Miška (Tone Seliškar)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Partizan Jaka, medved in mula Miška (Seliškar, Tone)
Mule
Tone Seliškar
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


MIŠKA

Preden stopi mula v to povest, je treba vedeti še nekaj drugih stvari. Zlasti, da se je to zgodilo na Hrvaškem, v Gorskem Kotaru, takrat ko je na tisoče otrok bežalo pred ustaši v hribe, v gore, v gozdove ali kamorkoli, da bi jih ustaši ne poklali, kakor so to storili z njihovimi materami in očeti. Njihove matere in njihovi očetje so bili naši ljudje, vneti za našo partizansko borbo, in hrvaški ustaši so bili prav takšni izdajalci in prav takšni krvoloki kakor slovenski domobranci. Takrat je mnogo otrok poginilo; ustaši so jih žive metali v ogenj, v vodo ali pa v globoke jame, ali pa so z njimi počenjali še vse hujše stvari. Tisti pa, ki so bežali, so umirali od izmučenosti, mraza in gladu.

In tako je pribežalo trideset otrok iz Like v tiste kraje, ki so jih partizani že osvobodili. To so bili otroci-sirote, ki so tavali okoli po svetu kakor ptički brez gnezda v najhujši zimi, v strašnem mrazu in v globokem snegu po samotnih gorah Jablanice. Le poglejte na zemljevid, pa boste videli, kako samotno, divje in razdrapano je to gorovje. Po cestah niso mogli, ker so bili tam ustaši, ob morju niso smeli, ker so bili tam Nemci. Od osvobo­jenega ozemlja pa jih je ločilo divje gorovje, kjer ni ne vasi ne ničesar, kar bi jim dajalo zavetja, strehe in hrane. Te otroke so reševale ženske, ne njihove matere, ženske, ki so se rešile pred smrtjo, ker so se skrivale pod zemljo; stare ženske — same tudi že vdove in brez doma, ker so jim ustaši prav tako pobili može, požgali domačije in poklali njihove otroke.

Stara vdova Jana je tedaj zbrala še nekaj drugih žensk in jim govorila:

»Ali bomo dopustile, da bodo ti otroci poginili? Ali bomo kar tako čakale, da spet prihrume ustaši in da pobijejo poslednje iz naših vasi?«

Ženske so čepele v podzemnici, ki so jo izkopale globoko v gozdu in pokrile s posekanimi smrekami. Bile so lačne, prestra­šene, in v kotu je na slami ležalo nekaj najmlajših otrok, pet deklic in dva fantička, starih od enega do dveh let.

»Joj nam, joj nam, siroticam!« so tarnale ženske, ki si niso znale pomagati. Trepetale so od prestane groze in vekanje otrok jim je trgalo razbolena srca.

»Joj nam, joj nam... Seveda, joj nam, če bomo tu čepele kakor preplašene koklje in čakale na konec in pogin! Čigavi so ti otroci, vas vprašam ?« je govorila stara Jana.

»Ta dva fantiča sta od Katice Juričeve, ki so jo ustaši ubili pretekli mesec... Deklica je od Mare Franičeve, ki je poginila v soboto; na cesti so jo dobili rablji... Tisti tam pri kraju je od Milice Čupričeve...« je naštevala ena od žensk. Tako je naštela tudi vse tiste iz drugih podzemnic, ki so bile raztresene po gozdu.

»Žene, tovarišice, prijateljice! Naštele ste vse njihove matere in očete, ki jih ni več. Vsi so padli v borbi! Padli so za našo veliko stvar, padli so za domovino! Zdaj so ti otroci od nas vseh, zdaj so ti otroci naši!«

»Naši, naši, od koga drugega pa!« so zatrjevale druge ženske.

»Da, naši in me, tudi same sirote, smo jim postale matere in očetje, bratje in sestre. Zdaj pa, ko smo postale matere, vas vprašam; kakšna je materina dolžnost do otrok ?«

»Joj, Jana, kako bi ne vedele! Dokler je še lučka življenja v materi, bo ljubila otroka kot svoje najdražje na svetu!« so odgo­varjale ženske.

