Drobne pesmi (Lojze Grozde)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Majski soneti Drobne pesmi
Lojze Grozde
Ljubezen (Lojze Grozde)
Viri: Plamen, 1939–1940, strani 108–118; v: Lojze Grozde, Pesmi in proza, zbral in uredil Anton Štrukelj, Družina, Ljubljana 2011, strani 112–122, (COBISS).
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


1

Zvončki spet v mejah zvonijo,
eden k drugemu se sklanja,
v vejah češnje in kostanja

ptički speve si drobijo,
fantje vriskajo na vasi:
tu so zdaj pomladni časi.

Kaj srce si mi vzdrhtelo,
kaj si v boli zajokalo,

česa si pričakovalo,
česa zase si hotelo?


2

Aj to so presladki glasi,
ki šepečejo jih trave,
ki jih pojejo goščave

in ki se glase na vasi,
srcu zdaj srce šepeče,
da pri njem našlo je sreče.

Ti samo, srce, si mlado,
o zaman si hrepenelo,

da bi drugo te umelo,
da bi te imelo rado.


3

Vriskaj, poj, pomlad prešerna,
o ljubezni in o sreči,
poj ti vrt moj zeleneči,

poj skrivnostna hosta širna,
brat moj, naj tvoj vrisk odmeva,
draga ti ob njem zardeva!

Samo si in boš ostalo,
jokaj, mri, srce boleče,

zate ni ljubezni, sreče,
kaj bi ju pričakovalo!


4

Ne sovražim te, dobrava,
dasi zame nimaš cvetja;
dasi zame nimaš petja,

vendar ljubim te, goščava.
Vabi me skrivnosten glas,
da prihajam k vama v vas.

Kdo to v meni govori,
da le nisem čisto sam,

da nekoga še imam,
ki srce ga vredno ni?


5

O Ljubezen sveta, večna,
Tebe duša si želi,
da pri Tebi mir dobi

in počije v Tebi srečna.
Toda Ti si previsoko,
jaz na zemlji pregloboko.

In srce Te vredno ni,
na zemljo je prikovano,

temu svetu vse le vdano,
a v njem sreče zanje ni.


6

Ti mu pošlji Pomočnico,
da predrami ga iz spanja,
dá mu pravega spoznanja!

Daj do sebe mu Vodnico,
da na poti kje ne zajde,
da po Njej do Tebe najde!

Da bo k Tebi spet prispelo,
da Te blizu bo čutilo,

se pri Tebi pomirilo,
novo pesem Ti zapelo!


7

O Marija, maj prihaja,
z njim na zemljo Ti prihajaš,
svojo mi roko podajaš,

da popelješ me do kraja,
kjer Tvoj Sin – moj Bog, kraljuje,
s srečo srca napolnjuje.

Svet je ta kraj, draga Mati:
Tvoje šmarnice dehtijo,

bele svečice gorijo,
tu mi hočeš Njega dati!


8

Hostija ti lepa bela,
v tebi Jezus – Bog prebiva,
mojim se očem prikriva.

Duša Ga je zahotela,
Ga srce je zaželelo,
da bi v sebi Ga imelo.

Pridi in z menoj se skleni,
o Sladkost ti vseh sladkosti,

večna polnost vseh kreposti,
vekomaj ostani v meni!


9

Tvoje skromno domovanje
moje je srce postalo,
našlo je, kar je iskalo;

skoraj mislim, da so sanje.
Kam si se, Gospod, ponižal,
da si k meni se približal?

Naj srce od zdaj bo Tvoje,
vekomaj Ti v njem prebivaj,

vso lepoto mu razkrivaj,
naj Ti vredno pesem poje.


10

Spet pomlad prihaja v goste,
novega življenja nosi,
cvetja v naše trave trosi,

k petju nam obuja hoste,
vsem veselja v srce toči,
bodisi v palači, koči.

Moje pa srce le joče,
kakor da ne vidi cvetja,

kakor da ne sliši petja
pa samo ne ve, kaj hoče.


11

Aj dekleta ve cvetoče,
kaj ozirate se vame,
svet je brez ljubezni zame,

me srce nobeno noče,
vsaj na miru me pustite,
moje duše ne motite!

Tebe ljubi duša moja,
o Ljubezen iz nebes,

dvigni jo nad svet teles
in ji v Sebi daj pokoja!