Lenča flenča; zveza diamantnega čuka

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

ZAKAJ IN VPRAŠAJ; LENČA FLENČA; ZVEZA DIAMANTNEGA ČUKA;[uredi]

Dane Zajc, Milan Dekleva

DANE ZAJC ZAKAJ IN VPRAŠAJ[uredi]

LUKNJA[uredi]

Zakaj: Zakaj se tukaj nikamor ne vidi? Popolnoma nikamor. Čisto nikamor. Zakaj se ne? Če imam obraz obrnjen v tla, vidim samo tla. Zakaj so tla tako spraznjena? Nič ni na njih nastlanega. Samo smetke so. Hej, kdo pa je tole? Kdo lomasti tu naokrog? Vprašaj: Tukajle je nekoč živela mačka, ki je tako predla, tako neznansko in močno, da me je pod rebri suvalo, kadar sem jo zaslišal. Tako močan glas je imela, da sem bil zmeraj čisto oglušel od njenega drdranja. Kadar pa je zamijavkala, me je v kosteh špikalo od njenega glasu. In če je zapihala, je nastal tak vihar, da se je drevje lomilo v hosti, in da je človeškim hišam odnašalo strehe. V hipu. Kot bi pihnil. Vprašanje je, kje je zdaj. Zakaj: Ta mačka. Zakaj pripoveduje kar naprej te svoje stare in iste zgodbe? Če si zamašim ušesa, ga sploh ne slišim. Takole. Zakaj ga ne slišim z zamašenimi ušesi? Prej pa sem ga slišal. Razločno sem ga, ko je kvasil svojo neskončno mačjo zgodbo. Zakaj? Zakaj ga ne slišim zdaj? Vprašaj: Sem vedel, da bo začel žužnjati. Kadarkoli pripovedujem kakšno zgodbo, žužnja. Vprašanje je, zakaj žužnja. Hej! Zakaj: Te ne slišim. Vprašaj: A me vidiš? Zakaj: Ne, te ne. Vprašaj: Vprašanje je, zakaj me ne. Zakaj: Ker mižim. Zato. Vprašaj: Ne slišiš me, pa mi odgovarjaš. Vprašanje je, zakaj. Zakaj: Saj ne tebi. Vprašaj: Vprašanje je, s kom govoriš. Zakaj: Ženim. Vprašaj: S katerim? Zakaj: Ženim. Vprašaj: Vprašanje je, s katerim enim. Zakaj: Z enim drugim. Vprašaj: Če pa sem jaz drugi. Zakaj: Ne, prav zdajle govorim s tretjim. Vprašaj: Jaz sem tretji. Zakaj: Ta, s katerim govorim, je četrti. Vprašaj: Ne boš me. Jaz sem četrti. In peti sem. Zakaj: Je že šesti. Vprašaj: Jaz pa sem šesti, sedmi, osmi, deveti, deseti in dvanajsti. Zakaj: Imam te. Ujel sem te! Govorim z enajstim. Enajsti pa je v luknji. Vprašaj: Vprašanje je, v kakšni. Kje je tukaj kakšna luknja? Zakaj: Med deset in dvanajst je luknja. Hotel si jo preskočiti. Kar poglej se. Kar potipaj se. V luknjo si padel. V enajsto luknjo. Notri te imam. Vprašaj: Vprašanje je, če bom mogel ven. Sam že ne. Vprašanje je, če mi boš pomagal. Zakaj: Zakaj bi ti pomagal? Enajst je enajst. Zakaj pa je potlej enajst? A ni zato, da ti padeš notri? Notri si. Spravljen si. Pokrijem te. Zasuj em te. Zalijem te, da ne boš žejen. Prsti ti prinesem, da boš zrasel. Ampak ne ven iz luknje. Ne ven iz enajste. Moj si. Nate se usedem. Te varujem. Te krotim, da ne moreš migati, da ne moreš švigati. Tako. Vprašaj: Vprašanje je, kako pridem ven. Zakaj: Zakaj je treba vprašati vprašanje ? Zakaj ? Vprašaj: Saj. Zvijem se v klobčič in zaspim. Zakaj: Moj si. Na pamtivek. Kaj je že to: pamtivek? Da ni kakšna žival. Ali kakšen človek. Ali kakšen voditelj. Ali kakšen telovaditelj. Ali žuželka. Ali riba. Ali kakšen komandant. Ali rastlina. Hej, ti: kaj je to, pamtivek. Vprašaj molči. Zakaj: Čudno. Nekaj sem te vprašal. Zakaj molčiš? Če boš molčal« se ne bom več pogovarjal s tabo. Vprašaj: Če molčiš, desetim odgovoriš. Zakaj: Zakaj desetim? Zakaj vsem desetim? Kje pa jih je deset tu naokoli? Vprašaj: Kar poglej, koliko jih je. Vprašanje je, če jih znaš prešteti. Zakaj: Jaz sem sam, ne pa deset. En sam Zakaj sem. Vprašaj: Spusti me iz luknje. Zakaj: Zakaj bi te? Vprašaj: Zakaj prismuknjeni, spusti me! Izdal si mi svoje ime. Zakaj: Kaj bo pa zdaj ? Ko ima moje ime ? Mi bo preštel kosti, me obesil za pete? Zakaj za pete? Zakaj kosti? Mi bo oprtal oprtnik? Zakaj pa oprtnik? Kakor kak smrtnik. Zakaj pa smrtnik? Zaradi rime? Zaradi rime se smola me prime. Zakaj zaradi imena. Saj ime ni krivica nobena. Zakaj pa krivica? Krivica tatica. Zakaj pa tatica? Zakaj! Le zakaj? Vprašaj: Spusti me ven. Zakaj: Zakaj bi te spustil? Vprašaj: Vprašanje je, zakaj me ne spustiš. Zakaj? Zakaj: Zakaj si se skotalil v luknjo? Vprašaj: Enajsto luknjo? Zakaj: Enajsta luknja je najbolj temna, najbolj zabita, najbolj pokrita. Vprašaj: Ampak jaz sem tvoj lastnik. Zakaj : Lastnike je treba varovati, da se jim karkoli ne zgodi. Da so v luknjah tesno pokriti, varno skriti. Da jih ne zavohajo nobeni vohljači. Vprašaj: Vprašanje je, če ni treba spoštovati lastnikovih želja. Zakaj: Zakaj pa si lastnik? Mar si lastnik zemljišča? Parkirišča? Pokopališča ? Vprašaj: Lastnik tvojega imena sem. Zaradi imena te imam v lasti in pokorščini. Zakaj: Nesreča preteča. In kaj boš z mojim imenom? Ga boš napisal ? Ga boš narisal ? Ga boš na kruhek namazal ? Ga boš počečkal? Ga sestrigel? Ga zagnal v veter? Vprašaj: Vprašanje je, zakaj se izmikaš. Zakaj? Ukazujem ti, da me spustiš iz luknje, da bom letal, da bom skakal, da bom žvižgal, da bom pel. Zakaj: A tako. Spolnjujem vaš ukaz, vaše žvižgajoče ukazništvo. Vprašaj: Vprašanje je, zakaj sem ti moral ukazati, da si spolnil moj vprašanjski ukaz. Vprašanje je, če ni v tebi zabub�ljena suženjska bubica. Zakaj: Zakaj je vprašanje suženjska bubica? Vprašaj : Zato ker te bo ta bubica bubala. Zakaj: Kako me bo bubica bubala? Vprašaj: Tako te bo bubala, da me bo morala ubogati. Zakaj: Zakaj te bo bubica morala ubogati ? Vprašaj: Ker sem poglavar tvojega imena. (Zavpije) Zakaj! Zakaj: Jejžešna, kako si me prestrašil. Vprašaj zavpije: Zakaj! Zakaj: Zakaj me strašiš? Vprašaj: Vprašanje je, zakaj. (Zavpije) Zakaj! Zakaj: Ja! Kaj naj zdaj? Vprašaj: Vprašanje je. Ti se nič več ne bojiš? Zakaj: Samo ušesa me bolijo od tvojih zakajev. Vprašaj: Je vprašanje, kaj naj s tabo zdaj, Zakaj. Zakaj: Zakaj bi kaj. Vprašaj: Zato, Zakaj. Zakaj: Zakaj zato. Vprašaj: Ker je tako, Zakaj. Zakaj: Zakaj je tako? Vprašaj: Drugače ne bo šlo. Zakaj: Zakaj pa drugače? Vprašaj: Vprašanje je, zakaj tako in nič drugače. Zakaj: Potem pa kar tako, če nič drugače. Vprašaj: Potem pa greva, ne? Zakaj? Zakaj: A kar na lepem ? A kar zdaj ? Vprašaj: Kar na lepem. Kar zdaj, Zakaj. Zakaj: Greva kar na lepem. Kar na grdem. Kar zdaj. A zakaj ?

