Bodimo usmiljeni in odkritosrčni.
| ← Mati božja in nema kraljica. | Sto narodnih legend Anton Kosi |
Ošabna krčmarica na Limbarski gori. → |
| |||||||
Ko sta naš božji Vzveličar in sv. Peter potovala po svetu, sta prišla do neke vasi. Kreneta v gostilnico ter prosita prenočišča. Neusmiljena gospodinja pa jima reče: » Pri nas že ne moreta ostati. V tej sobi bomo imeli veselico, a drugje imamo polne shrambe različnega blaga. Potni ljudje pa imajo tudi radi smolnate roke, in le prerado se jih kaj prime.« To rekši jima pokaže na bližnjem gričku ubožno kočo, rekoč: »Tja gori pojdita; pri oni hiši radi prenočujejo prosjake.« Vzveličar in sv. Peter se obrneta in gresta naravnost proti ubožni koči. Ko prideta tja, poprosita stanu, in usmiljeni ljudje ga jima takoj dado. A siromašni ljudje bi bili potnikoma tudi radi postregli; zato so začeli zbirati drobiž po hramih, da bi poslali po polič dobrega vina v omenjeno gostilnico. Ali Vzveličar reče: »Čemu bi pošiljali v gostilnico po vina, ko ga imate sami doma?« Ubožni gospodar gre v klet, in glej, v kleti so polni sodi najboljšega vina, a na policah je vse polno suhega mesa in drugih stvari za prigrizek, v kašči in v skrinjah pa polno žita in drugega blaga. Tudi denarja je bilo dosti. Iz kratka, pravi blagoslov božji se je razlil na ubožno hišo, kjer je bila poprej le jedinščina in beda. Ošabni gospodinji pa je še tisti večer zbolel mož, in vsa živina je poginila še tisto noč. Vino iz polnih sodov je izteklo do zadnje kapljice po kleti. – Tako kaznuje pravični Bog skopuhe in neusmiljene ljudi že na tem svetu.
Pri ubožni pa je ostal še dalje blagoslov božji. Na sadnem vrtu je bilo vse polno rdečih in dišečih jabolk. Zaželel si jih je bližnji graščak. Da bi mu ustregli, so mu jih poslali poln košek. Ali deček, ki je nesel jabolka v graščino, je bil hudoben. Srečal je na poti dva potna moža, ki sta ga vprašala: »Deček, kaj neseš v košku?« – »Nič!« odgovori deček, se zasmeje potnikoma ter gre dalje svojim potom. Ko pride deček v graščino, vidi, da je prinesel prazen košek. Graščak se razsrdi in ga kaznuje, misleč, da se hoče deček šaliti ž njim. Ves osramočen se vrne domov. Drugič pošljejo drugega dečka z jabolki v graščino. Ta je bil prijazen in odkritosrčen. Tudi ta sreča na poti dva potnika, ki ga vprašata takisto kakor prejšnjega. Deček jima pokaže jabolka, rekoč: »Vidita, prijatelja, lepa jabolka imamo pri nas. Vzemita si jih nekoliko. Nesem jih našemu dobremu graščaku.« Potnika ga zahvalita za ponudbo ter mu obljubita blagoslov božji. Deček pride v graščino ter odda graščaku poln košek lepo dišečih jabolk. Graščaku je bil deček tako po volji, da ga je vzel za svojega, ker niso imeli svojih otrok pri graščini. Ko se je graščak že zelo postaral, je izročil posinovljenemu dečku graščino, zemljišče in vse drugo blago, kar ga je imel. Tako deli Bog usmiljenim in odkritosrčnim otrokom svoj blagoslov!
Zapisal G. Križnik.