Mrtvi ženin

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Sin jež. Mrtvi ženin
Tolovaj Mataj in druge slovenske pravljice
Fran Milčinski
Laži
Spisano: Matteja
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


MRTVI ŽENIN


Oče so se kregali, mati so vekali, lepe Majdalenke pa niso brigale ne očetove besede ne materine solze. Sredi temne noči je tiho ušla iz kamrice, iz bele hišice, na zeleni pasi pod širokim gabrom: jo je čakal mladi Anzelj in jo je pozdravil in vprašal: »Golobica, mokra so ti lica?«

Odgovorila je in rekla: »Mokra od solza, ker me moji hočejo razločiti s tabo.«

Pa je dejal Anzelj: »Če sama nočeva, kdo naju bi razločil! Glej zvezdice na nebu, kolnem se ti, da ugasnejo prej, kakor moja ljubezen v srcu!« .

In rekla je Majdalenka: »Ti si moj in bodeš moj in nihče drugi in naj te čakam do sodnega dne.

Dala sta si vero in roko, da si ostaneta zvesta, zgodi se karkoli, zvesta do groba in čez grob, tudi bridka smrt ju ne razloči. Tako sta se menila in sta mislila, da ju nikdo ne čuje, pa ju je čula zelena trata pri nogah. Z zoro zjutraj so se pripasle bele ovce pa jim je zelena trata razodela, kaj je slišala, ovce so povedale pastirju, pastir gospodarju, gospodar ženi, žena vsej vasi, tako sta zvedela tudi oče in mati.

Zdaj je oče vse noči zaklepal lepo Majdalenka v kamrico, lepa Majdalenka si je pulila lase in je preklinjala zeleno trato, da ne bi zelenela, bele ovce, naj jih pokoljejo volčje, pastirja, naj ga obesijo Turku, gospodarja, naj mu zapalijo hišo, ženo, naj ji strohni jezik! In še se je zaklela: »Moj je, moj bo mladi Anzelj, tudi bela smrt naju ne loči!«

Zmislil si pa je tačas presvetli kralj in je zbral mogočno vojsko, da jo pošlje nad Turka. Oče Majdalenkin je bil župan in je ukazal biričem, biriči so pobrali tudi mladega Anzlja — kar koj in brez slovesa je moral v vojake in odtod.

Ko je to zvedela lepa Majdalenka, je vila bele roke, točila grenke solze in klicala svojega ljubega in veter je nesel njen glas čez gore in vode globoke v turško deželo.

Anzlju se je zdelo, kakor da sliši glas svoje ljube, in težave so mu hodile čez srce, kakor gredo megle čez solnce, in od solza ni videl pota. Bombrbom je boben brnel in priganjal naprej, dolgi so bili marši, trudni so bili dnevi, še hujše noči. Trda tla so mu bila blazina, smrekove veje so mu bile odeje, bleda lunica edina prijateljica, svetla sablja edina pomoč.

Tako je minilo sedem let, osmega pol. Vojna se je iztekla, sovražnik je bil pobit. Vračali so se fantje, raztrgani, zamazani — da so bili le zdravi! Za njimi so prihajali, ki so bili ranjeni, ob palici, na vozeh: dali so kralju nogo, roko, le-to preljubo zdravje. In še je kateri prišel, da je bil v Turkih ujet in je srečno ušel. Mladega Anzlja ni bilo ne med temi ne med drugimi, nikdo ni vedel, ali je še živ ali mrtev.

Lepa Majdalenka pa ga ni pozabila. Ni se česala, ni se kitila, ni hodila ne v cerkev ne na ples. Oglašali so se snubci, pa jih je z grdo zavračala, le jokala se je in klicala mladega Anzlja, žalovala je in vendar še upala in je skrivaj šivala poročno balo.

Prišla je zelena pomlad, lepa Majdalenka je hodila po vrtu, nabirala je drobne rožice in delala šopek iz nemškega rožmarina in rdečega nagrlina in zraven hrepenela in govorila: »Ali živ si, Anzelj, ali mrtev, po šopek vendar boš prišel.«

Pa je bilo zvečer, ura je udarila enajst, nič živega se ni več ganilo v hiši, le Majdalenka je še čula. Kar potrklja na okno. Majdalenka hitro k oknu, kaj je, kdo je — glej pod oknom Anzlja na belem konju!

Majdalenka bi zavrisnila, ko bi ji dala sapa. S tresočo roko je odpirala, z drugo bi že objemala.

Anzelj pa mrk in bledi je rekel in priganjal: »Le hitro zberi svoje reci, pičel je čas, dolga bo pot!«

Lepa Majdalenka ni nič vprasevala, nič se branila; urno je zbrala, ročno povezala bele srajčke, zidane rutice, vso svojo poročno balico, nagnila se je skoz okno, mladi Anzelj jo je prijel za belo roko in jo posadil k sebi na konja.