VODA[uredi]

Zakaj: Tole, kar je tukaj, je voda. Vprašaj: Vprašanje je, ali bova šla skoz vodo. Zakaj: Zakaj bi šla skoz vodo? Vprašaj: Zato, ker je na poti, Zakaj. Zakaj: Ali je na poti? Kaj pa če je napoti? Vprašaj: Vprašanje je, kakšna razlika tukaj nastopi. Zakaj: Če je na poti, potem greva po poti. Kaj pa če je napoti ? Vprašaj: Če je na poti, jo prehodiva. Če je napoti, jo prebredeva. Zakaj: Aha. Torej jo prehodiva. Čofota voda. Ej, vdira se. Vprašaj: Vprašanje je, če se vdira voda v vodo, ali se ti vdiraš v vodo. Tukajle je čez glavo. Zakaj: Zakaj pa dere voda? Zakaj pa me odnaša in spodnaša? Vprašaj: Saj. Vprašanje je, če ta voda ni napoti. Zakaj: Seveda je napoti. Voda, ki je napoti, dere in odnaša, tako kot naju zdajle. Vprašaj: Vprašanje je, kje si. Zakaj: Sem, kjer sem. Jaz sem. Zakaj tebe ni? Kje si ti? Vprašaj: Vprašanje je, če se nisem ustavil. Zakaj: Zakaj pa zdaj to vprašanje? Vprašaj: Zato ker ne morem migati. Zakaj: Zakaj ne hodiš, če ne moreš migati? Vprašaj: Vprašanje je, če me ni zasulo. Zakaj: Če ne moreš migati in če te je zasulo, če ne moreš niti hoditi, potem si mrtev. Zakaj si mrtev? Vprašaj: Če bi me skopal ven, da bi mogel migati in se premikati, bi ne bilo vprašanje, če sem mrtev. Zakaj: Počakaj, da se ustavim. Da se oprimem. Če te skopljem ven, ali mi daš nazaj ime? Vprašaj: Saj ga imaš. Zakaj, sam veš, da si Zakaj. Zakaj: Če mi ga daš nazaj, ne boš več moj posestnik. Vprašaj: Da ne bom več? Seveda ne posestnik, ne gruntar tvoj. Spravi me ven. Spravi me ven! Zakaj: Zakaj pa zdaj kar prec pa ven? Vprašaj: Vprašanje je, zakaj cincaš. Vprašanje je, kaj še hočeš od mene. Zvleci me že ven! Zakaj: Kaj sem že hotel? Saj res. Povej mi svoje ime. Vprašaj: Vprašaj mi je ime. Odkoplji me že. Hi, hi, hi, hi. Zakaj: Zakaj se hahljaš, Vprašaj? Si me potegnil? Vprašaj: Nisem. Hi, hi, hi. Kleščasto je in otipava me. Zakaj: A tako. Na, zlezi ven. Vprašaj: Vprašanje je, zakaj me je otipavalo. Vprašanje je, če me je hotelo pojesti. Vprašanje je, če je ugotovilo, da sem neužiten. Vprašanje je, zakaj živi v luknji. Zakaj: A tistile? Tistile je potočni rak. Zakaj le zdaj beži? Zakaj se pa mene boji? Vprašaj: Vprašanje je, če zna poštevanko sedem. Vprašanje je, če sploh ve, kdaj se je rodil France Prešeren. Stavim, da ne ve, kdo je napisal Cmokavzarja in Ušperno. Zato beži. Zato se boji. Zakaj: Zakaj ustrašil se je, ker ne ve, zakaj žabe ne letajo. Zato beži. Vprašaj: Saj res. Vprašanje je, zakaj. Zakaj: Zato ker se jim plavalna kožica ni razvila v letalno kožico. Kot pri netopirjih. Zato. Vprašaj: Aha. Ti, kdo pa je tale? Zakaj: Kateri ? Vprašaj: Tistile, ki gleda iz luknje in nekaj žveči. Zakaj: Brke ima. Ne gleda prijazno. Vprašaj: Vprašanje je, če ne prežveči sproti vsake svoje misli. Le katero misel žveči zdajle ? Vprašanje je, če tole ni krap. Zakaj: Zakaj krap? Zakaj ne mrož? Vprašaj: Ker krap je krap in mrož je mrož. Zato. Zakaj: Kako je švignila! Vprašaj: Postrv. Tik moje glave. Greva naprej. Zakaj: Ti kar pojdi. Vprašaj: A ti pa ne? A ti boš kar tu ostal? Zakaj: Ne morem. Me je ujelo. Me drži. Me ne spusti. Vprašaj: Vprašanje je, kaj te je zgrabilo. Da potipam. A, školjka ti je priprla nogo. Poslušaj zdaj staro modrost, trdo kot kost: Ce školjka te pograbi za nogo, utrgaj jo in v svet podaj se z njo. Zakaj: Zakaj naj jo utrgam ? Zakaj se naj po svetu z njo podam ? A školjke rade popotujejo? Vprašaj: Strašno rade. Samo na ta način si ga lahko ogledajo. Zakaj: A grejo rade v gledališče? Vprašaj: V gledališče grejo najrajši. Zakaj: Jaz pa ne. Sploh ne maram gledališča. Zjokal bi se v gledališču. Od dolgega časa. Vprašaj: A si že bil kdaj v gledališču? Zakaj: Nikoli. In nikoli ne bom. Vprašaj: Školjka, ki pride v gledališče, zazija od veselja. Zakaj: Naj kar zija, če hoče. Jaz že ne bom zijal. Vprašaj: Škoda. Školjka zazija in spusti nogo, katero je držala samo zato, da bi jo noga prinesla v gledališče za zazijat. Zakaj: A, saj res. Tako se je znebiš. Vprašaj: Seveda, samo tako. Zakaj: Ali je tukaj v veliki bližini gledališče? Vprašaj: Vprašanje je, zakaj v veliki bližini. Zakaj: Zato ker noga, obuta v školjko, težko pešači na velike razdalje. Ali je kje čisto blizu? Vprašaj: Kilo in še kilo in tono metre daleč je. Zakaj: Kaj bova zdaj ? Vprašaj: Narediva podvodno gledališče za školjke. Zakaj: A kar tukaj ? A kar zdaj ? Vprašaj: Kar. Saj sva pod vodo. Zakaj: Pa ti? Vprašaj: Kaj? Zakaj: Si že bil v gledališču? Vprašaj: Vprašanje na mestecu. Še nikoli. Zakaj: Zakaj pa praviš, da Školjke rade hodijo v gledališče? Vprašaj: Slišal sem, da pridejo tja in so tako ganjene, da jočejo bisere. Zakaj: Bisere! Ali spustijo nogo, ki jo držijo? Vprašaj: Tako so raznežene, tako mehke, da spustijo vse in vsakogar. Zakaj: Kar naredi ga, gledališče. Vprašaj: Tukaj sem jaz. Tukaj so vrata. Tule črta. Tu prideš ti. Ti si gledalec s školjko. Pripelješ jo v gledališče. Tukaj se usedeš in vzdigneš školjko. Tako da vidi. Da gleda. Ponovi. Zakaj: Tukaj sem jaz. Pricapljam skoz to črto in pridem tja, kjer si ti in se usedem in vzdignem nogo tako, da školjka vidi. Vprašaj: Prav si povedal. Naredi tako. Dragi gledalci našega gledališča, videli boste predstavo o tem, kako sem dvakrat padel v jamo in kako me je obakrat rešil moj prijatelj Zakaj. Preden vzdignemo zaveso, vam moram povedati, da je med vami nocoj školjka iz starinskega rodu lupinarjev in da je ta školjka od vznemirjenosti, ker bo videla predsta�vo, zgubila biser... Školjka: Kje je? Kje je biser, ki mi ga podarila prapraprababica. Sem z njim! Moj je! Zakaj: Spustila me je! Spustila me je in se odškoljkala stran! Vprašaj: Kaj je vpila? Zakaj: Govorila je nekaj takega kot klap, klemp, klip, Škrk. In že je ni bilo več. Vprašaj: Imenitno. Posrečilo se je. Greva. Zakaj: Hočem predstavo! Hočem predstavo! Vprašaj: Si ga slišal? Saj ne maraš gledališča, ne? Zakaj: Škoda. Zakaj sem to rekel! Vprašaj: A vidiš? Greva.

JAMA[uredi]

