Mati božja in nema kraljica.
| ← Hudobna mačeha. | Sto narodnih legend Anton Kosi |
Bodimo usmiljeni in odkritosrčni. → |
| |||||||
Svoje dni je živel kmetič v velikih stiskah in nadlogah. Smrt mu je pobrala ljubo ženko, a nesreča mu je vzela vse premoženje, da mu ni ostalo nič razven majhne hčerke. Sam sebe mi imel s čim živiti, in vendar je moral skrbeti še za hčerko. Da je otrok trpel silo, ga je bolelo huje nego njegovo trpljenje. Nekega dne je šel v gozd pred kapelico Matere božje in ji je bridko tožil nadlogo, češ, da ona umeje žalost roditeljev, ki morajo gledati rodnega otroka v sili, pa mu ne morejo pomagati. In glej! Takrat se mu je prikazala Mati božja kot kraljica nebes in zemlje v srebrnih oblakih, z zlato krono na glavi sredi angeljev. Marija se je usmilila siromaka in je vzela njegovo hčerko s seboj v nebesa. V nebesih je bilo hčerki neizrečno dobro; jedla, pila in igrala se je z angeljčki, oblečena je bila v lepo belo obleko, obšito z bleščečimi zvezdicami in dan za dnevom je prihajala večja in lepša. A Mati božja je hotela izkusiti njeno pokorščino; zato ji je izročila vse ključe nebeškega kraljestva, rekoč: »Dvanajst vrat smeš odpreti, kadar hočeš, a trinajstih nikoli!« Deklica je odpirala vrata za vrati in je povsod našla kaj lepega in čudovitega. »Kaj neki zapirajo trinajsta vrata?« si je mislila. Odslej jo je radovednost hudo mučila. Naposled se ni mogla več premagati in je odprla tudi trinajsta vrata. Ali kazen za njeno nepokorščino ji je bila že za petami. Skoro pride Mati božja in jo posvari, da je bila tako nepokorna. Deklica je sicer tajila, ali nič ni pomagalo; Meti božja ji je vzela ključe, jo zapodila iz nebeškega kraljestva na zemljo, in deklica je ostala nema, dokler ne bi priznala svoje pregrehe.
Na zemlji se je deklica tako bala ljudi, da je prebivala v gozdu, živela ob koreninah in zeliščih ter prenočevala v otlem drevesu.
Nekega dne je prišel kraljev sin v tisti log na lov. Kraljevič je našel deklico, in njena lepota ga je tako očarala, da jo je vzel s seboj in se poročil z njo, dasi je bila nema.
Za leto dni jima je Bol dal sina. Tisto noč se ji je prikazala Mati božja in jo opominjala, naj prizna svojo pregreho. Ker kraljica tega ni hotela, ji je Marija vzela otroka in ga odnesla s seboj v nebesa. Za leto dni jima je Bog dal drugega sina. Zopet se ji prikaže Mati božja in jo opominja, naj spozna svojo pregreho. A zaman, kraljica tega ni hotela. Zato ji je vzela Marija tudi drugega otroka in ga odnesla s seboj v nebesa.
Ljudstvo je začelo godrnjati in govoriti, da kraljica nalašč pokončuje otroke, katere ji pošilja Bog; ali kralj jo je neizrečno ljubil, in zato se ji nihče ni upal storiti kaj žalega.
Tretje leto je podaril Bog kraljici tretjega otroka, in tretjič se ji je pokazala Mati božja sedaj z obema prejšnjima otrokoma ter ji je obljubila; da ji vrne oba otroka, ako spozna svojo pregreho; ako pa tega noče storiti, ji vzame še to tretje dete, ljubeznivo hčerko, in jo odvede s seboj v nebesa. Kraljica pa je ostala trdovratna, in Mati božja ji je vzela tudi hčerko.
Zdaj se pa nevolja vsega ljudstva ni dala več potolažiti. Vsi so zahtevali, da se mora kraljica kaznovati s smrtjo. Kralj je žaloval, a ni mogel pomagati. Kraljico so obsodili, da jo sežgejo. Že je stala kraljica privezana na grmadi, katero so podžigali na štirih krajih.
Kralj je iz svojega poslopja obupajoč gledal ta strahoviti prizor, a spodaj je množina radovednega ljudstva čakala kraljičina smrti. Takrat, v zadnjem trenutki, ko so je že obhajale smrtne bridkost, se je spomnila, kako se je pregrešila z nepokorščino in pozneje s trdovratnostjo do nebeške Kraljice, in kako bi zdaj rada vse popravila z odkritosrčnim priznanjem.
To je mislila v srcu, in glej, že ji je bilo odpuščeno. Ogenj je ugasnil, in kraljica je izpregovorila ter javno priznala svojo pregreho. A nad njo so se odprla nebesa, in Mati božja v srebrnih oblakih je prišla s preljubeznivo deklico v naročju in na vsaki strani z eni dečkom in je vse tri izročila materi.
Vsi so bili sreči in zadovoljni ter so hvalili Boga za toliko dobroto.
J. S–a.