Majski soneti

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Majski sonet)
Jump to navigation Jump to search
Šmarnica Majski soneti
Lojze Grozde
Drobne pesmi
Pesem v štirih sonetih.
Viri: Plamen, 1939–1940, stran 120; v: Lojze Grozde, Pesmi in proza, zbral in uredil Anton Štrukelj, Družina, Ljubljana 2011, strani 108–111, (COBISS).
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


1

Otrok sem bil še skoraj nebogljen,
ko moral iti sem na svojo pot.
Nič nisem vprašal, ne kako ne kod,
v mladostne sanje bil sem zatopljen.

V njih gledal sem jo brez težav,
zato sem stopil nanjo brez skrbi,
pojoč veselo pesem mladih dni,
a kmalu na razpotju sem obstal.

Na levo cesta je bila speljana,
in brez ovinkov prek ravni držala,
vsa s pesmijo in cvetjem posejana.

Na desno le stezica je držala,
v ovinkih po strminah je vodila,
kamenje in trnje sta jo krila.


2

Na levi videl mlado sem ženo,
telesa mi lepoto je kazala,
in vseh sveta sladkosti ponujala,
in klicala, naj se podam za njo.

Na desni, da, zdaj vem, bila si Ti,
v svoji skromnosti bila si zala,
v rokah si lilijo in meč držala,
dejala, naj me steza ne plaši.

In jaz pomislim s pametjo nezrelo;
na desno, nekaj v meni je velelo.
A trnje, kamenje, steza s strmino!

Na levo gladka cesta čez ravnino,
in žena me je klicala v naročje;
za njo sem šel, da, storil sem otročje.


3

Bolj nevede sem storil kot hote,
saj nisem mogel dobro doumeti,
kaj pravi se umreti, kaj živeti;
a vendar, kam zabredel sem, gorje.

Kar zmanjka pod nogami ceste,
umolkne pesem, zginejo vsi cveti.
Kje, spremljevalka, tvoji so obeti?
Že v blatu so zastale mi noge.

O Bog, jaz se pogrezam tu v samoti,
izbral sem nevede nepravo pot,
da tu poginem, Dobri moj, ne hoti!

Izpelji me, Usmiljenje, od tod,
nazaj grem, kjer se cepijo poti,
zdaj pravo bom izbral izmed smeri.


4

O Mati, glej, spet maj je tukaj zdaj,
ko vrnil se je izgubljeni sin,
iz blata greha strašnih bolečin,
stoji spet na razpotju kot nekdaj.

A drugo smer si bo izbral sedaj,
na desno stran, četudi ni ravnin,
nič več ni strah ga trnja in strmin;
da mu odpuščaš, mu roko podaj!

Daj, Mati, lilijo mi zdaj v levico,
– kako je lep ta Tvoje grede cvet –
ponesem čistega ga zdaj med svet;

zato mi, Mati, daj še meč v desnico,
da branil bom cvetico belo z njim,
da je v sveta vrvenju ne zgubim.