Vprašaj: Poglej, kakšna lepa jama. Zakaj: Sploh ni lepa. Sploh ni svetla. Zunaj je svetleje. Vprašaj: Kar počasi. Počasi boš spregledal. Zakaj: Zunaj je suho in ravno. Tukaj je vlažno. Vprašaj: Vlaga škodi samo kostem. Zakaj: Saj prav zato. Uboge kosti. Vprašaj: Vprašanje je, kako misliš. Da škodi kostem, ki ji nimaš. Zakaj: Ce jih nimam jaz, jih imajo drugi. Vprašaj: Kateri drugi? Zakaj: Ljudje jih imajo pa otroci pa živali. Vprašaj: Zakaj vmešavaš vso to zverjad med naju? Zakaj: Zakaj! Zato ker imajo kosti. Vprašaj: Ali boš rekel, da te bolijo njihove kosti? Zakaj: Pa še kako. Trgajo me njihove golenice, nadlaktnice, podlaktnice pa sklepi. Njihovi sklepi me strašansko trgajo. Vprašaj: Zmišljaš si zato, da bi ne šel nikamor. Zakaj: Seveda, nikamor. Nikamor je najvarnejši in najprijetnejši kraj na svetu. Nikamor ne piha, ne grize, ni vroč, ni mrzel. Nikamor traja mesce in leta in se čisto nič ne spremeni. Nobenih lukenj ni tam, kjer je nikamor, nobenih kamnov, ne školjk, nobene hoje navzdol in ne navkreber. Vprašaj: Prebivalci nikamorja sedijo dneve in dneve in se ne premaknejo. Zakaj: Sploh ne sedijo, ampak ležijo. Tisti, ki vstane, ni več v nikamor ju. Vprašaj: Spustiti se mora navzdol v jamo. Zakaj: V temno, zoprno‘jamo brez vsakršnih prebivalcev. Po�sebno brez takih, ki ležijo. Spotaknil sem se! Jejhata, drsim! Vprašaj: Kam si zginil? Zakaj? Kje čofotaš? In v čem? Zakaj: V vodo me je odneslo. Vprašaj: Vprašanje je, ali je voda stoječa, ali je deroča. Zakaj: Deroča je, ker ne stojim v njej, ampak se derem. Vprašaj: Oprimi se kakšne reči. Zakaj: Ni nobenih reči. Samo drvenje je. Drvenje ni reč. Vprašaj: K bregu splavaj! Zakaj: Ni nobenega brega. Samo voda je in luknja je, da gre voda skoznjo. Vprašaj: Vprašanje je, če misliš, da moraš skoznjo. Zakaj: Skoznjo je brez postanka. Skoznjo se gre samo skoznjo. Vprašaj: Ko boš skoznjo, se oprimi kakšne reči. Zakaj: Ko si skoznjo, sploh ni nobenih skoznjatih reči. Vprašaj: Vprašanje je, če ni neskoznjatih. Zakaj: Kakšne pa so neskoznjate? Vprašaj: Neoprijemljive. Primi se neoprijemljivih reči. Zakaj: Juuu, kako me nese! Neoprijemljivih? Tukaj visi ena taka neoprijemljiva reč. Vprašaj: Primi jo! Zakaj: Jo že držim. Vprašaj: Je trdno? Te drži? 1 'fS Zakaj: Ne. Cvili. Vprašaj: Vprašanje je, če to ni neumnost. Če je reč, ne cvili. Zakaj: Cvili. Cvili. In frfota. I || Vprašaj: Vprašanje je, če ni zares neoprijemljiva reč. Kako frfota? Zakaj: Kožnato, puhasto frfota. Vprašaj: Je ptič? Zakaj: Ne, ni ptič, saj nima kljuna. Vprašaj: Vprašanje je, zakaj leta. Gotovo je ptič. Zakaj: Ne, ni. Ima ušesa in nima perja. Vprašaj: Kje pa si zdaj ? Zakaj: Tukaj. Vprašaj: Vprašanje je, kje tukaj? Zakaj: Tukaj zgoraj. Nad tabo sem. Vprašaj: Vprašanje je, kako si prišel gor. Zakaj: Tale cvileča neoprijemljiva reč me je vzdignila in me pripela sem. Vprašaj: Kako pripela? S čim pripela? Zakaj: Sebe je pripela. Obesila sva se na steno. Vprašaj: Ali ne moreš dol? Zakaj: Ne. Vprašaj: Ali te drži? Zakaj: Ne. Vprašaj: Povej že enkrat, zakaj nočeš dol, Zakaj? Zakaj: Saj hočem. Vprašaj: Potem pa pridi. Zakaj: Ampak si ne upam. Vprašaj: Skoči. Saj se ne boš udaril. Zakaj: Skočim naj? Pa če se pokvarim? Vprašaj: Ne boš se. Poskusi. Zakaj: Prav. Ampak samo poskusil bom. Vprašaj: Le daj! Zakaj: Me pobere. Vprašaj: Kam si skočil? Zakaj: Trkolikal se je. Vprašaj: Vprašanje je, zakaj takšne bedarije. A, tukaj si. Si cel? Zakaj; Se je prelomil. Se je zavrtel. Vprašaj: Kdo se je prelomil? Se zavrtel? Zakaj: Tisti skočil. Udaril bumf. Bumf ga je pokvaril. Vprašaj: Kdo je pokvaril katerega bumfa? Zakaj: Ne bumfa. Nič bumfa bumfnil. Njega je. Tega je, tistega je pokvaril. Ga potempljati. Vprašaj: Koga boš potempljal? A po nogah? A po glavi? Zakaj: Mene bo potempljal. Mene bo? Vprašaj: Kdo te bo? Zakaj: Ti ga bo. Vprašaj: S Čim ga bom? Zakaj: Ona ga navila, potempljala, potolkla. Vprašaj: Sedi. Zberi se. Katera ga bo navila, potolkla, potempljala? Zakaj: Ona. Ona ga. Ona ga je. Vprašaj: Katera ona? Kje je kakšna ona? Zakaj: Ti. Ti rekla. Ti obljubila. Ti sopotnica. Vprašaj: Nisem nikakršna - tnica. Zakaj: Sopotnica, ne-tnica. Kje bo kakšna -tnica. Vprašaj: Tnica je sopotnica. Tnik je sopotnik. Jaz sem tnik pa pika. Zakaj: Tnikpapika ti ne bila. Nimaš tnika ne pika. Vprašaj: Govoriš kot dveletni zakajček. Zakaj: Dveletni zakajčki so jokali. Vprašaj: Vprašanje je, zakaj jokaš. Zakaj: Dveletni zakaj bi ven? Vprašaj: Saj sva že zunaj. Prestopi se pa prekobali se pa boš zunaj. Zakaj: Ne prestopnik. Ne prekobalčnik. Tale ne. Vprašaj: Saj nisi. Ti bom pomagal. Te bom za obe roki ven potegnil. Tako.

GORA[uredi]

Zakaj: Zakaj si vstopila v to razpočnico? Vprašaj: To je razpoka, ne pa razpočnica. Zakaj: To nič ne poka. Vprašaj: Kdo je rekel, da poka? Zakaj: Kadar to ne poka, je razpočnica. Razpoka poka. Vprašaj: Raje glej, kod hodiš. Zakaj: A če ne gledaš? Vprašaj: Padeš in se spodaj razbiješ. Zakaj: V kaj se razbiješ? Vprašaj: Razbiješ se na koščke. Zakaj: Ne razbije se na koščke, on se na kosce. Vprašaj: Kje vidiš kakšne kosce? Zakaj: Kosijo kosci. Vprašaj: Kaj kosijo? Zakaj: Kosijo koščke kamenja. Vprašaj: Preskoči to razpoko. Boš? Zakaj: Ti se umaknila. Razpočil sem jo. Vprašaj: V gorah se ne skače tako. Lahko se zamaješ in padeš. Zakaj: Majejo se smreke tam spodaj, ne pa Zakaj oni. Vprašaj: Od kdaj si zakajon? Zakaj: Nisem kajon. Zakaj si mi rekla kajon. Katera žverca je ta, ki me gleda v oči? Vprašaj: Pusti jo. To je trpoglavica. Zaščitena je. Zakaj: Zakaj si rekla, zaščitena je. S kom je in s čim je zaščitena ? Vprašaj: Ne sme se je trgati in jo prenašati po svetu. Zakaj: Kdo jo puli in jo ujčka? Vprašaj: Ljudjeji jo pulijo. Zakaj: Ljudjeji? Jaz nisem ljudjej. Vprašaj: Ne hodi tam po robu. Zakaj: Kje je kakšen rob? Na hlačah? Si že videla kakšnega ljuda? Vprašaj: Tja dol poglej. Sami tarnali ljudjeji so. Zakaj: Zakaj so tam tako na kupu? Vprašaj: Saj veš. Gledajo naju. Zakaj: A če bom padel? Vprašaj: Ne nihaj tako objestno. Zakaj: A kot kakšno nihalo? A takole? Vprašaj: Neznosen si, odkar si Zakajček. Primi se in splezaj čez. Brez neumnosti! Naj jih slečem! Naj jih odložim? Če jih, bojo doli padle neumnosti. In če bojo, ali bojo postale umnosti, ko se bojo razbile na kakšni skali? Ne klepetaj. Hodi. Klepetajo klopotci. Ne hodijo klopotci. Sedijo na meste�cu. Zakaj pa sedijo? Pritrjeni so. Zato sedijo. Do kam poka ta razpočnica? Do vrha. Kje je vrh? Gor, gor, gor. Kaj je gor, gor na vrhu? Vprašanje je, če na vrhu ni vrh. Ampak če je vrh brez vrha? Potem se gora imenuje brezvrhovnica. Ali se na brezvrhovnici razpočnica nikoli ne razpoči in zmeraj hodiš? Hej, kdo pa je tale? Nikogar ne vidim. Tale, prilepljen na kamen. S krili miga. Tale? To je citronski kapus. Prvič ga vidim. Zakaj si rekla citronski kapus, če ga še nisi nikoli videla? Zakaj nisi rekla kapusni citron? Kapusni citron ima na zadku dve sivi dlačici. Ne prehite�vaj! Rad bi videl, ali je na vrhu še vrh. Joj! Zakaj si zakotalil kamen? Napoti je bil. Na poti dela škodo. Če se trkolika, ne dela škode. Tebi ne. Ampak ljudjeji spodaj? Kaj ljudjeji! Mar so mu ljudjeji, ki buljijo vanj! Konec razpočnice. Tukaj se je čisto razpočila. Samo kamni so ostali od nje. Vidiš? Spet si zletel. Nekoliko drsi. Nekoliko se vali. Za mano hodi in varuj se. Sem ti že rekel. Ne, ne boš šla pred mano. Ta bo prvi. Kar daj. Zakaj: Se trni zdi, da vidi vrh. Vprašaj: Kar naprej. Zakaj: Tukaj ni nobenega vrha. Vprašaj: Vprašanje je, kako to misliš. Zakaj: Tako. Stopil sem tja, kjer sem videl vrh, ampak ko sem stopil na vrh, ni bilo nikjer nobenega vrha. Vprašaj: Vprašanje je, Če to ni tiste vrste gora. Zelo redka je. Zelo težko jo najdeš. Samo takrat jo najdeš, če je sploh ne iščeš. Ko hočeš stopiti na vrh, vidiš, da ne stojiš na vrhu. To si moram zapomniti: greš na vrh, a vrha ni. Zlasti ga ni, ko stopiš na vrh.

