Leteča ladja
| ← Na obisku pri svetlem soncu | Lonček, kuhaj Leteča ladja |
Kraljevič se nauči obrti → |
| |||||||||||||||
Neki kralj je razglasil, da bo dal svojo hčer za ženo tistemu, ki bo stesal čudežno ladjo, ki bo plula po morju, vozila po zemlji in letala po zraku.
V tisti deželi, kjer je vladal kralj, je živel tudi kmet, ki je imel tri sinove. Dva sinova sta bila pametna, tretjega pa so imeli za bedačka. Pametna brata sta se mu posmehovala, nikoli ga nikamor nista vzela s seboj, saj sta se ga sramovala.
Pametna brata sta izvedela, kar je razglasil kralj, in takoj sta pričela izdelovati letečo ladjo. No, bedačku nista črhnila nobene besedice o tem.
Nekega dne, ko sta brata sekala drevesa v gozdu, je prišel k njima slaboten starček in ju poprosil za ščepec tobaka. Brata pa sta mu surovo rekla:
»Ne moti naju pri delu, starec. Izgini!«
Starček se je obrnil in jima rekel:
»Le hitita, le trudita se, a naredila bosta svinjsko korito, in ne leteče ladje. Kraljevske hčere ne bosta nikoli videla, kot ne bosta videla svojih ušes.«
Tako se je tudi zgodilo.
Medtem pa je najmlajši brat zvedel, da brata tešeta čudežno ladjo. Odločil se je, da bo tudi on poizkusil svojo srečo in da bo stesal tako ladjo. Skrivaj je šel v gozd, posekal drevesa, jih strugal in priravnaval drugo k drugemu. Tudi k njemu je prišel slabotni starček in se usedel na štor. Najmlajši sin ga je pozdravil in rekel:
»Dragi dedek, dolgo že živiš in mnogo veš. Prosim, svetuj mi, kako naj stešem tako ladjo, ki bo plula po vodi, vozila po suhem in letela po zraku.«
»Samo eno velja,« je odgovoril starček, »delaj, delaj! Delo te bo naučilo! Kdo ve, mogoče boš stesal čudežno ladjo.«
Kot je starček rekel, tako se je zgodilo. Najmlajši sin je stesal čudežno ladjo. Ni je še do kraja zdrgnil, glej, spet je k njemu prišel starček.
»No, poglej,« je rekel, »ti si pa dvomil. Ladja je narejena, in ko boš na njej poletel h kralju, vzemi s seboj vsakogar, ki ga boš srečal na poti. Tudi jaz se bom popeljal s teboj na čudežni ladji. No, pojdiva!«
Najmlajši in starček sta sedla na krov čudežne ladje, ki se je dvignila pod oblake, veter se je uprl v jadra in ponesel ladjo proti kraljevskemu dvoru. Pod ladjo sta zagledala starčka, ki je ležal na bregu in pil vodo iz jezera, a ni se je mogel napiti.
Vzela sta žejnega reveža na krov čudežne ladje.
Nato sta ne cesti pod seboj zagledala drugega starčka. Čeprav je sonce na vso moč pripekalo, se je zavijal v star ovčji kožuh in na ves glas kričal:
»Joj, kako me zebe, joj, kako me zebe.«
Tudi tega zmrzlega starčka sta vkrcala na čudežno ladjo.
Poleteli so naprej in zagledali na cesti pod seboj tretjega starčka.
Sedel je na robu ceste, jedel samega sebe in kričal:
»Joj, kako sem lačen! Joj, kako sem lačen!«
Tudi tega starčka so vzeli s seboj na čudežno ladjo in kmalu so pristali na kraljevskem dvoru.
Kralj je stal pri oknu in zagledal štiri starčke in najmlajšega sina.
Ne, takega ženina si ni želel za svojo edino, lepo hčerko. In odločil se je, da se bo znebil bedačka. Poklical ga je na dvor in mu rekel:
»Najti boš moral takega človeka, ki bo v eni noči pojedel dvanajst hlebcev kruha in dvanajst pečenih volov, in še drugega človeka, ki bo v eni noči popil dvanajst sodov vina, in še tretjega, ki bo vso noč presedel v razbeljeni peči in ne bo zgorel. Če se ti bo to posrečilo, ti bom dal hčer za ženo, če ne pa izgini, odkoder si prišel.«
Bedaček je šel na čudežno ladjo k svojim starčkom. Povedal jim je, kaj zahteva kralj, in zasmejali so se na ves glas. Naj kralj kar priskrbi kruh, pečenko, vino in razbeljeno peč!
Do večera so kraljevi služabniki napekli kruha in pečenk in privalili dvanajst sodov vina in zakurili peč, da je bila čisto razbeljena.
Prvi starček je pojedel dvanajst hlebcev kruha in dvanajst pečenih volov, drugi je popil dvanajst sodov vina, tretji pa je sedel v razbeljeni peči in tožil, kako ga zebe.
Zjutraj je prišel kralj in – je, kar je – moral dati lepo hčerko najmlajšemu za ženo in pripravili so svatbo.
Lužiškosrbska pravljica