Mali upornik

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

FRANCE BEVK MALI UPORNIK

Te zgodbe si nisem kar na celem izmislil. Pripovedoval mi jo je mlad, nasmejan fant, ki so ga tovariši klicali za Tomaža. Srečal sem ga na nekem partizanskem taboru med zastavami, lesenimi lopami za pijačo in prigrizek, med veselimi skupinami partizanov in partizank. Moj dobri znanec, ki se ga je še zmeraj držalo partizansko ime I,uka, gaje zagledal, on pa njega, bolščala sta nekaj trenutkov drug v drugega, nato sta se oba hkrati široko zasmejala in — cmok, cmok! — sla se poljubila na obe lici. »Piccolo ribelle!« je vzkliknil Luka in fanta od veselja udrihal po plečih. »Še si živ, raca na vodi!« »Ti tudi, Luka!« mu je fant krepko stresal desnico. Ni bilo konca pozdravljanja, vprašanj in odgovorov. Tako prisrčno si- pozdravljajo le partizani, ki so več kot enkrat skupaj gledali smrti v oči in se drug drugemu čudijo, da so še živi. »Naš kurirček iz leta dvainštiridesetega,« mi je Luka predstavil lanla. »Prisedi, piccolo ribelle! Na, pij!« lant se je spustil na rjavo trato, ki nam je bila ta dan »pogrnjena mi/,a« z vinom in prigrizki. Smejalo se mu je samo od sebe, oči so se mu iskrile. »Že dvainštiridesetega?« sem se začudil. »Saj takrat si bil še otrok.« »Olrok že, a ne več moker pod nosom,« seje fant zasmejal. »Imel M-m se že za velikega. Za tako velikega, da sem si upal v partizane.« »Od doma si utekel, kaj?« »'I'o pa ne. Tako drzen nisem bil, dasi mi je tudi to hodilo po glavi. I .i .isii so mi pomagali, da se mi je izpolnila vroča želja. U, to je zgod-  ba! Takrat se nisem smejal, kot se zdaj. Tega ne pozabim, četudi sto let doživim . . .« Postal sem radoveden. Prosil sem ga, naj mi pove svojo zgodbo. Ne bom tajil — upal sem, da bom izvedel kaj takega, kar bo vredno zapi- sati za mlade bralce. Fant se je sprva le smehljal. Izpil je kozarec vina in se zagledal nekam v daljavo, kakor da zbira misli. Pri sebi je polglasno brundal partizansko pesem, ki jo je igrala godba. V tretje se ni dal prositi. Oslonil seje na komolec in začel pripove- dovati s tihim glasom in z nasmehom na licih. Tako kot smo si včasih pripovedovali svoje dogodivščine ob tabornem ognju. Videti je bilo, da je ta spomin tudi njemu pri srcu in ga rad obnavlja. Med pripovedova- njem je trgal iz trate mah in suho travo, kakor da svojo povest besedo za besedo izgreba iz rjavih tal. Godba je medtem igrala partizanske pesmi. . . To je bilo tisto leto po osvobojenju. Fanta poslej nisem več srečal, a mi je njegov vedri, nasmejani obraz še vedno pred očmi. A še bolj kot on se mi je njegova zgodba vtisnila v spomin in v srce. Pogosto sem se spomnil nanjo in vsakikrat se mi je zdela bolj živa. Neki notranji glas mi je vedno bolj vsiljivo prigovarjal: To napiši! In tako sem zgodbo napisal. Naj jo berejo naši otroci. Če jo bo kdaj bral tudi fant, ki je zrasel iz Tomažka v Tomaža, naj mi ne zameri, če sem nekatero njegovo besedo po svoje zavil. Zgodba je ostala takšna, kakršna je prišla iz njegovih ust. Odlomek iz življenja tistih dni, ki so bih težki in grenki, a vendar lepi.  Takrat mi je še nekaj manjkalo do dvanajstih let in so me klicali za Tomažka. Za svoja leta sem bil prej predolg kot prekratek. Ker sem rasel kot plevel za plotom, so mi roke in noge gledale iz rokavov in hlačnic. Suh pa sem bil tako, da so me tovariši z neko pravico zmerjali s »suho južino«. Zato pa sem tekel naglo kot zajec in me zlepa ni kdo ulovil, tudi če bi šlo za stavo. Nos mi je nekoliko preveč štrlel iz košče- nega obraza in hodil sem zmeraj skuštran, kakor da me je počesala burja. Kadar sem se smejal — in to ni bilo poredko — so se mi usta odpirala skoraj do ušes. Bil sem hudo radoveden, vse bi bil rad videl in znal, povsod vtaknil svoj nos. Tistega jutra, ko seje začela ta zgodba, se še živo spominjam. Sonce je bilo že zdavnaj vstalo, vsa narava seje smejala. Kdaj bi bil že moral Rogačko in Lisko odgnati na pašo, a me mati ni pustila na gmajno. Kozi sta ropotali in meketali v kozjaku. Stal sem na pragu koče, se držal čemerno kot april in se s šibo tepel po hlačah. Nestrpno sem se prestopal z noge na nogo, kakor da me peče pod podplati. Nikoli prej me ni tako vleklo na pašo. »Mati, ali slišite?« sem vprašal in se ozrl čez ramo v vežo. »Kaj?« »Kozi jočeta. Lačni sta.« Mati, kije pravkar usajala kruh v peč, je jezno zaropotala z lopar- jem. »Ali si tečen!« seje otresla. »Rekla sem ti že, da počakaj! Ti pa le siliš in siliš! Ali si gluh? Da se ti kaj zgodi!« Povesil sem nos.  S Črnega roba, gozdnatega vrha nad našim bregom, se je že od prve zore razlegalo streljanje. Potišaloje le za kako minuto, a seje koj znova razvnelo. To je bilo takrat za tolminske hribe nenavadno, saj se je pisalo šele leto 1942. Prasketale so puške in lajale strojnice. Kdaj pa kdaj se je z ostrim pokom razletela kaka mina. Prejšnjo noč je prišlo v Osredek zelo mnogo italijanskih vojakov in fašistov. Zjutraj, ko je bila še tema, so se splazili v hrib, prav do roba gozda. Ko so zapele prve ptice, seje začelo. Ljudje so takoj uganili, kaj se godi. Tudi meni ni bilo treba šele vpraševati. Italijani so napadli partizane. O teh smo že marsikaj slišali. Tudi srečal jih je že kdo ali slišal njihove oddaljene strele. Tako blizu pa jih še nikoli ni bilo. Bržkone so taborili v Črnem robu in jih je kdo izvohal in izdal. Sto misli mi je šlo po glavi, nemirno mi je trepetalo srce. Vse jutro sem nategoval ušesa in oči obračal proti gozdu. To je bil zame nenava- den dogodek. Nisem se bal za partizane. Oče mi je večkrat pripovedo- val o njih in po njegovih besedah so se mi zdeli pravi velikani iz pra- vljice, nekaka čudežna bitja. Verjel sem, da jih nihče ne more prema- gati. Lahi jih lovijo, a ti jim pokadijo pod nos in brez sledu izginejo. Srčno sem si želel, da bi jih kdaj srečal. Na paši sem se pogosto s to željo oziral proti gozdu. Zdaj pa so bili iznenada tu, čisto blizu, a me mati ni pustila, da bi gnal kozi na gmajno. Vsaj od daleč bi nemara katerega zagledal. Moja radovednost je bila močnejša kot strah pred fašisti. Nanje tedaj še mislil nisem. Vrgel sem šibo na klop pred kočo in globoko vzdihnil. Vdal sem se. Če je mati rekla »ne«, je ostalo »ne«, ni se dalo nič narediti. Ni poma- galo, da so se mi usta nejevoljno šobila in sem nategoval obraz. Da bi si skrajšal čakanje, sem vzel sekirico in stopil k tnalu. Tam meje čakal kup okleščkov, da jih podrobim. Medtem je bilo streljanje nekoliko ponehalo. A komaj sem nekaj- krat zamahnil, seje razvnelo še huje kot prej. Sekirica mi je sama po sebi zletela iz rok. Rad bi bil vsaj malo utešil svojo željo. Pogled mi je obstal na stari hruški, ki smo ji pravili matečkovka. Stala je tik plota pod kočo, njen vrh je molel visoko v nebo. Obšla me  je misel, da bi splezal nanjo. Zaigralo mi je srce, smeh mi je razširil lica. Splezati na visoko hruško je bilo zame prava igrača. Stokrat sem že bil na nji. Goste veje, ki so skoraj vodoravno rasle iz debla, so bile ko lestvica. Tiho sem se pomulil mimo veže, da bi me ne opazila mati. V hipu sem bil v vejah hruške. Naglo in spretno kot veverica sem splezal v njen vrh. Počenil sem v rogovilo in se zagledal v hrib. Pokanje je bilo znova prenehalo in se ni več ponovilo. Nikjer ni bilo videti kakega človeka. Tudi ni bilo več slišati kakega glasu razen žgolenja ptic. Nebo je bilo skoraj popolnoma jasno. Le nad gorami so plavali redki, beli oblački kot ladjice. Sonce seje toplo razlivalo čez bregove, ki so bili kot pregr- njeni s pisano odejo poznega poletja. Utrgal sem rumeno matečkovko, ki se mi je ponujala iz zelenja, in vanjo zasadil zobe. Razgledoval sem se okrog. Oči so se mi ustavile pri Osojniku, našem najbližjem sosedu. Njegova kmetija stoji v bregu precej daleč onkraj grape. Globoko pod menoj, na zgrbljenem poboč- ju, pa je ležal Osredek, raztresena vas, kjer se samo pet hiš stiska v kopico. Tomažinova, v kateri je bila šola, Končarjeva krčma in še dve drugi. Druge so razsejane po vsem pobočju. Od vasi v dolino, kjer teče rečica, je pičlo uro hoda. Tam ležijo Prisoje s polgosposkimi hišami. Proti jugu in zahodu se dvigajo gore, kakor da bi rasle druga iz druge. Na severno stran mi je zapiral razgled Črni rob nad pusto gmajno. To, kar sem lahko videl z vrha matečkovke, je bil zame ves svet, ki sem ga dotlej poznal. Tako sem se zagledal vanj, da se niti nisem zave- del, kdaj sem použil že četrto hruško. Utrgal in pospravil bi bil še peto, da me niso predramili neki glasovi. Po stezi, kije s samot in s Črnega i oba peljala v Osredek, je prihajala dolga kolona vojakov in fašistov. Okovani čevlji so tolkli po kamenju, razlegala se je laška govorica. Su ili kolone so se pozibavala nosila z mrliči in ranjenci. Ob pogledu na vojake in na nosila mi je drobno vzdrhtelo v srcu. Kilo mi je jasno, da so bili fašisti tepeni in se umikajo pred partizani. Toda ranjenci in mrliči so me navdali tudi s čudno tesnobo. Spopad v < Mirni robu ni bil samo veselo pokanje, kot se mi je zdelo. Morda je  ranjen ali mrtev tudi kak partizan. Ob tej misli se mi je grenko zavozla- lo v grlu. ,»Tomažek! Tomaaažek!« ' Od koče me je klicala mati. Pogrešila me je. Tudi ona je opazila dolgo kolono in se zbala zame. Na vsak njen klic meje mrzlo spreletelo po hrbtu. Vojaki so bili že tik pod sadovnjakom. Če bi se oglasil, bi me slišali. In če bi se spustil po vejah na tla, bi me zagledali. Opazil sem, kako so se ozirali proti koči. »Tomažek! Oj, Tomaaažeeek!« V materinem glasuje trepetala bojazen. Slišal sem, kako je neki fašist srdito oponesel njen klic. In videl sem ga, kako je snel puško z ramena in ustrelil proti koči. Jeklenka je stru- peno zabrenčala in votlo udarila nekam v steno. Kolona pa seje zakro- hotala. Mati je utihnila, ni je bilo več videti ne slišati. Jaz pa sem bil v tistem trenutku bolj mrtev kot živ. Nisem se upal niti ganiti. Z obema rokama sem se držal za veje in se ves sključen skrival v zelenje. Imel sem samo eno željo: da bi me Lahi ne uzrli! Kako prav je imela mati, da me ni pustila na gmajno! »Nikoli več!« sem obljubil sam pri sebi. »Nikoli več!« Poleg strahu meje prevzemalo tudi začudenje. Zakaj so ustrelili v našo kočo? Kaj smo jim hudega storili? Šele ko se mi je rep kolone docela izgubil izpred oči, sem si upal prosto dihati. Ves bled. tresoč se po vsem telesu, sem splezal na tla. Mater sem našel v izbi. S solznimi očmi je sedela na klopi ob peči in sklepala roke na kolenih. Razveselila se me je, ko me je zagledala, hkrati pa meje premerila z očitajočim pogledom. »Da me pripraviš v tak strah!« je rekla in me cmoknila po licu. Tega nisem pričakoval. Bolj kot kazni sem bil potreben pomilova- nja, ko sem doživel tako stisko. »Zakaj?« sem zastokal in se skremžil na jok. »Še vprašaš, zakaj! Da se mi spraviš izpred oči!« Ves poklapan sem odšel iz izbe. Udarec me ni tako zadel kot mate- rin glas in pogled. Grenko se mi je dvignilo iz prsi in me zapeklo v očeh.  Solz nikoli nisem rad razkazoval pred ljudmi. Če sem se kdaj cmeril, sem se skril tujim očem. Tudi tedaj sem tiho splezal po zakajeni lestvi na izbo. Ob pažu sem se usedel po turško in potegnil iz žepa nožič, ki sem ga nosil na dolgi, tenki verižici. Z njim sem v desko pod seboj rez- ljal podobo smešnega možica z velikimi uhlji. Tisto prasketanje z nožičem mi je posušilo solze, popustila je tudi lesnoba v prsih. Materina zaušnica pa meje še vedno bolela. No, saj sem si na tiho priznal, da sem jo zaslužil. Mater sem spravil v veliko skrb in strah. A ona meje tako poredko in tako nerada udarila, da bi mi lahko — tako sem si mislil — tudi to pot prizanesla. Saj meje zape- kla še vsaka njena beseda. Kakor vedno v žalosti in nejevolji, sem si tudi to pot želel kam daleč proč od doma. Vsaj tja za hribe, v gozdove, kjer je takrat delal moj oče. Svet, ki meje obdajal, se mi je zdel vse preozek, želel sem si širšega. Naša koča je bila najmanjša in najsiromašnejša daleč naokrog. < )koli nje pa le toliko sveta, »da bi ga lahko odnesel v beračevem ko- šu«, kot se je včasih norčeval oče. Imeli smo sadovnjak, ki ga je bil /asadil že ded, prvi naseljenec tiste samote. Pa dva oddaljena laza in m kaj pustega, z grmovjem in redkim drevjem poraslega sveta ob gra- pi Ta pustota nam je dajala drv za zimo pa nekaj sena in frodlja za kii/r. Cc smo hoteli prerediti Rogačko in Lisko, smo ju morali od pomladi in še daleč vjesen pasti na gmajni. Ta pa ni bila naša. temveč < Kojnikova. Pašo je mati odslužila z dninami ob košnji in žetvi. liil sem še zelo majhen — komaj da se tega spominjam — ko sta mi mmla bratec in sestrica, ki sta bila mlajša od mene. Takrat je oče delal  v Kacafurovi žagi v Prisojati. Vsako soboto zvečer je prihajal domov in odhajal vsak ponedeljek zarana. Vsakikrat sem ga težko pričakoval, a sem ga le redko dočakal, ker me je prej premagal spanec. Ko me je zjutraj prebudilo sonce in me zaščemelo v oči, seje že sklanjal nadme tudi očetov obraz. Bilje ves suhljat, z velikimi brki in drobnimi, živimi očmi. Usta so se mu širila v smehu, smejal sem se tudi jaz, smejala sva se oba kot cigan belemu kruhu. Obesil sem se mu okoli vratu in oče me je nosil po izbi kot medaljo na prsih. Pomenkovala sva se pol za šalo, a pol zares — nikoli nama ni zmanjkalo besed .. . Bil sem že večji, precej večji, a še nisem hodil v šolo, ko je oče izgu- bil delo. Že med tednom se je vrnil domov, nič se mi ni smejal, bil je molčeč in zaskrbljen. Z materjo sta se dolgo tiho pomenkovala. Vlekel sem na ušesa, a bil sem še premajhen, da bi bil kaj razumel. Pozneje, ko sem že nekoliko odrasel, se mi je posvetilo, daje bil takrat oče nekaj nagodel fašistom. Drugi dan so prišli karabinjerji in ga vklenili. Tedaj sem tudi jaz razumel, da ga hočejo odpeljati. Jokal in vpil sem na vse pretrganje, jokala je tudi mati, da soji solze kar tako vrele po licih. Le oče ni jokal. Celo nasmehnil seje, ko naju je tolažil. »Mreta, bodi pametna!« je prigovarjal materi. »Saj se kmalu vrnem. Pazi na Tomažka!« Mati pa se ni dala utolažiti. »O, Jerneje!« je hlipala za očetom, kije med dvema karabinjerjema odhajal po stezi. »O, Jerneje, Jerneje!« Ob tem spominu mi je bilo zmeraj grenko pri duši. Brez očeta se mi je zdela koča tako strašno pusta in prazna. Ves tisti čas pri nas ni bilo smeha, kot zimske dni ni sonca. Srčno sem si želel, da bi bil tako mo- čan kot divji možje, ki so baje nekoč prebivali v Črnem robu. Korak, dva — pa bi bil v dolini in bi rešil očeta. Toda bil sem majčken, šibek, ničesar nisem mogel storiti. Ostalo mi je le tiho, globoko sovraštvo do fašistov. Če sem jih le videl, se mi je treslo še srce v prsih. Od očeta je le na redke čase prišlo kako pismo. Mati ga je vselej trikrat prebrala. Dvakrat na tiho, a enkrat na glas. Jaz sem razumel le malo več kot to, da oče vprašuje po meni in me pozdravlja.  »Kdaj pride oče?« sem vpraševal ob vsaki misli na očeta, včasih vsak dan. »Jutri,« mi je mati odgovarjala zmeraj enako. Tisti »jutri« se je raztegnil na več mesecev. Slednjič se je oče res vrnil. Bil je bolj suhljat kot prej, a se je zopet smejal. Morda bi mu Kacafura ne dal več zaslužka, a mu je preveč primanjkovalo delavcev. Ponudil mu je delo med drvarji in oče gaje sprejel. Moral je delati, če smo hoteli živeti. Tiste mesece, ko je bil oče v zaporu, sva z materjo prestala veliko pomanjkanja. V našo kočo so se zopet povrnili veseli dnevi, vendar ni bilo več lako kot prej. Oče je poredko, včasih le po enkrat na mesec prihajal domov. Smejal pa seje kot nekoč in besede rad obračal na šalo. Pripo- vedoval mi je o živalih, ki jih je srečal v gozdu. Vpraševal sem ga, če je videl tudi medveda. Oče mi je odgovarjal, da na medveda še ni naletel, a da bo prvega, ki ga najde, ujel in mi ga prinesel za igračo. Nato seje začela vojna. Vojakov seje kar navalilo v dolino, prišli so ludi v Osredek. Oče in mati sta veliko govorila o tem, da so Italijani /asedli Ljubljano. Nekam žalostno so jima sijale oči. Nisem do konca razumel, kaj to pomeni, a mi je bilo vendar tesno pri srcu. Očeta nisem več vpraševal, če je videl medveda, poslej so mi druge stvari šle po )'Javi. Nekoč — ni bilo še leto od začetka vojne — mi je povedal, daje srečal partizane. Sprva nisem nič razumel, o čem govori, le počasi se mi H' posvetilo iz očetovih besed . . . O tem sem razmišljal, ko sem rezljal možica v pod. Neki glas meje zdramil, da sem dvignil glavo. »'Tomažek, kje pa tičiš?« Mati meje klicala iz veže. Najrajši bi se bil potuhnil ali se naredil užaljenega pred njo. Pa sem si premislil. Medtem sta me bili že skoraj žalost in nejevolja. Materin glas mi je kot božajoča roka segel v Mlf. Spravil sem nožič in se po lestvi spustil v vežo. »Kosilo je na mizi,« mi je rekla mati. »Hitro pojej in ženi na pašo!« Nasmehnila se mi je, kakor da ji je žal za zaušnico in bi se mi rada /nova prikupila.  Daleč naokrog ni bilo tako pustega sveta, kot je bila Osojnikova gmaj- na. Bila je kar posejana z velikimi skalami, ki jih je še v poletju le za silo pokrivalo zelenje. Leska in črni trn, dren in češmin, srobot in robi- da— vse seje križem preraščalo in prepletalo. Bukev, gaber in hrast niso mogli v vis in v šir, ostali so pritlikavi in zakrneli kot grmovje. Tu pa tam je bila kaka jasica, komaj tolikšna, daje koza legla nanjo, kadar je prežvekovala. Toda pastircem je nudila ta pustota veliko posladkov. Ni manjkalo ne robidnic ne drnulj, ponujale so se maline, jagode in lešniki. Mizica je bila vse leto pogrnjena kot v Deveti deželi. Tisti dan me niso mikale jagode, ki so me vabile ob nekem groblju. Pogled mi je uhajal proti Črnemu robu, ki mu sicer nisem rad hodil preblizu. Saj sem že povedal, da so tam baje v starih časih živeli divji možje. Odrasli so to pripovedovali. Tedaj jih ni bilo več, vendar mi je tisti kraj vzbujal strah. Ob nevihtah je prihajalo od tam čudno zavija- nje in tuljenje. Tudi so bili gozdovi v Črnem robu in še daleč onstran Kacafurovih. Njegov lovski in gozdni čuvaj pa je bil Peter Smuk, s katerim nisva bila prijatelja. Mož seje potikal okoli kot senca in seje kot hudiček iz škatlice vsak hip prikazal izza kakega drevesa. Ali pa je vpil nad menoj, da kozi odjedata zelene vršičke mladih smrečic. Ta dan nisem mislil niti na divje može niti na krivogledega Smuka. Trgal sem se skozi goščavo med skalami in priganjal kozi. »Daj, Rogačka! No, Liska!