Laži
| ← Mrtvi ženin | Laži Tolovaj Mataj in druge slovenske pravljice Fran Milčinski |
Žena ni marala otrok → |
| |||||||||||||||
Laž
To je bilo tistega leta, ko je imel pes teleta, ali je bilo še leto prej.
Pa je stala konec vasi hiša; da se ne zlažem, tako je bila velika, kaj tako velika, še dosti večja, kakor samega presvetlega kralja pasji hlev. Bela je bila kakor ciganova srajca, streha ji je kazala rebra, pred hišo pa je bilo smeti, da se je do kolen vanje pogrezal, kdor je hotel k pragu.
Notri je živela baba, ta baba je imela hčer pa že tako imenitno, da ji ni bilo para v vsej deželi in še v druge pol. Ta hči je bila čudno bogata. Imela je veliko skrinjo, ta skrinja je bila zvrhano prazna same klene, žolte pšenice; in je imela poleg tri peharje fižolovih luščin, kolovrat brez koles, dva škafa brez obročev in ušes in tri slamnate motike in povrhu še šest petic starega denarja. Tako je bila bogata!
Ali bila je tudi pridna. Kadar je kuhala, se je gibčno sukala, da so lonci in sklede kar plesale okoli nje po ognjišču in po tleh, in je bila kuhinja po vseh koteh polna črepinj in kaše.
In ni bila le bogata in pridna, tudi zala je bila. Kakor pravi pesem.:
»Ima lica rdeča ko purmanov vrat, ma usta po strani kakor kapo soldat«
Zobe je imela kakor koza roge, konec nosu pa ji je sedela bradavica, o, bradavica debela kakor lešnik, in se ošabno šopirila svetu na ogled.
Pa bolj kakor na bogastvo, na pridnost in na lepoto je bila ponosna na svoj jezik: nabrušen je bil kakor britev, dolg kakor kravji rep in noben jezični dohtar mu ni bil kos.
Snubci so prihajali kar v procesijah, pa to ni bilo čuda. Toda nobeden ji ni bil všeč, vsak sleherni se ji je zdel premalo zgovoren in preveč okoren in dala je razbobnati: »Drugemu ne grem za ženo ka¬kor tistemu, ki se bo znal tako meniti z mano, da mu porečem: Lažeš!«
Živeli so tam blizu trije bratje, izmed njih sta starejša dva štela mlajšega za bedaka. Čuli so o deklini in kaj dela razbobnati, pa sta starejša dva preudarjala med sabo: »Fanta sva od fare, glavo imava na pravem koncu, jezik nama teče kakor mlin, ni vrabec, da se enemu izmed naju ne posreči in dobiva v hišo bogato doto, pridne roke in žensko lepoto — kar poizkusiva!«
Tako sta se menila, mlajši pa ju je poslušal in ni rekel nič.
Pa bi morali peljati neki dan tri voze gnoja mimo hiše, kjer je bila deklina.
Prvi voz je peljal najstarejši, privozil je mimo pa je deklina stala v durih. Mela si je oči, ker je šele vstala, zehala je in je premišljevala, ali naj se umije ali ne.
Brat poči z bičem «pikapikapikapok«, oslini jezik in vpraša: »Kaj pa kaj delate pri vas?«
Deklina je odgovorila: »Nemara bomo pleli zelje,« in je globoko in široko zehnila.
Pa je zmanjkalo bratu štrene, ni vedel, kaj bi še govoril in kako bi napeljal deklino, da bi rekla: »Lažeš!« Popravil si je klobuk, z rokavom si je potegnil čez nos, pognal konja »hihot!« in peljal na-prej. Jezilo ga je, da ni nič opravil, in je udaril po konju, da se je splašil v dir in se je ves gnoj stresel po cesti.
Kmalu za njim je pripokal srednji brat. Deklina je slonela v durih in preudarjala, ali bi sedla na prag ali bi sla v hišo<.
Srednji brat se oblizne in jo ogovori: »Kaj pa kaj delate pri vas?«.
Deklini se je najprej zehnilo, da ji je solnce posijalo v golt, potem pa je rekla: »Nemara bomo pleli zelje.«
Na, pa je bil tudi drugi z jezičnostjo svojo pri kraju, popraskal se je za ušesi in jezen usekal po konju, da se je splašil v dir in je kolo zadelo ob odrivač in se strlo in se je zvrnil voz.