Mesec je svetil kakor beli dan. Spustila sta se v dir, iskrile so se podkve, meglica se je delala od konjske sape, pot je izpred nju bezala nazaj.

Daleč, predaleč dirjata, da pridirjata do širokega polja, in Anzelj reče:

»Pogledi, moja ljuba ti, in pa povej, ali strah te ni! Luna in zvezde svetijo, mrliči hitro jezdijo!«

Lepa Majdalenka je odgovorila:

»Kaj bo me strah, kaj bo me strah, saj si pri meni,, Anzelj mlad! Luna in zvezde svetijo, da nama kraj čas delajo, mrtvi pa spe, Bog jim daj mir!«

Zazeblo jo je; ali je obleka prelahka ali je veter prehud? — Privila se je k mlademu Anzlju in se ga je vprašala: »Povej mi, verni ženin moj, kako je to, zakaj je to, po črni prsti dišiš močno!«

In Anzelj je odgovoril: »Moja tesna izba diši tako, kmalu naj še tvoja bo!«

Še brže je segal konj, izpred nju nazaj je drvelo polje in gozd in voda in breg in mladi Anzelj je rekel:

»Pogledi, moja ljuba ti, in pa povej, ali strah te ni! Luna in zvezde svetijo, mrliči hitro jezdijo!«

Lepa Majdalenka je odgovorila:

»Kaj bo me strah, kaj bo me strah, saj si pri meni, Anzelj mlad! Luna in zvezde svetijo, da nama kraj čas delajo mrtvi pa spe, Bog jim daj mir!«

Tresla se je od mraza, — konj pod njo mrzel ko kamen, ljubega roka gruda ledena, — in se je rekla in vprašala: »Povej mi, verni ženin moj, kako je to, zakaj je to, ko led da mrzlo imaš roko?«

Anzelj je odgovoril: »Trda je moja posteljca, hladna je odejica, da bi še skoraj tvoja bila!«

Letela sta mimo neznanih cerkva, prek tujih vasi, skoz gluho noč.

Še v tretjič ji pravi ženin in reče:

»Pogledi, moja ljuba ti, in pa povej, ali strah te ni! Luna in zvezde svetijo, mrliči hitro jezdijo!«

Lepi Majdalenki je prihajalo tesno pri srcu, plašno je pogledala ženina in odgovorila:

»Kaj bo me strah, kaj bo me strah, saj si pri meni, Anzelj mlad! Luna in zvezde svetijo, da nama kraj čas delajo, mrtvi pa spe, Bog jim daj mir!«

Konj je postal. Beli kameni so se svetili v mesecu, dvigale so se črne gomile, bila sta na grobišču.

»Turška zemlja je tod,« je rekel mladi Anzelj, »in sva na cilju. Razjaši konja, tu je moj dom! Živ ali mrtev, tvoj sem bil in tvoj sem. Sedem let sem že spal v črni, hladni zemlji pod zeleno rušo, klicala si me in nisi nehala, da si me sklicala in sem prišel pote.«

S koščeno roko jo je rinil naprej, mimo petih grobov, mimo šestih grobov, sedmi je zijal. »Vrata so odprta, nikar se ne mudi, le urno noter!«

Smrtna sraga je oblila lepo Majdalenko, strah in groza jo je bilo mrliča, koprnela je, kako bi se ga rešila. In se je spomnila in je rekla: »Hodi naprej, da ti podajem poročno svojo balo!«

Stopil je v jamo. Majdalenka je razvezavala svojo culico in je skoraj ni bila kos razvezati: ali je bila culica pretrdo zavozlana ali so se Majdalenki tresle roke? — in je mrliču v jami podajala srajco za srajco, ruto za ruto, rjuho za rjuho, vsako stvarco posebe — koliko je bilo kosov in koscev! — in zraven je medlela in molila, da skoraj bije polnoči in zapojo petelini. Culica je že bila prazna, le dva klopčiča je še imela v rokah, odmotavala je nitko in se ji ni kaj mudilo, mrlič v grobu je namotaval in Majdalenko priganjal in ko je s trepetom prihajala že h koncu drugega klopčiča in je mislila: Zdaj, zdaj bo po meni! — tačas je začelo biti dvanajst, petelini so zapeli in mrlič je izgubil svojo moč. Še je raztrgal balo na tisoč drobnih koscev, pa se je grob nad njim zaprl.

Lepa Majdalenka je bila rešena. Hodila pa je in hodila tri dolga leta predno je našla spet domov, in ni bilo ne očeta več ne matere — oba sta že umrla.