« Kmalu sem bil na vrhu gmajne. Pred mano se je širil gozd z viso- kim drevjem. Iz mraka med debli je dihal prijeten hlad. Tja si nisem upal, a saj me tja tudi ni vleklo. Kozi sta se pasli, jaz pa sem skakal od  skale do skale in se pazljivo oziral okrog. Vtepel sem si bil v glavo, da je bila prav tam bitka med Lahi in partizani. Saj nisem vedel, kaj iščem, a bil sem prepričan, da me čaka kako veselo odkritje. Našel sem lesko s sveže polomljenimi vejami. Ob neki skali pa je bil češminov grm ves poteptan v tla. Tam sem zagledal prazne tulce sirojničnih nabojev. Vzkliknil sem, kakor da sem našel kup cekinov. Pobiral sem jih, ogledoval in tlačil v žepe. Saj nisem vedel, kaj bom z njimi, a mi ni dalo, da bi jih pustil ležati. Splezal sem na visoko skalo, počenil in napeto gledal proti gozdu. Siva in rjava debla, pičla podrast, z mahom porasle skale, suhljad in i javo listje. Tik ob gozdu je sameval hrastič s košatimi vejami. Zdelo se mi je, da nekdo nepremično stoji ob njem in gleda navzdol. Zasenčil sem si oči, da bi bolje videl. Ali ni samo ostanek drevesa, ki je bilo usahnilo in strohnelo? Ne, bilje človek. Premaknil seje in šel narav- ni >s( proti meni. Dvignil sem se in gledal. Od napetega pričakovanja nisem niti dihal. Ali je Peter Smuk? Ne, Peter Smuk to ni bil, niti kak italijanski vojak ali fašist. Takih čepic še nikoli nisem videl pri Lahih. Morda je kak partizan. Ob tej misli mi je smeh lezel na obraz. A kdo ve . . . Ni- M-in vedel, ali naj čakam ali naj se skrijem ali naj pobegnem. Prevze- mala sta me hkrati strah in veselo pričakovanje. Noge so se mi rahlo lu-slc v kolenih. Nc/.nanec seje ustavil in mi namignil z roko, naj pridem bliže. Kol bi trenil, sem se spustil s skale. Ni mi bilo mar, da sem se pri leni do krvi opraskal ob trnju. Strah meje minil. Tako prijazno kliče k ••»•In It- prijatelj, ne sovražnik. Skozi grmovje sem opazil, da mi nezna- no /opel gre naproti. Ko sem obstal pred njim, sem zijal od začudenja m i/uiMiadenja. Pi ed menoj je stala partizanka. Oblečena je bila kot kak italijanski vopik. le da ji je na temnih laseh čepela triglavka. Na desnem ramenu |i |c visela karabinka, a na pasu dve ročni granati. Smehljala se mi je in me vprašujoče merila s prijaznim pogledom. "1'aseš?« me je vprašala. 11 i ii1 v k m 17  Samo prikimal sem, kakor da mi je vzelo glas, in dekle kar požiral z očmi. »Sam?« »Da.« »Čigav si?« »Jerebov,« sem povedal in dostavil: »Tomažek.« »Iz vasi?« »Ne. Naša hiša je tu blizu,« sem pokazal navzdol po gmajni. Partizanka je pogledala niz brdo, dasi naše hiše s tistega mesta ni bilo videti, ker jo je skrival obronek. Nato je uprla pogled v mojo voja- ško čutaro, ki jo je bil moj ded prinesel iz prve vojne. V nji sem nosil s seboj vodo, ker na gmajni ali v njeni bližini ni bilo kakega studenca. »Daj mi požirek vode!« je rekla. Snel sem čutaro, ki sem jo nosil na starem jermenu čez ramo, in ji jo dal. Bil sem srečen, da sem ji mogel s čim postreči. Partizanka je napravila nekaj požirkov in čutaro obdržala v rokah. »Daj mi to vodo,« je zaprosila. »Posodo ti vrnem. Da?« »Da. Saj nisem žejen. Bom že pil doma.« In meje zopet gledala. Bilo je, kakor da ima nekaj v mislih, a se ne more odločiti, da bi spregovorila. »Ali znaš molčati?« me je slednjič vprašala. Bil sem v zadregi. Mati mi je pogosto očitala, da ne znam držati jezika za zobmi. Nisem hotel lagati, zato sem samo skomizgnil z rame- ni. »Nikomur ne smeš povedati, da si me videl,« je rekla. »Razumeš! Prav nikomur! Niti doma.« »Ne bom. Nikomur.« »Prav. Ali so Lahi še v vasi?« »Ne vem. Dopoldne so šli mimo naše hiše.« Partizanka se je ozrla proti gozdu. Nato se je zagledala v daljavo, kakor da zopet nekaj razmišlja. Slednjič je pogled zopet uprla vaine. »Ali poznaš Končarjevo Zofko?« Prikimal sem. Kaj bije ne poznal! Saj je K ončarjeva hiša stala tik šole.  »Teci v vas! Reci ji, da naj takoj pride v Črni rob. Še nocoj. Tako ji nvi, dajo kliče Dana. Ali si boš zapomnil ime?« »Da. Dana.« »A tega ne sme slišati nihče drug, samo ona. Če je ni doma, se takoj Miii. Na kozi bom že jaz popazila.« Kila meje sama poslušnost. Že v naslednjem trenutku sem se spu- \iil v tek, da seje vse kadilo za menoj. Kolikokrat sem v mislih sanjal, d,i bom srečal partizane, jim pokazal pot ali jim storil kako podobno uslugo. Tedaj so se mi te sanje uresničile. /  Tekel sem kot nor, nisem čutil ne kamenja ne peska pod nogami. Pot je šla skozi gozd, pod katerim se je nad senožetmi in njivami raztezal velik pašnik. Tam so Tomažinovi trije pasli celo čredo govedi. Pridru- žili so se jim še trije dečki iz soseščine, ki niso vedeli kam s časom, ker so bile velike počitnice. Oboroženi s pračami, bezgovimi puškami in loki kot Indijanci, so se igrali fašiste in partizane. Ko sem pritekel iz gozda, so se bili te igre že naveličali. Sedeli so v senci košatega drevesa in se dolgočasili. Zagledali so me od daleč in se sporazumeli s pogledi. .. Vaški paglavci so imeli dečke s samot za svoje sovražnike. Brez pravega vzroka, kar tako, ker so morali imeti koga, da so mu nagajali in ga dražili.. . Potaknili so se po grmovju ob stezi in me čakali... Ne da bi to količkaj slutil, sem tekel na vso moč, da mi je srce po- skakovalo v prsih. Iznenada so me obsule lesene puščice, kamenje in klinčki iz bezgovih pušk. Raztegnil seje strašen krik, dečki so navalili name kot divjaki, vsak je vihtel svoje orožje. Če bi se jih bil prestrašil in pobegnil, bi bili tekli za menoj in me brez konca preganjali. Ker pa sem se ustavil in jih samo pisano gledal, so se tudi oni postavili za korak pred menoj in se mi paglavsko režali. Jezilo jih je, da sem jim pokvaril vso igro. Tako, brez brambe ali bega, se me niso hoteli lotiti. Čakali so, da jim obrnem hrbet ali jim dam kak vzrok za napad. »Ali si se ustrašil!« se mi je rogal Tomažinov Ivanč, najmočnejši med njimi, njihov vodja. »Prav nič,« sem odgovoril ves zadihan. »Še malo ne.«  ( c bi se jih bil še tako prestrašil, bi tega ne hotel priznati. »Pa si se!« so vpili in poskakovali kot Indijanci okoli svoje žrtve. »Pa si se prestrašil! Pa si se.« Nisem jim več odgovarjal. Meril sem jih uporno, srdito, najrajši bi lili utopil v žlici vode. Pri tem pa sem mislil na partizanko in na pot, ki H' bila pred menoj. Če bi se ne bil zavedal, da moram za vsako ceno v vas, bi se bil morda res obrnil in pobegnil. Saj sem imel dolge in urne noge, ni me bilo tako lahko dohiteti. Toda na to še misliti nisem smel. Kako naj bi se vrnil pod Črni rob in z neizpolnjenim naročilom stopil l>i cd partizanko. A paglavci, ki so mi zapirali stezo, tudi niso bili mačje solze. Da bi bil en sam, bi ga bil neusmiljeno premlatil in povaljal po Meh. To se je med šolskim letom večkrat zgodilo. Bal sem se samo Ivanča, kije bil starejši od mene in za svoja leta že cel hlapec. A če bi ii|cga tudi ne bilo poleg, bi se vseh ne bil upal lotiti. Napeto sem razmišljal, kako bi se rešil iz te zagate. Če bi jim pove- dal, kaj sem pravkar doživel in kam tečem, bi me morda še pospremili «lo vasi. A moral sem molčati. Pa saj bi mi morda niti ne verjeli; mislili Iti da bi jih rad nalagal. Ne bil bi nič na boljšem, morda še na slabšem. Paglavci so se začeli dolgočasiti. Prestopali so se z ene noge na di ugo, a vendar ni kazalo, da me mislijo kar tako izpustiti. Da bi me do ki a ja razdražili, so pričeli kričati kot v zboru: »Tomaž, Tomaž, kam krevljaš? V dolenjo vas po par klobas.. .« Ta nagajivka mi je vedno pognala vso kri v glavo. Bolel meje kro- 11<>l. ki je temu sledil. Tudi jaz sem znal nekaj zbadljivk, ki bi njim ne lulr po volji. I/lajal bi jih bil, a potem bi imeli vzrok za pretep. Kdo ve, kako bi se nalo končalo? Premagoval sem se, da meje bolela duša. Oči so se mi bliskale od enega do drugega, kakor da izbiram, na katerega bi se  najprej vrgel. V resnici pa sem iskal le vrzeli v živi ograji, ki me je ob- dajala. Oziral sem se na levo, še bolj na levo, iznenada pa sem planil na desno in enega izmed dečkov podrl na tla. Zvijača se mi je posrečila. V trenutku sem bil za hrbti oblegovalcev. Ko so se ti dodobra zavedeli, sem bil že daleč. Nisem tekel po stezi, marveč kar vprek, preskakoval grmičje in skale, udrtine in vzpetine. Zagnali so velik krik in jo ucvrli za menoj. Preden so me mogli dohiteti, sem bil že v senožetih, nato med njivami in slednjič na klancu. Ustavili so se in me preganjali samo z grožnjami in pogledi. Preden sem dosegel skupino petih hiš, sem se ves upehan vrgel na trato. Srce mi je razbijalo, kot da mi hoče raznesti prsi, zmanjkovalo mi je sape. Tudi če bi mi bili tedaj dečki za petami, bi ne mogel več nare- diti niti koraka. Od izmučenosti in razburjenja so mi stopile solze v oči. . . Nisem si upal po klancu v vas. Lahko bi me kdo srečal in me nadle- goval z vprašanji. Pretaknil sem se skozi živi plot in se znašel v Končar- jevem sadovnjaku. Pred menoj je bila Končarjeva hiša z rdečimi okni- cami. Splazil sem se do zelenjadnega vrtiča pri malih vratih. Tam sem se stisnil med košati pušpan in gosto ograjo. Na uho mi je prihajal žubor vode in goste besede neke ženske. Pod vrtičem je izviral studenec in po lesenem žlebu tekel v korito. Zofka je splakovala perilo. Ob nji je stala Tomažinka s prekrižanimi rokami in besedičila. Ženski sem tiho opazoval skozi ograjo kot skozi rešetko. Zofki je bilo takrat kakih osemnajst let, imela je pšenične lase, a oči kot plavice. Gledal sem jo ves zaverovan, na Tomažinko pa sem streljal z očmi. Ves sem gorel od nestrpnosti. Da bi že nehala s svojim klepetom! Od dolge- ga čepenja so me že bolele noge v kolenih. In opekel sem se ob koprive in roko, ki meje žgala, vneto drgnil ob hlače. Slednjič je soseda odšla. Zofka je pograbila škaf z ovitim perilom, da ga odnese v vežo. Pomaknil sem se na vogal vrtne ograje. »Pst! Zofka!« sem tiho poklical.  Zofka je škaf zopet postavila na tla in se ozirala okrog. Zagledala me je, ko sem kukal izza ograje. »Kaj te boli?« meje vprašala. Mislila je, da gre za paglavsko nagajivost. »Pridi bliže!« sem pošepnil. Dekle me je bistro, vprašujoče pogledalo. Menda je po mojem obrazu in očeh spoznalo, da ne gre za šalo. Stopilo je k ograji. »Pridi takoj na gmajno pod Črni rob. Dana te kliče.« Zofka meje začudeno premerila. »Kdo me kliče?« je vprašala. »Da-na.« »Katera Dana?« »Partizanka.« Zofka je razumela in se previdno ozrla. » Takoj pridem,« je zašepetala. »Ti teci naprej!« Počakal sem, da je odnesla perilo v hišo. Nato sem se pomulil na klanec in izginil v breg. Napravil sem velik ovinek okoli pašnika pod l-o/.dom. Bal sem se paglavcev, ki so me zaman čakali v zasedi.  Imel sem pač tak obraz, daje kričal resnico, če so usta lagala. Ko sem zvečer prignal domov, je mati takoj uganila, da imam nekaj na duši. A če bi me obraz tudi ne izdajal, saj meje opazila, ko sem tekel iz Osred- ka. Nič ni pomagalo, da sem se na stezi pod sadovnjakom tako prihulil k tlom, kakor da tečem po vseh štirih. Po večerji sva v mraku sedela v izbi in dolgo molčala. »Tomažek, ali mi nimaš nekaj povedati?« Tako mi je bilo, kakor da meje oblila z mrzlo vodo. »Ne,« sem zategnil. »Res ne? Prav nič?« »Tako? Kaj pa si iskal v vasi?« »Nič.« No, tedaj mi je bilo jasno, da meje mati videla na poti v Osredek ali iz Osredka. Tega ji nisem mogel zatajiti. A ji tudi nisem smel pove- dati, kaj meje gnalo v vas. Vedel pa sem, da mati ne bo kar tako popu- stila. Pustiti kozi sami na gmajni in se poditi okrog! Za take prestopke je bila stroga. Bil sem v stiski, da nikoli tega. Ves prepaden sem molčal. »Ali ne smem tega vedeti?« ji je očitajoče zapel glas. »N-ne,« sem s težavo iztisnil iz grla. Materi je zaprlo sapo. V mraku je nisem videl, a sem slutil, kako presenečena upira oči vame. »Torej to sem zaslužila?« je rekla počasi, z žalostjo v glasu. »Kaj poreče oče, ko mu povem!« Kadarkoli je mati ubrala te strune, mi je bilo najhuje. Če bi mi kaj razvezalo jezik, bi mi ga razvezala materina žalost. In pa misel na očeta. Toda moral sem kljub temu molčati. Stisnilo meje za srce.  »Ko pa — ne smem povedati,« sem dejal skoraj v joku. »Zakaj me vprašujete!« Matije zopet molčala, kakor da ne more iz začudenja. Zdelo se mi |e, da zbira besede, s katerimi me bo spravila v še hujšo stisko. Tedaj je rahlo potrkalo na šipo. Matije odprla okno. »Kdo je?« je tiho vprašala. Nekdo je stal zunaj v mraku. »Mreta, stopite ven za trenutek,« sem slišal šepetajoči glas. Mati je naglo zapustila izbo. To je bilo zame kot odrešenje. Nevšečen pomenek z materjo je bil /a nekaj časa odložen. Hkrati pa me je začela peči radovednost. Kdo kliče mater ob tej uri? Tiho sem se pomaknil do okna, ki gaje mati pustila odprtega. Noč m bila tako popolnoma temna, da bi ne bil spoznal Zofke, ki se je polglasno pomenkovala z materjo. Nategoval sem ušesa, a sem ujel le kako besedo, kadar sta zvišali glas. »Kakšno srce bi morala imeti, da bi odrekla,« je dejala mati. »Le \ki lii me. Naša hiša ni na najboljšem glasu . . .« »Pa edina, ki pride v poštev,« je rekla Zofka. »V vasi bi bilo še bolj nevarno. V gozdu pa tudi ne more ostati. . .« Nato sta zopet tako potišali glas, da sem zaman lovil besede. Čez ras je bila mati zopet glasnejša. »Tomažekje še otrok,« je rekla. »Nekaj že ve,« je menila Zofka. »Menda bo znal molčati.« »To že, če mu zabičam,« je rekla mati in se obrnila do okna. »To- mažek!« je tiho poklicala. V trenutku sem bil pred kočo. »Teci na stezo!« mi je ukazala mati. »Dobro pazi, če kdo ne prihaja i/ vasi!« »Da.« »('c koga zapaziš, zavpij kot skovir in se skrij!« je dostavila Zofka. »Ne vrni se, dokler te ne pokličemo!«  Planil sem po bregu skozi sadovnjak in čez minuto ali dve že čepel na veliki, sivi skali ob stezi. Zastavljal sem si vprašanja, ki so me tisti večer neprestano mučila. Zakaj je Dana klicala Zofko pod Črni rob? Od kod se poznata? Nisem vedel, daje Dana doma s samote nad Priso- jami. Tedaj pa bi bil za vse na svetu rad vedel, kakšne skrivnosti imata mati in Zofka med seboj. Kaj se medtem godi doma? Toliko vprašanj, a si niti na eno nisem vedel odgovoriti. Tako sam zunaj v noči — nisem se mogel ubraniti občutka grozlji- vosti. Stiskal sem roke med kolena in napeto gledal na stezo, ki se je izgubljala v mraku. Na nebu je visel tenek krajec lune, podoben izbrušenemu srpu. Mesečina je bila tako medla, da ni dejala senc. Vijugasta pot po bregu seje odražala komaj za spoznanje. Saj ni bilo verjetno, da bi ob tisti uri kdo prišel iz vasi ali iz oddaljenih s^mot za hribom. Še čez dan je le redek človek zašel na tisto pobočje. In vendar se mi je zdaj pa zdaj zazdelo, da se je nekaj zganilo ob grapi. Napenjal sem oči, da so me bolele. Nihče ni prihajal. Le sapa je včasih narahlo zazibala veje. A skoraj sem si želel, da bi zaslišal tuje korake. Slišali bi, kako dobro znam oponašati skovirja . . . Včasih sem se ozrl proti domu in napeto prisluhnil. Bil sem že nestrpen. Zdelo se mi je, da že neznansko dolgo stražim. Vedno pogosteje so mi prihajali na uho neki nerazločni glasovi, a pred oči so mi stopale premikajoče se sence. Iz domišljije so mi začeli vstajati strahovi, da me je mrzel srh spreletal po hrbtu. »Tomažek!« Od koče seje razlegnil pridržan klic. Planil sem na noge in jo ucvrl navkreber proti koči. V veži sem našel mater, Dano in Zofko. Dana je sedela na nizkem stolu ob ognjišču in zajemala mleko s kruhom. »Zmanjkalo nam je streliva,« je pripovedovala. »Morali smo se umakniti. Lahi so streljali še celo uro, ko naših že ni bilo več v Črnem robu.« »Za vami si niso upali,« je menila mati. »Kje neki! Gozd je naš.«  I )ana je prazno skodelico postavila na ognjišče in si oprtala torbo. Nasmehnila se mi je in mi z roko segla v skuštrane lase. Nato je odšla ic/ gmajno proti gozdu, Zofka pa seje spustila niz brdo proti vasi. liil sem omotičen od doživetij tistega dne. Matije bila zamišljena. Slo vprašanj mi je ležalo na jeziku, a sije nisem upal motiti. Legla sva, ne da bi spregovorila več kot pet besed. A nisva mogla zaspati. Tiho sva dihala in se zapredla vsak v svojo misel. »Tomažek!« seje oglasila mati. »Ali ne spiš?« »Ne. Ne morem zaspati.« »To sem ti hotela reči — ne hodi mi na izbo!« Molčal sem. Mučil sem se z vprašanjem, zakaj ne smem na izbo. »Slišiš?« »Da. Ne smem na izbo. Zakaj?« Mati mi ni takoj odgovorila. »Na izbi leži neki partizan,« je nato povedala. »Ranjen je.« Dvignil sem glavo. Ali sem prav slišal? Tega bi niti v sanjah ne pnčakoval. Tedaj sem razumel, zakaj me je Dana prosila za vodo. 1'arlizani so se bili umaknili, a ona je ostala z ranjencem skrita med skalami, da mu poišče pomoči. . . Od razburjenja mi je glasno razbija- lo v sencih. »Zadelo gaje v nogo, da ne more hoditi,« je dostavila mati. Zopet sem molčal. Vedel sem več, kot sem hotel vprašati. »I'a molči o tem!« je mati znova povzela. »Nikomur niti najmanjše lu-scdc! Če Lahi izvedo zanj, ga ubijejo. Nam pa zažgejo hišo. Si razu- mel?« »Da.« Zopet sva molčala. Gledal sem v okno, ki se je medlo odražalo iz lune. Drevje je rahlo pošumevalo v sapi. Stenska ura v izbi je tekla z enakomernimi udarci. Ves sem se zapredel v misli. Ponovilo se mi je vpiašanje, ki meje trapilo že tisto jutro. »Mali!« sem tiho poklical. »kaj je? Zakaj ne spiš?« »Zakaj so Lahi streljali v našo hišo?« »To le peče? Ker — ker nas sovražijo.«  »Zakaj?« »O, zakaj!« je vzdihnila mati. »Ti tega ne moreš razumeti. Ne vpra- šuj! Zaspi! Pozno je že. Jutri bo treba vstati.« Da, bilo je že pozno. V uri je pravkar zdrknilo, odbila je z gostimi udarci. Tiho sem dihal in se lovil v spanje, ki mi tisto noč ni hotelo na oči. Na pol omotičen sem grebel v misel, zakaj bi »ne mogel tistega razumeti«. Rad bi bil razumel vse, prav vse. V resnici sem že takrat razumel več, kot sije mislila mati.  ( cz dva ali tri dni je bila nedelja. Ob nedeljah nisem gnal na pašo, kozi sla se sami pasli, privezani za plot sadovnjaka. Ves popoldan me je mati učila slovenskega branja. Porinila je predme kako knjigo in mi ukazala, naj berem. Povem po resnici, da mi takrat to učenje ni bilo nič kaj po volji. Rajši bi se bil s kozama potepal po gmajni. Bilo mi je mučno dve ali tri m e kot pribit presedeti za mizo. A nisem si upal ugovarjati, ker je bila laka tudi očetova volja. Premikal sem prst od besede do besede, včasih <>d črke do črke, jecljal in se potil. Misli so mi bile vse drugod, prislu- škoval sem glasovom okoli koče in se zdaj pa zdaj kradoma ozrl skozi okno. Matije počivala z rokami v naročju in pazno poslušala, ni ji ušla nobena beseda. Želel sem si, da bi bil že mrak in bi odšla kuhat večer- I«' No, res je — povedal sem že to — bil sem radoveden kot le kaj, vendar me ni dosti zanimalo, kaj je v knjigah. Bržkone zato, ker sem bil preveč raztresen in se mi je branje prehudo zatikalo, da bi razumel, ka| berem. Tudi v šolo nisem rad hodil. Oddahnil sem se vsakokrat, ko •■o prišle velike počitnice. Šola se mi ni zamerila samo zaradi vaških paglavcev, ki so mi le preradi in prehudo nagajali. Bolj zaradi tega, ker nisem nič ali le prav malo razumel, kar je italijanski učitelj govoril in kai sem moral brati in pisati. Skregan sem bil z učenjem in z učiteljem, ki me je rad povlekel za »sladke« nad ušesi. Tisto lasanje mi je bilo še bol) zoprno kot nerazumljivi laški »flikete-flekete«. Zdaj pa še to ne- deljsko branje, pri katerem mi je mati popravljala vsako drugo ali lieljo besedo.  Tisto nedeljo se mi je branje še posebno zatikalo. Glava mi je bila še prepolna vtisov. Bral sem samo z očmi, še te so mi bolj pogosto kot po navadi uhajale skozi okno, vedno gostejše kaplje znoja so mi stopa- le na čelo. Nazadnje mi je mati vzela knjigo in razgrnila predme neki papir, ki gaje potegnila iz žepa. »Pa to beri!« je rekla. Bila je neka pesem. Pesmi sem imel rajši kot berilca ali debelo knjigo o hudih tolminskih grofih, kije mater tako zanimala. Sedel sem bolj na široko, razširil komolce in se spravil nad branje kot na skledo žgancev. »Za vas-jo je čre-do pasla, vsa ve-sela dan na dan ... s hre-pene- njem gorje zr-la . . . kjer je vriskal partizan . . .« Aha! Partizan? Ali sem bral prav? Misli, ki so mi prej blodile kdove kod, so se mi vrnile k branju. Dvignil sem glavo in vprašujoče pogledal mater. »Prav. Beri dalje!