Na poti v Nazaret.
← Jezus in otroci. | Sto narodnih legend Anton Kosi |
Kolikokrat se je Marija nasmejala → |
|
Kako razpaljena je zemlja,
Kako pekoč nebes obok!
Uboga mati, ki potuješ,
V naročju ti, ubog, otrok!
»Miruj, miruj, nedolžno dete,
Studenca tukaj najti ni,
Da potolažil bi ti željo,
Ki tudi mati jo trpi.
»Vodnjak zija pred nama prazen . . .
Zahvaljen Bog! Nad zid poglej,
Tam v hladni senci se med listi
Zlate citrone sonče z vej!
»Tam slepec sam sedi na klopi
In straži dom in žlahtni sad;
Morda se naju on usmili;
Stopiva k njemu tja pod hlad!
»O dobri mož, privošči nama
Citrono z veje eno vsaj!
Dva tujca sva iz Nazareta,
Kamor potujeva nazaj.
»Pekoča naju žeja tare . . .«
»» Kdorkoli sta, vzemita le,
Vzemita, ohladita žejo,
Saj Bog nam sadje da in vse.««
Utrga sad ljubeča mati
Zase in svojega Sinu.
In čudo! Trojen sad požene
Na mestu vzetega sadu.
Kdo storil je to čudo, slepec?
Poglej, spregledal si, trpin!
Ne slutiš, kdo gleda nate?
Marija in nje božji Sin
A. Medved.