OBLAKI[uredi]

Zakaj: Naj ga primem za dihalo? Vprašaj: Ni dihalo. Trobec je. Zakaj: Trobec trobi. Dihalo sope. Vprašaj: Nič ne trobi in nič ne sope. Primi ga. Zakaj: Držim ga. Kopitlja. Hočem povedati, da je vse štiri vključil v hitrico. Vprašaj: Prihajam. Ne spusti ga. Zakaj: Zakaj bi ga ne iz rok? Vprašaj: Imej ga! Drži ga! V rokah ga imej! Zakaj: Stisnjen je v obeh pesteh. Vprašaj: Kje pa! Glej, kje je že. Zakaj : Kdo je kjepa? Kdo je kjeježe? Vprašaj: Oblak, a ne? Zakaj: Ni bil noben ane, ampak mož z dihalom pa z brki pa z obrvmi. Dihalo je bilo največje. Zanj sem ga stisnil. Ti pa ane, kjepa, kjeježe. Oblak kakopak, ne kjeježe. Oblak možak. Kakopak. Bi ga ujel, če bi hotel. Vprašaj: Konjiček! Morski konjiček! Zakaj: Ni konjiček in ni morski. Oblečen je. Slinar je s hišico. Vprašaj: Vseeno je, kaj je. Moj je. Hop! Zakaj: Kam jo brišeta zdaj in zakaj. Počakaj. Naskočim tega rogatca. Hi, kozliček, pot na noge. Za njo! Kje si, Zakaj? Tukaj sem te pustil. Kam si se skrila za te grmade? Kam si se potuhnila? A tam si. Bom preskočil to navlako iz oblakov, ki se vleče sem pa tja. Hi, konjiček! Kadi se. Nič ne vidim. Ali ti kaj vidiš, Zakaj? Kam si odšla dol, krevlja? Gor pridi, gor! A zdaj pa gor. A prej pa dol. A kje pa je gor, a kje pa je dol, ko se povsod enako kadi? Gor je tam, kjer je moj rogatec, dol je tam, kamor si padla ti. Na, zdaj se mi je še ta podrl. Kdo se je razdrl? Moj konjiček. Napol se je prelomil. Drugega aneta primi, a ne? Drugačnega, boljšega. Na tleh sem. Na trdih tleh. Zakaj si na trdih tleh? Zakaj ne poskočiš in ujameš kakšnega bitja, ki leti mimo. Kamele so, krave, trdobuč- neži, zmaji, puhci. Hočeš kakšnega trdobučneža, da skočiš nanj. Da poletiš. Frrr! Na tleh nič ni. Na tleh vse stoji. Samo kakšen pajek je pa kakšna mravlja. Še ptičev ni, še metuljev ni. Ti bi se rada šla slepe miši. Ti bi se skrivala in me potlej naenkrat pofočkala. Saj te poznam, saj sem videl, kakšna si. Ne bom te pofočkal. Ne morem te, ker te ne vidim za oblaki. (Tišina) Zakaj si tiho? Zakaj nič ne rečeš? Vse tole okrog mene, to drevje, te skale, te soteske, vse je tako veliko. Od tu se ne vidi.

Vse je tako veliko, jaz pa tako majhen.

Si žalostna? Čakaj. Dol skočim. K tebi pridem.

Ne skači, Zakaj. Ne s te višine. Še bolj se boš pokvaril.

Če se pokvarim, se odkvarim. Adijo, rogatec! Hop!

Kam si padel? Oglasi se!

Tukaj sem. Malo me je pretreslo. Malo mi je preštelo vrvice. Si še žalosten? Te je še strah? Vprašaj: Samo tesno mi je bilo, ko ni okrog mene nič migalo. Nič govorilo. Zdaj je boljše. Zdaj sva skupaj. Zakaj: Skupaj bova korakala pod oblaki. Skupaj je čisto prav. Kam greva zdaj, Vprašaj? Vprašaj: Zdi se mi, da se ti je premaknilo nazaj. Da se ti je odkvarilo. Vprašanje je, če se ti ni popravilo. Zakaj: Popravilo se mi je, ko sem skočil. Kadar se pokvarim, moram samo skočiti, pa se popravim. Vprašaj: Glej, da se spet ne pokvariš. Zakaj: Ne skrbi. Zdaj vem: skočim in sem popravljen. Vprašaj: Tudi prej si vedel, pa nisi skočil. Zakaj: Prej ? Samo mislil sem, da vem. Zdaj vem zares. Ti, zakaj že sva tukaj ? Vprašaj: Saj res: Zakaj? Zakaj: Zakaj, no, zakaj? Vprašaj: Če ne veva, zakaj, pojdiva. Zakaj: Zakaj bi ne šla? Zakaj bi ne šla drugam? Vprašaj: Drugam je zmeraj drugače. Vprašanje je, zakaj ne greva. Zakaj : Drugam je imenitno. Pojdiva že drugam. Konec Delo Še ni bilo uprizorjeno.

NEKAJ MISLI O UPRIZORITVI IGRICE ZAKAJ IN VPRAŠAJ[uredi]

Oba lika iz te igre sta sicer podobna otrokoma, vendar nista otroka, saj nimata nobene žeje po odraslosti, po tem, kar je za otroke značilno, namreč, da hočejo spremeniti stanje, v katerem so. Lahko se ju vzame kot delček dveh otroških življenj, vendar pa sta lutki v svojem svetu in v svojih igricah popolnoma ujeti in tako zanju ni značilno, da bi imeli dom, starše in kakršnekoli vzore. Seveda njune igre in njen nastanek izvirajo iz dveh besed, ki sta njuni imeni. S svojima imenoma se poigravata, vendar si nista po značajih nasprotna. Lahko bi rekli, da je Zakaj mlajši in Vprašaj starejši. Vprašaj v večini prizorov igro vodi, ker bi bilo najbrž težko speljati igro na tak način, da bi si bila lika čisto enakovredna. Zato je Vprašaj »pametnejši« od Zakaja. Njuni pogovori se velikokrat razvijejo v čiste besedne igre. Tudi igra se začne tako, da si nastavljata pasti iz besed. Pasti iz besed so seveda prav tako nevarne kot resnične pasti. Značilno za oba junaka je, da sta lutki, ki ne upodabljata ničesar drugega kot sebe. Nista torej lutki - živali, ali lutki - otroka, ampak sta samo tisto, kar sta, torej Zakaj in Vprašaj. Zato se ne bojita nobenih nevarnosti, zato tudi hodita po pokrajinah in po krajih, kjer pretijo nevarnosti. Vprašaj in Zakaj sta stvari, ki govorita. Nista živi, čeprav živita, nista otroka, čeprav igrata otroka. Zato lahko pade Vprašaj v vodo in se seveda ne utopi. Zato ne poznata strahu, ki je značilen za živa bitja. Res je, da se Zakaj »pokvari«, ampak to je samo dokaz, da sta obe lutki zaresni lutki. V tem je njuna igra in posebna dimenzija njunih popotovanj in prigod. Prigode se dogajajo zunaj, v svetu, ki ni poseljen z ljudmi. V luknji, ki je luknja - past, ki pa je beseda in ta beseda je številka enajst. Past pa je prikrivanje imena, tako znano iz otroštva. Ko Zakaj izda svoje ime, postane Vprašajev podložnik. V vodi Zakaj pridobi enakovrednost, saj reši Vprašaja, ki se zatakne, pod pogojem, da mu Vprašaj pove svoje ime. V vodi nastopi edina tretja oseba v igri, Školjka, ki pa spregovori samo dva stavka. Ko spregovori, spusti Zakajevo nogo, za katero se je prikleščila. Potem je Še netopir, metulj, rože in oblaki. Vendar niso osebe, ampak stvari, ki so vpletene v igro in v dialog. Za vso vizualizacijo igre je zelo pomembna likovna upodobitev obeh lutk. Ne da se je predpisati. Ne da se je opisati. Je pa od te upodobitve odvisen ves koncept predstave. Sam sem si zamišljal Luknjo kot pusto, precej abstraktno prizori�šče. Vendar, ali ni lahko tudi travnik ? Ali park ? Ali jasa ? Voda je lahko voda v akvariju. Ali pa »scenska« voda. Seveda pa mora voda čofotati in šumeti. Ko se lutki pogovarjata pod vodo, s tem dokazu�jeta, da se ne moreta utopiti. Jama je lahko na dveh nivojih. Na enem, kjer stoji Vprašaj, in na tistem, kjer podzemeljska voda odnaša Zakaja. Spodnji prostor bi bil lahko presek jame, tako da je dogajanje, ki se pripeti Zakaju, gledalcu pred očmi. Lahko pa dogajanje v Jami ponazorimo samo z zvočnimi učinki. Ampak podzemeljska voda mora šumeti bolj nevarno, kot pa voda zunaj v prejšnji sceni. Ko se Zakaj pokvari, se začne obnašati drugače, kot se je prej. Dobi drugačne gibe, se lahko brez vzroka vrti, hodi postrani in spremeni glas. Iz prejšnjega, ki je bil»normalen« glas, nastane morda piskajoč, ali hreščeč, kot pri pokvarjeni budilki. Gora je hoja navzgor. Ampak naj bi šla ta hoja po zelo nevarnih višinah, tako da bi gledalcu zastajal dih, medtem ko se lutki vedeta, kot da nevarnosti ni, saj ne poznata strahu. Oblaki so lahko prehod iz gorske scene. Prostor je zamegljen. Oblaki pa so najbrž zelo hitri in spremenljivi. Pa raznobarvni. Lahko so tudi zlovešči pa smešni. Ko pa Vprašaj zgubi svoj oblak, se scena razkadi, tako da vidimo prizorišče, kjer Vprašaj začuti svojo vesoljno samotnost. V tem prizoru ni treba, da bi Zakaja videli. Zadosti je, če slišimo njegov glas z neznosne višine, od koder potem prileti na zemljo. Vse te misli o igrici in njeni uprizoritvi so seveda samo pesnikove misli in so samo njegove mogoče neizvedljive, neprofesionalne sugestije. Ne zavezujejo nikogar, posebno pa ne poklicnih bralcev. Mogoče je njihova vloga ta, da pri tistem, ki se bo ukvarjal z igrico, zbudijo nasprotovanje in ga pripeljejo do pravih zamisli. Dane Zajec

LENČA FLENČA[uredi]

Milan Dekleva

(Prizori nekega lepega dne)[uredi]

Igra »Lenča flenča« je napisana kot kolaž odrskih dvogovorov. Lahko jo beremo (in uprizorimo) kot »celovito« kroniko nekega lepega dne. Smemo pa jo tudi »razbiti« na posamezne prizore, skeče o majhnih, za nekoga nepomembnih pripetljajih, ki so za junakinjo »usodnega« pomena. Posamezne odrske skice so namreč hote zaokrožene: upam, da bodo služile kot nekakšne »vaje iz sloga« mladim bralcem, govorcem in igralcem po šolah, v krožkih in tudi doma.