« Bral sem dalje, a mati mi je pomagala preko najtrših mest. Misli so se mi zopet trgale in mi venomer uhajale v Črni rob, k partizanom in k ranjencu na izbi. K Črtu — tako je bilo ranjenčevo partizansko ime — so mi že prej vsako minuto uhajale misli. Pogosto sem prisluškoval, ali se bo kaj zganilo na podu. Nič. Črt se bržkone ves dan ni zganil, še zakašljal ni. Mati mu je nosila hrano. Tudi Zofka je prihajala v mraku in pozno v noč zopet odhajala. Črta bi bil vsaj enkrat rad videl, če ne od blizu, vsaj od daleč. Toda mati meje na mojo prošnjo, naj me vza- me s seboj na izbo, tako ostro pogledala, da mi je zaprlo sapo. »Vse tr-pljenje par-ti-zanov bo po-plačano s kr-kr-vjo . . .« Mati, ki je pesem gotovo že prej brala, jo je zdaj zopet zamišljena poslušala. Premikala je ustnice, kakor da besede ponavlja ali jih celo poje sama pri sebi. Tedaj je nekdo z naglimi koraki prišel mimo oken in mimogrede s prsti udaril na šipe. Ko sva se z materjo preplašena ozrla, je bil že izginil za vogal. Koraki so zapeli pred vežo. Matije pograbila pesem, naglo zganila papir in ga skrila v nedrje.  Vrata so se odprla, na pragu se je prikazal oče. Bil je ves nasmejan, »>ri so mu govorile: ali sem vaju presenetil? Res, z materjo sva bila i/nenadena. Pričakovala sva ga šele drugo soboto. »Oče!« Planil sem k njemu in se mu obesil na roko. Bil sem kot nor od veselja nad njegovim prihodom. Nikoli prej nisem tako pogosto mislil nanj kot tiste dni. Toliko seje tega nabralo, kar bi mu bil rad povedal. Mati pa ni bila videti tako vesela. Oči so ji vprašujoče obstale na oeelovem nahrbtniku, iz katerega je gledalo toporišče sekire. Videti je lulo, daje to pot vse, obleko in orodje, prinesel s seboj. »Kaj seje zgodilo?« gaje vprašala. »Kaj se more takega zgoditi!« je dejal oče pomirjajoče, vrgel na- lublnik na klop in postavil grčavko v kot. »Domov sem prišel, to seje /|",i ulilo.« »Ali si zopet ob delo?« »Ah, kaj še! To je res, da se tja, od koder sem prišel, ne bom več MIIII. Partizani nam ne pustijo delati.« Mali gaje gledala, kakor da tega ne more razumeti. < >čc je sedel na klop, se resno nasmihal in si z robcem brisal potno 11 |< i "Saj imajo prav,« je nadaljeval. »Presneto prav! Mi bi delali drva a lasisle, da se bodo pozimi greli in nas laže preganjali. Ta bi bila lepa. kaj? In še nekaj je. Če hodijo delavci po gozdovih, partizane , 111» i. 11 lahko kdo izvoha in izda. Tudi med nami niso vsi do zadnjega laki da bi jim lahko zaupal. . . Kar na lepem so se prikazali, kakor da In /iasli i/, tal, in nas obkolili. Takoj smo prenehali z delom in radoved- ni i akali, kaj bo. Nič preveč se jih nismo bali, saj niso bili videti hudi. I < tri i i/ined njih — menda njihov komandant ali kaj — nam je govoril le.in kar sem že povedal. Dejal je, da naj takoj pustimo delo in gremo ■ lomov Dostavil je, da nas bodo bolj trdo prijeli, če se zopet prikaže- mo Nismo si dali dvakrat reči, odšli smo vsak na svojo stran. Tega niso n kli /a salo. Ko smo jim obrnili hrbte, so zažgali vsa drva. To je bil I n .' Se s ( rnega roba se vidi velik steber dima . . .«  Tako zaverovano kot takrat še nikoli nisem poslušal očeta. Tudi mati gaje gledala s pridržano sapo. Postala je nekam zamišljena. »Kako delo boš moral najti,« je rekla, ko je oče utihnil. Oče je razumel, kaj misli mati. Skrbelo jo je, od česa bomo živeli. Še se je grenko spominjala tednov, ko je bil oče vječi. Naši kosi kruha že tako niso bili tako veliki, da bi lahko dveh ne pojedel. »Manjka se danes dela,« je dejal oče, se dvignil in odšel po izbi. »Kjer se zglasim, mi ga bodo dali. Če nazadnje ni bolj pametno, da storim nekaj drugega.« Matije gledala za njim, kakor da ugiba njegove misli. Ali ga mika v partizane, a tega noče jasno povedati? Ne bi mu ugovarjala, če bi bilo tako. Toda tudi v tem primeru bi njena skrb ne bila nič manjša. Povesi- la je pogled. »Prespimo to!« je rekla vdano. »Da. Saj ne gori voda. Nekaj dni se nikamor ne ganem. Napravil ti bom nekaj frodlja za koze, da ti bo potem laže .. .« Nisem vsega razumel, a prevzemala me je radost nad tem, da bo oče vsaj nekaj dni doma. Želel sem, da bi ne šel nikamor več in bi ga videval vsak dan. Hkrati pa meje razganjalo, kar sem tiste dni doživel, a se očetu o tem še niti ne sanja. »Tudi pri nas so bili partizani,« sem bleknil. »Da,« je dejal oče. »Prav do nas seje slišalo streljanje.« »Saj ni samo tisto,« sem vneto pojasnjeval. »Tu imamo nekega partizana, prav pri nas...« Oče, kije bil zopet sedel, je dvignil glavo in začudeno pogledal. »Kako — pri nas?« je vprašal. Takoj je vse zvedel. Govorili smo pritišano, da bi nas kdo ne slišal, četudi bi stal pod oknom. Pravzaprav je govorila mati, jaz pa sem ves nestrpen vmes pritikal svojo besedo. Oče je sprva zijal od začudenja, nato je odobravajoče prikimal z glavo. Tiho seje nasmihal pod brki. »Pri nas ne bo imel vsega, kar potrebuje,« je rekel iz misli na ra- njenca. »Ničesar mu ne manjka,« je dejala mati. »Mi nimamo, to je res, a nam Zofka prinaša iz vasi> Še so dobri in pošteni ljudje na svetu.«  »Tako?« je rekel oče. »No, potem je pa prav,« je ponavljal. »O, potem je pa prav!« Med razgovorom nismo niti opazili, da je že nastal mrak. Tisti večer se kar nismo mogli do sita nagovoriti, kakor da se nismo videli že dolga leta. • I l'i ,111. r (t. ■ v k m 33  Že naslednji dan po očetovem prihodu se mi je izpolnila vroča želja, da bi videl ranjenca. Matije bila odšla k Osojniku na dnino. Oče je nekaj brkljal okoli koče, včasih izginil v vežo, a se je koj zopet prikazal ob tnalu ali v sadovnjaku. Ta dan sem pasel čim bliže doma, da bi imel očeta čim več pred očmi. V opoldanski pripeki sta kozi iskali sence in legli k zelenemu plotu. Ker je bil oče zopet izginil kdove kam, sem se pritihotapil do koče in pokukal v vežo. Stal je pred ognjiščem, držal v eni roki skodelico mleka, a v drugi velik kos kruha. Ta dan, ko matere ni bilo doma, je on stregel Črtu. Zagledal me je in mi pomežiknil na lestev, ki je vodila v podstrešje. Takoj sem razumel njegov migljaj. Oče je imel za moje želje zmeraj bolj odprta ušesa kot mati. »Zakleni vrata!« mi je rekel, ko sem bil že v veži. »Lahko kdo pri- de.« Klini lestve so nama tiho cvrkutali pod nogami. Zgoraj na podu je stala očrnela skrinja, v kateri smo čez zimo hranili suhe hruške. Čez kopico sena se nama je odpiral pogled do paža. Skozi reže med deska- mi so padali sončni prameni, v njih je trepetal prah kot srebrne luski- ne. Ob sivem dimniku, ki je molel skozi streho, se je valjalo nekaj raztrganih košev. Črt je ležal na tenki slamnjači tik za dimnikom, pokrit s hodnično ijuho. Bilje še ves mlad, s prvim redkim puhom pod nosom. Obraz mu je bil bled, suhljat, lične kosti so mu štrlele. Spal je, prsi so se mu dviga- le v enakomerni sapi.  Slal sem in ga gledal. Skoraj si nisem upal dihati, da bi ga ne zbu- dil. Oče mu je postavil mleko in kruh na nizek stolec poleg vzglavja. To |c delal zelo tiho, a mu je vendar cvrkutnila deska pod nogami. Črt je odprl oči, jih zapičil v očeta in se mu toplo nasmehnil. »Ali je že poldan?« je vprašal. »Ho tam okrog, bo,« je odgovoril oče. »Ali sva te prebudila?« »Nič nič. Saj tako samo spim.« »Spanje je zdravje,« je dejal oče in dostavil, ko je opazil, da ranje- nec vame upira pogled. »Ta je pa naš.« Pocenil sem tik ležišča. Pogleda kar nisem mogel umakniti od i.nijcne noge, ki seje na debelo obvezana odražala pod tanko odejo. < 11 |c popil nekaj požirkov mleka, a kruha se ni dotaknil. Popravil seje u;i ležišču in zastokal, obraz se mu je spačil od bolečine. »Ali hudo boli?« gaje vprašal oče. »Ni sile,« je odgovoril Črt. »To bi že še prenesel. Strel skozi meso, pr.iva reč! Plesati bi res še ne mogel. Drugo je, kar me huje žge in pere « »Kaj?« »Da moram ležati in bolščati v streho, ko bi bil tako rad pri četi. Skakal bi in tekel iz doline v dolino pa — streljal. . . Dovolj dolgo so se Miini smejali fašisti. Čas je, da bi se že jokali. ..« < i l mi je bil v hipu tako domač, kakor da se že dolgo poznava . . . < >l)f,l,i meje zadrega, ko sem opazil, da zopet na dolgo upira vame oči. »I ali ko tebi, pobič,« me je nagovoril, »ki imaš očeta živega in iiu lin nad glavo. Meni so fašisti ubili očeta in zažgali dom.« »Zakaj?« »Zakaj? Ker sva s sestro odšla v partizane. Tudi sestra je medtem že pndln Ni dober mesec od tega . . .« N.islal je tesnoben molk. Črt se je zamišljen zagledal v sončne pi iiniriK', ki so se usipali skozi paž. Gledal sem ga ves zresnjen, s soču- l ji m milo se mi je storilo ob njegovih besedah. »Vsake sile je enkrat konec,« je spregovoril oče. »Tudi fašiste bo v /rl VI j|fV « Uiiiiieiicc se je prizanesljivo nasmehnil. i 35  »Vrag jih ne bo vzel, če jih mi ne spodimo,« je rekel. »Krepko po buticah, pa bodo šli. Mi jih bijemo, to je res, a nas je še premalo, komaj za peščico. Če bi se vsi dvignili, to bi bilo nekaj! Če pa boste samo govorili, da jih bo vrag vzel, jih bo zmeraj več.« Črt je govoril z nasmehom, vendar mu je iz glasu zvenel očitek. Toliko sem še jaz razumel, četudi sem bil še majhen. Očetu pa sem bral že na obrazu, da ga besede zadevajo v živo. Sedel je bil v seno, roke so mu visele med koleni. Zamišljen je strmel nekam predse. »Prav imaš,« je dejal zamolklo. »Pa še kako imaš prav, presneta reč! Kakor da bi mi govoril iz duše. Strašno me ima, da bi tudi jaz ... a vendar ... En sam, to bi ne pomagalo mnogo ...« »En sam? Saj bi ne bil sam! Prišli bi še drugi. Nato nas bi bilo ti- soč ... Gromska strela, to bi pokalo! — Toda nočem vas siliti. Sami dobro premislite!« »Ti bi potem ne mogel več ostati pri nas,« je menil oče. »Nič zato. Odnesli bi me kam drugam, dokler mi ne ozdravi noga.« Razumel sem, da oče namerava oditi v partizane. Saj bi bil to lahko sklepal že prej iz nekaterih materinih in očetovih besed. Tudi moja bolj tiha želja je bila, da bi bil kdaj partizan. Toda to željo sem dotlej pesto- val le v mislih, nikar da bi si jo upal naglas povedati. Zdaj pa mi je sama od sebe zdrknila z jezika. »Z vami pojdem, oče!« »Kam?« »V partizane.« Oče meje samo strmo pogledal, rekel pa ni nobene. »Ti bi rad v partizane?« seje oglasil Črt. »To ni tako kot pasti koze in kostanj peči. Kaj, če bi te Lahi ujeli?« Pogledal sem očeta, ki me je opazoval izpod čela. Zopet se mi je smehljal. Smehljal seje tudi Črt, a bilo je nekaj porednega v njegovem nasmehu. »Saj bi me ne ujeli,« sem se odrezal. »Ne? Pa kako veš, da bi te ne ujeli? Greš po stezi, žvižgaš, a oni te pričakajo skriti v zasedi. Hop po tebi! Pa bi te imeli kot zajca. Vzeli bi ti puškico in te lepo odgnali. Kaj? A?«  Molčal sem. Da, res, to bi se lahko zgodilo. »Nato bi ti rekli, da te izpustijo, če jim poveš, kje se skrivajo parti- zani,« je nadaljeval Črt. »In ti bi jim vse povedal.« »Ne bi jim povedal,« sem rekel. »Ne? No, potem bi te pa premlatili kot ovsen snop. Pikapoka, le po n|cm! Ce bi še molčal, bi vzeli nož in rekli, da ti odrežejo uhelj. In I Milem?« < )bšla meje groza. Črtove besede so me v resnici nekoliko zbegale. I e i/ Irme sem ponovil: »Nič bi ne povedal!« »Ne? Res ne? Tudi če bi ti odrezali uhelj ne?« »Ne!« Ta »ne« je bil tako odločen, daje moral tudi Črta prepričati. A že /f',nl| ob misli, kako mi fašisti režejo uhelj, meje mrzlo spreletelo po In hi m. »< V je tako, boš pa res dober partizan,« se je ranjenec veselo za- .Hir|al. » Tudi take majhne pobiče, kot si ti, sem že srečal v partizanih. Ni boljših kurirjev od teh. Nagli so kot zajci, gibčni kot veverice, nama- zani / vsemi žavbami. Toda ni vsak za to. Prej mora vsak pokazati, kaj /uioie.« »Kako?« sem vprašal. >kako?« Dokazati morajo, da jih prehudo ne boli. Če si daš odre- diti uhelj, kar pridi!« Ran jenca je govorjenje izmučilo. Utihnil je in zaprl oči, kakor da se mu lioee spati. Z očetom sva tiho odšla.  Drugo jutro smo dobili nepričakovan obisk. Pravkar sem hotel odgnati na pašo, ko sem zagledal nekoga, kije stopil s steze v sadovnjak. Postal sem še trenutek, nato sem kot kamen iz prače treščil v izbo. »Peter Smuk!« sem vzkliknil. Oče je pravkar nasajal kanjec na novo toporišče. Mati pa je izbirala fižol. Na moj vzklik sta se pomenljivo spogledala. »Kaj le voha tod okrog?« je dejala mati. Očetu seje morda zdelo, čemu prihaja, a je molčal. Smuka bi v nobeni hiši ne bili z veseljem sprejeli. Vaščani so ga toliko marali kot trn v peti, četudi jim je bil sosed. Njegova hiša z nekaj zemlje je stala na samoti pod vasjo. V prvi vojni je bil postal invalid in je nekoliko šepal na eno nogo. Kacafura iz Prisoj ga je bil najel za lovskega in gozdnega čuvaja. Bil je svojemu gospodarju zvest kot pes. Če je kdo le stopil na Kacafurov svet, ga je dolžil tatvine. Repenčil se je, da mu vaščani polovijo vse zajce izpred nosa. Za vsako suhljad, kije zmanjkala v Črnem robu, je gnal velik krik in joj. Da seje ljudem še huje priskutil, seje prodal fašistom, prav tako kot njegov gospodar. Ob nedeljah je posedal v Kacafurovi krčmi in vlekel na ušesa pogovore pivcev. Menda so ga celo zasačili, daje pono- či prisluškoval pod okni. Za vsako besedo, ki jo je še gorko prinesel Kacafuri, je dobil dobršno merico pijače. Tiste dni seje širil glas, daje bil on izdal partizansko taborišče v Črnem robu. »Kdo drug,« so dejali, »se vlači okrog tiho kot senca in ima povsod svoj nos in oči? In kdo drug ima tako črno, kosmato dušo, da bi storil kaj takega? Samo Peter Smuk...«  »Dobro srečo!« je pozdravil in uprl oči v očeta. »Pa sem te le našel doma.« »Kje pa naj bom?« je dejal oče nasajeno. »Saj nisem cigan, da bi se klatil okrog.« I )a, oče je bil Smuku že od nekdaj gorak. To sem vedel. Menda sta imela med seboj neke neporavnane račune že od takrat, ko je moral v lečo. Pa seje brzdal, ker je bila Smukova roka daljša od njegove. Smuk je imel trdo kožo, ni ga kmalu zadela vsaka beseda. Sedel je, kakor daje doma, in palico ter starinsko dvocevko stisnil med kolena. S komolcem je sunil odrgnjeno usnjeno torbo, da mu je zletela za In bel. Počasi si je prižgal cigaro. Bil je čokat v telo, nosil je brke in kialke zalizke, v obraz je bil podoben staremu, hudobnemu mačku. Ker mu je eno oko škililo, a drugo bolščalo, je bil strašen na pogled. »Jerneje,« je znova spregovoril. »Kacafura te pozdravlja.« »Hvala!« je rekel oče z rahlim posmehom. »Pa nisi prišel samo /ato, da mi to poveš?« »Ne. Tu ti pošilja zaslužek, ker se sam ne oglasiš,« je rekel Smuk in vi)-,el na mizo nekaj bankovcev in drobiža. »Preštej, če je prav, in to tu podpiši,« je pomolil očetu krpo papirja. ()ec sc je podpisal, vzel denar in ga vrgel za hrbet na okno. »I le, he, lepo ste jo popihali, utekli ste ko zajci,« seje Smuk zlobno /.iliahljal. Pobrali ste šila in kopita in pustili, da so vam zažgali drva.« »Kad bi te videl, kaj bi bil ti storil,« gaje oče jezno zavrnil. »Tvoje- f.i pilialnika se še otroci ne bojijo. Ljubša mi je glava kot ves Kacafu- iov les.« 1'isli hip sem bil ponosen na očeta. Smuka so se vsi ljudje bali, a on • •(ti |e odgovarjal kot kakemu pastirčku. Ni opazil, kako mu je mati na •.ki i vaj namigavala, naj se brzda. Sniuk je nekaj časa molčal in strmo gledal izpod čela. »( e le prav razumem,« je nato dejal, »te ne mika več v gozd.« < >ee je molčal, kakor daje ves zatopljen v svoje delo. •>Saj le nihče ne sili tja, kjer ste bili. Tam je za zdaj končano. Sekali hoino nad Prisojami. Če bo treba, vas bodo stražili vojaki. Ljudje 1-IHI.II morajo imeti drva za zimo.«  Oče seje zasmejal. »Kacafuri gre za zaslužek, a ne za to, da bi ljudem priskrbel drv,« je dejal. »Tudi nam gre za zaslužek,« se je mati vtaknila v pogovor. »Od česa bomo pa živeli, če ne od dela?« Fižol je bila že izbrala, z loncem v rokah je stala sredi izbe. Očeta je še zmeraj iskala z očmi. Bala seje Smuka, njena misel je bila venomer pri Črtu na izbi. »Prav praviš, Mreta,« ji je pritrdil čuvaj. »Brez dela ni jela, čič ne da nič.« Oče ni rekel nobene. Nasajeni kanjec je položil na klop, vstal in odšel po izbi. Smuk gaje spremljal z očmi. Bržkone bi bil rad uganil, kaj ima za bregom. Oče bi mu bil najrajši v brk povedal, da ne pojde nikamor več drvarit, a najmanj Kacafuri. Toda medtem je bil ujel materin pogled, namignila mu je proti stropu. Razumel je. Molče je stisnil zobe in hudo so mu sršele oči. »To bi rad povedal,« seje Smuk odkrhal, »da se moraš samo Kaca- furi zahvaliti, da te niso že odgnali kdove kam. On je jamčil zate. Ne pozabi tega, Jerneje!« Teh besed takrat nisem razumel. Oče pa je le predobro vedel, kaj pomenijo. Mnogi, ki so bili z njim v ječi, so bili v začetku vojne interni- rani. Saj seje čudil, da niso pobrali tudi njega. Tedaj je prvič zvedel, da so ga pustili doma zato, ker so potrebovali njegove roke ... Vso kri mu je pognalo v lica. »Ali mi groziš?« je vprašal. »Ali hočeš reči, da se mi zdaj lahko kaj zgodi, če ne bom delal Kacafuri?« »Tega nisem rekel,« se je izvijal Smuk. »Jaz ti ne grozim. Tudi Kacafura ti ne grozi. Samo povedal sem ti. Beseda ni konj.« Oče je znova meril izbo. »Porečem, da prideš,« je dejal Smuk. Oče je pobral z okna denar in ga vrgel v zidno omarico. S tem se je samo zamotil, da mu ni bilo treba takoj odgovoriti. Bil je v stiski. Tež- ko mu je bilo lagati, a bilo je nevarno govoriti resnico. Ni smel odreči, a tudi ni mogel pritrditi.  »Premislil bom,« je slednjič dejal. »Ta čas bom to ali ono uredil doma.« Smuk seje samozadovoljno nasmehnil. Očetov odgovor je imel na I K« I za pristanek. Vstal je in si dvocevko obesil na ramo. »Premisli!« je rekel. »Prav premisli! Kdaj se zglasiš? Čez dva dni?« »Cez tri,« je dejal oče zateglo, kakor da mu noče z jezika. »'Ibrej čez tri dni. Če te ne bo, bom zopet tu. Kacafura ne bo odne- lial . Saj ga poznaš.« Ko je Smuk odh'ajal, je za trenutek obstal pred kočo in se ozrl proti lemnim vrhovom Črnega roba. »Ali kdaj vidite one — partizane?« je vprašal tako mimogrede. »Tu '.le na samoti.« »Kje so partizani!« je zamahnil oče z roko. »Prav nas iščejo! Ali se |ili mar bojiš?« ».laz se nikogar ne bojim,« je odgovoril Smuk zamolklo in odhajal t C/ c.niajno. ()če je nekaj časa nepremično gledal za njim, nato mu je srdito /.»prelil s pestjo. »Še se jih boš bal!« je zakričal. »Še prekleto se boš tresel pred nji- mi'« »Tiho!« gaje mirila mati. »Saj te lahko sliši.« »Če me tudi sliši, kaj zato! Poslej bo moja roka daljša od njegove.« Mali gaje razumela.  Oče seje pripravljal na odhod v partizane. Tega mi nihče ni povedal, a saj sem lahko uganil. Oba, oče in mati, sta bila nekam skrivnostna, zamišljena, nasmihala sta se drug drugemu in se sporazumevala s pogledi. Kdaj pa kdaj sta se dolgo na tiho pogovarjala. Nekoč sta obiskala Črta in celo uro ostala pri njem. Matije prala očetove srajce in krpala nogavice. Pripravljen je bil velik nahrbtnik. Vzela je tudi mojo vojaško čutaro in jo skrbno umila. Potlej sem v starem putrihu nosil vodo s seboj na pašo. Misel, da gre oče v partizane, meje kar privzdigovala. Bilje prvi iz naše vasi. Na to še pomislil nisem, da bi se mu lahko kaj pripetilo. Zavidal sem mu, rad bi bil na njegovem mestu. Bilo pa mi je tudi neko- liko grenko in težko pri srcu. Ne bova se videla niti vsak mesec kot dotlej. Bil sem mu venomer za petami, kakor da se ne morem naužiti njegove bližine. Morda sem bil celo preveč vsiljiv in siten, a se mi je oče le prizanesljivo nasmihal. Ko je iz stare šare potegnil dolg, star jermen, se mu je zasmejal ves obraz. »Kaj boste s tem?