»Tako je! In ker so vsi ti otroci zdaj naši, je naša ma­terinska dolžnost, da jih obvarjemo domovini, naši zemlji, da jih rešimo, hranimo, ozdravimo in postavimo na noge!«

»Joj nam, siroticam... Le kako, ničesar nimamo, vse je požgano, vse uničeno!«

»Mati bo za svojega otroka našla košček kruha, pa če pre­takne ves svet!« jih je hrabrila stara Jana, močna, zajetna ženska blizu petdesetih let, in v rokah je stiskala puško svojega moža, ki je padel v borbi. »In če preti otroku nevarnost, kaj bo mati storila ?«

»Pa naj pride volk ali medved ali ustaš, branila ga bo do svojega zadnjega diha!« so odgovarjale ženske.

»Vidite in našim otrokom spet preti nevarnost. Vprašajte kurirja, če mi ne verjamete!«

Nad žerjavico se je dvignil star partizan, ki je poiskal te podzemnice v globokem gozdu, da posvari ženske pred nevarnostjo.

»Res je, tovarišice drage! Sovražnik pripravlja velik napad na naše kraje. Zaklel se je, da bo uničil vso partizansko deco. Pretaknil bo vse gozdove in tudi vas bo našel. Naša vojska pa se zdaj bori daleč od tod.«

»Kam, kam...?«

»Čez Jablanico na osvobojeno ozemlje. Druge poti zdaj ni!«

In tako se je tudi zgodilo. Pobrale so vse svoje borno imetje, to se pravi, nekaj podrapane obleke in drugih cunj, nekaj malega krompirja in koruzne moke, stlačile so vse to v bisage, zbrale vse otroke, jim povile bose noge v žakljevino, ker obutve ni bilo, si natovorile najmanjše na rame in so šle. Starejši, desetletni dečki so vodili mlajše, petletne, pred vsemi pa je stopala stara Jana z najmanjšim v bisagi in s puško v roki.

Hodili so skozi zasnežene gozdove, počivali so pod zavetjem košatih smrek in spet hodili počasi počasi. Vso pot so jih preganjali mraz, glad in burja. Otroci, vajeni groze in pomanjkanja, so hodili vztrajno, le najmlajši so vekali, ker ni bilo ne toplega mleka ne mehkega kruhka, le trdo koruzno skorjico so sesali in njihove velike, bolne oči so plašno strmele iz bisag po belem, pustem svetu, kjer ni bilo nobene hišice, da bi se pogreli.

Stara Jana s puško v roki je hodila pred vsemi, in ko so zavili v divje strmine Jablanice, se ustašev niso več bali. Toda napadati jih je začel drug sovražnik: sneg, strmine, prepadi, snežni zameti, burja in glad.

Toda tudi po tistem gorovju so hodili partizani. To so bili neustrašeni kurirji, partizanski sli, ki so vzdrževali zvezo med štabi in enotami, in borci, ki so se iz partizanskih bolnišnic vračali v svoje enote. In tako bo zdaj vsak čas stopila v to povest mula prav na prečuden način, kar bomo takoj slišali.

Bilo je prav tedaj, ko je spet pričel naletavati nov sneg in se je naša karavana žensk in otrok ustavila v skalnati globeli, da bi prenočila. Velika votlina jim je nudila streho in kupček belega pepela v votlini je pričal, da so ob pravi kurirski poti, saj se je tu v votlini že marsikateri kurir ogrel, skuhal nad ognjiščem toplo čorbo in se spočil. Nasekali so vej nizkih borovcev za ležišče, nabrali so nekaj suhljadi za ogenj, pripravili kotliček, da si bodo skuhali koruzni močnik. Ko so tako v zavetju varne skalnate strehe počivali in so otroci čebljali, ker so se veselili tople čorbe, in se je majhen, živ plamenček že sukljal po suhih vejicah, in ker so pred votlino plesale mrzle snežinke, ki jim sedaj ne morejo padati v oči in za srajčke, so nenadoma vsi utihnili in se stisnili od silnega strahu ob zadnjo steno votline.

