Literarni pogovori 1877, 350

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Literarni pogovori 1877, 318 Literarni pogovori
Josip Stritar
Spisano: Zvon 1877
Viri: dLib, archive.org
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


G. Skalca noveli: „Pervi poljub” in „Na černi zemlji” niste nikakor noveli, imenovati bi jih smeli za silo „noveleti”, prav za prav pa samo povesti. Osebe namreč so tu tako poveršno, tako ubožno risane, da zadostujejo ravno še povesticam, ne pa novelam, v katerih treba da so značaji ravno tako ostro, jasno, do dobra opisani kakor v romanih; samo da se v teh predočujejo vsi imenitni momenti iz življenja glavne osebe, v novelah pa samo epizoda iz njega; tudi se v romanu bolj predočuje čuvstvovanje junakovo v najtežavnejih položajih njegovega življenja z duhovitimi kontrasti in premišljevanji (raisonnements), v novelah pa se povdarja bolj dejstvovanje njegovo, ter se tako bralec obderžuje, brez raznih refleksij, se zanimljivimi in zapletenimi „intrigami” v vedni paznosti in radovednosti; v obeh slučajih pa treba, da je razvidna miselvoditeljica pesnikova, bodi si da pisatelj rešuje kako psihologično problemo, da se poteza za kako splošno etično načelo, ali pa da razpravlja kako drugo vprašanje iz družabnega, deržavnega ali umetniškega življenja.

Kako torej zadostujeti naši „noveli” tem estetičnim zahtevam? Zastonj človek išče po njih dobro izraženih značajev, izvirnih opi- sovanj, ki bi zgrabila bralca, zastonj misli voditeljice! Dejanje se pomiče po navadnih, vsakdanjih, stokrat že izvoženih kolejah brezi umno napravljenih retardacij in je brez vse izvirnosti. Razpravlja se samo Heine-jeva tema: „Es ist eine alte Geschichte...” zdaj z veselim, zdaj se žalostnim koncem. Junaki so tako krotke, sentimentalne narave, da kratko malo ne morejo zanimati žive duše. Vse skupaj je spisano tako po „šablonah”, po receptu navadnih zaljubljenih povesti, vse je tako malostno in kaže tako malo kake posebne izmišljavosti pisateljeve, da ima samo veljavo kake šolske vaje, nikar pa da bi se stvar imenovala „izvirna novela” po g. Skalčevem.

Je li mogoče, da bi se za tako zaljubljeno gruleča mladeniča, kakor sta teh novel junaka, ki sta še vsak svojemu očetu ali svojemu višjemu v strahu, ki se vedeta ponajveč „pasivna”, ki ju drugi rinejo, ki brez krepke volje nikedar ne delujeta samostojno, ki sploh nista moža, temuč samo zaljubljena mladiča, je li mogoče, da bi se zanju kedo zanimal, razen kak zaljubljen mladenič, bledolična devičica?

Ne da bi očitali pisatelju, da razpravlja „temo” ljubezni, samo to mu očitamo, da jo tako razpravlja. Kako more mladenič, ki samo zdihuje, elegično citra ali pa očetu za herbtom ljubkuje, zadostovati bralcu, ki meni, da ima novelo pred sabo! V novelah, katerim je ljubezen predmet, hočemo videti može z ono vzvišeno, človeško, resnično, vsemočno ljubeznijo, ki se zmagovito bori proti vsemi zaprekami, ter samo se smertjo konča, može, ki se odlikujejo po svojem značaji, vse intrige, ki se jim stavijo, uničijo, ter se iz najtežavnejih položajev izkopajo, da svoj namen dosežejo ali pa tragično poginejo, ne pa boječih mladeničev, za katere treba da drugi prosijo, ali pa katerim lahko oče ljubezen kratko prepove.

Človek bi mislil, da so morebiti vsaj ženski značaji bolje risani: ali te deklici ne govorite skoraj nič, samo blagovoljno terpite, da jima „Seladona" ljubezen prepevata, ali pa na „roza-papir” pišeta.

Vsebina teh Skalčevih novel je hitro povedana. V povesti: „Pervi poljub” zagleda Ljuboslav Milico, ljubi jo in vzame jo za ženo; v drugi: „Na černi zemlji” zagleda Anton Jerico, ljubi jo, toda ne platonsko, in potem umorjeta oba. Tu se domišljamo onega rimskega pisatelja, ki popisuje vse življenje nekega vladarja kratko tako: Rodil se je, oženil, rodil otroka in umerl.

Tako malostne zaljubljene povesti, kakor te, naj imajo mesto morda v kaki zbirki povesti, ne da bi se nam podajale za novele: za novele veljajo z estetično-kritičnega stališča gotova pravila, za katera se g. Skalec tu nikakor ni menil.

Gornik