« sem ga vprašal. »Nanj bom privezal psa, ki piha ogenj in laja,« mi je odgovoril. Nisem ga razumel. Zvečer — drugi dan po Smukovem obisku — je vprašal: »Kje je svetilka?« Mati jo je poiskala in mu jo dala. »Kaj boš z njo?« »S Tomažkom greva po psa,« ji je odgovoril in mi pomežiknil.  Pogledal sem očeta, nato mater. Nisem vedel, kaj naj mislim. Oče je prižgal svetilko in mi jo dal. Nato je vzel iz kota rovnico in I MI namignil, naj grem z njim. Stopila sva iz koče. Lunin krajec se je skrival za oblake, pobočja so bila zavita v mrak. V Osredku in v Prisojah so brlele redke, medle lučke. Zavila sva okoli koče in obstala pred vrati hrama. Oče je s težkim, zarjavelim ključem odklenil vrata. Obokani hram je bil skoraj prazen, le boren kupček krompirja in star koš sta ležala v kotu. Ob steni je stal prazen zaboj. Na raskavem ometu so čepele rjave kobilice. Po steni je In-gala stonoga in se pred svetlobo preplašena skrila v ozko špranjo. I )išalo je po plesnobi in trohnečem lesu. Niti čez dan nisem rad stopil v ta hram, ponoči pa mi je zmeraj prebujal mrščavico. Tisto noč mi je bilo zaradi očetovega skrivnostne- ga vedenja še posebno grozljivo pri duši. Obenem pa meje imela taka tadovednost, da mi je kar zapiralo sapo. »Tu sem sveti!« mi je ukazal oče in mi pokazal na rjava, steptana ilovnata tla ob zidu pod zamreženim okencem. Svetil sem, oče pa je nekaj trenutkov opazoval tla pod nogami. I Kignil je rovnico in začel kopati, daje trda zemlja v drobcih letela na vse strani. Njegova senca seje pošastno lomila in premikala na steni in n.i oboku. Tako mi je bilo pri duši, kakor da sem zašel v pripovedko o kopačih začaranih zakladov. Zdelo se mi je, da se bo zdaj zdaj prikazala v kačo zaklela kraljična in spregovorila, z očetom pa bova pobegnila. Mraz mi |e šel po hrbtu, a oče po vsem videzu ni občutil tiste pravljične groze kol jaz, temveč se mu je rahel nasmeh sprehajal po obrazu. Ugibal •.cm, kaj bo odkrila rovnica. Oče je govoril o nekem psu .. . Vse mi je Inlo ncumljivo. l/nenada je rovnica zadela ob nekaj trdega. Oče je grebel še nekaj ml, nato je odložil rovnico in gledal na podolgovato odprtino v tleh. »Posveti bliže!« mi je ukazal.  Prameni so padli na neko deščico v tleh. Oče seje upognil, jo zgra- bil z roko in dvignil. Pod njo je ležalo nekaj podolgovatega, zavitega v kos šotorskega platna. Oče je zavitek potegnil iz jame, odvil platno, v rokah mu je ostala puška. Nasmehnil seje čez ves obraz, sedel na zaboj in zaljubljeno ogledoval orožje. Bil sem ves trd od presenečenja. Naj bi bil oče izkopal karkoli, bi me ne bilo obšlo tako veselo začudenje. V hipu sem razumel očetove skrivnostne besede. »Ali je to tisti pes?« sem ga vprašal. »To,« seje oče veselo zasmejal. »Ali se ti je posvetilo? Ta bo lajal na fašiste.« »Ali ste jo vi zakopali?« »Jaz. Kdo drug? Kako bi drugače vedel, daje prav tu?« »Kje ste jo našli?« Vse hkrati bi bil rad zvedel. »Tvoj stari oče mi jo je dal. Prinesel jo je s seboj iz prve vojne. Dejal mi je, dajo bom morda še kdaj potreboval. In res jo potrebujem.« Pri medli svetlobi jo je oče pazljivo ogledoval, če ni morda zarjave- la. Tudi skozi cev je pogledal proti luči. Zadovoljno je pokimal z glavo. Bil jo je dobro namazal, preden jo je zakopal. Mislil sem na deda. Nisem ga poznal, saj sem bil komaj prišel na svet, ko je umrl. Pripovedovali so mi o njem, daje bil trd kot grča, ves tak, da bi se še z vragom bodel.. . Poslušal sem očeta, ki mi je pripove- doval, kako je ded puško hranil na izbi, jo zdaj pa zdaj hodil gledat in mazat. Prenašal jo je iz skrivališča v skrivališče kot mačka mlade. Ni maral niti, da bi kdo izmed domačih vedel zanjo. Le njemu, očetu, jo je bil nekoč pokazal in jo zopet odnesel v drug kraj. Na smrtni postelji pa mu jo je zapustil in mu povedal, kje je. Tedaj jo je oče zakopal v kleti. Bal seje, daje ne najdejo fašisti. »Kdaj greste?« sem vprašal. »Še nocoj. Toda ti nič ne veš o tem, če te kdo vpraša, kam sem šel. Tudi mati nič ne ve. Recita, da sem odšel v dolino iskat dela; ne vesta, kam.«  Prikimal sem in kot zaverovan gledal očeta, ki je puško še vedno brisal in gladil z rokavom in dlanjo. Obšla meje vroča želja, da bi me oiv vzel s seboj v partizane. Vedel sem sicer, da nič ne bo iz tega. a nisem mogel molčati. »Ali smem z vami?« sem zamoledoval. »Tri krave za groš,« je odvrnil oče. »Saj si slišal, kaj je rekel Črt. 1'ojdiva!« Stežka sem požrl sline, bilo mi je grenko, vendar sem se delal vese- lega in se kislo smehljal. V izbi je oče pripel k puški stari jermen, nato je odšel k ranjencu v podstrešje. Vrnil se je s Črtovo triglavko na glavi. Z nahrbtnikom in puško je bil videti ves spremenjen, ne bi ga vsak spoznal. Stali smo v mraku pred kočo, tresel se nam je glas. ko smo se posla- vljali in si segali v roko. Bilo mi je svečano pri srcu, vendar so mi solze •■topile v oči in materi menda tudi. »Po Črta pridejo čimprej, tako sva se domenila,« je dejal oče. »Če vama bo grozilo kaj hudega, se kam zatecita.« »Ne skrbi za naju!« je rekla mati. »Le ti pazi nase!« »In povej Zofki, kar sem ti naročil! To mu morda požene strah v kosti.« Z materjo sva stala tesno drug ob drugem in gledala za odhajajo- ( mi očetom. Naglo je korakal po stezi in kmalu izginil v globokem itnaku. Nekaj časa sva še napeto prisluškovala njegovim korakom. Ko so ti slednjič utihnili, mi je materina roka nežno legla na glavo, ledaj sem občutil isto kot mati. Ostala sva sama, za dolgo sama. Kdo \ c. kako bo z nama? . . . Dvignil sem desnico in toplo pobožal materi- no ioko, ki mi je ležala na laseh.  Tisto noč se mi je sanjalo o očetu. Drugi dan, ko sem se s kozami poti- kal po gmajni, gaje neprestano iskala moja misel. Zvečer sem našel v veži Zofko v skrivnostnem pogovoru z materjo. »Z menoj pojdeš,« mi je rekla. »Neko pot imam in me boš spremil. Tudi spal boš pri nas.« Začuden sem pogledal mater, kije prikimala. Še pred večerjo sva odšla proti Osredku. Misel na očeta seje umak- nila radovednosti, kam pojdeva z Zofko. Nisem si je upal nadlegovati z vprašanji. Občudoval sem jo vsak dan bolj, prevzemalo me je tiho spoštovanje do nje. Imela je neke skrivne zveze s partizani. Včasih je s košem hodila nekam v samoto za Črnim vrhom. Bržkone — tako sem sklepal — nosi živež za partizane. Od tam pa je prinašala neke liste. Tudi partizansko pesem, ki sem jo v nedeljo bral, je bila bržkone Zofka dala materi. Bil je že mrak, ko sva dospela do vasi. Že ob polju sva stopila s klanca. Zofka meje vodila po stezi, kije držala do Končarjevih. Znašel sem se v kamrici z eno posteljo, mizico, staro skrinjo in omaro. Konča- rica, ki je bila Zofki tako zelo podobna, je prinesla svetilko. Dekle je zagrnilo edino okno. Sedel sem na klopco. Zofka je prinesla črnilo in polo papirja ter prisedla. Nekaj časa je grizljala peresnik, gledala nekam v steno in razmišljala. Nato je z nagnjeno glavo pisala na papir. Napisano je prebrala in se zasmejala. »Beri!« mi je rekla in mi dala pisanje. Bila sta samo dva stavka, napisana z velikimi, nekoliko poševnimi začetnicami:  PAZI SE, IZDAJALEC! V ČRNEM ROBU TE ČAKA SMRT Čudne, strašne besede, ki so mi prebudile srh po hrbtu. Vprašujoče M in pogledal dekle. Zofka je bila medtem poiskala dva žebljička in mi jih dala. »To hrani!« mi je rekla. »Glej, da ne izgubiš! To bova nekomu pi ibila na vrata,« je dostavila, zganila papir in ga skrila za jopico. »Komu?« sem vprašal. Zofka se mi je nagnila čisto na uho. »Smuku,« mi je pošepnila. »Toda . . .« je pristavila in položila kazalec na usta, nato mi je pokazala pest: »Sicer . . .« Razumel sem. Tedaj sem razumel tudi očetove besede pred odho- dom. »To mu morda požene strah v kosti.« Mislil je Smuka. Prestrašiti (■•i hočejo, da ne bo več stikal okoli naše koče in po Črnem robu. Nisem bil lako majhen, da bi tega ne uganil. Končarica nama je prinesla večerjo. »Kam pelješ svojega fanta?« je hudomušno vprašala Zofko. Milo meje sram, nisem vedel, kam naj gledam. »Plesat greva,« je odgovorila Zofka. •>l)a je vama kdo ne zagode!« »Mova pa tekla,« je dejala Zofka. »Saj imava oba skupaj štiri noge, m-' Mali, zavijte mi kos klobase v papir!« Po večerji sva se z Zofko izmuznila iz hiše. V mraku, ki je ovijal I h i )' sva tiho šla skozi sadovnjake. Izogibala sva se hišam, katerih i >k na so se svetila iz teme. Pred vasjo sva stopila na klanec, nato na sivo II .io ki seje v vijugah vlekla proti Prisojam, Ko so bile za nama tudi •aniolnc, raztresene hiše, sva krenila s ceste na izhojeno stezo, ki seje i ••(•ubijala v grmovju. Sic/.a seje vila po ozki grapi, v kateri je curela voda. Spomnil sem i da so tam nekoč našli berača, kije bil padel čez skalovje in se ubil. i >b leni spominu meje obšla taka groza, da so me spreleteli mravljinci po hihlu. Podvizal sem hojo, da sem se zaletel v Zofko, kije stopala I h o I menoj. »Ali le je strah?« me je vprašala.  »Neee.« sem zategnil; tega bi za nič na svetu ne hotel priznati. »In tebe?« »Kaj še!« je rekla. »Strah je okoli votel, v sredi pa ga nič ni.« Steza seje slednjič izmotala iz grape. Pod nama je ležala ozka rupa z nizko hišo. Nad njo je redko grmovje segalo skoraj prav do nje. pod njo pa je ležal majhen, zanemarjen sadovnjak. Okna izbe so se medlo svetila. Ob hiši je zalajal pes. »Zdaj naglo!« mi je rekla Zofka in se tiho dobrikala psu. »Kuža, kuža, na, na!« mu je ponujala konec klobase. »Na, kuža, na!« Kuža. kije tudi slišal na to ime.je bil posebno gorak paglavcem, ki so ga radi dražili. Do odraslih je bil bolj zaupljiv, za konček klobase pa je bil pripravljen prodati tudi svojega gospodarja. Ko je zaslišal prijaz- no dobrikanje in zavohal meso, seje ves omečil in pomahal z repom. Popadel je dar iz Zofkinih rok in od zadovoljstva zagolčal. »Priden!« mu je Zofka prigovarjala in ga božala po dlaki. »Zakaj se tako dereš? Kaj? Kuža! Priden kuža!« Medtem sem jaz prestajal grozne muke. Nisem velik bojazljivec. tudi takrat nisem bil, vendar me je vsega prevzemal neki nedopove- dljiv občutek. Čutil nisem niti nog niti tal pod seboj. Nisem se bal strahov, tudi psa ne tako hudo kot Smuka. Ko sem obstal pred črnimi vrati, se mi je zdelo, da se bodo zdaj zdaj odprla in me bo koščena roka zgrabila za vrat. Papir sem držal med zobmi, pograbil sem kamen in iskal žebljičke. Nisem jih mogel takoj najti. Ali sem jih mar izgubil. Našel sem enega in s tremi udarci pribil papir na vrata. V razburjenju se mi je zdelo, da od udarcev bobni vsa hiša. Obstal sem kot prikovan, obšla meje plahost. Psov sem se bal. »Star kuža, ki nima več zob. le bevskati zna,« je rekla Zofka tiho. »Tu počakajva. da ugasijo luč!« Počenila sva na mah pod nekim macesnom. Pes je utihnil. Tedaj je prišel neki glas z druge strani. Po stezi iz Prisoj je prihajal Peter Smuk. ki se je nekoliko okajen šele tedaj vračal domov. Pes je veselo zacvilil in mu teke! naproti. »Še morava počakati,« je dejala Zofka, ko je Smuk odšel v hišo. »Potem bom jaz motila psa, ti pa pojdi in ta papir pribij na vrata. Tu ga  imaš. Na tu še kamen, deni ga v žep, da boš imel s čim pribiti. Žeblji- čkov menda nisi izgubil?« Spravil sem listek in za pest debel kamen. Tiho sva čakala. Dolgo je Majalo, daje Smuk zaklenil vrata in je ugasnila svetloba v oknih. Na- vala je globoka tišina. Zofka mi je namignila z roko. Dvignila sva se in se tiho, kar se je dalo tiho bližala hiši. Toda pes naju je znova zavohal, zalajal na vse ]'ilo in se zagnal v breg. Vrgel sem kamen proč in stekel, kakor da mi gori za petami. Srce mi je vstajalo v grlo, toliko da nisem na ves glas zakričal. Zagnal sem se naravnost v breg, da bi čimprej dosegel gosto grmovje, kjer se mi je /tlelo najbolj varno. Tedaj seje pes, kije bil že požrl klobaso, s srditim lajanjem zagnal vame. To seje zgodilo tako naglo, tako nepričakovano, da nisem niti iiie|',nil pomisliti na psa. Zdelo se mi je, daje neka pošast planila na- i avnost iz tal in me bo v trenutku raztrgala. Zagnal sem krik smrtnega Malin, se spotaknil in telebnil na tla. »Marš, kuža!« je Zofka podila psa, kije besno lajal in me naskako- v a I Mene pa je zgrabila za roko in me potegnila na noge. »Teciva!« je 11 ■ k I a. »Teci, kar moreš! Naglo!« (»svestil sem se od groze in tekel v breg, kar mi je dala sapa. Ko sva /olko dosegla gosto grmovje, je dekle počenilo in me potegnilo k bi. »1'očakajva! Oddahniva si! Tiho!« Kuža naju ni zasledoval. Ob hiši je tekal od enega vogala do druge- !'.i in srdito bevskal v hrib. Slišala sva, da seje odprlo neko okno. »Kdo je?« je Smuk vprašal v noč. Nihče mu ni odgovoril. Tišina. Videl sem, kako seje nato v oknu posvetilo, razlegnil seje strel, '.muk je svojo lovsko puško sprožil v temo. Znova seje posvetilo — še ■ m siiel. V grmovju so zaprasketale šibre, kakor da so debele deževne l-..tpl|e /aštropotale na listje. Sn e mi je za trenutek obstalo, a grlo se mi je krčevito stisnilo. Tudi /t >lka je bila vznemirjena, vsa se je privila k meni. Komaj sva si upala dihali I I It.-vk III 49  Pes je utihnil, nato seje zaprlo tudi okno. Nastala je nova tišina. Le sapa je čisto narahlo pošumevala v drevju. Tiho sva se dvignila, tiho odšla na stezo. Prav tako tiho, ne da bi spregovorila, sva hodila do vasi. Noge so se mi vso pot rahlo tresle v kolenih. Kaj tako burnega še nisem doživel. Nekoliko sem se sramoval svoje plašnosti, ki sem jo tako očitno pokazal. Bil pa sem tudi ponosen na svoje dejanje. V mislih sem videl Smuka, kako bo prestrašen zijal, ko bo zarana odprl vrata. Tako sladko in trdno že dolgo nisem zaspal kot tisto noč na stari skrinji v Zofkini kamrici.  I 'i c< I malerjo se nisem mogel dovolj naširokoustiti, ko sem ji opisoval norin dogodek. Strele skozi okno sem celo nekoliko napihnil. Zdelo se i<- kol da je manjkalo le za las, pa bi izgubil glavo. Tisto o strahu, kriku 1'io/c in padcu na trebuh pa sem lepo zamolčal. Na to bi bil najrajši p< >/ahil. 1'iepričeval sem se, da si Smuk ne bo več upal v Črni rob. Vendar IIIMIII bil za trdno prepričan o tem. Tudi matije izrazila dvom. Saj je bil /af.rozil, da nas zopet obišče, če očeta v treh dneh ne bo h Kacafuri. 111n dnevi pa so že pretekli. . . Ves dan sem se oziral na stezo, kije peljala iz Osredka. Smuka ni bilo a /večer smo dobili vse drugačen obisk. Z materjo sva se pravkar mudila v veži, ko so pred kočo zapeli koraki. Skozi vrata je pogledal • iil.nl parli/an, ki so mu plavi lasje v kodrih gledali izpod čepice. Za ii|i in sla bila še dva obraza. Fanta z oddaljenih kmetij za hribom, kiju i nikoli nisem srečal. 'Ali smo prav prišli?« je vprašal kodrolasec in v smehu kazal bele -M l| U' "Menda prav,« je odgovorila mati, ki je uganila, da so prišli po i n,i V a i ri je so stopili v vežo in izročili pozdrave od očeta. »Miuli se nam, takoj moramo na pot,« je dejal partizan in se ozrl 'iko/i viala v noč. »Alije varno pri vas?« "Iti;'« mi je namignila mati. »Teci na stezo! Že veš, kaj moraš Molili » I 51  Vedel sem, kaj. Isto kot takrat, ko so bili prinesli Črta. Stražiti, in če se bo kdo prikazal, zavpiti kot skovir. Toda to pot me ni vleklo iz koče. Rad bi bil napasel radovednost na došlecih in se poslovil od Črta. »Saj te pokličemo, ko bo vse nared,« mi je rekla mati, kije uganila moje misli. »Zdaj pa le!« Stekel sem in počenil na skalo ob stezi. Prisluškoval sem proti koči, kjer je bilo vse tiho. Pogledal sem proti grapi, kjer so se zdaj pa zdaj prikazale sence in zopet izginile. Mesec seje igral skrivalnice z oblaki. Oči sem uprl v košato lesko s poševnimi vejami, ki je gledala iz živega plota. Obšla me je misel, da bi splezal vanjo, in že sem bil v njenem gostem zelenju. Zmeraj meje veselilo, če sem se le mogel povz- peti kam od tal. Sedel sem na eno izmed vej, a v drugo sem uprl noge. Tam bi me nihče ne mogel zapaziti, meni pa se je odpiral širši razgled na stezo. Tudi koča se mi je s tiste višine do polovice odkrila in do polovice tudi vežna vrata. Ta so bila le priprta, skozi režo je sijal ozek pramen luči. Zdelo se mi je, da že neznansko dolgo stražim, trpel sem od dolgo- časja. Zazibal sem se v misli. Drugega za drugim sem prebiral burne, pisane dogodke tistih dni. Misel mi je obstala pri očetu. Kod hodi? Kaj dela? Iz misli in predstav meje zdramil šele pridušen klic, kije prišel od koče. »Tomažek!« Vežna vrata so bila na stežaj odprta. Skoznje je lil slap medle svet- lobe. Že sem se hotel spustiti na tla in steči v breg, ko sem čisto blizu zaslišal neki glas. Bilo je, kakor da seje nekdo jezno odkrhal in izplju- nil. V sivi mesečini, ki seje prav tedaj usula izza oblakov, sem zagledal široko tenjo. Stala je v sadovnjaku in se nepremično ozirala proti koči. Bilje Smuk, kije držal dvocevko v rokah, kakor daje vsak hip pripra- vljen na strel. Mraz in vročina hkrati sta mi spreletela telo. Ali je prišel po stezi in ga nisem opazil. Morda je že prej oprezoval okoli koče in seje pred partizanom in obema fantoma plašen umaknil. Tega nikoli nisem zvedel. Čutil sem se poraženega. Zaman sem si  111 > 1111 š I j a 1, da bo Smuka prestrašil listek na vratih. Zanj bi bilo treba mi x iii-jšega tobaka, da bi kihal od strahu. Morda si iz svojega brloga ni ii|ul le čez dan, ko ga vsak lahko vidi. Ponoči se laže skrije, če hodi tiho I'. 111 mačka. Preteklo je nekaj trenutkov, da sem se ovedel od presenečenja. Nato se je dvakratni klic skovirja razlegnil skozi noč. »Skovik! Skovik!« Vežna vrata so se tiho zaprla, ugasnila je svetloba. Na uho so mi pušli pridušeni koraki. Smuk seje obrnil in se zagledal v lesko. Ali se mu je morda zazdelo, da l>> ni bila nočna ptica in da se tak skovik lahko izvije le iz grla kake- mu paj-.lavca? Nisem se upal ganiti niti sopsti. Bal sem se, da me ugleda in da ilvipie puško k licu. Bum! — in zletel bi skozi veje kot ustreljena veve- iii a Smuk se mi je zdel vsega zmožen. Nisem bil še pozabil strelov pit-|si!|c noči. I« HI a Smuk se je zopet zagledal proti koči. Postal je pozoren na m ke glasove. Ujelo jih je tudi moje uho. Nosači, ki so na moj skovik iiarlo odhajali z ranjencem, niso mogli dovolj tiho hoditi po kamniti .h /i V temi in pod bremenom so jim okovani čevlji zdaj pa zdaj ostro inlaiili ob kamenje. V tihi noči je vsak glas podvojeno odmeval. Siee se mi je oddahnilo, ko so glasovi podmolknili in slednjič doce- la potišali. Smuk sije puško obesil čez ramo in še nekaj časa stal, kakor >la la/mišlja, kaj naj stori. Nato se je odločil in tiho, oprezno stopil pioti koči. Spustil sem se na trato in brez šuma, po vseh štirih lezel za njim. Bil •.i in mu skoraj za petami. Ko je stopil proti vratom, sem smuknil za k up ve|a, ki jih je bil oče navlekel od grape. Mati je prav tedaj stopila iz veže. V medlem svitu ognja, kije poje- mal na ognjišču, je zagledala Smuka in se vsa zlecnila. le/eš, kako sem se te prestrašila!« je vzkliknila. »Kaj ponoči laziš I od okio)',!« »Ali imaš slabo vest?« je Smuk zlobno zategnil. "Kar se tiče vesti,« mu je odgovorila mati, »se ne bova prerekala, i i|>ava |e bolj kosmata.«  »Ha, ha!« seje mož kratko zasmejal. »Z Jernejcem bi rad govoril.