Kaj pa se je zgodilo zunaj votline? Veter, ki je ves dan plesal po zasneženem skalovju in jih grizel v obraz ter v roke in noge, je potihnil. Morda so se mu le smilili ubogi begunčki in je šel nazaj v svoje zimske dvore, da se tudi sam odpočije in znova nabrusi svojo ostro, mrzlo sapo. Pričelo je znova snežiti. Debele, rejene snežinke so padale izpod neba, pokrivale pečine in pritlikave borovce, ki so tičali že globoko v starem, zamrzlem snegu. Lepo je bilo, tako lepo, da bi človek kar strmel v to lepoto, če bi ga ne zeblo, če bi ne bil lačen, utrujen in tako siroten, kakor so to bili naši otroci in ženske. Še sama sreča, da so dosegli to votlino, v kateri bodo brez skrbi počivali...

Spodaj nekje je to zimsko tišino pretrgalo tuljenje volka! Iznenada, kakor da bi se nekakšna nevidna pošast zakrohotala, da je zamolklo in turobno odmevalo od skalnatih sten.

Ženske so na smrt prebledele, zastrmele so se skozi vo­tlino, otroci so zavekali in lezli k ženskam, zajela jih je silna groza.

Volk! Lačen volk! In pozimi je volk vedno lačen in zato strašen! In koliko jih je? Pozimi se vedno klatijo v krdelih! In kje so?

Ko je volk znova zatulil — je počil strel. Strahotno je odmeval strel med skalami in se neštetokrat ponavljal v odmevu.

Stara Jana je zgrabila puško, odklopila zapirač, porinila naboj v cev in se zravnala.

»Človek je v nevarnosti! Nalagajte veje na ogenj, volk beži pred ognjem in dimom. Ne bojte se, vrnem se!«

Stopila je na plano in se pognala do roba kotanje, gazeč že novi sneg in oprijemajoč se borovcev. Ponovno tuljenje in ponoven strel blizu votline sta jo priganjala, da ni gledala nase, ko se je do krvi ranila na ostrem kamenju. Z roba kotanje je zagledala pred seboj zasneženo ravnico in na sredi ravnice mulo in človeka, ki je čepel za visoko skalo, ter pet volkov, ki so se mu bližali od vseh strani. Ko je spet zagrmel strel, je eden od volkov poskočil visoko v zrak in se zgrudil na tla. Ostali so za hip obstali, zatulili in spet pričeli naskakovati moža ter mulo.

Jana je naslonila puško na skalo in merila v volka, ki se je bližal možu za hrbet. Njena roka je bila mirna, v borbi je postala trdna in zanesljiva. Sprožila je. Volk se je prekopicnil in že je merila v drugega, ki se je za nekaj metrov umaknil, obstal in presenečeno bolščal v smeri proti novemu sovražniku.

Neznanec, ohrabren spričo nenadne pomoči, je ubil še enega, Jana je podrla drugega napadalca, ostala dva pa sta se spustila v beg in kmalu sta izginila v snežnem metežu.

Jana se je približala neznancu! Partizan je! Rdeča peterokraka zvezda mu rdi na kapi in po našivih na rokavu je videla, da je častnik. Ko je zagledal partizan žensko s puško v roki, ji je stopil naproti.

»Ti si me rešila, tovarišica...?« je začudeno vprašal, ko je videl pred sabo staro žensko.

»Da, tovariš! Od kod prihajaš in kam?«

Partizan pa je objel staro Jano in se ji zahvaljeval od vsega srca:

»Nič me ni bilo strah, toda hudo bi bilo poginiti od volkov potem, ko sem že prestal toliko hudih bojev! Kdo sem? Kam potujem? Iz partizanske bolnišnice, kjer so mi pozdravili rane, nazaj v enoto. Tolče se nekje blizu Otočca.«

Seveda so se potem v votlini še več pogovorili. Otroci so božali staro Jano in njeno puško, ker jih je rešila volkov. In tako so mirno spali, saj so se ženske menjavale na straži vso noč in so polagale vejice na ogenj. Po sedmih dneh tavanja so spet spali pod streho.