NASTOPAJO: Lenča Bratec Mama Tovarišica Katra Aleš Očka

SANJE O PRINCU[uredi]

(Lenča spi, bratec se mota okrog nje, ker mu to ni všeč.)

BRATEC: Čemu ne vstaneš? LENČA: Spim. BRATEC: Ne velja. Spijo dihurji. LENČA: Jaz sanjam.‘Dihurji ne sanjajo. BRATEC: Kaj sanjaš? LENČA: O princu. BRATEC: O princu! A ima oklep? In meč? Ima konja? LENČA (po premoru): Nima. Ima pege in veliko kumaro! BRATEC (se prime za nos): Nehaj... Te bo poljubil? LENČA (nenadoma skoči, se usede v postelji): Auuuu! BRATEC: Kaj me strašiš? LENČA: V ta zadnjo me je uščipnil! (Bratec jo gleda, potem se zloži na posteljo in obmiruje. Premor.) Kaj ti je? Bratec! BRATEC: Sanjam. LENČA: O čem? BRATEC: Da sem zbujen in da mi sestra pripoveduje, kako sanja o princu!

2. prizor: jutro, dom

TEŽAVE Z OBLAČENJEM[uredi]

(Lenča je napravljena, gleda se v zrcalu. Bratec še v pižami, igra se z avtomobilčkom.)

LENČA: Mali, obleci se. BRATEC: Bruuum! Bi imela rajši alfo in beemveja? LENČA: Rada bi imela napravljenega brata. Še nisem videla dirkalca v pižami... (Vzame jopo.) Natakni tole! BRATEC: Ne morem. Roka me boli. LENČA: Natakni, sem ti rekla! BRATEC: Nočem. Psom se tudi ni treba oblačiti. LENČA: Kaj pa njihovi kožuhi? BRATEC: To niso obleke. To so pasje kože. LENČA: Aha! (Zgine, čez čas se vrne z nagobčnikom, ga zaveže Bratcu okrog glave.) Lajaj! BRATEC: Prosim? LENČA: Ni se ti treba obleči. Gristi ne smeš. Lahko pa lajaš, d® bomo imeli kakšno korist od tebe.

3. prizor: jutro, dom

NAPITEK ZOPER ŽALOST[uredi]

(Lenča zajtrkuje, Bratec si zamišljen podpira glavo z obema rokama.)

LENČA: Držiš se kot kisla repa... (Bratec še bolj poklapan.) Ej, čemerika! Kaj ti je? BRATEC: Davi me. LENČA: Kdo te davi? BRATEC: Žalost. Črn obup. Jaz bi se kar - LENČA: Zakaj? BRATEC: Ker je tak dan. Ker greš v šolo. Ker ste vsi tako zaposleni... (Premor.) LENČA (se udari po kolenih): Že vem! BRATEC: Ti že mogoče, ampak jaz ne vem. LENČA: Vem za rešitev! BRATEC (dvigne glavo): Rešitev? LENČA: Spravila te bom v dobro voljo. BRATEC: A ja? To bi rad videl. Kako? LENČA: S čudežnim napitkom. BRATEC (sumničavo): Čudežnim? LENČA: Ja. Poznam recept za napitek, po katerem si vesel in svoboden kot indijanski žrebec! Čakaj! (Gre k omari, jemlje ven stekleničke in zavitke.) BRATEC: Si prepričana? LENČA (razpostavijo stvari pred njim na mizo): Ni vprašanje. Imenuje se krik stoterih sonc. Odpri oči in se čudi: v skodelico nalijemo gruzinski čaj. Dodamo naribano črno redkvico... žličko medu, zelenega popra, cimeta... hrena, mlete paprike... Vse skupaj dobro premešafno in začinimo s kapljico materine dušice in... in... tremi kapljicami žajblja... (Vse nazorno izvrši.) Tako. Izvoli! BRATEC (previdno, počasi nagne skodelico k ustom, izpije dolg požirek): Uffff! (Pljune, skoči v zrak in prične dirjastiti po sobi kot pravi žrebec. Dere se, najbrž hoče priklicati dež?) LENČA (navdušeno): Končno mi je uspelo. Ko sem to storila s sošolko na izletu, je padla pod mizo kot spodrezan snop!

4. prizor: jutro, odhod z doma

ŠOLA, DA TE KAP![uredi]

(Lenča s torbo, v hitrici natika čevlje, mama ji popravlja ovratnik, natika kapo...)

MAMA: Imaš vse naloge? LENČA: Ne rabim nalog. MAMA: Kako ne rabiš? Kaj je danes? LENČA: Ponedeljek. MAMA: No? (Gleda na urnik.) Prvo uro imaš matematiko. LENČA: Odpade. Zbiramo star papir. MAMA: Aja? (Bere.) Slovenščina - LENČA: Odpade. Sem dežurna v kuhinji. MAMA: SND - LENČA: Gremo na družbeno koristno delo. MAMA: Angleščina - LENČA: Vadimo za proslavo - MAMA: Vse, kar je prav! Kakšna šola je sploh to? LENČA: Krasna. Iz samoprispevka... Šola je tip top. Ampak veš kaj, mama? MAMA: Kaj? LENČA: Pouk bi nam morali zamenjati!

5. prizor: dopoldne, pot v šolo

KAR GOVORIŠ, SE ZGODI[uredi]

(Lenča in njena prijateljica Katra se živahno pomenkujeta.)

LENČA: Si gledala burleske na TV? KATRA: Sem. (Vstavita se in krohotata.) LENČA: A se spomniš - (Krohot!) KATRA: Ko je Charlie skočil policaju na hrbet - (Spet krohot!) LENČA (se končno umiri): Ampak tista je bila tudi smešna, ko Olio požvižga Stanu, ta pa se zabije v prometni - (Tresk! in Katra se zaleti v znak.) KATRA (se drži za glavo): Au! , LENČA: Si v redu? (Ji pregleda glavo.) Nič ni... In potem... in potem gresta naprej, Olio odvrže bananin olupek (pokaže). Stan pa - (Čof! Katra se zloži po tleh.) KATRA: Moje koleno! Pomagaj mi! (Lenča jo pobira.) LENČA: Še si cela... Poslušaj, potem naenkrat pridrvi tramvaj in - (Katra zgine kot kafra in se stiska v kotu Šolskega hodnika.) LENČA (jo išče): Katra! Katra! Kje si! (Jo zagleda.) Kaj se pa skrivaš v kotu kot miš v luknji? KATRA: Res ne razumeš? Bi hotela, da me povozi tramvaj? LENČA: Tukaj sploh ne vozi tramvaj. KATRA: Nič ti ne verjamem. Vse, kar POVEŠ, se zares ZGODI!

6. prizor: dopoldne, šola

ZAKAJ JE BIL KRPAN SLOVENEC[uredi]

TOVARIŠICA: Kdo ti je rekel, da si dežurna v kuhinji? LENČA: Kuharice. TOVARIŠICA: Misliš, da so kuharice... ta glavne v šoli? LENČA: Ne. Ta glaven je hišnik. TOVARIŠICA: Pustiva te zadeve. Imela boš slovenščino, razu�meš? LENČA: Ja. TOVARIŠICA: Moram te vprašati. Veš, da še nimaš ustne ocene? LENČA: Vem. TOVARIŠICA: No, torej se zberi... Govorili bova o Martinu Krpanu, ki ga je napisal - LENČA: Fran Levstik. TOVARIŠICA: Dobro. Zakaj imenujemo Martina Krpana »vzo�rec slovenske pripovedi«? LENČA: Ker je bil Martin Krpan vzoren Slovenec. TOVARIŠICA: Razloži mi podrobneje. LENČA: Bil je močan in s kmetov. TOVARIŠICA: Nadaljuj. S LENČA: Bil je tihotapec, ki ni maral Turkov. Ni se znal obnašati in je na Dunaju vse strl, polomil in posekal. Raje je bil ta prvi v vasi kot ta zadnji v mestu. Lahko bi ostal v Avstriji na začasnem delu, ampak domači zapeček mu je več pomenil. Bil je domoljub. TOVARIŠICA (kar malce zbegana): A tako. Domoljub... Povej, ali ti tudi ljubiš svoj dom? LENČA: Tudi. Posebej, kadar sem v šoli. Najbolj pa takrat, kadar sem vprašana slovenščino.

7. prizor: dopoldne, šola

ČE ZAPOJEMO VESELO[uredi]

(Vaja za proslavo, Lenča prepeva, Tovarišica vneto dirigira.)

