Moj nos
| ← Segedinski golaž | Moj nos Prešernove hlače (Podlistiki II) Fran Milčinski |
Iz beležnice letoviščarja → |
| |||||||||||||||
Kar se tiče psa, lahko rečem, da bi bil jako imeniten pes. Namreč jaz. Mislim, da bi bil. Brez slabega dovtipa seveda, nego prav zares: namreč zaradi nosu.
Imam namreč silno fin in občutljiv nos. Mislim, da zato, ker ne kadim. Tudi psi ne kadijo.
Česar pa ne pripovedujem nikakor ne iz bahaštva. Kajti se sploh ne ve, ali je fin in občutljiv nos dobiček za tistega, ki ga ima, ali je izguba.
Na primer je šla vsej mizi zelo v slast potica in so godrnjali otroci, ali je bo dosti in ali je kaj potice še zunaj. Jaz pa sem potegnil skozi nos — nh, nh — in sem dejal: »Ta potica ima duh po parceli!«
In je morala priznati žena, da je v potici resnično pehtran, ki raste na naši parceli.
Pa je iz stanovanja dvajset minut hoda na parcelo, vendar jo je duhal moj nos! Kaj je ne bi, saj včasi duha še morje, pa je tja šest ur z avtom in ga natančno duha posebno ob petkih, kadar Dalmatinec onkraj ceste dobi ribe in jih praži na olju.
Ni, da bi ga hvalil, toda takšen je moj nos! In že na hišnem pragu čutim: Nh, nh, v tretjem nadstropju imajo poletje! — V tretjem nadstropju namreč stanuje gospodar poštar Magister in se poleti zelo poti, zlasti v noge.
Dame pa spoznam z zavezanimi očmi, katera je katera, po parfumih, in kadar nam pride gospa botra v vas, jo duham že okoli vogala oziroma njeno obleko oziroma naftalin. Nekatere obleke pa ne dehté po naftalinu nego po plesnobi in ne vem, kateri parfum je lepši.
Drugi nosovi ne duhajo vsega tega in imajo mir in so zadovoljni in so srečni — bolj so srečni nego moj nos!
Kaj ima moj nos od svojega daru, da duha parcelo in poletje in morje in naftalin in plesnobo?
Ako bi bil pes, da, potem bi bila stvar drugačna in bi bil imeniten! Toda kakor rečeno, nisem in zato trpim s svojim nosom jako bridke ure.
Posebno trpim in pravijo, da sem siten, kadar kaj voham in ne vem, kaj je in odkod, in mi potem ne dá miru, dokler ne izvoham, odkod je in kaj. A ni to nikaka sitnost, nego je občutljiva lastnost mojega nosu.
Tako je bilo tudi oni večer in se je takisto izkazalo, da nisem siten, le moj nos da ima poseben dar. Lepo sem bil legel, nažgal si elektriko poleg postelje in segel po literaturi na posteljni omarici. Literaturo na posteljni omarici zelo čislam in nikdar ne zaspim brez nje. Literatura ustvarja spanju jako izobraženo in dostojno podlago.
Sežem tedaj po knjigi in jo odprem. Isti hip pa — nh, nh, nekaj mi dehti! Kakšen je to vrag? Ali je kaka dišava, tako rekoč smrdljiva, ali od koderkoli odmeva drobec alkohola ali bencina — ni treba dosti, da ga je le za spomin, pa ga je mojemu nosu dovolj.
Povoham odejo — nh, nh — povoham blazino — nh, nh — morebiti se je kuhinjski oblasti kod kaj polilo!
Ne, oboje je v redu!
Tako iskanje in ugibanje me silno moti, mi prepodi spanec in potem lahko vso noč vsrkavam zrak, ali še diši, po čem in odkod. Dejal sem: »Žena, kakšen je to vrag, ki smrdi okoli postelje? Ali nič ne čutiš?«
Je žena dvignila nos in zmajala glavo, da se ne čuti prav nič in da je bila soba zvečer temeljito prezračena.
Seveda ne čuti — kdaj je še kaj čutila! Na glasu ji poznam: gotovo misli, da sem siten. Vstal sem. Ta stvar se mora dognati, sicer vso noč ne zatisnem rodnega očesa. Morebiti je za snaženje prevneti kuhinjski organ karkoli v sobi snažil s špiritom ali bencinom, to se večkrat dogaja. Potem se pa v nočni atmosferi budé kaki valovi, pa ti je nos, kdor ga imaš, izročen najbridkejšim mukam in nevarnostim mrkega obupa!
