Lokvičani in polž

← Žaba ni rak!

Bili so trije velikani... Lokvičani in polž Lojze Zupanc

Zvonovi z Magdalenske stene →

Spisano:	Maja Jerančič Čuden, PolonaPolona Zrimšek
Izdano:	9763487
Viri:	(COBISS)
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Blizu Suhorja je vas Lokvica.

Lokvičani so silno pametni ljudje. Vsako leto si volijo novega župana; in tako ga ni možaka v vasi, ki ne bi bil že vsaj trikrat župan.

Toda kakor so bil učeni, polža le niso poznali. Gredo nekoč možje k maši in zagledajo ob plotu velikanskega polža.

»Glej ga spaka, kakšna žival pa je to?« vpraša prvi. »Roge ima, vol ni!« pravi drugi.

»Nog nima, kača ni!« ugane tretji.

» Hišo ima pa oken ni!« zabrunda četrti.

K sreči pride mimo star cigan. »Hejohej, črnuh, poznaš li tega spaka?« so planili nadenj.

On pa se nasmeji in odgovori: »Ohej, možje, to je pa polž!«

»Lej, kdo bi si mislil, polž, polž!« so ponavljali vso pot, da ne bi pozabili imenitnega imena živali.

In še danes, kadar Lokvičani česa ne vedo, pravijo:

»Ti presneta reč, ti, tako je pa že zavita, kakor tisti onegavi polž …«