Lov na tigre

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Kako Nubijani krokodile love Hubad pripovedke III. zvezek
Lov na tigre
Hubad Fran
Kit
Spisano: Vesna Jereb
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Lov na tigre

Med lovci na tigre stoji gotovo na prvem mestu angleški poročnik (lajtnant) Rice (izgovarjaj: Rajs). Ta junak je napisal posebno knjigo in pripoveduje v nji, da je ustrelil 68 tigrov, 3 pantre in 25 medvedov; poleg tega je pa ranil tudi mnogo teh zverin.
Oborožen z dobrimi dvocevkami prodiral je Rajs z dobrimi gonjači in srčnimi psi v goščo ter iskal tigra v njegovem brlogu. Prvi je hodil navadno šikari (t. j. prvi gonjač), ki je opazoval pazno tigrov sled in je pravil, kam treba iti. Njemu na desni in na levi so hodili Angleži, vedno pripravljeni za strel, njim za petami pa najbolj zanesljivi ljudje z nabitimi puškami, da so mogli izmenjevati izstreljene; za njimi je hodila godba, kakih pet ali šest bobnov razne velikosti, s cimbali in rogovi in nekaj pištol, iz katerih so streljali neprenehoma. Možje s sabljami in dolgimi sulicami so spremljevali godbo. Za njimi so pa hodili fračarji, ki so metali vedno čez glave prednjih kamenje v goščo, s katerim so pojali še bolj kakor oni z godbo, tigra iz brloga. Sem ter tjà je splezal tudi kdo na kako drevo, da je opazoval, kam se obrača zverina. Vse krdelo je hodilo prav blizu skupaj.
Tiger si ne upa napasti nikdar ljudij, ki se naznanjajo s takim vriščem. Kakor divji in neustrašen je, če zalezuje plen, ki ne sluti njegove bližine, tako malo poguma kaže v nevarnosti. Človeka se ogiblje vedno; če ga preganjaš, zbeži kakor strahopetec. Če ga pa raniš, zakadi se sicer kar slep od jeze na sovražnika; če se mu pa bližajo sovražniki tako, kakor smo omenili, po gošči, sme se smatrati za gotovo, da gonjači ne pridejo v nevarnost, naj si bo trsje še tako gosto. Težavno je pa držati ljudi skupaj, ker se razkrope radi, kakor se stvar vrši ugodno. Tako je skočil eden izmed Rajsovih gonjačev nekdaj, ko tigra ni vrišč ni metanje kamenja in gorečih polenov ni moglo spoditi iz brloga, sam z golo sabljo v goščo; ali malo trenotkov kasneje zgrabil in razmesaril ga je tiger grozovito. Brez pomisleka mu skočijo tovariši na pomoč in prisilijo tigra, da izpusti. Rane, akoravno strašne, vender niso bile nevarne; še marsikdaj je gonil zopet.
Na takem lovu je prišel nekdaj Rajsov prijatelj Elliot v veliko nevarnost. S štiridesetimi gonjači sta gonila Angleža ravno po trsji, ki ni kazalo ravno ugodnega lova, in sta bila splezala s svojimi puškami na mala drevesa, da bi počakala, kaj bo prignala gonja. Hipoma spodé lepega tigra, ki se plazi počasi proti njima. Bila sta popolnoma tiha, ali eden izmed njijnih prijateljev, ki je prežal na drugem drevesu, bal se je, da bi ju zalezel tiger, zavpije, naj se varujeta. To je zadoščalo, da je splašilo tigra na drugo stran in sta mogla ustreliti Angleža komaj za njim. Glasno je zarujovel in pokazal s tem, da je ranjen; ali predaleč je že bil v trsji, da bi ga bila mogla zadeti dobro. Nestrpna lovca se spravita za njim bolj hudo kakor previdno. Na čelu svojega krdela sta iskala po gošči; krvav sled ju je vodil. Čez kakih tri sto korakov prideta na planjavo, kjer se je izgubil sled. Nekateri ljudje so bili splezali na najvišja drevesa, ali zaman; po gošči in po grmovji ni bilo videti nič. Počasi korakata Angleža kakih dvajset korakov pred svojci in gledata na tla, ali bi ne našla krvavega sledu. Zdajci se začuje strašno rujovenje, tiger skoči iz jame, skrite v travi, ravno proti Rajsu. Komaj more izprožiti ta na dva ali tri koraka svojo dvocevko na tigrovo glavo, kar skoči zver odvrnjena po poku in dimu, morda tudi po kroglah, s strašnim skokom na Rajsovega tovariša, ki še puške ni mogel nameriti. Kakor blisek se je bilo zgodilo to. Ko priskoči Rajs prijatelju na pomoč, ležal je že ta pod tacami zverine. V istem trenutku nameri glavni gonjač čuda miren nabito puško. Hitro ustreli z jedno cevjo, ali zaman; — zdaj je moral počakati. Tiger je bil zgrabil nezavestnega tovariša za ramo in ga je vlekel proti jami, iz katere je bil skočil. Ta strel je moral zadeti zver v možgane, zakaj vsaka druga rana, ki bi ga ne usmrtila takoj, bila bi razdražila strašnega mačka še huje. Rajs sledi torej tigru prav za petami in preži na ugoden trenotek. Nekolikrat je bil že pomeril zaman, zdajci se pokaže ugoden trenotek, izproži in zadene zver v butico, da se zvali umirajoča na svoj plen. Drugi strel jo usmrti popolnoma, in vesel izvleče prijatelja izpod težkega sovražnika.

Gonjači so bili strašno razburjeni. O prvem naskoku so bili skočili nehoté nazaj; kmalu se pa osrčijo in prosijo lajtnanta, da bi smeli napasti tigra s sulicami. Posebno obupan je bil Elliotov sluga. Na ves glas je kričal, da je gospodar izgubljen, celó ustrelil na tigra, gospodarju v veliko nevarnost. K sreči rana Elliotova ni bila nevarna. Tigrova taca, ki je bila merila na njegovo glavo, bila je spodrsnila ob puški in je ranila le Elliotovo ramo prav strašno. Tako hudo je bila udarila zver, da je razrila s kremplji puško prav globoko in upognila petelina.