« Oziral seje proti gmajni, kakor da še vedno prisluškuje ali se boji kakega presenečenja. »Jernejca ni doma,« je rekla mati. »Danes zarana je odšel v doli- no.« »Kam?« »Dejal je, da gre iskat delo.« »Pri Kacafuri ga ni bilo.« »Potem pa res ne vem, kje je. Vrnil se ni.« Smuk se je znova kratko, porogljivo zasmejal in se bežno ozrl v hrib. »Jaz pa vem, kje je,« je rekel. »Ali hočeš, da ti povem? Ne bom ti pravil, ker veš bolje od mene. Nikar me ne imej za norca!« Še enkrat seje ozrl proti gmajni, nato je brez pozdrava odšel skozi sadovnjak. Bilje ves kakor ena sama nema grožnja. Mati je kot okamenela gledala za njim. Težek jek se ji je izvil iz prsi. Ko sem stopil izza kupa vej, meje zgrabila za roko in se sklonila, da sem razločno videl njen bledi, prepadeni obraz. »Kje je bil?« meje vprašala šepetaje. »Ali si ga takoj zagledal?« »Saj ... saj ... je bil že v sadovnjaku,« sem izjecljal. Mati meje spustila in odšla v vežo. Zdela se mi je bolj sključena kot kdaj prej, kakor da ji je težko breme leglo na pleča. Tudi mene je skelelo v srcu. Le zaradi matere, na posledice nisem niti pomislil. Legel sem in zadremal, a sem iznenada zopet odprl oči. Zagledal sem mater, kije sedela na robu postelje in me zrla. »Kaj je?« sem dahnil na pol iz spanja. »Tomažek, tako me skrbi!« je rekla. »Ali misliš, da je Smuk kaj videl ali slišal?« »Ne vem,« sem dejal. »Poslušal je. Ko so hodili po kamenju, je poslušal. . .« »Spi!« je rekla. V temi sem slišal, kako seje slačila in nato legla. Vedel sem, da tisto noč ne bo spala. Zasmilila se mi je. Toda ni je utegnilo božati moje sočutje. Misli so se mi pretrgale, pogreznil sem se v trdno spanje brez sanj.  /|iilraj me je mati zbudila prej kot po navadi. Še ves neprespan sem /dial in si mencal oči. Res, tisto noč mati niti za trenutek ni zaspala. Uila je bleda v obraz, temni kolobarji so ji senčili oči. Zdela se mi je bul| zaskrbljena kot prejšnji večer. Med zajtrkom se je zdaj pa zdaj zagledala proti Osredku in na cesto proti Prisojam. Kazno je bilo, da s tesnim srcem nečesa pričakuje. Natočila mi je vode v putrh in mi v malho natlačila hrušk z velikim k (»som kruha. »Opoldne ne hodi domov,« mi je rekla. »Ne vračaj se pred veče- ii iin!« »Da.« »In ne pasi preblizu doma. Najbolje, da ženeš visoko pod gozd.« »V CVni rob?« sem vprašal. »V CVni rob, če te ni strah, in še dlje. Na drugi strani hriba je tudi pasa. In kako daleč se vidi odondod! Ah se bojiš?« »Neee,« sem zategnil. Bilo mi je tesnobno. Čutil sem, da se nekaj grozečega skriva za materinimi besedami. A nisem je hotel nadlegovati z vprašanji. Milo se mi |c storilo, ko meje mati pobožala za slovo in se mi tožno nasmehni- la l ega prej nikoli ni storila. Sonce je pravkar vstajalo izza hriba, ko sem se dvizal po gmajni. Še enkrat sem se ozrl po domačiji, z očmi pobožal slamnato streho, kije gledala izmed sadnega drevja. Priganjal sem kozi, ki sta med potjo h »vili grižljaje in na vsak moj klic poskočili za nekaj korakov više. Nisem se dobro zavedel kdaj — že sem bil tik gozda. Ta me je /ineiaj privlačeval s svojo grozljivostjo, hkrati pa odbijal. Bolj odbijal  kot privlačeval zaradi strahov, ki mi jih je čarala domišljija. Le materi- na želja, da naj kozi zaženem onstran hriba, mi je dajala pogum. Visoka debla, hlad in mir. Na mahu in suhem listju so se poigravali sončni žarki, ki so kapljali skozi veje. Z rahlim srhom po telesu sem se oziral okrog, upiral oči v vrhove. Zdelo se mi je, da bo kaka prikazen vsak hip pomolila svoj strašni obraz izza te ali one skale. Nič takega se ni zgodilo. Polagoma sem se zazibal v občutek varnosti. Oči so mi odkrivale zanimivosti. Kozi mi nista dali, da bi se vdajal uživanju. Ker nista našli paše, sta silili vedno dalje. Poskakoval sem za njima s skale na skalo kot kozlič in jima sledil. Med potjo sem v neki kotlini naletel na ostanke taborne- ga ognja. Uganil sem, da so tam oni dan kurili partizani, preden so bili napadeni. V tesnem krogu so ležali ožgani kamni, siv pepel in nekaj ogorkov. Živali sta se ustavili šele pri Črnem robu, skalnatem gričku, po katerem je ves vrh dobil svoje ime. Pokrivalo gaje nizko grmičje, drev- je tam okrog je bilo redko, vmes so ležale jasice s sočno travo. Rogačka in Liska sta se pasli, jaz pa sem si ogledoval griček od vseh strani kot kako čudo. Med skalami sem odkril jamo, ki ji ni bilo videti do konca, ker je zavijala na desno. Iz nje je strmela tema. Obšla meje rahla groza. »Tu notri,« sem pomislil, »so nekoč živeli divji možje.« Prišla mi je še neka druga misel. Ali ni Dana tu skrivala Črta, preden so ga prenesli v našo kočo? To je bilo verjetno. Ob tej misli se mi jama ni zdela več tako strašna. Vendar me je bilo strah stopiti v votlino, četudi meje privlačevala njena skrivnost. Splezal sem na griček in se oziral okrog. Pod menoj seje širil gozd, sam gozd, kije kot temna odeja pokrival valovito pobočje. Daleč tam zadaj so bile nekatere goličave, na njih so stale samotne kmetije. In v daljavi, ki jo je komaj dosegel pogled, seje v mrču belila neka vas. Iztaknil sem samoten bezgov grm in si urezal vejo. Da bi se s čim zamotil, sem sedel v senco in rezljal piščalko. Dolgo je trajalo, da je bila nared. Ko sem nanjo zapiskal, je tako čudno odjeknila v tisti sa- moti, da mi je plahost objela srce.  Položil sem jo poleg sebe in si otrl znoj s čela. Po več dneh oblačno- . 11 brez dežja seje bilo nebo zjasnilo, a je v zraku visela dušeča sopara, /arulil sem lakoto in žejo. Napil sem se vode, pojedel dve hruški, nato .mi lomil kruh in ga mlel med zobmi. Pritekli sta kozi, ki sta radi prosjačili pri mojem obedu. Dal sem vsaki drobljanec kruha, a sta še vedno silili vame. Uganil sem, da sta /r|iii. Nalil sem iz putriha vode v klobuk in jima jo ponudil. Pohlepno .1.1 pili in se butali z glavama . .. Tako sem ju večkrat napajal, kadar mik) bili daleč od kakega studenca. Kozi sta legli v senco. Tudi jaz sem legel. Zgrabilo meje domotož- |r bilo mi je, kakor da sem nekje daleč na koncu sveta. Rad bi bil /aspal, a meje že iz prvega dremavca zdramila misel na mater. V zvezi / m|< > mi je sto vprašanj šlo po glavi. Naj sem še tako odganjal hude misli, so mi grenke kot pelin zmeraj znova legale v srce. Iznenada meje vsega prevzela mrka otožnost. Sopara pa je bila čimdalje hujša, z zaho- da so veliki, kopasti oblaki vstajali na nebo. V tisto stran mi je gozd /apiral razgled, zato sem jih opazil šele, ko so bili že dokaj visoko. V < II j; i vi je votlo zagrmelo. Bližala seje huda ura. Rad sem imel nevihto, če sem jo gledal skozi okno koče. Na pro- irm pa meje bilo strah bliskov in groma, bal sem se strele. Ozrl sem se po nebu; ni bilo časa gnati domov. A v trenutku, ko je rob grozečih oblakov pokril sonce in seje gozdni mrak še bolj zgostil, bi me nič več ne moglo zadržati v Črnem robu. Skočil sem na noge in kozi začel zganjati proti gmajni. Toda živali, kakor tla me ne razumeta, kaj hočem, sta tekali zdaj na desno, zdaj na Irvo Skakal sem zdaj za Rogačko, zdaj za Lisko in ju zavračal. A kozi, kakor da sta se spremenili v dva nagajiva zlodeja, sta vedno znova silili na/.i| v Črni rob. Ves zasopljen in ugnan, da mi je pot lil po telesu, sem -.I« ihi|ič slopil iz gozda na gmajno. Vedno bolj pogosto in zmeraj glasneje se je oglašal grom. Pred iurno| so se dvigale gore oblakov, ki so pokrivali že več kot polovico neba V njih je neprenehoma pobliskavalo, kakor da mi mežika veli- kansko, ognjeno oko. Rad bi bil gnal domov, a si nisem upal. Da sem bil le v domačem bregu! Daleč pod seboj sem videl vrhove sadnih  dreves, le koča je bila še skrita očem. Ogledoval sem se, kam bi se stisnil pred nevihto. Zatekel sem se pod košat hrastič, kije imel goste veje skoraj do tal. Ugriznil sem v zadnjo hruško, ki mi je bila še ostala v malhi. Ko sem se znova ozrl navzdol, mi je zastal grižljaj v grlu, od zavzetja so mi bolšča- le oči. Izmed sadnih dreves se je bil dvignil visok plamen in z ognjenimi jeziki lizal pod nebo. Iz njega je vstajal črn steber dima, ki seje na vrhu širil v drevesno krošnjo. Prav tedaj pa se je nad zahodom razdivjala nevihta. Polovica doli- ne je bila zagrnjena s sivim plaščem dežja in toče. Oblake so rezali ognjeni bliski, glušeče grmenje se je odbijalo od hribov. Zapihala je močna spa, da so se upognili vrhovi dreves in je listje pokazalo svojo srebrnkasto belino. Steber dima se je v vetru nagnil, se razcvetel in se raztrgal, a je že drug rasel iz pogorišča. Snopi isker so se kot velikanski roji kresnic zaganjali zdaj proti grapi, a zdaj v hrib. Plameni so se krivili, se lomili, trgali in znova spajali. . . Nisem se več menil za bližajočo se nevihto ne za veter, nisem videl bliskov ne slišal grmenja. Stal sem kot olesenel, oči so se mi kot začara- ne upirale proti domu. Bilo mi je jasno, stokrat jasno, da gori naša koča. Tedaj sem razumel materino vedenje in njene besede prejšnji večer in tisto jutro. Spomnil sem se Smuka, ki je bil v mraku ko ena sama živa grožnja . . . Tako se mi je stisnilo srce, da sem gluho zastokal. Naša koča gori! Tolikokrat se mi je dom zdel tako majhen in grd, a ves ostali svet tako velik in lep. Tedaj sem občutil, kako rad sem ga imel, tako rad kot očeta in mater. Mati! Saj res, kaj jez materjo? Podil sem kozi navzdol, navzdol, a živali sta bili zbegani zaradi nevihte, kije medtem že dosegla tudi tisto pobočje. Silili sta v grmovje, da bi se stisnili v kako zavetje. Spodil sem ju iz enega grma, a sta mi ušli v drugega. Zagnal sem ju na stezo, a sta mi utekli pod pot. Postajal sem srdit, živali pa sta bili vedno bolj zbegani in hudobni. »Rogačka, daj no!« sem rotil in prosil. »Liska, no! Liska!«  V gozdu nad menoj je zagorelo in zaprasketalo. Samo za hip. Uda- ula je strela. Usul seje gost dež, debele, težke kaplje so mi bičale obraz in roke. Požar, neubogljivi kozi, nevihta — kakor da seje vse zarotilo proti meni, bil sem brez moči. Od obupa bi se bil najrajši vrgel na mokro zemljo in naglas zatulil. Le neumljiva groza mi je tiščala solze v prsih. Ka j je z materjo? Čemu se mučim z Rogačko in Lisko? Pustil sem ju in \lekcl po stezi navzdol, da mi je prazna malha divje odskakovala ob 1 >ok u. Putrih mi je bil že prej zletel iz rok in ga nisem pobral. Premočen do kože sem se ustavil na robu gmajne tik nad kočo. 1 oda saj ni bilo več koče niti kozjaka. Tam so stale štiri gole, zakajene .lene, med njimi je dogorevalo le še debelo tramovje. Iz njega je zdaj pa zdaj šinil velik zubelj in se znova potajil v vrsto plamenčkov. Tudi dnu ni bil več tako gost kot prej, nič več tako temen, temveč redek in •av kot hudouren oblak. Drevje, kije prej senčilo dom,je tožilo z osmo- leuinii vejami. Ves zmeden, v strahu sem se oziral okrog, da bi zagledal mater. I edaj sem mislil le še nanjo, samo nanjo. »Mati!« sem jo poklical na pol v joku. »Mati! Oj, mati!« Nihče mi ni odgovoril, nihče se mi ni oglasil. Le v pogorišču je /aprasketalo. V drevju pa je šumel dež, kije že ponehaval.  Tako strašno kot takrat mi še nikoli ni bilo pri duši. Ni me pekel požga- ni dom, nanj še mislil nisem več. Da so bili tu fašisti in da nas je Smuk izdal, sem le za hip pomislil. To ni bilo najvažnejše. Vsaka moja misel je lovila le mater in jo iskala. Kje je? Kaj seje z njo zgodilo? Če bi bila utekla in se skrila, bi me že slišala in prihitela, da me potolaži. Ali sojo odpeljali s seboj? To je bilo verjetno, kakor je bilo grenko. Morda je živa zgorela v koči. Ta misel je bila tako strašna, da me je ob njej spreletavala mrščavica. Nisem ji mogel ne hotel verjeti. Kljub temu sem stopil do pogorišča in skozi zgorela vrata pogledal v vežo. Tam so vse križem ležali in tleli ostanki tramov. Dež je ponehal, nevihta se je pomaknila nekam daleč za Črni rob. Dotlej sem požiral solze in krotil tesnobo v srcu. Iznenada pa sem zajo- kal in si z burnim hlipanjem lajšal dušno bolečino. Bil sem sam, nihče me ni videl ne slišal. Lahko sem se brez sramovanja do mile volje vdajal žalosti. Kozi sta sami od sebe pritekli za menoj. Obstali sta med drevjem. Zdelo seje, da se čudita črnemu razdejanju. Vsakikrat sta stekli narav- nost v kozjak, kjer ju je v starem škafu čakala voda, da sta se napili. Tedaj pa sta se zaman ozirali — kozjaka ni bilo več. Za njim je ostal le kup oglja in pepela. Rogačka je kakor iz nejevolje z rogmi drgnila deblo stare jablane. Liska pa meje pogledala s pametnimi, zelenkastimi očmi in zameketa- la. Kdo ve, kaj je izražalo njeno meketanje? Morda začudenje, morda žalost in tožbo.  Čutil sem se tako zapuščenega in osamljenega, da sem se živali / veselil kot človeka. Bilo mi je laže, da sem bil le v bližini kakega žive- ga bitja. »Rogačka!« sem ju klical. »Liska! Liska!« V pogorišču je nekaj počilo in snop isker prhnilo v zrak. Rogačka se |e preplašila in planila k plotu. Liska pa se mi je na klic približala. Ta Ipidomila žival, ki mi je tako rada stikala po žepih, je znala govoriti s svojim pogledom. Pocenil sem, objel kozo okoli vratu in njeno glavo privil k svojemu licu. »O, Liska!« sem vzkliknil ves raznežen. »Liska, moja Liska!« Bilo mi je, kakor da iščem pri nji pomoči. Nebo se je docela zvedrilo. Sonce, ki je viselo tik nad grebenom hriba, je znova posijalo. Narava je bila kot umita, rdečkasti žarki so se lesketali v kapljah na travi in na drevju. ('epe na tleh sem se vdajal burnim mislim. Kaj naj storim? Daleč naokoli ni bilo žive duše. Ljudje niso pritekli gasit, ker so se bali faši- siov. Morda so ti še vedno v vasi. Tam nisem mogel ostati, saj ni bilo slrehe niti zame niti za kozi. Kam? K Osojniku? Tisti ljudje so mi bili (nji, gospodarje bil velik čudak, iz strahu pred Lahi bi me celo napo- dil. Spomnil sem se Zofke. Ona me bo sprejela. Moral sem v vas — kam drugam? »V vasi,« sem pomislil, »bom zvedel, če so mi mater odpeljali. . .« Sonce je zdrknilo za goro, mračilo se je. Moral sem pohiteti, da dospem do trde noči. Od premočenosti meje stresal hlad. Še enkrat sem se ozrl na ostanke koče, nato sem stopil na stezo, se oziral, klical ko/i in mencal s prsti, kakor da jima ponujam soli. »Keze, keze, keze!« sem ju klical. »Na, keze! Na, na!« Živali sta bili začudeni. Kam, ko je že nastajala noč? Rogačka se sprva ni zmenila za moje klice, le Liska je stekla za menoj. Nato naju je i ud i Rogačka v skokih dohitela. Bila je že noč, ko sem dosegel klanec med poljem in vasjo. Mesec še m bil posijal v tisti breg, pravkar je vstajal izza dreves na hribu. Izpod  klobuka, ki sem ga bil potegnil globoko na oči, sem ob prvi hiši zagle- dal celo gručo otrok. Tudi oni so me opazili in mi v teku hiteli naproti. Obstal sem. Ali me bodo mar napadli kot zadnjič? Ozrl sem se okoli sebe in zagledal oklešček. Pobral sem ga in ga krčevito stiskal v roki. »Tomažek, Tomažek!« so mi paglavci že od daleč vpili. »Beži! Skrij se!« »Dva karabinjerja te čakata!« »Odpeljala te bosta!« »Tvojo mater so odpeljali. V Prisoje.« »V hrib teci!« je najglasneje vreščal Tomažinov Ivanč. »V naše svisli se skrij!« Bil sem prepaden od začudenja. Dečki niso imeli slabih namenov. Hoteli so mi pomagati. S hvaležnostjo se mi je napolnilo srce. Roka mi je sama od sebe izpustila oklešček. Paglavci so se upehani ustavili pred menoj. Gledali so me pol z začudenjem, a pol s sočutjem. Vpili so tako vsi vprek, da sem stežka ujel, kaj mi pravijo. Molčal sem in urejal zmedene misli. Mater so mi torej odpeljali v Prisoje. To je bilo hudo, vendar se mi je oddahnilo srce. Da se le kaj hujšega ni zgodilo! Pomislil sem na karabinjerja, ki sta me čakala. Takrat tega nisem uganil, šele pozneje sem zvedel, zakaj so me iskali. Mati ni hotela govoriti, ničesar ni hotela vedeti, molčala je kot grob. Tedaj so se spomnili name. Pobič bo govoril, so si mislili, vse bo pove- dal, če mu pokažemo šibo . . . Ves plašen sem se ozrl okrog. Celo noge so se mi zganile, kakor da hočem na mestu steči v hrib. A kam naj grem? Če bi vedel, kje je oče, bi se zatekel k njemu. Sam se ne morem potikati po tistih samotah, saj bi umrl od lakote. Zadržala me je tudi misel na mater. Morda jo bom videl. Morda se bova skupaj vračala . .. Nobena misel mi ni bila tako črna, da bi ne skrivala vsaj iskre upanja. »Teci, dokler te ne zagledajo!« so mi prigovarjali dečki. »Povsod vprašujejo, kje si.« »Ne,« sem odločno odmajal z glavo. »Pustite me!« sem dostavil skoraj proseče.  1'aglavci so se spogledali in se mi umaknili s poti. Bili so začudeni, 11 iso vedeli, kaj naj si mislijo. ()dšel sem po klancu. Za menoj sta šli kozi in gruča dečkov. »Ali si neu-men!« je nekdo zategoval tik za mojim hrbtom. »Odpe- li. i I i le bodo in zapr-rli. . .« »Boš tiho!« mu je Ivanč presekal besedo. Med hišami so stali vaščani, moški in ženske. Dva karabinjerja sta lili dolžila, da me skrivajo, četudi sta pretaknila vse hiše in hleve. Nista vrijela, da bi se ne bil zatekel v vas. Rekli so jima, da sem bržkone pascl. Nagovarjala sta može, naj me gredo iskat v hrib. A ti so samo sk0111 izgovali z rameni. Dejali so, da bi me ponoči zaman iskali kot .ivanko v senu. Tiho so upali, da sem se medtem že zatekel v kako hišo na samoti. Ko so me zagledali v spremstvu koza in paglavcev, jim je od začu- denja zastal dih v prsih. Karabinjerja sta že po njihovih pogledih spo- znala, da sem pravi. Starejši s črno bradico meje trdo zgrabil za roko, kakor da nameravam uteči. »Aha!« je vzkliknil. »Pa te imamo! Zdaj pa na pot! Zveživa ga, da |i nama ne pobriše!« Bil sem brez glasu, kakor daje vse otrpnilo v meni. Ko sem zagle- dal verižico v karabinjerjevih rokah, me je zapeklo v grlu in v očeh. Z obupanim, prosečim pogledom sem se ozrl po vaščanih. Zagledal sem /olko, ki mi je v svetlobi, ki je silila skozi okna, nekaj dopovedovala z i >t mi. »Otroka bodo vklepali,« seje oglasila Tomažinka. »Kdo je že videl k. 11lakega!« »I .ahko bi se sramovali,« je vzkliknila Končarica. Možje so nejevoljno mrmrali. Mlajši karabinjer, golobradec s tenkimi brčicami pod nosom, se je nagnil k tovarišu z bradico in mu nekaj pošepnil. Nista me zvezala. Verižica je zopet romala v torbo. Bala sta se ljudi, ki so tako očitno kazali svojo nejevoljo. In tako smo odšli. Karabinjer z bradico meje stiskal za zapestje. S,11 bi mu ne bil pobegnil, a mi ni zaupal. Kozi sta silili za menoj, a so  ju vaščani ujeli in odgnali. Njuno meketanje mi je živo seglo v srce. Nisem se več ozrl, a sem čutil, kako vsa vas gleda za menoj. Čez poboč- ja pa seje razlivala bleda mesečina.  V Prisojah, dolgi vasi na obeh straneh ceste onkraj rečice, sta bila dva /.apora. Stari v kleteh županstva, kjer je bila niekdaj orožniška postaja, a novi v karabinjerski kasarni. V starega so zapirali berače in potepu- he, ki niso bili tako nevarni za pobeg. Saj ne vem, česa sem takrat pričakoval. Ah sem mislil, da me bodo zaprli k materi in se bova do sita nagovorila in se drug drugemu poto- žila. Bil sem do konca razočaran in strt, ko je karabinjer z brčicami odprl težka vrata starega zapora in me potisnil v celico. S hodnika je sijal vanjo tako medel pramen, da sem komaj opazil leseno ležnico. Za menoj je priletela odeja. Nato so se vrata znova zaprla, nastala je po- polna tema. Škripanje zapaha in škrtanje ključa, nato je bilo vse tiho. Stal sem kot izgubljen. Nisem vedel, kaj naj storim. Visoko pod si ropom je bilo okence z »volčjim gobcem«, ki ni prepuščalo niti toliko svetlobe, da bi videl pest pred nosom. Strah me ni bilo, le srce se mi je iznenada napolnilo z novo tegobo. Prestopil sem se in se vrgel z obra- zom na raskavo odejo. Saj mi niso tekle solze, le težko hlipanje se mi je trgalo iz grla. »Ej, ej, ej!