Svetilka ob postelji se sveti v sumljivi bleščobi. Povoham svetilko — nh, nh — nak, svetilka je nedolžna kakor novorojeno jagnje.
Grem z nosom okoli kljuk — nh, nh — in okoli šip — nh, nh — nikoder ni sledu za ničemer.
Potem je še umivalnik tisti kraj, kjer gnezdijo obilni vonji, to so razni pripomočki za zobe, za lase in za tisto kožo, ki se ji pravi polt in je nima vsakdo. Puhti pa vsa šara vsaka svoj posebni duh, če ni trdno zaprta ali zamašena. O, vsak dan pridigujem, tako reč da je treba pokriti ali zamašiti ali kakorkoli! Toda so moji nauki le bob v gluha ušesa.
Stopil sem torej k umivalniku, predajal vse steklenice in škatle in tube in jih povohal — nh, nh; to pot ni bilo lasu krivde na umivalniku! -
Neverjetno!
Grem nazaj v posteljo — nh, nh, naj me plenta pes, ako ne smrdi! Po špiritu smrdi, po pokvarjenem, pa naj me žena še tako pomilovalno gleda in s skrbjo.
Kaj, če se je kuhinji ob čistilnih njenih prizadevanjih polilo kaj po tleh in se sedaj v nočni stratosferi dviga iz skritih zatišij smrad in se širi! Še nikdar me ni varal moj nos in me ne vara tudi to pot ne.
»Oh,« je vzdihnila žena, »prehladil se boš. Prosim te, ulezi se. Morebiti se ti samo zdi in bo že minilo. Potreben si samo počitka!«
Kdor se mi hoče zameriti, drugega mu ni treba, nego da izreče dvome o mojem nosu. Postal sem hud in ukazal ženi: »Odpri usta in dahni vame!« Kajti včasih vzame kake kapljice zoper želodec, tiste kapljice imajo jako raznovrsten duh.
Dahnila je vame — ne, nič ni bilo!
Obupan sem zopet legel v posteljo in si preko nosnic položil robec. In da ne bi mislil na smrad in špirit, sem zopet segel po literaturi.
Toda sem duhal tudi skozi robec. O, o, o!
In sem stokal in mrmral in godrnjal in zraven čital, in kar sem čital, je bila jako poučna povest o jako skrbni gospodinji in materi, neumorno se je sukala po hiši in hlevu. Pridna deca pa se ji je veselo igrala na dvorišču in najmlajši je vprašal mamo, kdaj da bo večerja, lačen da je. In je sploh blaženo zadovoljstvo počivalo na tem začetnem poglavju. Ta čas pa se s ceste začuje hreščeč glas. Bil je oče, iz krčme mu je kolovratil korak, iz ust pa mu je neznosno smrdela žgana pijača.
Stoj! Nh, nh? — Ta pijanec iz povesti je bil oni skriti vir smradu, ki me je preganjal in ga je čutil moj nos iz knjige in me je mučil! O, nisem bil siten, siten nisem nikdar, le nos imam izredno občutljiv!
To sem povedal ženi in je spoznala svojo krivdo in bila poražena. Potem sem pa skočil iz postelje, odprl okno in venkaj zagnal knjigo s smrdljivim pijancem, venkaj v Ljubljanico.
Pa me je tisti hip zadušilo — izdihnil sem in umrl. Venci se hvaležno odklanjajo.
Kajti sem bil pozabil, da Ljubljanico regulirajo — moj nos ne prenaša regulacije.
In sem bil mrtev in ne vem koliko časa bom.
Regulacije vem da ne bodo ustavili zaradi mojega nosu. To ne bi bilo preudarno. Toda bodo morebiti našli kaj drugega. Na primer bodo morebiti natisnili popravek, da regulacija ne smrdi. Natisnjeni popravki vsikdar in povsod jako učinkujejo. Natisnjenemu popravku se nemara tudi moj nos ne bo upiral. Ali pa bodo ukazali kakšno izdatno padavino. Ali da bo vsaj vsak tretji dan nedelja — ob nedeljah ni smrad ne pol toliko smrdljiv kakor ob delavnikih. Pa se utegnemo zopet videti.
(Slovenec, 21. junija 1931)