Literarni pogovori 1877, 318

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje

Kritiko vanje je, kakor smo že večkrat tožili; neprijetno dal^ Treba je najpred spis najmanj dvakrat pazno prebrati, da člor^' pregleda celoto, potem pa da mu ne uide nobena posamezno^ nobena morebiti malo bolj skrita namera pisateljeva. Treba je ma ^ gokrat ukrepati in ugibati, kaj je hotel tu pa tu pisatelj, da se vC^ ne dela krivica. Ali kaj še, ako je spis malo prida! Pisatelji ^ strašno občutni, povsod, menim, ne samo pri nas. Pretipavati treba bolne ude, preiskavati rane, odrezavati kar je neozdravno, vse to stori človek, da ne bode bolelo ! „ Operi mi kožuh, da ga zmočiš“, pravi Nemec; to je nemogoče, in vendar se nekaj podofc^ nega zahteva od kritika.

In vendar lepoznanski list, zlasti v naših razmerah, ne moi - in ne sme ogibati se kritike : dolžnost mu je razpravljati in presojati kolikor more, vse nove literarne prikazni. Tolikanj bolj Bas veseli da smo, kakor kaže, našli moža, ki ima potrebno sposobnost in volj^ prevzeti ta ravno tako potrebni kakor neprijetni posel. Od njeg^ smo dobili dozdaj dve obširni, koreniti kritiki, pervo o Jurčičeven:^ „Tugomeru“, drugo o dveh povestih g. Skalca. O pervi nismo enilC misli z gospodom pisateljem, zato je ne moremo podati brez opazekr naj pride torej druga perva na versto. Škoda samo, da gospodi

— 319 –

pisatelj ne piše po slovensko; treba nam je torej prestavljati, kar se bode godilo, kolikor mo(i zvesto, od besede do besede. ,

Kakor za uvod podajemo pismo njegovo, katero se nam zdi vredno, da se razglasi. Pismo sldve tako:

„VaSa .... kritika g. Kodrovega slov. romana „ Marjetica* v Zvonu daje mi povod, da vam pošljem svoje kritične opazko, katere sem si zapisal prebravši slovenski izvirni noveli g. Skaloa : „Pervi poljub* in „Na černi zemlji.* Iz njih lahko posnamete, da glavne napake g. Kodra, kaze tudi g. Skalca.

Dozdeva se mi, da so naši slovenski pisatelji (samo ob sebi se umeje, s poštenimi izjemami) čisto malo premišljali o bistva romana ali novele; drugače bi svojim različnim duševnim proizvodom ne dajali kar tako naslovov; „izviren roman*, ali „izvirna novela**, ko so mnogokrat samo daljše ali krajše proste povesti iz navadnega življenja, srednje vrednosti, duhomorne enoličnosti, skopega dejanja, brez krepkega jedra, brez vsake izvirnosti. Iz samega prizadevanja, da bi le „prav po domače, v slovenskem duhu* pisali, ali pa boječ se, da bi le njihovi spisi ne bili če še tako malo, podobni dobremu nemškemu ali francozkemu romanu - ker ne pomislijo, da človeške strasti niso vezane na narodnost, da je človeško serce pod vsakim obnebjem zmožno najvišjega in blažjega, ali pa tudi uajpodlejšega in slabšega - dajo svojim junakom tako ozko omejeno idejino okrožje, da je človeku nemogoče zanimati se zanje. In vendar je treba, da 80 delujoče osebe nekako povzorjene (to mora biti tudi najmalo- pridniši človek v pripovedovalni poeziji, ker v tem ravno jo bistvo poezije), da more pisati z njimi, pokazati nam svoje vodilne misli; t)odi si da rešuje kako psihologieno probleme, ali da se poteguje za kako splošno etično načelo; to je: pesnik mora v romanu ali noveli kazati nam svojih misli obilost, stvariteljno moč, svojo visoko izobraženost, ki mu daje, 1. r. pečat, da bode človeštvu za svečenika.

Da pa pisatelj to more, treba mu, poleg prirojenega genija, tudi še dober kos izkušnje, življenja: treba mu, da seje že uterdil v Tiharnem boji življenja, da je spoznal svet in ljudi, da mu je jasno, kaj je velika kulturna naloga človeštva, treba, da je sam že postal značaj, predno poskusi značaje opisovati, to je. siajemati jih iz sebe.

Naši slovenski pesniki (kakor rečeno s častnimi izjemami) ali prezgodaj začno pisati, ali pa nimajo neke vseobsežne izobraženosti, brez katere ni moči, kaj poštenega stvariri. Da si pisatelj v našem času. ko je vse polno knjig, pridobi z romanom ime, ui še zadosti, da je njegov junak blaga duša, pisatelj se mora odlikovati z izvir- nostjo; a tu je treba genijalnosti, ljudoznanja, vednosti in ^Kigate stvariteljne moči. /r. Oamik,