« seje iznenada oglasilo iz drugega kota. »Jok in stok ti ne bosta nič pomagala.« Mislil sem, da sem sam kakor pred večerom, ko sem se vdajal žalo- sti ob pogorišču. Toda v celici je bil še nekdo. Sram me je bilo pred njim, hkrati pa mi je bila njegova navzočnost v tolažbo. Dvignil sem glavo, zadrževal hlipanje in molčal. »Koliko let imaš?« Povedal sem. Krunce Bevk III 65  »Glej, glej!« je neznancu pel glas. »Še cel otrok. Saj se mi je zdelo. Jaz jih imam najmanj petkrat toliko kot ti. Torej bi se moral petkrat bolj jokati. . . He, he! Kaj si pa naredil, da so te zaprli?« Sedel sem na ležnico, podvil noge podse in se držal za pete. »Nič,« sem odgovoril. »Nič? Kako nič? Za nič še mačka ne mijavka.« Povedal sem mu, kaj hočejo od mene. Pravijo, da so bili partizani pri nas in daje oče odšel z njimi. Vedeti hočejo, kam so šli in kje imajo taborišče. O tem me je že med potjo izpraševal karabinjer z bradico. Odgovarjal sem mu, da ničesar ne vem. Neznancu nisem zamolčal, da so mi požgali dom in zaprli mater. »Tako, tako,« je ponavljal neznanec. »Tako, tako. Hm, tako.« Slišal sem ga, kako je sedel in se ni nehal obirati, kakor da nekaj išče. »Imel sem še eno vžigalico,« je momljal bolj sam pri sebi. »Ne morem je najti. Imam še konček cigare, ki bi si jo rad prižgal. . . Aha, tuje! Bo, bo!« Vžigalica je podrsnila po suhem lesu. Zasvetil se je plamenček, neznanec si je prižgal cigaro. V svetlobi sem videl njegov široki, s krat- ko brado porasli obraz. Iznad topega nosu so me prijazno, zvedavo gledale rjave oči. Vžigalica je ugasnila, iz teme je žarel konec cigare. »Pa je oče res odšel v partizane?« seje zopet oglasil neznanec. Nisem mu odgovoril. »Ne zaupaš mi,« je gostobesedil bradač. »Prav, da mi ne zaupaš. Nikomur ne zaupaj, če ga dobro ne poznaš. Lahko bi se zgodilo, da bi te zaprli skupaj s kakim preoblečenim fašistom, da bi vse izvlekel iz tebe. Tudi to znajo. Eh, vse znajo. Pa jaz nisem tak. Meni bi lahko vse zajipal, nisem v cape preoblečen karabinjer. Bisagar mi pravijo ljudje, da boš vedel, ker se me bisaga drži kot berača uš. Semena prodajam in po malem tudi prosim, da morem živeti. Dvajset let že hodim po svetu, a še nikomur nisem skrivil lasu, niti lasu, kar je dovolj malo. Ti črni nebodijihtreba pa me ne morejo videti, da bi hodil okoli. Ujamejo me in vtaknejo v luknjo. Nato me pošljejo domov, v mojo faro, jaz pa zopet po svetu. Bomo videli, kdo se bo prej naveličal... Ti pa le molči, če kaj veš!«  »Bom,« sem rekel, ker mi je zraslo upanje. »Vidim, da nekaj le veš,« se je Bisagar tiho zahihital. »Le nič se ne. IH < 11 Mene se nikar ne boj! Dobro storim, če morem, slabega nikoli. \ i i jameš? Ti si še ves zelen, a jaz stara klada, mene poslušaj! To in ono u lahko svetujem. Ali so te že kaj izpraševali?« »Samo po poti,« sem odgovoril. »Jutri te bodo začeli privijati. Dejali ti bodo, da že vse vedo, da jim M a- mati vse povedala. Nič jim ne verjemi. Če bi jim že mati vse pove- dala, bi tebe ne spraševali. Potem bodo šli izlepa, s cukrčki. Saj jih • lobio poznam. Obljubljali ti bodo, da te izpustijo, pa mater tudi, če iim vse lepo priznaš. Tudi tega jim ne verjemi! To je samo debela laž, da In le pretentali. Nato ti bodo grozili. Ti se pa nič ne boj! Le nič se ne l.o,i Reci, da nič ne veš. Izmisli si kako laž. Njim lagati ni greh. Tudi iidaiili te bodo. Tako te bodo namlatili, da boš ves črn. Ti pa stisni • ibe in drži, drži. Bolelo te bo, seveda te bo bolelo, a ti ne golsni. Pore- «1 -1 o 11, da ti odrežejo glavo, če se ti ne razveže jezik. To je pa najmanj. < .lave ti ne odrežejo. To samo tako strašijo . . . Tepli pa te bodo, to je u1. ee boš molčal. Ali kaj veš ali nič — tepli te bodo . . .« Poslušal sem napeto in upiral pogled v žareče oko cigare. Bisagarje- vi besede so mi vlivale pogum, hkrati pa so me navdajale s strahom. Kako bom prenesel? Težko sem vzdihnil. »Vzdihuješ?« je povzel Bisagar. »Tako hudo se bojiš? Ej, če se že d. 11 bojiš, potem bo slaba. Bati se ne smeš.« »Saj se ne bojim,« sem rekel. »Le tako . . .« »l e tako? Kaj — le tako? Težko ti je, saj razumem. Tudi meni bi bilo. A čc se ti razveže jezik, s tem ne boš pomagal materi ne sebi. Se •.labše bo za oba . . .« (tgorek cigare je v loku zletel na tla. Bisagar je dolgo molčal. Zdelo m je da nekaj razmišlja. Moja misel pa je vasovala pri materi. Grenko- ba m 1 |e znova zalila srce. »I >a sem na tvojem mestu, bi pobegnil,« se je oglasil bradač. »Po- begni! Najbolje, da pobegneš!« Napelo sem prisluhnil. Ali sem prav slišal? »Kako?« sem vprašal.  »Kako neki? Z nogami. Da sem mlad, kdaj bi jo bil že pobrisal! Jutri ali pojutrišnjem te bodo gnali na zasliševanje. Zvečer, ko je že noč, da ljudje ne bodo preveč zijali, ko te bodo videli s karabinjerjem na cesti. Ne bodo te zvezali, ker si še majhen. Tja grede ali nazaj — smuk pod cesto. Zdaj me pa iščite!« Misel je bila vabljiva, od nje mi je kar šumelo v glavi. Da sem prej toliko vedel, ne bi bil prišel v Osredek. Matere niti videl ne bom, nikar da bi ji mogel kaj pomagati. Ječa meje tlačila huje ko mora. Misel na tepežko, ki mi jo je Bisagar prerokoval, mi je prebujala grozo. Morda ne bom mogel prenesti in mi bodo resnico iztepli iz hrbta kot prah iz hlač. Tudi tega sem se rahlo bal. »Pobegneš? A?« »Če bom mogel,« sem dejal obupano. »Samo ponoči, nikar podnevi,« me je znova poučeval Bisagar. »Čez dan bi te takoj zopet imeli. Hop! Potem bi šele videl zvezde ... Meni bo žal, ker bom izgubil druščino. Nisem rad sam. Toda če se vrneš, ti porečem, da si mevža. Mevža!« Molčal sem. Duša in telo sta mi bila do konca izčrpana. Od žeje se mi je jezik kar lepil na nebo. Prijemal se meje spanec, a sem se zdaj pa zdaj stresnil od hladu. Premočena obleka se mi je le na pol posušila. Hoja meje ugrela, a sedaj meje vedno bolj mrazilo do kosti. Začel sem trepetati, glasno so mi šklepetali zobje. Bisagar je napeto prisluhnil. »Ti se treseš?« meje vprašal. »Mraz mi je.« Mož seje začudil in segel z roko po meni. »Saj si ves moker. Nevihta te je dobila? Še zbolel boš. Čakaj, vkup bova legla, da se ugreješ. Sem se pomakni! Le nič se ne boj, nimam uši, če se jih tu nisem nabral. Te so pa prav tako tvoje kot moje . .. He, he!« Legla sva tesno drug k drugemu in se pogrnila z odejami. Kmalu se nisem več tresel, telo mi je objela vlažna, a prijetna toplota. A še bolj kot toplota mi je dobro dela Bisagarjeva dobrota. Tudi misel na na- slednji dan se mi ni zdela več tako strašna.  Itila je noč, ko so me prišli iskat. Mladi karabinjer z brčieami me je s < >< 111 v karabinjersko pisarno. Med potjo mi je prišla misel na beg. Noč h I nla pripravna za tako namero, zakaj nebo seje bilo znova pooblači - I" pokrajina je bila zavita le v medlo, sivkasto svetlobo. Toda karabi- ni'-i me je tako trdo držal za jopič, da bi se mu ne mogel tako zlahka i/iigali. Tudi nisem bil toliko pogumen. Ob cesti so stale gruče voja- kov ki jih prejšnji večer še ni bilo. I >cbel brigadir je zleknjen sedel v pletenem naslonjaču. Imel je velik obraz, črne oči pa so mu vrtale kot dva svedra. Za mizo je sedel k.uabinjer z bradico, kije ves čas vrtel svinčnik v roki in se pripravljal, tla bi kaj zapisal. Na drugem koncu mize se je s komolcem naslanjal suhljat oficir, kadil je cigareto za cigareto, včasih zabobnal s prsti po mizi, poslušal m molčal. Takrat mi še malo ni prišlo na pamet, kaj delajo vojaki v vasi. Že naslednje jutro so nameravali znova napasti partizane. Prej pa bi iadi zvedeli, kje naj jih iščejo. To skrivnost pa so hoteli iztresti iz mene . . . Ob steni je stal droben človek, ki ga je brigadir klical za li ampuža. ()bstal sem pri vratih, a karabinjer z brčieami me je sunil na sredo m >Ik\ Lahko si mislite, kako sem bil preplašen in ves v zadregi. Nisem vedel, kam naj pogledam, kam naj denem roke, ki so mi preveč gledale i/ prekratkih rokavov. Premeril sem obraze drugega za drugim. Nato •■eni uprl pogled v mizo. Tam je poleg steklenice vina in kozarcev stal navi han krožnik piškotov. Pred brigadirjem pa je ležal pasji bič, star ii volver na bobenček in velik kuhinjski nož. Te reči so mi vzbudile kaj neprijetne občutke. Plašno sem pogledal debeluha.  Ta me je slačil s svojim pogledom. Bilo mi je, kakor da mi njegove oči vrtajo skozi jopič in skozi srajco, naravnost v prsi. Obraz mu je bil sprva hud in mrk, a se mu je na mah zjasnil. Nasmehnil se je v široka lica. Tudi jaz sem se plaho nasmehnil. Pol teže mi je padlo z duše. Obšlo meje upanje, da morda le ne bo tako hudo, kot sem se bal. »Sedi!« mi je rekel brigadir. Karabinjer z brčieami je poskočil in mi pristavil stolico k mizi. »Sedi, če ti ukaže gospod brigadir!« mi je dejal. Sedel sem. Čudil sem se prijaznemu sprejemu — nisem vedel, kaj naj si mislim. Ali sem mar prišel na obisk? Ta priljudnost me je celo bolj begala, kot če bi vpili nad menoj. »Ali si lačen?« meje vprašal brigadir. Odkimal sem. Tisti dan sem le malo jedel, vendar nisem čutil lakote. »Ali si žejen? Povej! Damo ti mleka.« Bil sem žejen. Od razburjenja se mi je sušilo grlo. Zopet sem odki- mal. »No, potem pa jej piškote!« mi je rekel brigadir in porinil predme krožnik s slaščicami. »Vzemi! Vzemi, če ti rečem!« Nisem se več upal braniti. Vzel sem piškot in ga košček odgriznil. Tedaj sem se spomnil Bisagarjevih besed o prilizovanju. Ostanek pi- škota mi je ostal v rokah in ne vem, kdaj mi je zletel na tla. »Zdaj boš pa odgovarjal,« je brigadir za spoznanje zvišal glas. »Na vse, kar te bomo vprašali. Po resnici! Vse po resnici! Ali razumeš itali- janski?« V šoli se nisem naučil kaj prida italijanščine. Toda razumel sem več, kot sem sprva mislil. To in ono pa sem uganil. Teže mi je bilo odgovarjati. To kar ni šlo, na lepem mi je zmanjkalo besed. Tedaj mi je priskočil na pomoč Trampuž, ki je prevajal. Na vprašanje sem povedal ime, priimek in še marsikaj, kar je lahko vsak vedel. Karabinjer z bradico je vse zapisal. »Kje so partizani?« meje iznenada vprašal brigadir.  Ililo mi je, kakor da so se mi zamajala tla pod nogami. Zdaj se je /aeelo, sem si mislil. »Ne vem,« sem odgovoril. »Ne veš?« me je debeluh prebadal z očmi. »Res ne veš? Pa povej, kdaj so bili partizani zadnjič pri vas? In kaj so pri vas iskali?« »Saj jih ni bilo.« »Da jih ni bilo, praviš? Lažeš? Govoriti moraš resnico!« je brigadir poostril glas, a gaje zopet umilil. »Pri vas so bili! Predvčerajšnjim! Mi to vemo. Tvoja matije vse priznala. Vse, prav vse! Po resnici je pove- dala. Samo ti nam grdo lažeš.« Skoraj bi bil omahnil s stolice. V prvem trenutku sem res verjel, da |f mati vse priznala. A so me zopet rešile Bisagarjeve besede prejšnjega večera in tistega dne. »Lažejo!« sem si mislil. »Grdo lažejo! Na led me hočejo speljati.« Znova mi je zrasel pogum. »Ni jih bilo,« sem ponovil. »Torej je lagala tvoja mati,« je dejal brigadir. Molčal sem. I )ebeluh je srdito vzdihnil in se spogledal z oficirjem. »Dobro,« je dejal. »Pustimo to! Povedal nam boš nekaj drugega. Kdaj je tvoj oče odšel v partizane?« Vsi so me napeto gledali. »Saj ni šel,« sem rekel. »Aha! Ni šel? Zopet lažeš. Kam pa je šel?« »Ne vem. Dejal je ... da gre v dolino . . . iskat dela . . .« Brigadirje znova vzdihnil. Popadel je pasji bič in ga zvijal v rokah. Nato gaje vrgel nazaj na mizo. Ubral je malce drugačne strune. »Ali imaš rad mater?« meje vprašal prijazno. Prikimal sem. Hkrati me je zaskrbelo, kakšna nevarnost se neki skriva za tem vprašanjem. »Zelo rad?« /nova sem prikimal. »No, vidiš,« je dejal brigadir skoraj z milim glasom. »Rad imaš svo|o mater. Lepo, zelo lepo. Tudi ona ima tebe rada. Zdaj joče v temi, ker ne ve, kje si. Rada bi bila pri tebi. Če takoj vse poveš, jo izpustimo.  In tebe tudi, seveda. Še nocoj gresta domov. Govori! Nekaj minut — pa bosta prosta.« Grizel sem si ustnice in molčal. Če bi ne bil srečal Bisagarja, bi se morda dal premamiti. Tako pa so me njegove besede neprestano reše- vale. Ne bi me mogla premamiti nobena vaba. »Samo tri vprašanja,« seje debeluh cedil od sladkosti. »Kdaj je oče odšel v partizane? Kaj so delali partizani pri vas? Kam so odšli?« Molčal sem, kakor da mi je otrpnil jezik. »No, samo eno vprašanje: kam so odšli partizani?« Nič. Brigadir seje spačil od jeze. »Ne boš povedal?« me je trdo vprašal. »Ne? Res ne? Prav. Potem ne boš več videl matere. Nikoli več! In pretepli te bomo. Ali bi bil rad tepen?« Zdrknil sem s stolice in stal pred brigadirjem. Verjel sem, da bom tepen. A to tedaj ni bilo najhujše. Verjel sem tudi, da nikoli več ne bom videl matere. Ta misel me je zapekla v dno duše. Plašno, proseče sem uprl oči v brigadirja, kije znova segel po biču. »Ali bi bil rad tepen?« meje zopet vprašal. Nisem rekel niti »da« niti »ne«. Saj bi mi to nič ne pomagalo. Samo če bi vse povedal, bi me ne tepli. Povedati pa nisem smel. Brigadir je pomignil karabinjerju z brčieami, ki je ves čas stal za vrati. Ta je vzel iz kota tenko palico in se postavil za moj hrbet. »Ali boš povedal?« V strašni stiski, v kateri sem bil, bi bil najrajši zakričal, skušal pobe- gniti ali planiti v brigadirja. Toda ničesar nisem mogel storiti. Gledal sem nekam v mizo in stiskal ustnice. Pred očmi se mi je rahlo meglilo. Karabinjer z brčieami meje stresel za jopič. »Sleci to!« Bil sem tako zmeden, da sprva nisem razumel, kaj hoče. Pred očmi mi je bila samo tepežka. Karabinjer mi je potegnil jopič s telesa. Pre- den sem se dodobra zavedel, kaj se godi, meje oplazila šiba po hrbtu. Prvi udarec meje užgal kot ogenj. Zavpil sem od bolečine in zvil roke na hrbet, da bi se branil. Šiba me je zadela po prstih, da sem znova  /.(javkal in skril roke pod pazduho. Sključil sem se, se naredil trdega, potegnil glavo med ramena in stiskal zobe. Udarci so padali, a nisem se več oglasil, dušil sem jok in krik. Ni več hudo bolelo, le žgalo je. Vmes •.eni slišal brigadirjev glas: »Ha, piccolo ribelle — mali upornik, ali boš govoril? Ne? Govoril boš, mali upornik! Pa še kako boš pel, piccolo i ibclle!« Molčal sem, a udarci so bili še hujši. Niso me dovolj poznali. Zlepa bi se bil prej dal premagati kot zgr- da I loteli so mi iztepsti skrivnost iz hrbta, a so jo z vsakim udarcem še bolj zabili vame. Čakal sem le, kdaj bo konec. »Vso noč,« sem si mislil, »me ne bodo tako mlatili.« Prijemala se me je čudna omotica, nato so mi noge iznenada klecnile v kolenih. Opotekel sem se in padel na obraz... Ko sem se zopet zavedel, sem se znašel v nekem drugem prostoru. I e/al sem postrani na leseni klopi, lasje so mi bili mokri, moker sem bil tudi po vratu in srajci. Močili so me z vodo, ko sem bil v nezavesti. < >b meni sta stala karabinjer z brčieami in človeček, kije prej prevajal i noje odgovore. Prvi hip, ko sem odprl oči, nisem vedel, kje sem in kaj seje zgodilo. Kilo mi je, kakor da sem se prebudil iz strašnih sanj. Počasi sem se ovedel. Karabinjer mi je ponudil velik kozarec mleka, ki sem ga skoraj v 111 išk 11 izpil. A imelo je tako čuden okus v ustih, ki so se mi zdela velika m nekam nabrekla. Bolelo meje tudi v nosu in na čelu. Telo mi je bilo mlahavo, kakor daje iz cunj. Použito mleko mi je polagoma vračalo nekaj moči. »Ali boš mogel hoditi?« meje vprašal karabinjer. Prikimal sem. Vendar so se mi noge rahlo tresle in sem še vedno čutil omotico v glavi. Ko sem si oblačil jopič, sem zaječal, tako meje /galo po hrbtu. Prijetna mi je bila le zavest, da sem prenesel, in navda- jala meje s tihim zadoščenjem.  Ko meje karabinjer z brčicami vodil nazaj v zapor, na vasi ni bilo več vojakov. Porazdelili so jih bili po hišah. Iz neke razsvetljene veže seje razlegalo petje. Siva noč je bila osvežujoča, vdihaval sem polne prsi zraka. Užival sem ga tako željno kot malo prej požirek mleka. Popu- ščala me je tresavica v nogah in omotica v glavi. Karabinjer me ni več držal za jopič. Mislil je bržkone, da sem preveč zdelan, da bi mu mogel uteči. A menije tedaj rojila po glavi le misel na beg. Če bi ne bil tepen, bi morda ne bil zbral toliko odločnosti in poguma. Zaradi tepežke sem se čutil strašno užaljenega in ponižanega. Tega jim nisem mogel pozabiti ne odpustiti. Veselil sem se, da sem preskušnjo dobro prenesel, a hkrati me je prevzemal strah pred naslednjimi dnevi. Ni bilo že konec. Čez dan ali dva se bo znova začelo. V to, da bi mi odrezali uhelj, nisem več verjel. A misel na nove udarce po razbičanem hrbtu me je navdajala z grozo. In kdo ve, kaj si še lahko izmislijo. Nazadnje bi morda le ne mogel vsega prenesti. Ali pa bi me ubili. »Ti si neumen otrok,« je med potjo žužnjal karabinjer. »Zakaj si tako svojeglaven? Trda buča! Ne vem, ne vem, nič ne vem! Kaj se to pravi? Sebi pripiši, če si jih dobil. In če ne boš govoril, ti jih bomo še naložili. Tako dolgo, dokler ne boš pel. Zato je najbolje, da vse poveš. V tvoje dobro ti to svetujem!« Bil sem tako zatopljen v svoje misli, da sem ga komaj poslušal. »Tepel meje, zdaj pa se mi prilizuje,« sem si mislil. »Rad bi me preten- tal z besedo, ker me ni mogel zlomiti s šibo. In mi zopet grozi z novo tepežko.« Prej se mi je zdel prijaznejši od drugih, zdaj pa sem čutil  do njega zgolj mržnjo. Njegovo govorjenje me je še bolj potrjevalo v sklepu. Na skrivaj sem se oziral pod cesto, ki jo je podpiral visok zid. Pod zidom je tekel klanec. Ob klancu je bil plot, a v bregu pod njim sadov- njak. Pod sadovnjakom je ležala velika njiva, a niže seje vlekla pusta senožet prav do rečice. Treba bi bilo samo poskočiti čez zid, čez klanec, čez plot.. . Iznenada sem planil, poskočil na klanec in padel na roke. V hipu sem se pobral, že sem se prekobalil čez plot in priletel v mehko travo. Tekel sem med vrstami sadnih dreves in se nisem utegnil niti ozirati. Med begom mi je karabinjer najprej vrgel kletev v hrbet. Nato sem ga slišal, kako je z okovanimi čevlji priletel v klanec. Padlo je nekaj strelov iz revolverja. Obšel me je smrtni strah, da sem se ves pričenil. Slišal sem klice, zagledal medle, begajoče lučke. Vojaki so bili pritekli na cesto, vpraševali, kaj seje zgodilo. Pomagali so me iskati. Prihuljeno sem stekel do njive in se skril v visoko koruzo. Čepel sem v razoru in si oddihaval. Gledal sem navzgor, na cesto, kjer so se še vedno razlegali klici. Medle lučke, ki so zdaj pa zdaj ugašale, so se prikazale najprej na klancu, nato v sadovnjaku. Ves zbegan sem se ozrl okrog. V koruzi nisem mogel ostati, našli bi me kot miško v pasti. »Če pobegnem do rečice,« sem naglo preudarjal, »bo takisto, kot da bi jim zlezel v vrečo.« Po sadovnjaku so begale neke sence . . . Sključen sem stekel skozi njivo. Koruzna stebla so glasno šumela. »Tuje!« sem iznenada zaslišal klic za seboj. »Tuje, v njivi! Imamo jvi! Sem!« Tedaj pa sem že na spodnjem robu njive pogledal iz koruze. Kam? Nekaj temnega, košatega sem zagledal kakih dvajset korakov pred seboj. Bil je velik bezgov grm, ki je čez in čez preraščal grmado skal. Razveselil sem se ga. Ponujal mi je rešitev. V hipu sem bil pri njem. Sickel sem okoli njega, da si poiščem pripravno skrivališče. V njivi pa I«' medtem zalomastilo, kakor daje medved zašel v koruzo.

