Če se otroci selijo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Sladka smetana Če se otroci selijo
Branka Jurca
Majski sneg
Spisano: Anita Majetić
Viri: Jurca, Branka (1960). Okoli in okoli. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Silvič in Irenca, bila sta dvojčka, sta se imela rada, a odkai sta hodila v prvi a razred, sta imela rada tudi sošolce in sošolke — vse, brez izjeme!
Doma sta bila na Starem trgu in tudi njuni sošolci in so¬šolke so bili doma na Starem trgu, v samih temnih in vlažnih hišah, vsi po vrsti.
Njih mame in očetje so hodili na občino, tam so najprej prosili za nova, zračna, svetla in sončna stanovanja, a ko jih gluha ušesa niso hotela niti slišati, kaj šele uslišati, so kričali in tolkli po mizi, jezili so se in jokali. Toda bilo je vse zaman!
»Ni stanovanj!« so jim govorili.
Silvič in Irenca nista mogla verjeti, da bi ne imeli v vsem mestu zanje, za prvošolčke, pa tudi za njih mame in očete, za njih babice in dedke stanovanj. Verjela sta, da jih bodo dobili, enkrat pač — in še kakšna stanovanja! In zgodilo se je...
Po kdo ve kolikih navadnih jutrih na Starem trgu se je rodilo posebno jutro, ki je ostalo z zlatimi črkami zapisano v srcih Silviča in Irence, v srcih njunih sošolcev in sošolk in v srcih njih mam in očetov. Komaj si je Silvič tisto jutro pomencal oči, je zaklical Irenci, še preden jo je zagledal: »Irenca, kako pa, da me nisi nič brcala?« 
»Ne vidiš, Silvič, saj imava vsak svojo posteljo!« 
Spogledala sta se in nista mogla verjeti: vsak je spal na svoji postelji! A ker sta se naspala, dobro kakor še nikoli, sta se čutila močna, da nista vedela, kam z močjo. Pograbila sta blazini, Silvič jo je pognal Irenci, Irenca Silviču. Prav takrat je babica odprla vrata na stežaj in povprašala, ne da bi opazila, kaj počenjata: »Otroka moja, ali vesta, kje sta se zbudila?« 
Babičini sivi lasje so frfotali, oči so se ji iskrile in gube in gubice na njenem obrazu so splahnele — moralo se je zgo¬diti nezaslišano, takšne babice še živdan nista videla.
Pustila sta blazini, se pomembno spogledala in stekla k širokemu, na stežaj odprtemu oknu; pomolila sta glavi ven — pred njima je stal čisto nov in rdeč blok z neštetimi in z zelenimi okni. Silvič in Irenca se nista mogla načuditi.
»Ja, babica, ali nismo več na Starem trgu?« je vprašal Silvič.
»Saj to je, dobili smo novo stanovanje, končno — na Trati smo.« 
»Ti, Silvič, ali nisva rekla: dobili bomo stanovanje!« je zaklicala Irenca.
Morala sta se razgledati.
Iz njune sobe, no do zdaj je nista niti imela, sta šla naravnost na prostoren balkon, kjer je jutranje sonce bogato oblivalo vrsto cvetočih gorečk. Zatem sta šla po hodniku, o, in bil je svetlejši ko kuhinja na Starem trgu. Prišla sta v kopalnico, odpirala sta pipe in prho, skoraj da sta se stepla z rokami; vsak je hotel imeti roko pod prho, Silvič nad Irenčino in Irenca nad Silvičevo. Toliko časa sta se škropila, da sta bila mokra, in dokler ni prišla babica in prho zaprla. Babica ju je poklicala in odšla v kuhinjo, ona dva pa sta zagledala v kopalnici veliko brušeno ogledalo; pogledavala sta se in bila presenečena kakor prej nad babico: lica so se rdečila, oči so se svetile. Zatem sta začutila lakoto, odšla sta iz kopalnice in sedla za pokrito kuhinjsko mizo, kjer sta ju že čakala bela kava in črn kruh. Pila sta kavo in prigrizovala kruh, babica pa je pod- bočila roke in povedala: »Tako lepo je tu — o, zdaj vam še umreti ne bom hotela!« Vsi trije so se spogledali in se zasmejali. Prišla je mama, ki je bila že sredi skrbi in dela, in jima brez ovinkov povedala: »Zdaj pa v šolo, da ne zamudita — o vsem drugem se bomo pomenili popoldne!« 
Silvič in Irenca sta si oprtala torbici in šla. Prijela sta se za roke in stekla, da bi dohitela sošolce ali sošolke, toda tudi enega njunega sošolca, tudi ene njune sošolke ni bilo med njimi; bili so čisto drugi otroci — oh, otroci s Trate!
»Naši?« se je vprašala Irenca, pomislila in odgovorila: »Naši —- gotovo so ostali na Starem trgu!« Bila sta razočarana, toda zdaj ni bilo časa za čustva, ura na šoli se je bližala osmi. Pohitela sta. Šola je bila velika, s steklenimi stenami in na velikem dvo¬rišču je rasla temnozelena trava.
Prišla sta v prvi a razred, toda ko sta odprla, se nista mogla načuditi — ne, to ni bil njun razred, nobenega njunega sošolca, nobene njune sošolke, tudi njune učiteljice ni bilo tu. Stopila sta še enkrat na hodnik in pogledala na vrata; znova sta pre¬brala — bil je prvi a razred.
