Na vrhe obešen
| ← V težkih hlačah je utonil | Na vrhe obešen Matija Valjavec |
Ni hotel v luknjo → |
| |||||||||||||
V neki vasi so se v eni noči rodili trije fantiči. Rojenice so jim prišle sodit, kaj bi se naj kateremu zgodilo v življenju in kakšne smrti bi umrli.
Dvema so sodile, da se bosta utopila, eden pa, da mora biti obešen.
Ti trije bratje so bili venomer vkup in nobeden ni šel kam brez drugih dveh.
Kamorkoli bi šli, so bili vselej skupaj.
Neko nedeljo se gredo kopat. Vsi trije so skočili drug za drugim v vodo. Tista dva, katerima je bilo usojeno, da se bosta utopila, nista prišla več ven iz vode.
Resnično sta se utopila.
Zdaj so ju šli ljudje iskat, pa najdejo prva dva utopljena na dnu in ju takoj dajo na trato. Tisti pa, ki je bil obsojen na obešenje, je nekoč že slišal o teh sojenicah, pa je tudi legel med obadva utopljenca.
Potem pridejo sojenice, pa reče ena drugi:
»Kako je to, da se je tudi ta utopil, saj smo ga obsodile drugače.«
Mladenič pa je vse slišal. Ko pa so sojenice odšle, je vstal in odšel po svetu.
Ta tretji brat pa je bil zelo zvest in svet in ni nikogar nikdar z ničemer razžalil.
Ko je hodil že dolgo, pride prosit službo k nekemu gospodu. Gospod ga je res sprejel in to samo za konje, da mu konj ne bi kdo ranil ali ukradel ponoči. Mladenič je zelo pazil na konje, ker se je zelo bal gospoda.
Neko noč pa je sam gospod prišel v hlev, tako tiho, da ga mladenič ni slišal. S špico je prebodel najlepšega konja v hlevu, tako da mladenič ni nič slišal. Zjutraj je mladenič vstal in videl, da je konj zelo ranjen. Teče v hišo k gospodu, pa mu pove, kaj se mu je zgodilo to noč.
Gospod reče, da mora biti kaznovan. Gre ga tožit in ga je stožil tako daleč, da bi moral biti mladenič obešen. Že so ga peljali na vislice, d abi ga vlekli gor, ko priteče neki gospod in kriči:
»Milost! Nedolžen je!«
Zdaj bo rešen vislic. Gospod, pri katerem je služil, ga takoj izplača, mora pa oditi od njega.
Nato koraka dlje in pride do nekega gozda. Zdaj ne ve, kam bi šel, ker se je križalo več poti. Pa jo mahne v ta gozd; gre, gre. Sreča nekoga, ki jaha konja, pa zelo tira. Ta, ki je jahal, se ustavi, dal je mladeniču konja, sam pa je odšel daleč v gozd, kajti konja je bil ukradel.
Za njim pa so pridirjali tisti, katerih konj je bil. Misleč, da je tat, primejo mladeniča, potegnejo več vršičev dreves skupaj in ga privežejo na vsak vrh malo.
Nato razpustijo vrhove in raztrgajo nedolžnega mladeniča, kakor so bile odločile sojenice. Krivec pa je odnesel pete.