Majski sneg

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Če se otroci selijo Majski sneg
Branka Jurca
Zavržene črke
Spisano: Anita Majetić
Viri: Jurca, Branka (1960). Okoli in okoli. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Čižika je bila deklica s premajhnim srčecem, prav zato pa so ji vse branili, nikoli ni ničesar smela.
Če se je lovila na otroškem igrišču, je mama že zaklicala: »Čižika, o, prosim te, ne lovi se!« 
Čižika je pogledala mamo, umirila se je, a ne za dolgo — začela seje prekopicavati.
»Ne prekopicavaj se, Čižika!« je vzkliknila mama vnovič. »No, lepo te prosim, ah ne veš, kakšno srčece imaš?« 
Deklica je prestala s prekopicavanjem, zadovoljna pa ni bila. Rada bi se bila skrivala, tekala, se prekopicavala, plezala, skakala in se lovila — tako pač kot drugi otroci.
Zunaj, na vrtovih, na travnikih in v gozdovih, je bil maj, vse je zelenelo in cvetelo. Ptiči v grmovju so peli in otroci so se veselili —- samo Čižika je morala ostajati doma, med štirimi stenami, kjer ni bilo ne pomladi in ne maja... Čižika je bila nemirna. Vsak dan: v ponedeljek, v torek« v sredo, v četrtek, v petek, v soboto, najbolj pa še v nedeljo.
Mama in oče je nista mogla na noben način ugnati — ni in ni mirovala, zato jo je mama poklicala k sebi, jo prijela za obe roki in ji rekla: »Čižika, no, pojdi k babici!« 
Čižika se je razveselila. Babica je živela iz mesta. Nikdar je ni držala na vajetih. »K babici! K babici!« je vzklikala.
Hitro se je preoblekla in že je bila na vratih, da bi odšla.
Oče je zaklical: »Čižika, k nevihti se pripravlja! Hiti, a samo teci nikar!« 
Čižika se je odpeljala s trolejbusom do zadnje postaje: od tam je odšla mimo redkih predmestnih hiš, čez polje in travnik, po mostiču čez potok in skozi gozd do srede jase, kjer je babičina hiša!
Ostro je zapihalo. Pogledala je proti severu. Tam daleč so bile planine vse bele, kot iz sladkorja. In ne samo planine, tudi hribi pod planinami so bili beli, prav takšni kot iz slad¬korja.
Privihala si je ovratnik letnega plašča.
Začutila je prve mrzle kaplje. Odprla je dežnik.
Z dežnikom nad glavo je stopila na mostič, ki je peljal čez potok. Naslonila se je na ograjo in pogledala — pod njo je bučala umazana in narasla voda. Stekla je naravnost na drugo stran in odšla skozi gozd. Prišla je do roba jase. Poklicala je babico. Toda nihče ji ni odgovoril — samo mrzle kaplje so štropotale po dežniku.
Prišla je do babičine hiše, a hiša je bila zaprta. Čižika je vedela, daje imela babica skrit ključ pod opeko za hišo; poiskala ga je in odklenila.
Stopila je v prazno hišo. Ta hip bi se bila najraje vrnila, a kaj, ko se je že večerilo. V mesto torej ni mogla! Vzela je telefonsko slušalko in zavrtela številke domačega telefona. Zato da ne bosta oče in mama v skrbeh! »Tukaj Čižika,« se je oglasila, »a kdo je tam?« 
»Tvoja babica!« je zaslišala odgovor. »Ja, Čižika, kje pa ; tak čas?« 
»Pri tebi, babica. V tvoji hiši! Prideš kmalu?« 
Nestrpno je čakala na odgovor. Nekaj časa babica ni odg< vorila. Čižika je vedela, da so se zdaj doma dogovarjali, ali n, se babica vrne ali ne.
»Ne, ne pridem,« je odgovorila babica, »tako slabo vrerr je! Saj te ne bo strah, Čižika?« Zazdelo se ji je imenitno, da bo sama! Sama pri babic: Vendar enkrat čisto sama! »Ne, ne bo me strah, babica!« 
»Prav, Čižika, saj pravim, da si pogumna deklica! Naje se, lezi in naspi se!« 
Poslovili sta se.
Čižika si je odrezala kruha, se napila mleka, se zaklenila si odkrila babičino posteljo in legla. čižika je sladko zaspala.
Čižika je spala — zunaj pa je pihal hladen, leden veter, deževalo je v mrzlih curkih in sneg je lezel vedno bolj v dolino.
Ne, deklice ni zbudila belina majskega jutra — zbudilo jo je rahlo trkanje po oknu. Sedla je, si pomencala oči in že je zagledala na oknu in pred šipo vrabce in sinice. A zunaj, verjeli, ne verjeli, so plesale snežinke!