Razočarano sta obstala na vratih. Potem je Silvič pocukal Irenco in ji rekel: »Pojdiva!« »Kam pa?« ju je vprašala učiteljica.
»Po najine sošolce!« je rekel Silvič odločno.
Učiteljica si je pomaknila očala niže in ju pogledala prekc roba očal.
»Po kakšne sošolce — saj so to vajini sošolci!« 
»Midva greva po sošolce s Starega trga!« 
»Saj tisti niso od tu!« je rekla učiteljica in zamahnila, ko da bi vedela, da je pri teh dveh vsaka beseda odveč. In res je bila vsaka beseda odveč, zakaj Silvič je na vse to pribil: »Če niso, pa bodo!« 
Silvič in Irenca sta zaprla vrata prvega a razreda na Trati in odšla naravnost pred magistrat. Tam je bil urad, ki je vedel za vsa stanovanja, za zatohla, za temna, za vlažna in za nepri¬merna stanovanja, a tudi za vsa nova, svetla, sončna, suha in lepa stanovanja.
Se malo se nista obotavljala pred vrati, potrkala sta in vstopila. Tam so ju začudeno pogledali. Ona dva pa sta povedala, nekaj Silvič in nekaj Irenca, vso čudovito zgodbo o tem prečudovitem jutru. O njihovem novem stanovanju na Trati in o njunih sošolcih, ki so ostali še naprej na Starem trgu na številki pet in sedem in šest in devet in enajst in štirinajst.
Starejši moški, ki je sedel pred kupom papirja, jima je rekel, da so vsa ta stanovanja na Starem trgu res, tako na številki pet kakor tudi na številki sedem in šest in devet in enajst in šti¬rinajst neprimerna, neprimerna za babice in dedke, neprimerna za očete in mame, še najbolj pa neprimerna za otroke, za šolarčke iz prvega razreda; toda rekel je tudi, da jim občina ne more dati stanovanja, če stanovanj ni.
Silvič in Irenca pa se nista pustila zastrašiti. Zatrdila sta,« daje pred njihovim stanovanjem nov, velik, visok in širok blok, rdeče prebarvan, z zelenimi okni in s petimi nadstropji.
Ob tej novici so se vsi v uradu vznemirili. Začeli so pregle¬dovati številne debele knjige. Iskali so in iskali ta blok, a ko ga niso našli, so se pritajili in rekli, če je tako, da je tam blok, potem jim bodo seveda, tistim iz Starega trga, nakazali nova stanovanja, saj so jih tudi najbolj potrebni.
Pisalni stroj je zadrdral, gospodje s stanovanjskega urada so podpisali odločbe, pritisnili nanje mestne pečate in tako je imel Silvič v rokah odločbe za vse sošolce in sošolke iz Starega trga.
Zahvalila sta se za odločbe, stekla proti njuni šoli in odprla prva vrata desno v prvem nadstropju. V razredu je bilo tiho, a ko sta vstopila Irenca in Silvič, so se vsi začudili.
»Mislili smo, da sta zbolela, oba hkrati, ko sta dvojčka!« je rekla učiteljica.
»Preselili se bomo, vsi — resnico govorim!« je vzkliknila Irenca.
Silvič je predal odločbe učiteljici; ta jih je prebirala, na¬glas, zdaj pa zdaj jo je stisnilo v grlu, zdaj pa zdaj ji je stekla solza po licu — v rokah je imela prave odločbe, pomislite, s pečatom mestne občine!
Otroci so vstali, se objemali in ploskali, vzklikali in cepetali.
Učiteljica jih je komaj umirila; odšla je v pisarno in po¬klicala po telefonu očete ali mame. Povedala jim je, da so dobili nova stanovanja in da naj pri priči zapuste službo, naj se presele še ta dan, da ne bo jutri prepozno; poklicala je prevoz¬niško podjetje, da je poslalo na Stari trg težke prevozniške avtomobile s prikolicami... in selitev se je začela.
Pri tej selitvi so pomagali vsi: postreščki in nosači, šoferji in sosedje; trudili so se očetje in mame, babice in dedki, pa tudi otroci.
Tako so se preselili v rdeči blok z zelenimi okni in s petimi nadstropji. Zdaj so imeli zračna in sončna stanovanja. Prepe¬vali so ali pa žvižgali, kakor je kateri znal.
Očetje in dedki so razmestili pohištvo, mame in babice, te so dale na okna in na balkone rože, same gorečke, obesile zastore, prekrile mize s prti in postelje s pregrinjali.
Otroci so imeli zdaj samo še eno skrb: da bi obdržali tudi na Trati svoj pravi prvi a razred z njihovo učiteljico.
Prijeli so jo kar pod roko in odšli z njo v novo šolo.
Šolski ravnatelj seje čudil tolikim novim šolarjem, ko pa je dobil z njimi vred tudi njihovo pravo učiteljico, je bil brez skrbi, zadovoljen in srečen.
In otroci?
O, bili so srečni — ostali so skupaj, njih prvi a razred!
Na Trati jih boste videli.
Kadar nimajo šole, se igrajo pred rdečim blokom z ze¬lenimi okni — na Stari trg pa so že čisto pozabili.