Partizan pa dolgo ni zaspal. V borbi je gledal že mnogo hudih ur, ne samo gledal, tudi sam jih je preživljal; bil je ranjen, lačen, ožuljen, videl je požgane vasi, grozno spačene mrtvake in vse grozote neusmiljenega boja... Ti otroci pa mu ne dajo spati. Pot, ki jo imajo pred seboj, je še dolga. Najmanj deset dni bodo še potovali. Bolni, garjavi, lačni, ozebli, brez obutve... Srce se mu je trgalo, ko je ena od žena previjala deklici ozeble noge, ki so bile krvave in gnojne... Ihtel je, ko je videl staro Jano previjati naj­mlajšega, komaj leto starega otročiča, ki je bil po telescu ves pokrit z garjami in krastami in je revše vekalo od srbeža in bolečin. Jana pa je nad ognjem grela cunje, v katere ga je povila, potem pa si je razgalila svoje prsi, da je črvička grela na svojem lastnem toplem telesu, pri tem pa mu je tiho pela uspavanko o junaškem parti­zanu, ki bo premagal sovražnika — ustaša, da bo spet lepo in veselo živeti na svetu. Ko ji je takrat, ko je videl to nebogljeno, nago, ranjeno telesce, dejal, da bi bila smrt pravzaprav sreča za tako gorje, ga je srepo pogledala, grozeče, kakor pogleda grozeče žival svojega sovražnika, kadar brani svoj zarod. Ogorčeno ga je zavrnila:

»Kako le moreš govoriti o smrti, ko je toliko naših ljudi že poginilo? Ti otroci morajo živeti! Te otroke bomo naučili sovražiti ustaše in ljubiti našo zemljo, da se nikoli več ne bo moglo zgoditi tako izdajstvo nad ljudstvom, kot seje zgodilo v tej vojni! Umreti...? Ne, nikoli več! Ti otroci so naše upanje v lepši svet! Na njih bo slonela naša svoboda! Steber domovine so!«

Ej, tako je govorila stara Jana; stara Jana, vdova, ki je reševala otroke potem, ko so padli v borbi njen mož in njeni otroci! Stara Jana, ki je verjela v najhujših dneh v našo zmago. Stara Jana, ki je postala mati vseh teh otrok, ki so bežali pred smrtjo!

In preden je partizan od utrujenosti le zaspal, je dejal stari Jani:

»Jana, še enkrat ti hvala za pomoč! Rad bi ti povrnil... Glej, tovariši so mi dali mulo, da bom laže premagal težavno pot do enote. No, mlad sem in krepak! Prepuščam vam svojo mulo! Otroke vam bo nosila!«

»Če je tako, tovariš, potem si storil mnogo dobrega za naše otroke! Prisrčno se ti zahvaljujem in otroci se te bodo hvaležno spominjali vse življenje. Tudi takrat, ko bodo odrasli in bodo živeli pod svobodnim soncem!«

»Veruješ v to sonce, Jana ?«

»Verujem v zmago kot v to jutro, ki je nastalo po temni noči! Srečno hodi in bij vrage, bij!«

Mula je ostala pri otrocih! Milan, najstarejši deček, je postal njen vodnik in je bil kaj ponosen, ker je postal tako v karavani važen človek, čeprav mu je zafrknjeni pegasti nosek komajda pokukal iz desetega leta. Doma so imeli včasih konjička, ki so ga klicali za Miška, pa je dal muli zato kar Miška ime. Otroci so se gnetli okoli tople živali in so jo klicali Miška sem, Miška tja. V karavani je bilo zdaj mnogo bolj veselo in živahno. Miška je bila krotka, ljubezniva žival. Kadar je počivala, so otroci plezali po nji in vse je voljno prenašala, saj je morda vedela, da so ti otroci sirote in da beže pred smrtjo. Živali in otroci pa se vedno bolje razumejo kakor živali in odrasli. Skoraj bi lahko trdil, da je Miška otroke vzljubila, in prepričan sem, da bi jih nežno ogovarjala, če bi le znala govoriti.

Ženske so z vozli in vrvmi napravile bisage, v katere so vtaknile najmlajše, in tako so čepeli na pohodu po trije otroci okobal na muli, na obeh straneh tovornega sedla pa so čivkali v bisagah najmlajši. In kadar so se otroci na tleh utrudili, so jih zamenjali brez krika in vika, po strogem redu, kajti stara Jana je imela veliko veliko srce, bila pa je tudi stroga in pravična do najmanjše mrvice.

