano, morala si si lastiti. Smeh ostaja in popolna voljnost.

Pleskanje, neba plotovi! Srdita, in s trdimi prsmi si se sprehodila po peresni spirali nevidnega, ki se je le umrlih dih spominja.

Vrtinec kretnje, tvoj pobeg k ranjenim. nerazberljivem miru počiva: merjaščev pogled, roke prekrižane v vednost trikotnih sonc. Stopala vesolja, ki jih je utišalo šopirjenje fazanov, podrsavanje škriljavcev, sestavljenih v zvon njegovega svetišča. Lahko odplakneš oči. Tudi počeneš v trnast grm, rodovitna!

Naj bo vse v kraljevski pisavi izbrisano. Se je tako že prehitela globina sveta in počiva obronek gozda, tiktaka z ženskim srcem.

Katastri pesmi imajo na robovih zrisane majhne nebesne ure. Velika je odgovornost tolmačenja. Tudi je takšna spolzkost smisla, ki drsi od pogleda k očem, od tebe k meni. Čutiti nagovor govorice, ki je hlad in strd vztrajnih jezdecev.

Pejmo, život»v sklonjenih, da se vanje zavihne rob sveta. Naj ti razsvetim kožo, ikona.

Katastri pesmi imajo pod zglavjem orošene sipice šepetalcev. A noč je mimo, zgubljenka!

Oj, vraščenost hriba, hrustanec dihati s tabo, ki imaš med lopaticami prostor za moško glavo.

Slišati stanje srebrnine. Sekundico ednine.

In če vrisne telo, vedeti: drugje. Ne biti svoj: je še drugod, ki vstopa v zaprostore dotaknjenke. Kako upočasnjeno! Utihoteno hodočastje, ko je dlan vzporednica sentimentu!

Srajčko imaš na prsih upognjeno kot črko v grški abecedi, medenina govora.

Žaklji bivanja, na otokih šele slišimo mero zemlje, ko se v jutru morje napne nanje kot koža čez otečene prsi otrok. Kdor ga zmoti, cvili dolgo med črnimi babami, ki se z ovcami prerekajo, še preden se s paranjem naskočijo škržati; preden sakralija zraka dočaka sonce, da se z vetrom oplodi; preden spolzi strast med stegni z žensko natančnostjo, kadar duha cvet ali sled ribe v nizki vodi;

in ko baročna svetloba sprijatelji anagrame stvari.

Slamica, ki se za trajanje pogaja, in tudi za trajanje ljubezni; v jutranjem skladju barv med težo kamna, brenčanjem oljke in vezenino vode, prenehaj z opisovanjem!

Takrat se, najprej vlažne od prestanega trohnenja med koreninami otoka, brnistro in črniko, dvignejo začudene beločnice oči in vzplavajo, cvrčeč na ponvi zraka v šibro diha;

na robovih zamazane s staranjem so vendarle oči zelenih zvedavcev, in ko skoz njih se sprhne vodomec s hrbtom mimice in posmehljivim kljunom kače, ne trepnejo; na njih ni rane.

Mogoče zvok, kot bi predrli opno zvezde. In na slemenih, skodle objemajoč, galebi dvigajo pomembnost hiše.

Postaneš nekdo, ki pod moškim ob mravljišču dneva leži, dokler skoz tebe ne vzklije trava; in ko me prepiči veja, da se sinje zelenilo semen objame s tanko upogmno listja, nagovori ne potemnijo, se ne množe: pritajeni glasovi plazilcev, mrzlih prizemnikov mi pritrdijo.

Potem ostrmiš od časa in v tebi zadovoljstvo godrnja kot predivo v mački.

Razdeljeni v speve.

Omamna slika, sličica, kam si ljubico skrila?

možati red hrastove izbe, kjer zvok otrdi.

glasove gozda poješ, uhuj! stopal naslonjenih med krošnje bukev, ki v njih sove šoje čakajo, se s perjem drsajo ob tvoje boke, zastonj!

pride, pride mož iz maha, otroke gole za lase s seboj privleče, jih speče ziblje v čarni divji ples in kliče, kliče, ti telo prikliče v molk.

Razuzdanec, je šepetal o daljnjih dišečih spominih, kjer se popotnik vtaplja v sveti reki, z mesečino oblitim belim čelom. Tako pa se lahko le o poželjivi ženski govori, in res je imel kri na ustnicah, in oči kakor steklene.

O tebi je govoril laži, da si bila lahka kakor pena, nadel ti je razna imena, ker te je hotel čisto in brez trave, katere semena so plodila tvoje noge.

Razdeljeni v speve, v slike skriti, otrdeli v zvok. Pogled sem, k tebi potujem. Ne morem zdržati tihote in mirnosti, ki ti krepi mladost. Negibnost čebele, ki pade v cvet. Mož bo prišel iz mahu, mali maščevalec! | Besede spevom, ljubice slikam, izbam možje. Bukvine krošnje, hrastove mize, prasketanje polen, les.