Privozi mimo še tretji, najmlajši. Deklina je sedela na pragu, ogledovala si je palec desne noge in ugibala, ali je bolj lačna ali je bolj lena. Pa se spomni najmlajši pogovora bratov in ji reče: »Kaj pa kaj delate pri vas?« Deklina pravi: »Nemara bomo pleli zelje.«
On nato: »Mudni ste. Naše je že davno šlo v glave in smo jih posekali tudi že in spravili.«
Njej se je hotelo zehniti, pa se je zavzela fantove zgovornosti, da je nehala sredi zeha in je rekla: »To je dobro.«
On: »Ni dobro. Take je obrodilo glave, da nismo imeli dovoljnih kadi, kamor bi ga narezali.«
Ona: »To je zlo.«
On: »Ne posebno. Smo premišljali in smo si zmislili, eno glavo smo obdržali, vse druge srno prodali, za denar pa kupili sto oral hrastove šume. Najeli smo devetstodevetindevetdeset sodarjev, k vsakemu sodarju dva pomočnika, k vsakemu pomočniku dva vajenca, ti so posekali šumo na doge in napravili kad, tri dni hoda široko, pol dne hoda visoko. Noter smo narezali edino glavo, ki je nismo prodali, pa je bila kad polna do vrha in še je ostalo zelja za dva škafa in pet žlic.«
»Pa to je zelo dobro!« je rekla hči in ni trenila z očesom. »Preskrbljeni ste za zimo.«
Reče on: »Ni bilo dobro. Koliko smo trpeli, da smo le kamenja navalili na zelje! Vozili smo skale mesec dni, na sto vozeh s sto konji; in sto ljudi je ohromelo pri delu.«
»To je zlo!« veli ona.
»Ni zlo!« reče on. »Ko smo kopali kamen, smo zadeli ob slano vodo, našli smo sol.«
»To je dobro!« ona.
On: »Sol pač! Ali kad je bila slaba. Vse zelje v kadi je splastelo in se izpridilo.«
»To je slabo!«
On: »Ni tako slabo! Zvalili smo kad na njivo, iztresli gnilo zelje in z njim zagnojili njivo.«
»Pa je dobro!« pravi ona.
»Ni!« on. »Ko smo zelje strosili, vidimo, da nismo zagnojili svoje njive, ampak sosedovo.«
Ona: »To je zlo!«
On: »Zakaj! Starejši brat in jaz sva prijela njivo vsak pri svojem kraju kakor plahto pa sva stresla zelje na našo njivo.«
»Pa to je dobro!« de ona.
»Ni baš dobro!« veli on. »Od gnilega zelja se je zasmradil zrak in iz sto hiš so se morali izseliti ljudje.«
Ona: »To je zlo!«
On: »Kaj bo zlo! Ko se je zelje shlapelo in se je zemlja ognojila, so na njivi pognali hrasti, taki hrasti, da deset mož ni objelo enega.«
Ona: »To je dobro!«
On: »Pa ni! Hrastje je bilo vse do zadnjega votlo.«
Ona: »To je slabo!«
On: »Pa ni! Ker je bilo polno medu.«
Ona: »To je dobro!«
On: »Ni! Medved je prišel in je ves med požrl.«
Ona: »To je slabo!«
On: »Kaj še! Medveda smo ujeli in ga deli v stiskalo pa je prilezel iz njega med in ga je bila devetsto kadi.«
Ona: »To je dobro!«
On: »Pa ni! Ponoči se je prikradel tat in nam vsega polizal.«
Ona: »To je slabo!«
On: »Ni! Smo zalotili tatu in ga spoznali. Po bradavici smo ga spoznali na nosu. Prav tako ima, kakor jo imaš ti.«
»Lažeš!« je završala deklina in razkačena skočila pokonci. »Lažeš, jaz nimam bradavice na nosu!«
Fant v smeh in je rekel: »Ali te imam! »Lažeš« si rekla.«
Deklino je bilo sram in se je vdala, »Ujel si me! Ti boš moj mož in nobeden drugi.«
Fant pa je odgovoril: »Lažeš! Maram zate!« Pognal je konja »hihot!« in peljal naprej za bratoma.