Karavana je hodila vedno v takšnem redu: spredaj stara Jana s puško v roki in z detetom, tako da je imela bisago obešeno na vratu, da je lahko črvička stiskala z eno roko na prsi in ga tako grela; za njo so hodile še tri močne ženske, natovorjene prav tako z otročički ter oborožene z močnimi gorjačami in noži; nato je sledila mula Miška, ki jo je vodil Milan, za mulo otroci, ki so lahko hodili, in na koncu karavane ostale ženske, ki so dvigale otroke, če so obnemogli, jih nosile štuporamo in jih bodrile.

Okoli njih pa sama divjina, sneg, skale, samotni, do vršička zasneženi borovci, prepadi, snežni zameti, mraz in glad in včasih je veter zanesel čez njihove glave jato črnih vran, ki so zlovešče krakale, kakor da bi se posmehovale lačnim in prezeblim.

Miška je tako postala velika pomoč karavani. Potovali so zdaj mnogo bolj uspešno, zlasti ker je mula steptala novo zapadli sneg, da ni bilo treba otrokom gaziti po celem, kar je najbolj utrudljivo. Toda žene so se bale najhujšega — hrana je šla h koncu in tudi mula je hirala vsako uro bolj, saj je bilo zanjo še manj hrane kakor za otroke. Sena nikjer, ovsa še manj, zelenja nič, travica pod globokim snegom! Milan in ostali otroci so z gorjačami praskali sneg s pečin in nalovili tako nekaj mahu, ki ga je Miška hvaležno pojedla. To je bila njena edina hrana, otroci pa so vekali, ker so bili lačni, saj so samo enkrat na dan jedli koruzni močnik, pa še ta je bil tako redek, da je polivka trebuščke le ogrela, kaj šele nasitila.

Nekega dne, ko so se gore že nagnile proti osvobojenemu ozemlju, so obstali pred nepremagljivo oviro. Hodili so skozi ozko sotesko. Globoko pod njimi je zevala struga hudournika in ledene sveče so visele izpod previsnih skal. Pot pa se je nadaljevala na drugi strani soteske. Edini leseni most preko struge je bil že zdavnaj, v prvih dneh borbe, porušen. In tako niso mogli zdaj ne naprej ne nazaj. Nazaj seveda, toda to bi se reklo iti naravnost v žrelo smrti. Naprej...? Pod njimi je zevala globina in ni bilo misliti, da bi se po taki zaledeneli strmini spustili v globino in po drugi, nasprotni strmini povzpeli na vrh soteske. Kaj sedaj, vendar? Drugega prehoda na osvobojeno ozemlje pa ni bilo, razen ceste spodaj v dolini, pod gorami, kjer pa so sedaj ustaši!

Stara Jana je gledala v prepad, gledala je v nebo, gledala je svoje otroke. Tedaj se je od nekod pojavil Milan, ki je bil šel na oglede.

»Stara Jana, zdi se mi, da se bomo tamle za ovinkom lahko spustili v strugo. Morda pa bom le našel kak prehod za nas vse?«

Stara Jana je še enkrat pogledala v globočino. Tu ni bilo kaj več premišljevati! Treba je tvegati vse. Oklenila se je Milanove misli, ki je bila hudo drzna za fantiča.

»Pojdi, junak moj!«je dejala odločno.

In Milan se je pričel spuščati od skale do skale in vsepovsod je ogledoval, kam bi mula stopala, da bi se ji ne sprožilo v prepad. Niže spodaj je našel bolj položen svet in ko se je z veliko muko dokopal do struge, je šel po zaledeneli strugi dlje in dlje, da bi našel vzpon, ki bi ga žival lahko premagala. Povsod je bilo mnogo naravnih zaprek, toda kak kilometer proti zahodu je strmina le popustila. Tod bo šlo! Naglo torej nazaj! V zavetju previsnih skal je našel nekaj mahovja in si ga natlačil za srajco. Na Miško je mislil, kajti edinole mula bo zmagala te strmine, edinole mula bo lahko prenesla vse otroke.

»Stara Jana, Miška bo znosila vse otroke na drugo stran! Jaz bom vodil, zaupajte mi!« je dejal Milan, ko se je vrnil.