LENČA: Če zapojemo veselo, bo korak takoj lahak in srce se bo razvnelo, glavo kvišku dvigne vsak. TOVARIŠICA: Ne GLAVO kvišku, ampak glavo KVIŠKU. Ne poudarjaj kar naprej glave!... Sicer poješ odlično. Da bo le na proslavi tako. Tovariši z občine bodo navdušeni... Se doma kaj pogovarjate o tem, da bi šla v glasbeno? Nadarjena si. Imate klavir? LENČA: Ne. Imamo vrtnb uto. TOVARIŠICA: Prosim? LENČA: Oče je rekel: kam naj dam to cingljajočo komodo? Mogoče v vrtno uto? TOVARIŠICA: Aha. Vseeno mu reci, da glasba plemeniti človeka LENČA: Nikdar več. Mi je zabičal, naj mu ne omenjam tipk, ker mi bo pretipal vse kosti. TOVARIŠICA: Ni nikoli slišal, kako lepo poješ? LENČA: Je. TOVARIŠICA: In kaj je dejal? LENČA: »Zato, da ti lepo poješ, jaz tenko piskam!«

8. prizor: opoldne, ulica

KDO JE FRAJER[uredi]

(Lenča prihaja iz šole, sreča Katro, ki joka kot dež.)

KATRA: Veš, kaj mi je rekel?... Da sem navadna opica zafnana! Si lahko predstavljaš? LENČA: Ne sekiraj se! Ob ponedeljkih je zmeraj tečen. Danes ga je pa še Cerar poslal iz telovadnice. KATRA: Aleša? Saj je ta glaven za telovadbo. Kaj sta imela? LENČA: Brcal je žogo, dokler ni stari ponorel. Rekel je, da se zelo moti, če misli, da je tukaj Beograd in naj gre ven in si ogleda zemljevid. KATRA (se je že malce umirila): A zato je tak kot ris? Ampak kaj imam jaz pri tem? LENČA: Všeč si mu. Jaz kar naprej zmerjam tiste, ki so mi pri srcu. Doma stalno vpijem na papagaja. KATRA: Od kdaj imate papagaja? LENČA: Že šest let. Govorim o svojem bratu. KATRA: Misliš, da sem mu všeč? LENČA: Bratu? KATRA: Ne, Alešu. . LENČA: Ni vprašanje... Poslušaj, čemu je on tebi všeč? KATRA: Ker je tak frajer. LENČA: Kakšen frajer? KATRA: Velik je, na prste zna žvižgat, matematika se ne boji, hrbtno plava. In njegov oče je obrtnik. Mami kar naprej kupuje francoske parfume. LENČA: Opica zafnana! KATRA: Lenča! Zakaj me zmerjaš? (Se znova razjoče.) LENČA: Ne ti, Katra. Ona! Njegova mama. Res je! KATRA: Kaj je res? LENČA: Aleš je res frajer, da je ob svoji mami ostal tak frajer.

9. prizor: opoldne, ulica

LJUBEZENSKE IZJAVE[uredi]

(Lenča in Katra na poti proti domu. Zaslišimo strašen žvižg, čez čas mimo njiju priteče Aleš. Izgine, se spet pripodi nazaj itd.)

LENČA: Si videla? Sem ti rekla, da je izgubil glavo zaradi tebe! (Aleš se takoj ustavi.) ALEŠ: Kaj si rekla? LENČA: Da tekaš gor in dol po cesti kot kura brez glave. ALEŠ: Ti misliš, da si ne vem kako brihtna, a ne? Zdrav duh v zdravem telesu te ne zanima? Ti bi šla še na Šmarno goro z žičnico. Poglej Katro! Čez štirinajst dni jo bo moral očka iz šole odpeljati s samokolnico! (Katra plane v jok.) LENČA: Aleš, zmotila sem se. Ne obnašaš se kot kura, ampak kot noj. Vidiš tistile peskovnik? ALEŠ: Vidim. LENČA: Pojdi tja in vtakni glavo vanj! ALEŠ: Lenča, pridi malo sem! (Lenča gre k njemu, Aleš jo prime in odpelje nekaj korakov stran od Katre.) Veš, v čem sem zelo dober? LENČA: V zmerjanju. ALEŠ: Ne. V kegljanju. Predstavljaj si, da je Katra kegelj. Zdaj pa, prosim, snemi svojo glavo in mi jo posodi, da jo vržem. Nimam krogle. LENČA: Veš, v čem sem pa jaz odlična? ALEŠ: Nimam pojma. LENČA: Ti bom pokazala. Samo skloni se! (Aleš se skloni, Lenča vzame zalet in ga preskoči.) Odlična sem v preskakovanju konja.

10. prizor: popoldne, dom

TO JE NORIŠNICA[uredi]

(LenČa je prišla iz šole. Mama pripravlja kosilo.)

MAMA: Kako je bilo v šoli? LENČA: Imenitno. Zaradi Martina Krpana mi ni bilo treba lupiti krompirja. MAMA: Si dobila kakšno oceno? LENČA: Nobene. Tovarišica je rekla, da sem nadarjena za pleme�nitenje ljudi. MAMA: Za kaj? LENČA: Za glasbo. Da bi me morali vpisati na klavir. MAMA: Očka bo spet hud, če mu rečem - (»Poglavar« družine vstopa, se slači, seda za mizo. Mama mu servira kosilo, Lenča se ne pritakne hrane. Tišina.) OČKA (ne da bi dvignil glavo): Kaj imata za bregom? LENČA: Ne bom jedla! OČKA: Prosim? LENČA: Pričenjam z gladovno stavko, ker me nočeš vpisati v glas�beno šolo! OČKA (se prime za glavoj: Mojbog!... LENČA: Do smrti! OČKA: Kakšno glasbeno! Te bom dal čez koleno! Še v norišnico me boste spravili! (Lenča se nenadoma zvrne s stola, cepeta in vpije.) OČKA: Kaj ti je zdaj? LENČA: To je norišnica! Tu je norišnica! Norela bom, dokler me ne vpišeš na klavir! OČKA (jo še nekaj časa gleda, potem gre k njej in jo postavi pokonci): Pomiri se, te bomo pa vpisali. Še zmeraj bolje, da igraš, kot da noriš. LENČA (utihne): Očka, prisežem. OČKA: Ja? Kaj prisežeš? LENČA: Da bom vadila samo takrat, ko boš spal!

11. prizor: popoldne, dom

KDO BO KOMU POMAGAL[uredi]

(Očka drema, mama pospravlja, Lenča brklja po torbi. Notri ima še vse kaj drugega kot zvezke.)

MAMA: Očka, mi lahko pomagaš! OČKA: Ne morem. MAMA: Jaz sem tudi utrujena. OČKA: Tvoje utrujenosti se ne da primerjati z mojo utrujenostjo. Moja utrujenost je kraljevska! MAMA (že nestrpno): Presneta reč! Jaz sem se poročila s pokon�čnim človekom, ne z vodoravnim! OČKA: Žal ne znam spati stoje. MAMA (razburjeno): Potem pa nehaj spati! Nočem živeti s spalnikom! OČKA (čisto mirno): Saj bi ti rad pomagal, a ne morem. MAMA: Kako ne moreš? OČKA: Vidiš, da še sam sebi ne morem pomagati! MAMA (zgrabi krožnik): Dragi moj: tole je krožnik in tistole tam je zid! (Pripravlja se, da bi ga zagnala v steno. Lenča pusti torbo in poseže vmes.) LENČA: Počakaj, mama. Očka, vama lahko pomagam? Obema? OČKA: Prosim. LENČA: Nehajta se prepirati. S tem si bosta zares pomagala. Če se bosta takole kregala, bosta zgubana in čirasta. OČKA: Milostljiva, je vaše predavanje končano? LENČA: Ne, takoj bo. Prosila bi vaju, da mi pomagata. Ti, očka, boš reševal ulomke, ti, mama, boš pa risala na temo »Svoboda je ena, nam vsem dodeljena!«

12. prizor: popoldne, dom

ŠPORTNA PRIČESKA[uredi]

(Lenča in Katra se igrata »frizerje«. Imata punčke, glavnike škarjef ogledalo itd. Bratec se motovili okrog njiju.)

LENČA (gleda punčko): Taka je kot filmska. KATRA: Ne, taka je kot tista iz »Pop godbe«. LENČA: Katera? KATRA: Tista, ki miga z ritjo in zraven od sreče prepeva. LENČA: A ja, Madonna. KATRA: Točno, Madonna. BRATEC: Spet preklinjata? LENČA: Nehaj, ne veš o čem govoriva. BRATEC: Se gresta koza klanf? (Deklici se ne zmenita zanj.) Se gresta zemljo krast ? (nobenega odgovora) Se sploh kaj gresta? KATRA: Frizerje. BRATEC (jo grdo gleda): Se ne bi šla ti raje savne? KATRA: Kakšne savne? BRATEC: Tiste, kjer te masirajo in z vodo polivajo. Da ne bi bila taka bajsa debelajsa. KATRA (se prične cmeriti): Ne, to je pa že preveč. Da me bo vsak smrkolin zmerjal. Grem. Pokrila se bom čez glavo. Še slišati nočem za nikogar! (Užaljena odide.) LENČA: Kaj ti je bilo treba? BRATEC: Če se noče nič pametnega igrati. LENČA (ga gleda): Že vem, greva se MIDVA frizerje. BRATEC: Nisem nor. Grem na nogomet. LENČA: Čakaj. Jaz te bom prej ostrigla. Naredila ti bom pravo športno frizuro. BRATEC: V redu. (Se usede, Lenča ga začne striči. En čop las tu, drugi tam... dokler ni Bratec ostrižen skoraj na balin.) LENČA: Izvolijo, gospod nogometaš. Se bodo pogledali? (Mu pomoli zrcalo. Bratec je zaprepaden.) BRATEC: Kaj si naredila iz mene? Nisem nogometaš, ampak sem Žoga!

13. prizor: popoldne, ulica

KDOR SE ZADNJI SMEJE[uredi]

(Lenča in Bratec se igrata, pridruži se jima Aleš.)