  • >d strahu sem se na slepo pognal v grm in legel med dve skali.

Širno sem si želel, da bi postal neviden in tako utekel preganjalcem.  Od zgoraj, od njive, so se mi vedno bolj približevali glasovi. Nekdo je tekel mimo grma in izginil v bregu nad rečico. Za njim sta tekla še dva. Lomastenje v njivi je utihnilo. Na uho so mi prišle rezke besede, kakor da nekdo kriči povelja. Dva strela sta rezko odjeknila v noč. Nekdo je streljal v njivo. Zaslišal sem podmolkle korake. V sencih mi je tako glasno razbijalo, kakor da bi tiktakala žepna ura. Prihulil sem se čisto k skali, da sem čutil duh po strohnelem listju, ki seje mešal z vonjem bezga. Obšla meje grozna misel, da bodo mor- da streljali tudi v bezgov grm. Ali pa ga bodo preiskali z električnimi svetilkami. Ginil sem od strahu. Ves sem bil vroč, a vendar otrpel ko gad v jutranji rosi. Slišal sem, kako je nekdo odgrnil veje. Nato je posvetil v sredo grma kakor v kamrico. Nisem se ganil, pridrževal sem dih, le oči sem dvignil. Svetlobni krožeč je plezal po zelenem listju, zdaj visoko, zdaj pri tleh. Ugasil seje in se znova prikazal. Nekdo je prisopel po bregu rečice. Luč je ugasnila. Bezgove veje so se zopet zgrnile in me skrile. »Nič?« je vprašal ta, kije stal ob bezgu. »Nič,« je odgovoril došlec. »Niti sledu. Vse smo pretaknili.« »Morda je ušel čez vodo.« »Ponoči ga ne najdeš. Prekleti paglavec!« »Ah, kaj! Kje pa je utegnil! Saj ni neumen, da bi bil prav tam, kjer ga iščemo. Zavil je kam drugam in se skriva. Vse bi morali preiskati.« Koraki in glasovi so se počasi oddaljili. Globoko sem si oddahnil. Nisem bil še rešen, vendar mi je bilo neizmerno laže. Sedel sem, a si glave še nisem upal pomoliti iz grma. Napeto sem prisluškoval glaso- vom. Precej dolgo je trajalo, da je v vasi nastala popolna tišina. Le od rečice je prihajal rahel šum vode. V cerkvenem zvoniku je odbilo po- zno uro. Priplesal je vetrič, zašelestel in odhitel po bregu. Previdno, po vseh štirih sem se splazil na kraj grma in gledal na prosto. Zopet sem napeto prisluškoval. Nikjer kakega sumljivega glasu.  »Kdo ve,« mi je prišlo na misel, »če se niso kje skrili in me čakajo. Ko se prikažem — hop po meni! Imeli me bodo kot zajca.« Toda v j',rmu tudi nisem mogel ostati. Ko se zdani, me bodo zopet iskali. Kam? ()stajala mi je samo ena pot. V Osredek! Potegnil sem se iz skrivališča in nekoliko počakal. Nato sem se spustil navzdol. Breg je bil vedno bolj strm. Zadnji kos senožeti sem pretekel in se ustavil šele ob vrbah, ki so stale ob vodi. Pred menoj je bil pas sivega proda, rahlo je šumela temna rečica, /opet sem nekaj minut oprezoval, nato sem tiho stopil k vodi. Plavati nisem znal, a sem moral na drugi breg. Tam, kjer sem stal, voda ni bila niti globoka niti deroča. Zavihal sem si hlače čez kolena in zabredel v valove. Bila mi je kmalu do kolen, / vsakim korakom mi je silila više. Obšla meje groza, a mi še na misel ni hodilo, da bi se vračal. Z rokami sem lovil ravnotežje, kakor da bi plaval, voda pa mi je bila že do pasu. Zdelo se mi je, kakor da me reči- ci oklepa s hladnimi rokami in me vleče na dno. ^Zastal mi je dih, smrtna groza meje stisnila za grlo. Že sem se hotel obrniti, ko sem pod seboj začutil plitvino. Zlezel sem iz vode in se i/mučen, tresoč se po vsem telesu, sesedel na prod. Obšel meje obču- Ick velike hvaležnosti... V bregu onstran so se svetile luči iz Prisoj.  Premočene hlače sem si bil slekel in jih ovil, vendar so mi kot mokra cunja opletale okoli nog. Brr — kakšen neprijeten občutek! Hodil sem naglo, da bi se ugrel. Podila meje tudi misel, da so morda koga poslali za menoj. Bil sem rešen, vendar še ne izven nevarnosti. Bojazen pred preganjalci me je zasledovala vso pot. Ubiral sem stranske steze in bližnjice. Ko sem kdaj stopil na cesto, sem oprezoval na vse strani in vlekel na ušesa. Nekoč se mi je zazdelo, da slišim globoko pod seboj neko topota- nje, kakor da bi se prestopalo mnogo nog. Poslej si nisem upal več stopiti na cesto. Kjer ni bilo steze, sem na celo rinil skozi grmovje. Ko sem znova napeto prisluhnil, nisem slišal ničesar več. »Morda,« sem pomislil, »mi je prej le žila tako razbijala v sencih.« Previdno, daleč od poti, sem se priplazil v Osredek. Samo v krčmi so še svetili. Izognil sem se ji v velikem ovinku in se tihotapil skozi sadovnjake. Zavil sem okoli Končarjeve hiše do malih vrat. Pri studen- cu sem se napil vode. Nato sem se vzpel na prste in rahlo potrkal na šipe Zofkine kamrice. Znotraj je nekdo vzdihnil. Nato je bilo zopet vse tiho. Potrkal sem znova, to pot močneje. »Zofka!« sem tiho poklical. V kamrici so zadrsali tihi koraki. Okno seje odprlo. »Kdo je?« Bila je Končarica. »Jaz. Tomažek.« »Ježeš, saj si res ti!« je vzkliknila Končarica. »Ali so te izpustili?«  »Ne. Utekel sem.« Končarica je za trenutek molčala, kakor da ne more verjeti. »Popihal si jo?« seje začudila. »Glej ga, no! Pa te niso lovili?« »So me. A sem se skril.« »Stopi noter! Čakaj, da ti odprem!« Ženska mi je odprla hišna vrata in me skozi temno vežo za roko peljala v kamrico. »Kje pa je Zofka?« sem vprašal. »Zofka ne spi doma. Bala se je, da boš kaj povedal o nji. Pa nisi? Kajne, da nisi?« Malce se mi je zamerilo, da mi niso zaupali. »Nisem,« sem odgovoril. »Prav,« je šepetala Končarica, ki je medtem zagrinjala okno in prižigala svetilko. »O, to je prav za nas vse . . .« Ko meje zagledala v svetlobi, je plosknila z rokami: »Za božji čas, kakšen pa si?« Kakšen sem? Hrbet me je skelel, čutil sem rahlo vročico. Tudi nos meje pekel, a ustnice so mi bile kot olesenele. Potipal sem se, bil sem ves zatekel. Na čelu mi je zrasla velika bula. Morda bi se še sam sebe prestrašil, če bi se pogledal v zrcalu. To je bilo od padca . . . Ob spomi- nu na Prisoje se mi je grenko dvignilo v grlu. »Nič ne maraj!« meje tolažila Končarica, ko je opazila, da se mi je skremžil obraz. »Da le hujšega ni bilo! To se bo kmalu zacelilo. Pri nas se ničesar ne boj. Če bo treba, te bomo že skrili. . . Zdaj pa sedi in počakaj, da pokličem Zofko. Saj ni daleč . . .« Ko je odšla, sem se spustil na skrinjo. Ves sem se sključil in stisnil ioke med kolena. Bilo mi je koj topleje pri duši, da sem bil le pri do- brih, domačih ljudeh. A bil sem strahovito izmučen. Vso pot nisem ("ulil utrujenosti, tedaj pa bi bil najrajši legel na skrinjo in trdno zaspal. Sede sem kinkal, ko je prihitela Zofka. »Presneti pob!« je vzkliknila in me zgrabila za obe roki. »Ti si pa u\s tič! Tepli so te, kaj? Mati, prinesite mu kaj gorkega! Ti pa pripove- duj, kako je bilo! Kako si ušel?« Dekletov topli sprejem me je tako ganil, da spočetka nisem našel (•lasu. Zofka je vsa sijala in vsako mojo besedo požirala z očmi. Pove- dal sem ji vse od začetka do konca, kakor sem takrat vedel in znal.  »Ti si pa res fant in pol!« je vzkliknilo dekle. »Zastonj sem se bala. Ali te še boli?« meje vprašala in me potipala po hrbtu. »Av!« sem zaječal in se umaknil. »Tako hudo te boli? Čakaj. Mati ima neko zdravilo. Z njim ti na- mažem hrbet. . .« Sramoval sem se in nerodno mi je bilo, ko sta mi ženski potegnili srajco čez glavo. Legel sem s trebuhom na skrinjo in trdo zamižal. Končarica mi je narahlo mazala krvave brazgotine. »O, zverine take!« je pri tem govorila. »Tako premikastiti nedolž- nega otroka .. . Joj, kakšne beštije! Tudi zanje mora biti kazen. Le mirno drži, kmalu bo konec. Potem ti bo bolje ... Če pomislim, da si se jim izmuznil... To zdaj pihajo! Pa ne verjemi, da bodo to kar tako vtaknili v žep . . .« »Iskali ga bodo kot psi,« je dejala Zofka. »A takrat Tomažka ne bo več v Osredku.« »Pelji ga na kako samoto.« »Saj ga bom. Še pred zoro.« Domenili smo se, da bom za kako uro zaspal. Odpočijem se, potem odrineva na pot. A prišlo je drugače. Ko mi je Končarica prinesla skodelo toplega mleka in velik kos pogače, je bila vsa prebleščena v obraz, kakor da se je nečesa pre- strašila. »Lahi so tu,« je zašepetala. Zofka jo je gledala, kakor daje ne razume. »Vojaki so prišli,« je ponovila Končarica. »Ves klanec jih je poln. Kakor tisto noč — saj veš — ko so šli v Črni rob ...« Tedaj sem povedal, da sem jih videl že v Prisojah. Na misel mi je prišlo tudi topotanje nog, ki sem ga slišal spodaj na cesti. »In to šele zdaj zineš!« meje Zofka očitajoče pogledala. Besede so me ošvrknile kot šiba, bilo mi je nerodno. Bil bi si lahko mislil, da vojaki niso prišli samo na sprehod v Prisoje. Pa saj sem jih komaj opazil; bil sem preveč zavzet sam s seboj. »Zdaj ne moreta nikamor,« je vzdihnila Končarica. »Poba bomo že kam skrili. V prazen čeber v kleti. . .«  »Pa prav zdaj morava iti!« je dejala Zofka odločno. »Tomažka vendar ne lovi cela vojska. Nad partizane gredo. Morava jih obvestiti, če so morda kje v Črnem robu. Čimprej, da ne bo prepozno.« »Kako bosta prišla iz vasi? Vse poti so zastražene. Saj vem od zad- njič ...« »Se bova že izmuznila.« Govorili smo le šepetaje. Vse je bilo tako skrivnostno in grozljivo, da meje čudno spreletavalo po telesu. Z Zofko sva bila v hipu nared. Dobil sem zopet svojo malho, ki sem jo bil pred dvema dnevoma pustil v vasi. V nji sem našel piščalko, ki sem jo bil izrezljal v Črnem robu. Končarica mi je malho napolnila s sadjem in kruhom, da je bila napeta kot boben. Bil sem do konca zdramljen. Po mleku in pogači sem se čutil bolj trdno na nogah. Ugasili smo luč in odgrnili okno. Oprezovali smo skozi šipe. Kori- lo, ograjen zelenjadni vrtič, ob njem košat pušpan, drevje v sadovnja- ku. Noč ni bila svetla, a vendar presvetla zame in za Zofko, ki bi se bila rada neopazno ukradla iz vasi. »Na tej strani ni nikogar!« je zašepetalo dekle. »Pojdiva! Zbogom, mati!« Končarica nama je voščila srečno pot in se naju kot za slovo dotak- nila z roko. Tiho sva stopila iz hiše in postala. Tenek curek vode je veselo pel v korito. S klanca so prihajali pritajeni glasovi. Nekdo se je odkašljal. Žarela so drobna očesca prižganih cigaret. Tipaje kot dve mački na lovu sva se plazila skozi sadovnjak. Ne proti klancu ali po stezi proti polju, temveč navzdol, kakor da sva namenjena kamorkoli, samo ne v Črni rob. Obstala sva ob vsakem drevesu, se ozirala in prisluškovala. Nato sva se zopet spustila do dru- gega debla. »Ferma — stoj!« nama je iznenada udarilo na uho. Pravkar sva bila dosegla visoko, košato hruško z debelim deblom. Stisnila sva se k drevesu in pridrževala sapo. Pod Tomažinovo hišo je stražil neki vojak. Njegova tenja se je razločno odražala od bele stene. Stal je tiho, nepremično, kakor da li Ki ance Bevk III 81  napeto prisluškuje. Morda je že dvomil, daje res kaj videl ali slišal. Čez minuto ali dve se je prestopil. Zagorel je plamenček, prižgal si je ciga- reto. »Dalje!« mi je zašepetala Zofka. »Če bo streljal, steciva!« Tekla sva prihuljeno in se nisva več ustavljala ob deblih. Od strahu, da bo zdaj počilo za nama, mi je divje razbijalo srce. Dosegla sva živi plot pod sadovnjakom. Pretaknila sva se skozi grmovje in se znašla v strugi hudournika, v kateri je med kamenjem curela voda. Onstran sva stopila na Končarjevo senožet, ki seje vlekla do polja. Hitela sva, ne da bi se'ustavila ali ozrla. Bila sva že visoko v hribu, ko sva si oddahnila. Spogledala sva se in se drug drugemu nasmehnila. Bila sva vesela, da sva se srečno iztihota- pila iz vasi. In da bova partizanom, če so v Črnem robu, še pravočasno prinesla pošto. Mene je poleg tega vsega prevzemal občutek varnosti in svobode. Bilo mi je lepše, kot bi mi bilo v praznem čebru v Končarjevi kleti, ki se mi je obetal... Gledal sem na vas, kije bila s tiste višine vsa zabrisana, kot zlita s pokrajino. Nisem vedel, da se za dolgo dolgo poslavljam od nje.  '.I i sva mimo pogorišča naše koče, ki je bilo kaj žalostno na pogled. M.i h mi je bila zmeraj pred očm i. a razvaline so me še bolj živo spomi- nke nanjo. Jaz sem utekel — a kaj se bo z njo zgodilo? Težko srce sem •• i/lil z mislijo, ki se meje vso pot držala kot robida, da morda najdem «>• .i:t. Zofka pa mi je pripovedovala o Rogački in Liski. Nista hoteli i ii ne se dotakniti vode. V tujem hlevu se jima je tožilo po domu in mickIu tudi po meni. Tik pod gozdom, kjer se steza cepi, sva nekoliko postala. Zdelo se m. )c, da Zofka razmišlja, ali naj krene na levo ali na desno. Pot na levo |c vodila k samotnim kmetijam na obronkih, na desno pa je šla narav- nost v Črni rob, kjer se je nato izgubila. Odšla sva na desno. A komaj sva naredila nekaj korakov, naju je nslavil klic: »Stoj!« »Stojim,« seje oglasila Zofka. »Kdo je tam?« »Tovariši.« Bila sta dva partizana. Prvi je bil brkat možak, a drugi še ves zelen m siili kot trlica. Prvi je imel brzostrelko, a drugi karabinko, orožje sta nosila pripravljeno za strel. »Saj si ti!« je vzkliknil brkač, ko je Zofki pobliže pogledal v obraz. ■ Kaj le prinaša?« »Važne novice, tovariš Jaka,« je odgovorila Zofka. »Pelji me h komandirju!« I )olgo smo se motali med debli in skalami, se v temi spotikali ob korenine, preden smo prišli v taborišče. To ni bilo tam, kjer sem bil  pred dvema dnevoma našel ostanke ognja. Ležalo je v dnu globoke, skalnate vrtače, ki jo je obraščalo košato drevje. Na sredi je z drobnimi plamenčki in velikim kupom žerjavice dogoreval taborni ogenj. Trepe- tajoča svetloba je oblivala debla in speče partizane, ki so ležali povsod okoli. Bili so utrujeni od dolge poti. Tisto jutro je bila četa napadla sovražnikovo avtomobilsko kolono nekje onkraj gozda in se nato naglo umaknila v Črni rob. Nameravala se je prespati in odpočiti, potlej kako zagosti Lahom v dolini in zopet naglo izginiti kam drugam. Poleg straže je bil pokonci le komandir Luka, ki mu kdove zakaj ni bilo do spanja. Sedel je ob ognju, drezal s paličico v žerjavico in raz- mišljal. Pramenčki svetlobe so se mu igrali na zagorelem obrazu in v temnih očeh. Ko je zaslišal naše korake, seje začuden ozrl in se dvignil. Oči so se mu napeto vprašujoče uprle v Zofko. »Vojaki so v Osredku,« je povedalo dekle. Komandirje strmel nekaj trenutkov. »Že zopet izdaja!« je vzkliknil. »Pa saj smo pravkar prišli.« »Samo sumijo, da ste tu,« je dejala Zofka. »Tudi jaz sem vas iskala in našla le na slepo srečo. Oni izdajalec — Peter Smuk — je nekaj zavohal oni večer, ko so odnesli Črta.« Luka se je zamislil. Tisto jutro je bil ranjen Boris, komisar čete, in so ga morali med potjo pustiti v nekem bunkerju. Zdaj je moral v vsem sam odločati. Oči so se mu vprašujoče uprle vame, kakor da me je šele tedaj zagledal. »To je Jerebov Tomažek,« je povedala Zofka. »Njegov oče je v vaši četi... Pob je ušel karabinjerjem ...« »Karabinjerjem?« seje Luka začudil in se ozrl po spečih tovariših. »Damjan!« je poklical. »Vstani! Tu te čaka presenečenje. Vsi pokon- ci!« je ukazal Jaki. »Priprava za odhod!« Taborišče je na mah oživelo. Partizani so se prebujali in vstajali še vsi neprespani. Začudeno, vprašujoče so jim gledale oči. Kaj, zlomka, se godi? Saj so pravkar legli z upanjem, da jih nihče ne bo budil do jutra.  Tudi Damjan se je zdramil in dvignil glavo. Damjan? Takoj sem uganil, daje to partizansko ime mojega očeta. Povzel gaje po dedu. I Vdaj je nosil njegovo puško in njegovo ime .. . Zagledal me je in si pomel oči, kakor da ne more verjeti, če prav vidi. Nato je planil na i toge in k meni, se mi zazrl v oči in me stresel za ramena. »Kaj pa ti?« je vprašal. »Kje je mati?« Še nič ni vedel, kaj seje medtem zgodilo. Toda že moj prihod gaje navdal s težko slutnjo. Še jasneje pa mu je govoril moj zatekli obraz. Bil sem vesel svidenja z njim, da bi se mu bil najrajši obesil okoli vi atu. A pripovedovati mu, kaj je s kočo in materjo, je bilo zame pre- u-žko breme. Tudi če bi bil hotel, bi ne mogel spregovoriti. Drobno so mi trepetale ustnice. Na pomoč mi je prišla Zofka. Na kratko, v nekaj besedah je vse povedala. Za dolgo razkladanje ni bilo časa. A saj je tudi to zadostova- lo .. . Oče je poslušal bolj z očmi kot z ušesi. Zdel seje ves strt, roke so mu ohlapno visele ob telesu. Kakor da ga obhaja slabost, sije obrisal pol s čela in se sesedel na bližnjo skalo. Globoko je zavzdihnil. . . Nato M> se mu srdito poblisnile oči. »Tovariš komandir, če mi dovoliš, pojdem sam nadnje!« je vzklik- nil in potresel pest proti dolini. »Ne bo ti treba samemu hoditi,« je rekel komandir. Oče se mi je smilil. S sočutjem sem ga pogledoval. Rad bi mu bil irkel kaj tolažilnega, a mi nič pravega ni prišlo na misel. Stal sem kot izgubljen. Partizani so se bili medtem docela zdramili. Stali so okoli mene in inc- gledali kot deveto čudo. Med njimi je bila tudi Dana, ki me je s smehom pozdravila kot starega znanca. »Ta seje torej dal rajši do krvi pu-lepsti, a ni golsnil?« so jim govorile oči. »In nazadnje jim jo je celo popihal. Tak frkovec . . .« Čutil sem, da sem v središču zanimanja, rasla so mi ušesa. Hkrati pa mi je bilo tudi nerodno, da nisem vedel, kam bi z očmi. »Če bi imel zlato uro, takoj bi mu jo dal,« je rekel nekdo. »Fašisti bi mu jo navili, če bi ga našli.« »Kje bi ga našli! Saj ima dolge noge in zna teči.«  »Damjan, lahko si ponosen na tega potegnjenea,« so rekli očetu. Bili so razigrani kot otroci. Vzklikali so vsevprek in se smejali. »Tise!« jih je miril Jaka. »Saj vas bodo slišali Lahi.« »Do Osredka nas ne morejo slišati, saj nimajo slonovih ušes.« »Pa jih boš ti kmalu slišal v Črnem robu s svojimi ušesi, četudi jili skrivaš pod kučmo.« »Torej bomo kmalu zaplesali!« je poskočil tisti kodrolasec, kije bil prišel po Črta. »Posluh, tovariši!« seje oglasil komandir. »To pot ne bomo plesali, kot nam bodo oni godli. Rajši jim bomo mi eno zasvirali. Umaknili se bomo. Preveč jih je, da bi se z njimi spuščali v boj. Toda umaknili se bomo tja, od koder so oni prišli. V Prisojah nas bodo to jutro najmanj pričakovali. . .« »Tovariš komandir, tega ti nikoli ne pozabim!« je vzkliknil oče. Luka je pogledal na uro. »Pazite, tovariši!« je nadaljeval. »Zadnji čas je, da odrinemo. Dve uri imamo po ovinku in naglo bomo morali hoditi. Še pred zoro mora biti vse opravljeno. Zofka, ti se zdaj ne moreš vračati v Osredek. Z Dano tecita naprej! Poizvejta, če je kaj vojakov ostalo v vasi. Karabi- njerjev se ne bojimo. Te bomo imeli za zajtrk.« Dana in Zofka sta izginili v gozdu. »Tovariš Jaka, ti vodi izvidnico!« seje komandir obrnil do brkača. »Izberi si še dva tovariša! Da kdo česa ne pozabi! Pogasite ogenj!« Oče je bil še vedno nekam mrk in zamišljen. Rad bi ga bil razvedril s čimerkoli. »Ali hočete hruško?« sem ga vprašal in segel v malho. »Ne. Le ti jej!« »Vidite — pa sem le partizan,« sem se ponesel. »To bomo šele videli,« je odvrnil oče in pogledal komandirja. »Zdaj si partizan, to se razume,« mi je komandir za šalo privzdignil klobuk in mi ga zopet posadil na skuštrane lase. »Lahi bi te pojedli v solati, če te dobijo. A mi te ne damo.« Komandirju sem bil neizmerno hvaležen za te besede. Nikoli mu jih nisem pozabil. Pomenljivo sem pogledal očeta. Moje oči so govori- le: ali ste slišali? 

