Lisica in divji petelin

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Enonoga goska Lonček, kuhaj
Lisica in divji petelin
Ruska pravljica
Šepava račka
Spisano: Urška Kadunc
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


LISICA IN DIVJI PETELIN

Lisica je tekla po gozdu, zagledala je divjega petelina in rekla:

»Petelin, petelinček, v mestu sem bila.«

»Frr-frr-frr, bila si, bila, kaj pa potem?«

»Petelin, petelinček, dobila sem ukaz!«

»Frr-frr-frr, no, si ga pa dobila.«

»Ukaz, da divji petelini ne smete več posedati po drevju, temveč se morate sprehajati po zelenih dobravah!«

»Frr-frr-frr, sprehajati, sprehajati!«

»Petelin, petelinček, kdo pa prihaja?« je vprašala lisica, ker je zaslišala topot konjskih kopit in pasji lajež.

»Lovec.«

»Kdo pa teče za njim?«

»Žrebiček.«

»Kakšen je njegov rep?«

»Zavihan, zavihan.«

»Zavihan? O, petelin, petelinček, to pa ni žrebiček,« se je prestrašila lisica. »No, pa zbogom! Doma me čakajo,« je še dodala in stekla, kar so ji dale noge.

Ruska pravljica