ALEŠ (gleda Bratca): Kdo je tale fuzbalka? LENČA: To je Bratec. Z novo športno frizuro. Jaz sem ga postrigla. ALEŠ: Ne, to ni Bratec. BRATEC: Sem. Me ne spoznaš? ALEŠ: Mogoče si res... (Si ga ogleduje okrog in okrog.) Spominjaš me na oskubljenega kanarčka! LENČA: Aleš, pojma nimaš o modemih pričeskah. Misliš, da morajo biti vsi tako polizani? ALEŠ: Kako polizani? LENČA: Kot si ti. BRATEC: Spominjaš me na liziko. ALEŠ: Kaj sta se spravila name? Gremo se kaj zanimivega! LENČA: Se gremo tisto igro »Kdo se bo zadnji smejal?« BRATEC: Prima! ALEŠ: Velja. Začnem. Sta pripravljena? LENČA, BRATEC: Sva. (Se držita na moč resno.) ALEŠ: Bratec je požrl kol, zato se zdaj drži kot vol. (Muzanje.) BRATEC: Zdaj pa jaz... Lenča pometa, metla se šeta. (Muzanje.) LENČA: Pazita!... Aleš je nesmrtno zaljubljen vame! ALEŠ (se prične krohotati kar se da): Ta je pa močna! LENČA (Bratcu): Si videl? V tej igri zmeraj zmagam!

14. prizor: večer, dom

DOVOLJ VELIKA KAZEN[uredi]

(Lenča in Bratec sta se naigrala, zdaj prihajata domov. Oče bere časnik, mama pogleda k vratom. Ko opazi Bratca, dalj časa ne more priti do sape.)

MAMA: Ojoj! Ojoj! Očka! Joooj! - OČKA (plane pokonci): Kaj se je zgodilo? (Zagleda Bratca.) Je dobil uši? 5I| BRATEC: Kakšne uši? To je moja nova športna frizura. OČKA (strmi, potem strogo požuga Lenči): Tvoje maslo? LENČA: Hotel je biti nogometaš. OČKA: Mejduš, če to ni norišnica. Če te jaz ne bom - MAMA (poseže vmes): Ne bodi še ti kot en otrok! OČKA: No kar daj, no, kar daj! Še ti začni! MAMA: Jaz nič ne začenjam. OČKA: Ja, začenjaš. MAMA: Samo to sem rekla, da se obnašaj kot odrasel človek. Če že Lenča počne traparije - OČKA: - mora biti tudi kaznovana. Kazen je vzgojna. MAMA: Ah, nehaj s tem! Ne živimo v srednjem veku. Ni vzgojnih kazni! OČKA: Prav. Potem bo kaznovana nevzgojno. Dobila jih bo čez- MAMA: Nič jih ne bo dobila. In nehaj se razburjati. Veš, da imaš visok pritisk... (Se sesede na stol.) Razumeš, da me bo kap, ko kar naprej čakam, kdaj boš dobil infarkt? OČKA (se tudi sesede - premor): Vedno se tako konča. Ker ni nikoli kaznovana, ji je čisto vseeno, kaj počne. LENČA: Očka! OČKA: Ja? LENČA: Se ti ne zdi, da sem bila dovolj kaznovana, ker sem morala poslušati vajine Čvekarije?

15. prizor: večer, dom

ZAKAJ JOKAJO?[uredi]

(Družinsko gledanje televizije. Mama plete, očka je zakinkal.)

BRATEC: Mama, zakaj tile kar naprej vpijejo? MAMA: Ker je to slovenska nadaljevanka. BRATEC: Kaj je to nadaljevanka? MAMA: To je nekaj, kar se vleče kot kurja čreva, čeprav nima ne repa ne glave. (Premor.) BRATEC: Zakaj ta stric tako čudno gleda? Zakaj nič ne naredi? MAMA: Ker je že vse storil, kar je mislil, a se mu je sfižilo. BRATEC: Zakaj se mu je sfižilo? MAMA: Ker je delal stvari, v katere ni bil čisto prepričan. BRATEC: A ti tudi delaš stvari, v katere nisi prepričana? MAMA: Ne. JM BRATEC: Očka jih pa, ni res? Zato potem zaspi pred televizor�jem. (Premor.) Mama, zakaj kar naprej jokajo? MAMA: Ne vem, Bratec. LENČA: Jaz vem. Zato, ker so jih prisilili, da nastopajo na televiziji!

16. prizor: večer, dom

POSTELJA NI GLEDALIŠČE[uredi]

(Bratec in Lenča sta se odpravila spat. Bratec je nemiren, kar noče zatisniti oči.)

BRATEC: V mali šoli smo se šli »Kdo se boji črnega moža?« LENČA: Si bil dober? BRATEC: Najboljši. Nihče me ni ujel. Še tovarišica ne. LENČA: Kaj si naredil? BRATEC: Zmuznil sem se iz sobe in se skril v stranišče. LENČA: Ti vražič! Zaspi zdaj. (Premor.) BRATEC: Lenča? LENČA: Kaj je? BRATEC: Kam grejo ljudje, ko zaspijo? LENČA: Kako to misliš? lij BRATEC: V tem svetu jih ni, če ne vedo zase. LENČA: V preteklost grejo. Po pravljice, ki jih Še niso slišali. Zaspi, (Bratec zleze v posteljo k Lenči.) BRATEC: Jaz znam vse pravljice. LENČA: Si zato zlezel k meni? BRATEC: Ja. S TABO bi šel rad po nove zgodbe. LENČA (ga poboža): Če boš čisto miren. In ne smeš ploskati! BRATEC: Cernu ne smem ploskati? LENČA: Ker postelja ni gledališče. Naj ploskajo tisti, ki so v gledališču, tisti, ki gledajo predstavo. Ti pa ZARES zaspi. KONEC

KJE SE HEC ZAČNE IN KJE NEHA[uredi]

V zadnjih igrah, ki sem jih napisal za mlade, me zanima vprašanje komičnega. Kaj je šaljivo in hecno v svetu, ki je prej puščoben kot pisan, ki je prej krvav kot nasmejan? Komedija je, kot zatrjuje dramska teorija, vedno ponazarjala nasprotje med idejo in stvarnos�tjo, med zamišljenim in uresničenim svetom. Smejemo se tistim, ki izmišljije, utvare pomešajo z realnostjo: klovni padajo na rit, ker mislijo, da je stol na tistem mestu, kjer (ga) ni; gospe varajo svoje može, ker mislijo, da možje varajo njih; pohlepneži in stiskači zapravijo denar z ljudmi, za katere domnevajo, da ga imajo še več (in bodo od njih imeli korist), v resnici pa so revni kot slovenski študentje... Tako se na koncu izkaže, da smo vsi, ki se smejemo, vredni smeha: cel svet je ena komedija, rečemo. In postanemo nezaupljivi do idej, zamisli, predstav. V vsem (in vsakomur) vidimo utvaro, nekaj drugega. Najbolj smešno pri vsem tem je, da nas pazljivo in sistematično razlikovanje med videzi in resničnostjo dela strašansko resne. Kot bi se nekaj (nekdo) igralo z nami, le da se je že davno nehalo (nehal) hahljati. In kje se komično vendarle ohranja v svoji prvinski moči? V otroški igri. Otroci svoje izmišljije vzamejo tako zares, da so se pripravljeni s tistimi, ki jih motijo, zravsati na smrt. Tisti, ki jih motijo, so vrstniki iz »drugega vica« (paglavci iz sosednje ulice ali klasa, važiči, tipi, ko hočejo Šarmirati iste punce itd.); ali pa odrasli. Odrasli zategadelj, ker so nemogoči realisti, namesto, da bi bili realisti, ki zahtevajo nemogoče. Spopad generacij je v tem, da odrasli govorijo vojaški jezik, otroci pa jezik civilne družbe s temne strani Severnice. O tem govorijo zgode in nezgode Lenče in njenih prijateljev (ic). Kako je torej z odraslimi in komičnim ? Slabo. Dotaknejo se U Še, kadar igrajo igro v igri. Za pusta, na primer, ko so napravljeni v peklenščke v resnici pa jih je sama nedolžnost in milina. Na poslovni poti, na primer, ko se grejo direktorje, v resnici pa so tehnološki višek. V umetnosti, kadar prevzamejo vloge, ki jim ne pripadajo, kot je to storil vitez žalostnega obraza, Don Kihot. Danes vitezi ne peketajo po širnih poljanah Idealov, ampak robantijo po šolah, kanclijah, parlamentih. O tem govori strašni triler Zveza diamantnega čuka. Milan Dekleva

Milan Dekleva: LENČA FLENČA Režija: Katarina Pegan Scena: Alenka Vogelnik Kostumi: Alenka Vogelnik Igrajo: Renato Jenček, Ivo Barišič, Sergij Ferrari, Milan Vodopivec (na fotografijah) in drugi Fotografije s predstave Primorskega dramskega gle�dališča v Novi Gorici 1988. 1. Niso vse igre potegnjene za lase 2. Potovanje je končano, teater se začenja 3. Kdo si upa k nam, na oder? 4. Nekateri nismo hudi, a moramo nositi nagobčnik 5. Petje in ples - in besede vmes Fotografije izdelal Foto atelje .Pavšič - Zavadlav, Nova Gorica

MILAN DEKLEVA ZVEZA DIAMANTNEGA ČUKA[uredi]

(Komični krimič za mlade s poučnim epilogom)

DRAMSKE OSEBE: Jan Andrej Miša - osmošolci, kvartet »genialčkov« Anča Katra Kvačkar - članica zveze, kasneje tudi občinska sekretarka za vzgojo in izobraževanje Fric Zmuzelnik - član zveze, kasneje tudi podpredsednik občin�skega izvršnega sveta Anže Lipoglav - član zveze kasneje tudi namestnik občinskega sekretarja za samozaščito Alojzija Samaritan - ravnateljica osnovne šole Hišnik Starši, šolarji

Dejanje se odvija v kabinetu za biologijo na osnovni šoli. Oprema je značilna za krizno obdobje postreformiranega izobraževanja. Klopi, omara s pripomočki, nekaj nagačenih živali itd. Med slednjimi dominira čuk: v vitrini je postavljen na častno mesto. Scenski prostor se ne spreminja, le v epilogu dobi kabinet nov obraz: zdaj naj spominja na »zaresni znanstveni laboratorij«. Songi za predstavo so zapisani na koncu. Tisti, ki bo uprizoritev pripravljal, naj jih - po svoji presoji - uvrsti tja, kjer si jih želi slišati.