Oče se je samo nasmehnil. Stali smo v dolgi vrsti, ki seje vlekla iz kotline nekam v breg. Ogenj mi pogasili, na žerjavico nametali prsti. Skozi košato drevje je prodiralo lr bore malo svetlobe. Stežka sem razločil očeta, kije stal tik za menoj. »Dalje!« je šlo tiho od moža do moža. »Tišina! Nekaj korakov i azdalje.« Vijugali smo se med drevesnimi debli. Čevlji so zdaj pa zdaj ostro skrinili na kamenju. Tovariš pred menoj mi je včasih docela izginil i/pred oči. Plaho sem se oziral po očetu. Bil mi je tik za petami, kakor da se boji, da se mu izgubim. »Oče!« sem se oglasil. »Kaj?« »Kam gremo?« »Po mater. Zdaj pa tiho! Partizan ne sme biti preveč radoveden.« Bil sem tiho, a bi bil še to in ono rad vprašal. Zdelo se mi je čudno, zakaj nismo krenili po našem bregu, če gremo po mater. Saj vendar vedo, daje v Prisojah. Pobočje, po katerem smo se spuščali, mi je bilo cisto tuje. »Našel sem očeta, zdaj gremo po mater,« mi je prepevalo v mislih. Bil sem strahotno izmučen, da sem le stežka premikal noge. A bil sem srečen, spolnila se mi je najbolj vroča želja. Srce mi je venomer ponavljalo: »Zdaj sem partizan! Zdaj sem partizan!«  Da, bil sem partizan! A bilo je teže, stokrat teže, kot sem si prej to zamišljal. Tista prva noč in prvi pohod sta bila zame težka preskušnja. Zapuščale so me moči. Zaman sem jih poskušal nadomestiti z zaloga- mi iz malhe. Kruh, ki sem ga zmeraj tako rad imel, mi ni šel v slast. Jedel sem hruško za hruško, da si utešim žejo. Ta mi je venomer sušila grlo. Oči so me pekle, v glavi sem čutil omotico. Bilo mi je vroče, a hkrati meje spreletaval mraz. Noge so mi vedno bolj klecale v kolenih. Zmeraj pogosteje sem se spotikal ob kamenju in koreninah. Dva- krat sem padel in se le s težavo zopet dovolj naglo pobral na noge. »Ali težko hodiš?« me je vprašal oče. »Ne,« sem mu odgovoril. Bal sem se priznati, da omagujem. Kak drug dan bi bila tista pot zame igrača. Toda vse, kar sem tisti večer doživel, bi bilo izčrpalo vsakega junaka. »Če omagam,« sem si mislil, »bodo rekli, da nisem zanje. Hodi, Tomažek, svoja pota!« Tega sem se bal. Samo tega ne! Napenjal sem vse moči. Dospeli smo do rečice. V bregu nad njo je stala samotna hiša. Čez vodo ni bilo mostiča ne brvi, v drugi breg je bila napeta debela, jeklena vrv. Po nji so se v nekakem lesenem zaboju prepeljavali tja in sem ljudje in blago. To je bilo zame doživetje, da sem za hip pozabil na utrujenost. Očeta sem iz tihe groze stiskal za roko, ko sva drsela čez prepad in seje globoko pod nama penila rečica med skalovjem. Potlej je pot šla strmo v breg. Zavijala je na jug, proti Prisojam. Naredili smo velik ovinek. Razumel sem, zakaj. Če bi bili šli skozi gmajno in Osredek, bi se srečali z Lahi. . . Steza seje izvila iz grmovja in brežine in tekla nekaj časa skoraj po ravnem skozi široko senožet.  Mesec je bil medtem že zdrknil za hrib, pokrajino je ovil gost mrak. Skoraj ni bilo razločiti gorskih vrhuncev od oblačnega neba. »Stoj!« je prišlo s čela kolone od moža do moža. »Kratek počitek.« Olajšan sem se spustil na trato. Nisem čutil hladu, a mi je drobno trepetalo vse telo. »Ali je še daleč?« sem tiho vprašal očeta. »Kmalu bomo tam.« Ta »kmalu« seje za moj občutek hudo zategnil. Za senožetjo gosto grmovje, nato tesna, skalnata grapa, novo pobočje s pustimi pašniki, ki |ih je poraščala le nizka, redka trava, vresje in grmovje. Nad nami temen gozd, kije na široko ovijal vrh hriba. Pod nami so se prikazale Prisoje. Izdajala so jih razsvetljena okna karabinjerske kasarne . .. Steza seje iztekla v strm klanec, kije bil ves razoran in poln kamenja kot suha struga hudournika. Po njem so pozimi vlačili seno in drva s hriba. Obstali smo pred samotno hišo, kije stala kake četrt ure hoda nad Prisojami. »Tuje doma Dana,« mi je šepnil oče. Dana in Zofka sta nas že pričakovali pred hišo. Z njima je bila majhna, suhljata ženica, Danina mati. Daninega očeta ni bilo doma. Fašisti so ga bili odpeljali in zaprli, ko je bila njegova hči prijela za puško. »Tovariš komandir, v vasi ni niti enega vojaka,« je poročala Dana. » Tudi dva karabinjerja sta odšla z njimi. Drugi so v kasarni.« »Tovariši, dalje!« je dejal komandir in pogledal na uro. »Niti minu- le ne smemo več izgubiti. Zofka in Tomažek naj nas počakata tu ... Popolna tišina!« Sedel sem na leseni klopci pred hišo. Ko je odhajala kolona, se mi je milo storilo. Vso pot meje spremljala tiha, nemogoča želja, da bi jaz prvi pozdravil mater. Koliko takih želja se mi takrat ni izpolnilo! Pa saj bi ne bil mogel več hoditi. Tresla me je groznica, da sem se krčevito stiskal in jo krotil, a so mi kdaj pa kdaj zašklepetali zobje. Poleg omoti- ce sem čutil topo bolečino v glavi, kakor da mi jo kdo stiska z lesenimi kleščami. »Tako mlad, pa že partizan!« se je začudila Danina mati. »Puške pa še nimaš?«  »Puško bo že dobil,« je menila Zofka. »Samo majhna bo morala biti, da ona ne bo njega nosila.« Od vzhoda seje zaznala prva zarja. A bila je še rahla, tema je bila še prav tako gosta kot prej. V Prisojah so se oglasili prvi streli. Napad se je začel. Luči v karabinjerski kasarni so v hipu ugasnile. Puške so prasketale kot smrečje v plamenih. Včasih je zalajala ročna strojnica. Z ostrim treskom so se razletavale ročne granate. »Slišiš, Tomažek, kako jih šeškajo!« je vzkliknila Zofka in ploskala z rokami. »Le naj jih! Le naj jih! Saj so tudi oni tebe . . .« »Da bi se le našim kaj ne zgodilo!« je vzdihnila Danina mati. Stal sem na majavih nogah, gledal in poslušal. Obhajali so me vse drugačni občutki kot oni dan, ko je pokalo v Črnem robu. Bilo je groz- ljivo, hkrati meje skrbelo zaradi matere. Da bi seji kaj ne primerilo! V zrak je švignila rdeča raketa, opisala v višini lok, počasi padala, pršila iskre in ugašala. Vsa pokrajina je bila osvetljena od krvavega ognja. »Lahi kličejo na pomoč,« je dejala Zofka. S Črnega roba so se oglasili streli, a so koj umolknili. . . Streli so utihnili tudi v vasi. Nastala je groba, zlovešča tišina. Bojazen me je stisnila za srce. Kaj seje zgodilo? Ali so rešili mater? Tudi Zofka je bila videti razburjena. »Kmalu bodo tu,« je šepetala. »Dobro ali slabo — kmalu bodo tu.. .« Strmela sva na klanec in brez diha napeto prisluškovala. Ne vem, ali se mi je samo tako zdelo ali je bilo res, da meje v tistem trenutku popustila tresavica. Le v sencih mi je boleče razbijalo . . . Dolgo je trajalo, da sva zaslišala nagle korake na klancu. Razločila sva kolono, kije vedno bolj rasla in se približevala. Od rastoče zarje je bila tema že redkejša, gost mrak je ležal le še na dnu doline. Dva partizana sta nesla nekoga na nosilih. Ranjenec? Mrlič? Kdo? Nisem se utegnil muditi s tem vprašanjem, zakaj iz kolone seje iztrgala ženska postava in planila proti meni. »Kje si, Tomažek? Tomažek!« Bila je moja mati. Z veselim vzklikom sem se pognal proti nji, skoraj padel, a meje ujela v svoje roke in me privila nase.  »Ti pob nemarni, kakšno mi narediš!« je vzklikala. »Kako sem se hala zate! Sinoči sem bila za trdno prepričana, da so te ustrelili. Pa te niso! Da greš in jim utečeš, paglavec ti tak! No; saj si prav naredil. Prav si storil! Da te le zopet vidim, moj otrok!« Če bi bilo kdaj drugič, bi se bil sramoval materine nežnosti. Tako meje ljubkovala in.mi govorila kot takrat, ko sem še sedel v njenem naročju. V tistem trenutku pa mi je bilo prav. Bil sem srečen. Dobro mi je dela materina ljubezen. Ni marala, če smo izgubili kočo, samo daje mene zopet našla. »Mati, mati!« sem jecljal na njenih prsih. Ko sva se nekoliko umiri- la, sem jo vprašal: »Ali so vas tepli?« »Seveda so me udarili,« je odgovorila. »Tebe so tepli, kaj? Nič zato. Danes so bili sami tepeni.« »Niso jih dovolj dobili,« seje oglasil oče, kije stal ob strani. »Vragi so ušli. Premalo nas je, da bi jih obkolili. Tudi Kacafura se nam je skril. Nismo ga utegnili poiskati. Le Peter Smuk je pijan kot mavra ležal v krčmi. . .« »Kje je zdaj?« je vprašala mati. »Nikogar več ne bo izdajal,« je odgovoril oče, po daljšem premol- ku .. . »Tovariši, ali ste vsi?« je vpraševal komandir. »Kdo še manjka?« »Nihče, tovariš Luka,« seje oglasil Jaka, kije prišel zadnji z dvema tovarišema in ročno strojnico. »Vsi smo tu.« »Na pot! Tovariš Jaka, skrbi za kritje! Dalje! Pohod! Naglo!« Mati mi je vzela malho, da bi laže hodil. Partizani so dvignili nosi- la. Od hiše je prišel tožeč jok, kije takoj potišal. »Koga nesejo?« sem vprašal. »Dano,« mi je odgovoril oče. »Dana je težko ranjena.« Danina matije stala pred komandirjem in dvigala roke. »Tovariš, pustite jo pri meni!« je prosila. »Tako ji bom stregla . . . Ce pa mora umreti, naj umre doma . . .« »Ne, tovarišica,« ji je prigovarjal komandir. »To bi ne bilo pamet- no. Pomislite! Tu bi jo gotovo našli in ubili ... Mi jo bomo ozdravi- li . . .«  Ženica je še nekaj korakov spremljala hčer. Obstala je in gledala za nosili, kakor da ne ve, kaj naj naredi. Nato se je naglo obrnila in se z roko na obrazu, kakor da skriva žalost, odmajala v hišo. Bridko meje stisnilo za srce. Poslovili smo se od Zofke, ki je ostala, da se vrne v Osredek. Kolo- na seje naglo pomikala po strmem klancu. Zarja je bila vedno svetlej- ša, drevje in vrhovi gora so čimdalje bolj jasno vstajali iz jutranjega mraka. Dvizali smo se, da dosežemo gozd, preden se docela zdani. Bolj sem se opotekal kot hodil, a sem odklanjal materino pomoč. Bom že sam. Groznica meje tresla bolj kot prej, boleče mi je kljuvalo v sencih. Telo mi je bilo čedalje bolj mlahavo, kakor da se mi z vsakim korakom v debelih kapljah izcejajo moči. Čutil sem, da bom slednjič omagal. Le tega ne! O, le tega ne! Spotaknil sem se in padel. Oprl sem se na roke, da bi se naglo po- bral, a sem se zopet sesedel na kamenje. »Kaj ti je, Tomažek?« meje vprašala mati in me za roko potegnila kvišku, a sem ji znova zdrknil na klanec. Bil sem premagan. Obšla me je taka bridkost, da sem zajokal iz vsega srca.  Ne vem, ali je to trajalo dan, dva ali več dni. Zdelo se mi je, da ležim na žerjavici, ustnice so mi bile suhe in razpokane. Včasih — nisem vedel, ali le sanjam ali je resnica — sem kot v megli zagledal materin obraz. Slišal sem tudi njen glas, a nisem razumel besed ... In se je zopet vse pogreznilo v mrak in hude sanje . . . Zdelo se mi je, da mi na prsih leži velik maček, prede — drrrn, drrn — in me gleda z rumenkastimi očmi. Hropel sem pod njegovo težo; imel sem občutek, da se bom zadušil. Poskušal sem dvigniti roko, da bi ga odpodil — všššc! — a je nisem mogel dvigniti, kakor da mi je privezana k telesu . . . Potem mi je skočil na prsi velik črn krokar. Tako smešno dolg in debel je bil njegov kljun! Pogledoval meje zdaj z enim, zdaj z drugim očesom. Kdaj pa kdaj je iztegnil vrat in — pik, pik, pik! — meje potr- kal po čelu. In vsakikrat, ko je naredilo — pik! — so se mi v glavi vžga- le mavrične iskre. Krožile so kot nore, a jaz sem jih lovil.. . Pik, pik! Plink! plink! Bilo je, kakor da se od nekod iz debelih kapelj nataka voda. Plink, plink, plink! Nastavljal sem žejna usta, a nisem mogel ujeti niti rosice. Voda pa neprestano — plink, plink . . . Potopil sem se v nekaj mehkega, voljnega, bilo mi je prijetno kot v gugalnici. To niso bile več težke sanje. Skozi veke mi je silila rožnata svetloba . . . Odprl sem oči. . . Nikjer ni bilo ne mačka ne krokarja, tudi voda ni kapljala — kopal sem se le v znoju. Oblizoval sem si suhe ustnice. Nisem se ganil, le oči so mi blodile okrog .. . Kje sem? Kaj se z menoj godi? Počasi, kakor da se le z muko prebujam iz težkega sna, sem se spomnil vsega . . . Oče me je pobral na klancu in me nosil štuporamo  kot samosrajčrrika. Ko smo prišli v gozd in počivali, so ini spletli nosila. Potem se mi je zdelo, da plavam, plavam preko pobočij, zdaj navkre- ber, zdaj navzdol. Tresla me je groznica, pogrezal sem se v blodnje. Zdaj me je lovil Smuk s svojo dvocevko, zdaj je brigadir udrihal po mojem hrbtu: »Ha, piecolo ribelle! Ha, mali upornik . . .« Tu pa tam sem kot v olajšanje zagledal materin obraz in sončne lise v zelenju. Vedno bolj poredko . . . Slednjič sem se izgubil v temo . . . Zdaj pa sem ležal na nekaki postelji, na slami, pogrnjen z vojaško odejo. Pod glavo sem imel jopič . . . Dobro, a kje sem? Nekaka klet z nizkim obokom in raskavinii stenami brez oken in vrat. Na lesenem stebru je visela karbidovka in gorela z zelenkastim plamenčkom. Ob drugi steni sta stali dve postelji druga nad drugo. Spodaj je ležal nekdo s poraslo biado in mižal, kakor da spi. Tudi v gornji postelji je bil nekdo, a sem videl le njegovo roko. kije visela čez rob. Postelja je bila tudi nad menoj. Skozi reže med deskami so visele bilke slame. Postelja je stala tudi vzdolž stene ob mojih nogah. Z nje je prišel rahel, pridržan stok. Na njenem robuje sedela neka ženska in mi kazala hrbet. .. »Mati!« sem dahnil. Mati seje ozrla in bila v hipu pri meni. Pogledala meje vprašujoče in me prijela za roko. »Tomažek! Ali me poznaš?« Čudno vprašanje! Nisem vedel, da sem se že prej prebujal, a niko- gar nisem spoznal. Prikimal sem. »No, kdo sem?« »Mati.« »Vročina popušča,« je dejala mati, ko meje potipala za čelo. »Da si le iz najhujšega! Ali boš pil? Ali boš jedel?« Dala mi je lonček mleka, ki sem ga pil z dolgimi, žejnimi požirki. »Kje smo?« sem vprašal. »Pri dobrih ljudeh. V bunkerju.« »Ali je noč?«  »Ne, dan je. Zunaj je dan. A že se večeri.« »O, naš novi partizan seje končno zbudil,« seje oglasilo od nekod. »Dolgo si sanjal, presneto nazaj!« Bilje Črt, kije molel glavo z gornje postelje ob drugi steni. Tudi s spodnje postelje se je dvoje temnih oči upiralo vame. Bil je komisar Boris, ki je imel prestreljeno ramo. »Hrbet so ti ustrojili, kaj?« se mi je Črt nagajivo režal. »Tako so te, da še govoriti nisi mogel, da bi kaj izdal« »Nisem hotel,« sem se pobranil, dasi sem vedel, da Črt tako govori le v šali. »Uhlja mi pa le niso odrezali,« sem dostavil. »He, he! Uhelj? S tem se le nič ne bahaj! Prihranili so ti ga za dru- gič . . .« Bil sem tako šibak, da me je govorjenje utrujalo, zato sem rajši molčal. »Dana bi te rada videla,« mi je dejala mati. »Sedi, če moreš! Čakaj, pomagala ti bom . ..« Dana? Saj res, nanjo še nisem pomislil. . . Ležala je v postelji ob mojih nogah. Bila je hudo bleda v obraz, ustnice soji bile posinele, iz oči ji je gledala bolečina. Roke soji nemirno gladile odejo. Gledala me je nekaj trenutkov in se mi tožno nasmehnila. »Vidiš, Tomažek, zdaj si naš,« je spregovorila pretrgano, tako tiho, da sem jo le stežka razumel. »Škoda, da mene ne bo več .. . Skupaj bi hodila. . .« Bilo mi je čudno težko in tuje. Nisem vedel, kaj naj ji odgovorim. Le grenko sem se nasmihal. »Tako ne smeš govoriti,« seje oglasil komisar. »Vem, kako bo z menoj,« je rekla Dana. »Kaj bi imela sebe za norca! Saj bi rada še živela. A če že moram umreti, tudi vem, zakaj umrem. Mene bi rešila samo bolnišnica. Pa še za to je morda prepo- zno . . . Jaz bom počivala, vi se boste pa borili . . .« Umolknila je in zaprla oči, kakor da ji je hudo ob teh besedah. Desnico sije položila na trebuh, kjer je imela rano. Zgrabila jo je nova bolečina ...  Medtem je nastala noč. Nad nami je nekaj zaropotalo. Skozi odpr- tino v oboku, ki jo je pokrivala lesena loputa, je zdrknila lestev. Prika- zale so se noge, nato trup, slednjič glava. Pred nami je stal plešast starec drobnega obraza in z naočniki na nosu. »Dober večer!« je pozdravil in šel z očmi od postelje do postelje. »Kaj delajo Lahi?« gaje vprašal Črt. »Zjutraj sem bil spodaj na cesti, a so že opoldne odšli. Zrak je čist.« Matije splezala iz bunkerja in nam prinesla vode in hrane. Starec seje poslovil, potegnil lestev v vis in zaprl loputo. Zopet smo bili sami, odrezani od sveta. Po večerji se meje prijemal dremavec. Na pol v snu sem slišal Črta, ki mi je prigovarjal, naj naglo ozdravim, da s prvo patruljo skupaj odri- neva k četi. Komisar Boris je naglas sanjal, kako bo lepo, ko ne bo več fašistov, takih izdajalcev, kot je bil Smuk, in takih pijavk, kot je Kaca- fura ... Včasih sem ujel pridržano stokanje ranjenke. Mati je čemela ob Danini postelji, kakor da sije ne upa pustiti same ... Izgubile so se besede, ječanje, mati, svetloba na stenah in na oboku ... Zazibal sem se v zdravo spanje ... Spal sem dolgo, zelo dolgo, ko so me začeli dramiti neki glaso- vi. Precej časa sem nihal med spancem in prebujenjem, preden sem odprl oči. Zagledal sem mater, kije kot izgubljena stala sredi bunkerja. Črt se je sklanjal s svoje postelje, a Boris je potrto bolščal predse. Kaj seje zgodilo? »Dana je umrla,« mi je povedala mati. Saj to bi bil lahko slutil. Verjel sem, a vendar nisem mogel verjeti. Sedel sem in uprl pogled v mrličko. Osvetljevala jo je svetilka, ki je visela ob njenem zglavju. Roke je imela sklenjene, a oči na pol odprte. Bridek nasmeh ji je bil otrpnil na ustnicah. Ne, ni bilo dvoma, Dana je bila mrtva. In tako sem želel in celo verjel, da bo ozdravela! Zadelo me je kot sunek v srce. Doživel sem prvo srečanje s smrtjo... Legel sem in se negibno zastrmel v neko žalostno misel. . .  Prišel je starec z naočniki, se začudil in zopet odšel. Vrnil se je s I istima dvema fantoma, ki sta bila odnesla Črta. Prijeli so mrtvo Dano in jo dvigali po lestvi skozi odprtino . . . Tega nisem mogel gledati. Obrnil sem obraz v slamo in se pogrnil z odejo čez glavo. Premagala meje žalost za Dano. Z vsem srcem sem se spominjal najinega prvega srečanja, ki je bilo zame veliko doživetje. Dala je življenje, ko so mojo mater reševali iz zapora. In še več — česar tedaj nisem razumel, a sem čutil. Spomnil sem se tudi njene matere s samote nad Prisojami, ki jo pričakuje in še ne ve, daje umrla . . . Solze so se mi udrle po licih .. . Jokal sem, ko sem stal ob pogorišču in nisem vedel, kaj seje zgodilo z materjo. Jokal sem, ko so me pahnili v temnico in sem se čutil samega, brez pomoči na svetu. Jokal sem, ko sem omagal na klancu ... Zdaj sem jokal za Dano. Iz sramu pred Črtom in Borisom sem dušil hlipanje. Teh solz bi se mi ne bilo treba sramovati. Tako, vidite, sem postal partizan. Moja zgodba je pri kraju. Kaj naj še dodam? Bil sem za kurirja od prvega do zadnjega dne. Najbližji znanci me niso drugače imenovali kot »Piccolo ribelle — mali upornik«, ko so zvedeli za mojo zgodbo. S svojo malo brzostrelko sem obletal vse bre- gove in gozdove. A doživel nisem nič takega, česar bi ne doživeli tudi drugi kurirji in kurirčki, ki so tekali po naših gorah in samotah, in bi bilo vredno pripovedovanja. Tresel meje mraz, kuhala meje vročina, Irpel sem lakoto, včasih pa sem tudi kot maček zadovoljno predel od sitosti. Včasih mi je šlo za nohte in so me le dolge noge reševale smr- ti... Na redke čase sem srečal očeta, matere pa nisem več videl do osvobojenja. Tedaj sva šla skupaj obiskat naš stari, požgani dom. Stala je le še ena stena, a nanjo je bil nekdo napisal z velikimi rdečimi črka- mi: KRI SMO DALI - SVOBODE NE DAMO! 7 hVarice Bevk III 97