Kolikokrat se je Marija nasmejala
| ← Na poti v Nazaret. | Sto narodnih legend Anton Kosi |
Beg v Egipet. → |
| |||||||
Marija se je, ker je bila živa, nasmejala samo trikrat. Prvikrat, ko je mali Jezušček ugledal na drevesu lepo jabolko in rekel: »Jabolček, vidiš, kako sem še majhen, da te ne morem doseči? Ker ne morem jaz do tebe, pa pridi ti do mene, ker bi te pojedel tako rad.«
Tem preprostim besedeam se je Marija nasmejala. Ali jablana je slušala Jezuščka in se je nagnila k njemu, da je utrgal jabolko.
Drugič se je zgodilo tako-le: Marija je urezala Jezuščku prvo suknjico in ga šaljivo vprašala, ali ve, kako jo je treba naredili. Jezušček veli: » O, to ni težko. Vidiš, ta rokavček se mora strniti tako in ta tudi tako, in oba rokavčka se morata prijeti stanu tukaj, pa spet tukaj, in tako se napravi vse drugo tako, da bo suknjica lepa in močna. Potem pa jo bom lahko nosil, še ko bom velik.«
Marija se je nasmejala preprostim besedam Jezuščkovim. Suknjica pa se je strnila, in vse se je naredilo brez šiva tako, kakor je bil rekel Jezušček. In ta suknja je rasla ž njim vred ter je ostala cela in lepa, dokler je živel. Nosil jo je do smrti. Po njegovi smrti pa so vadljali zanjo vojaki, kakor je zapisano v Svetem pismu.
Tretjikrat se je Marija nasmejala Jezuščku, ko je bil že nekoliko odrasel in je pomagal delati krušnemu očetu, sv. Jožefu.
Sv. Jožef je potreboval deske. Desko je našel, ali ko jo je pomeril, se mu je zdelo, da je nekoliko prekratka. Jezušček veli: »Kaj zato, če je prekratka, pa jo potegniva!«
Marija se je nasmejala preprostim besedam.
Sv. Jožef in Jezušček pa sta prijela desko, in deska se jima je tako potegnila, da sta jo lahko porabila.
Zapisal J. Trdina.