Pojdi na vsebino

Žaba ni rak!

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Kako je Draščan svijo kupoval... Bili so trije velikani ...
Žaba ni rak!
Lojze Zupanc
Lokvičani in polž
Spisano: Maja Jerančič Čuden, PolonaPolona Zrimšek
Izdano: 9763487
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Nad Metliko je vas Grabrovec. V tej vasi je mlaka, ki ji vaščani luža pravijo. Nekega jutra pride Grabrovčanka k luži, da bi zajela v škaf vode za živino. Bila je še vsa zaspana in ni si še dobro zbrisala oči. Po luži priplava žaba in ob­stane pred žensko. Grabrovčanka še ni videla žabe. Nekje je čula, da se v mlakah drže raki, toda tudi raka še ni videla. Veselo je vzkliknila: »Ojej, rak!” In na vrat na nos zdrvela v vas ter kričala:

»Sosedje, sosedje, v naši luži so raki!”

Vsa vas vkup in k luži.

Mimo pride šivavec iz Metlike, ki je poznal rake. Vpraša Grabrovčane: Pa ne, da ni kdo utonil v luži ko tako buljite v njo?!”

“O, ne”, so dejali Grabrovčani. “Le rake gledamo! Polno jih je v luži pa se ne dado prijeti!” so kazali na žabe.

Metličan se jim nasmeje in de: “To niso raki, to so žabe!«

»Ti si žaba!« so dvignili pesti in ga nagnali. Ko jim je podplate pokazal, so še vedno kričali za njim: »HudobnI Metličan, nikoli ne boš zveličan...!«

Grabrovčani pa najbrže še dandanes love žabe v svoji mlaki, v dobri veri, da imajo opraviti z — raki ...