Snežinke v maju!
V hipu je stekla k oknu. Gledala je in gledala. Ni mogla verjeti svojim očem: sneg je zapadel čez noč, ne bilke pred hišo ni bilo več videti. Drevju so se pripogibale zasnežene veje. In še in še je snežilo! Odklenila je vhodna vrata; odpahnila je duri, a morala se je upreti z vso silo telesa.
Domislila seje: veliko novico o snegu bi morala sporočiti vendar takoj domov, mami, očetu in babici. Stopila je v vežo, dvignila slušalko z vilic, zasukala št vilke in povedala: »Nič ne skrbite — Čižika je zdrava — joj, samo kolil snega je tu!« 
Počakala je. Toda od doma ni bilo nobenega glasu, nc ' benega odgovora.
Stopila je na odprta vrata. Zazrla se je po prebeli snežr odeji. Tam je zagledala pretrgano telefonsko žico. Vedela je:
Nihče ji ne bo mogel telefonirati!
Nihče ji ne bo prinesel brzojavke!
Nihče ji ne bo prinesel pisemca!
Odrezana je od vsega sveta!
Bila je sama...
A Čižika bo odšla domov k mami, očetu, k babici!
Sla je v klet, vzela lopato in začela odkopavati sneg. Delo pa ji je šlo le počasi od rok.
Ko je slonela na lopati, sta jo obkrožila dva vrabca in spet odletela. Odšla je za njima. Sredi snega je zagledala gnezdo z mladiči, zdrsnilo je s pripognjene veje. Odprla je kuhinjsko okno, vzela zrnje in ga nasula na okensko poličko. Ptiči so prileteli, zaokrožili so pred oknom, nato pa so posedli in zobali.
A Čižika je morala naprej, do mesta, do mame, do očeta in babice!
Vrnila se je na gaz in spet odkopavala sneg na desno in na levo. Spotoma je stresala sneg iz vej, a potem se je znova lotila gazi.
Otroci z vasi, ki so Čižiko dobro poznali, so tisto jutro « pogledali tudi po zasneženi jasi, a tam, na snežni belini so za¬gledali črno piko. Pika se je počasi premikala naprej. Postali so radovedni, kdo neki bi bil ta črna pika in se z lopatami napotili v breg.
Čižika pa je postajala vedno bolj trudna. Srčece — do zdaj se še spomnila ni nanj — je zatrepetalo in pred očmi se ji je naredila meglica.
Obstala je. S hrbtom desnice seje pogladila po čelu, a že so prileteli vrabci in sinice, mahale so s perutničkami in veter, ki se je vzgibal, je Čižiki razgnal meglico izpred oči. Opomogla si je. Znova je začela z delom. Zagledala je otroke, ki so z lopatami rinili v breg in proti njej in jim vzra- doščena zaklicala: »Pomagajte mi! Pomagajte! Samo, da ste prišli!« 
»Kam pa, Čižika?« so jo vprašali.
»Kam... domov, babice ni...« 
Otioci so takoj odmetali še tisti kos poti, ki jih je ločil od Čižike. Tam so od veselja, da so se sešli, potacali ves sneg in vse naokoli sebe.
Potem so odšli drug za drugim po ozki gazi proti dolini.
Prišli so do potoka, a voda je silno narasla, postala je .ilna in umazana, zvrhana je bila že prav do roba, a kar jih je aj d olj presenetilo: mostiča ni bilo nikjer več!
Kot ukopani so obstali.
Takrat pa so zagledali čoln, bil je pripet k hrastu, in že so d veselja zakričali. Odpeli so čoln in se zrinili vanj.
Čižika je veslala. Voda je bučala. Zibala je čoln kot ore- : d iupino. Toda Čižika se je izkazala: veslala je čvrsto in vztrajno. Srečno je pristala ob nasprotnem bregu. Poslovila se je od otrok in jim pomahala v pozdrav. Odšla je proti trolejbusni postaji. Doma so jo dočakali vsi preplašeni.
»Joj, Čižika, le kako je bilo danes s srčecem?« 
Mama jo je posadila na klop in jo zavila v volneno ruto.
»Oh, dobro! Sami vidite: prišla sem domov in po kakšni oti! Joj. koliko snega je bilo!« 
V resnici je bila ponosna nase. Čižika je povedala, kako se ji je godilo, babica pa je pod-bočila roke ter rekla mami in očetu: No, ali vama nisem že stokrat rekla! Pa le nima tako zanič srca! No, vidita!« 
Mama in oče sta se spogledala. Pogledala sta Čižiko in če ji je rekel, tudi v maminem imenu: »Čižika, ne, zdaj ti res ne bova nič več branila — igraj se, akor se otroci igrajo!«