In potem je stara Jana odločala. Najprej najmlajše! Drobni otročički, ki so viseli v bisagah, so vekali. Ne od strahu, saj tega še niso poznali, vekali so od mraza in lakote. Milan je držal Miško trdno za povodec, dve ženski pa sta jo držali za rep, da bi jo za­držali, če bi ji spodrsnilo. Počasi, previdno, korak za korakom so se spuščali, in kadar se je Miška le obotavljala napraviti stopinjo v varljivem kamenju, jo je Milan bodril:

»Miška, zlata, mar ne vidiš, da nas samo ti lahko rešiš? Le pogum, Miška, le pogum, saj sem jaz pri tebi!«

In Miška se je dala voditi in srečno so dosegli drugo stran soteske. Toda čas hiti, takoj sta se spet z mulo vrnila še štirikrat in končno je bila Miška tako izmučena, da se je na drugi strani zgrudila na tla in prav tako je padel k nji na tla Milan. Stisnil se je k njenemu toplemu trebuhu in oba sta bila lačna, na smrt lačna in utrujena.

Stara Jana, ki je šla zadnja, je fanta pogladila po glavi in po koščenem licu in pogladila je tudi Miško po vratu. Pokrila je oba s cunjami in stara Jana se je odrekla močniku za večerjo. Nesla ga je muli, ki ga je posrkala, nato pa ji je glava omahnila k zemlji.

Pred njimi je bilo še teden dni hoda. Okoli žerjavice so se zvečer zbrale vse ženske na posvet.

»Hrane je samo še za jutri!« je dejala žena, oskrbnica karavane.

»Koliko?« je vprašala stara Jana.

»Nekaj pesti koruzne moke!«

»Potem nam ne preostane drugega ko mula, ki bo danes ali jutri tako in tako poginila od gladu!« je odločila stara Jana. »Z mesom bomo prebili do osvobojenega ozemlja!«

Milan, ki je bil sedaj važen človek v karavani, je bil tudi na posvetu. Ko je slišal, kakšna strašna usoda preti Miški, ga je zgrabilo za vrat in je zaječal prav žalostno.

»Naše zlate Miške ne dam!«je zahlipal.

»Poginil boš drugače, sinko!« je rekla stara Jana.

»Našo zlato Miško, ki nam je storila toliko dobrega...!«

»Revček, saj nam bo vsem hudo zanjo. Toda mi moramo živeti! Pomisli, nas je štirideset!«

Misel pa, da bodo morali žrtvovati Miško, da bodo sebi rešili življenje, je bila za ubogega otroka le prehuda. Sam je ome­dleval od lakote, sam bi prav sedajle jedel, jedel in v prividih so se mu misli zmešale, da je videl pred očmi pogače in najslajše reči tega sveta. Spet se je zavlekel nazaj k svoji Miški, jo objel okoli vratu in ob njenem toplem telesu je izmučen zaspal.

In drugo jutro spet naprej v sneg in mraz. Miška se je komaj še prestopala in ko je naslednjega dne žival obnemogla, so spravile žene otroke, pod skalnato steno, obstopile so mulo in zgodilo se je.

Milan je držal čez nekaj ur v rokah velik kos toplega mesa. Debele solze so mu drsele na meso, pa je jedel, kajti lakota je tako huda stvar, da zapre srce in misel in vse, kar je toplega v človeku. Tedaj postane človek samo še kupček življenja in to življenje se hoče ohraniti za vsako ceno.

To povest mi je pripovedovala stara Jana kak mesec potem, ko so bili na varnem na osvobojenem ozemlju. Dva najmlajša otročička sta jim na potu zmrznila, vsi drugi pa so se rešili. Pre­bivali so v šoli v majhni vasici nad Kolpo in stara Jana je hodila med njimi kot mati. Pokazala mi je Milana, ki še vedno ni mogel hoditi, ker je imel noge vse odprte od mraza, toda takrat so se mu rane že celile in kmalu potem je spet shodil. Stara Jana mi je zašepetala:

»Ne smemo mu nikdar in nikoli omeniti Miške. Tedaj po­stane žalosten in zamišljen in pravi: Rešila nas je — mi pa smo jo pojedli...«