SKRIVNOSTNI OBRED[uredi]

(Katra Kvačkar, Fric Zmuzelnik in Anže Lipoglav se pritihotapijo v kabinet. Oblečeni so skrivnostno: ni jasno, ali so lopovi, špijoni ali prostozidarji. S ključem odprejo vitrino, iz nJe s pobožno previdnostjo vzamejo nagačenega čuka, ga položijo na mizo)

FRIC: O Čuk! KATRA, ANŽE (kot odmev):O Čuk! FRIC: O Čuk naš, vodi nas po poteh življenja, usmerjaj naš korak. KATRA, ANŽE: Vodi nas, usmerjaj nas! FRIC: Ne zapusti nas v skušnjavi. KATRA: Ne pehaj nas žejne čez vodo. ANŽE: Ne vleci nas lačne mimo mlina. FRIC, KATRA, ANŽE: O Čuk, ime nad imeni, večnost večnosti! (Podajo si roke v krog skrivnostne zaprisege) FRIC: Tovariša, ne pozabita, da moramo bit skrajno previdni. Smo prva zares demokratična zveza v državi. KATRA: Zato nas nihče ne more uničiti. ANŽE: Ga ni tacega junaka. FRIC: Vseeno upam, da vaju ni kdo opažu. ANŽE: Kolega, saj sem ti reku: nobenmu se ne bo pošajnal, da je stvar na šoli. FRIC: Anže, je že res, da si prava buča za samozaščito. Ampak kaj vem... vsa ta mularija, pa osveščene tovarišice... KATRA: Pusti to! Z ravnateljico sva si - kako naj rečem - zaupni. Hočem reč: dobro ve, da ji lahko zagrenim poklic. FRIC: Odlično. Da le ne bi prezrli kakšne malenkosti - ANŽE: Kolega, to je zaprmej tanarboljše skrivališče. Ti mi kar verjemi... Kot veš, pripravljam načrt za obrambo šole v izrednih razmerah. Strogo zaupno. Nečesa pa ne veš: da je hišnik skrivaj prodajal šolske aparate za gašenje. V pesti ga imam. Je že hladen (zmrznu) ko Sibirija... Ko smo že pri Sibiriji: kdaj, misliš, bo stvar prenehala bit vroča? FRIC: Najmanj trije mesci morajo minit. Lahko tud celo leto. KATRA: Pri svetem Čuku! Jaz sem pa že nehala bit resna na sestankih komiteja - FRIC: No, a sem reku? A sem reku? To so tiste preklete malenkosti! Resna bodi, razumeš, resna do zadnjega diha. ANŽE (pomirljivo): Mimo, kolega, mimo. Inflacija dela za nas. (vsi trije se zasmejijo, se poklonijo Čuku, ga dvignejo na polico v vitrino. Skrbno zaklenejo vratca) FRIC: Torej jutri. KATRA: Ampak ne tako zgodaj... Uro kasneje. Madona bo dolg dan. ANŽE: Daljši ko je dan, krajša je noč.

NIHČE NAS NE USTAVI NA POTI K SLAVI[uredi]

(Jan, Andrej, Anča, Miša v kabinetu. Snujejo načrt o raziskavi)

ANČA: Če nam rata, bo superca! MIŠA: Za raziskavo fašemo nagrado, in potem... slava! ANDREJ: Točno! Nimamo kaj čakat. Slaun je treba bit, dokler si mlad!... Ampak zakaj bi jo kasirali prav mi? MIŠA: Koga? ANDREJ: Nagrado. JAN: Ker smo najboljši, se razume. ANČA: Tako. Najslabše je bit genialen, pa to nikomur ne pokazat. Za tiste, ki v glavah nimajo prazne slame, je napočil čas akcije! MIŠA: Razen tega pa... tud če nagrade ne dobimo, nam raziskova�nje prinese kup ugodnosti. ANDREJ: A ja? MIŠA: Šur. Delali bomo na terenu, na svežem zraku. ANČA: - še prej pa v kabinetu, samostojno. Lahko tud zvečer! (premor) ANDREJ: Se mi že svita. Prima (dvigne roko) Vsi samo za! JAN: Samo... ANČA: Samo kaj? JAN: Moramo jo taktično pripravit. MIŠA: Koga? JAN: Ja, ravnatelco. Spet bo začela šodrat, kako šola nima dnarja niti za redne dejavnosti; pa take fore. ANDREJ: Kakšno taktiko predlagaš? JAN: Da je stvar pomembna za šolo, za gospodarstvo, za akcijo »znanje, naše blagostanje«... MIŠA: Treba jo je prepričat, naj spuli nekaj keša na raziskovalni skupnosti! ANDREJ: Od tistih tipov boš pa res kej dobu! MIŠA: Saj ima zveze na občini... (odprejo se vrata, vstopi Alojzija. Učenci vstanejo) ALOJZIJA: Sedite, sedite. Za kaj gre? JAN (mencaje): Torej... ALOJZIJA: Kar brez strahu... smo samo domači. JAN: Mi štirje bi se radi prijavili na razpis za-raziskavo. Kot veste, smo najboljši biologi na šoli. ALOJZIJA: Vem, vem... samo - ANČA: Poleg tega imamo tako temo, da nam nagrada ne more uit. ALOJZIJA: A tako? (premor) Samo - ANDREJ: Poleg tega bi bla naloga zanimiva za gospodarstvo - MIŠA: - in sploh celotno akcijo »znanje, naše blagostanje.«  ALOJZIJA: A tako? Samo, če dovolite - JAN: Treba bi blo energično pritisnit na raziskovalno skupnost! ALOJZIJA: Od tistih tipov boš pa res kaj dobil! (otroci se spogle�dajo) JAN: (previdno): Vi že. Vas vsi poznajo. A nimate neke zveze na občini? ALOJZIJA: To že. (premor) Bom poskusila. JAN: Ne bo vam žal. Naša šola bo postala znamenita. ALOJZIJA (se nasmehne): Ja, ja, znamenita. Ste pa res genialčki. Le glejte, da se boste izkazali. Še nekaj: da ne bo kaj narobe z disciplino. Vam smem zaupat? JAN, ANDREJ, ANČA, MIŠA: Absolutno. ALOJZIJA: Potem pa, če dovolite, lahko pričnete z delom!

UVODNA OTIPAVANJA[uredi]

(V kabinet najprej vstopita Anča in Jan, hip zatem Miša in Andrej. Anča in Jan zgineta za omaro, Miša in Andrej se veselo treščita na klop)

JAN (off): Al smo gusarji al nismo! ANČA (off): Al smo zato tu al nismo zato tu? Splača se zgubit eno al dve noči za Geistrovo priznanje. ANDREJ: Sur, ti se žrtvuješ za znanost. ANČA (počasi pride izza omare, k Andreju): Motiš se, Andrej. Meni je to všeč. In Janu je to tud všeč (Jan se ji približa, nasmehneta se drug drugemu)... a ne? JAN: Tako je, Anča, Janu je to všeč. Midva to rada delava. (Andreju) Stekaš? Rada raziskujeva. Miša, a ti rada raziskuješ? MIŠA: V znanosti mi je najbolj všeč (pomenljivo pogleda Andreja) timsko delo. ANČA: Kar se mene tiče, lahko dobimo priznanje Vrhovnega čuka. JAN: Si predstavljaš: lepe počitnice, plačane iz sklada »Znanje, naše blagostanje«. MIŠA: Uf, nas že vidim. Šotori, lunca, totalna svoboda. Romantika. ANDREJ: Veš kaj, to pa ni fer. ANČA: Z nalogo nismo niti na polovici. JAN: In kar se mene tiče, bo do jutri tako tud ostalo. Še dihat se mi ne da. ANČA: Grčm. Danes smo ful neresni. JAN: Jutri nadaljujemo. ANDREJ: Delovno. MIŠA: Na sestanku, (odidejo)

TEGOBE SLOVENSKEGA ŠOLSTVA[uredi]

(V klopeh sedi nekaj staršev in otrok. V ospredju opazimo Katro, Frica in A n žeta, tokrat kot »poštirkane« občinske uradnike. Alojzija Samaritan je v elementu)

ALOJZIJA: Spoštovani, morda se čudite, da smo se zbrali v temle tesnem (se ozre okrog sebe) in nič kaj reprezentativnem prostoru. Prav za to gre! Kot ravnateljica šole moram še enkrat javno izreči opozorilo, ki ga na občinskih sestankih ponavljam brez konca in kraja: tako ne gre več. Šola je brez sredstev. Ljudje so z živci na koncu. Hiša, ki naj bi bila,... kako naj rečem, spoštovani,... zibelka znanja, se spreminja, če dovolite, v odpad. Naši otroci, spoštovani, pol dneva prebijejo v ropotar�nici. Treba bo - KATRA (jo ostro prekine): Treba bo nehat z malodušjem. Malodu�šje še nobenega, ki se utaplja, ni spravilo na breg. ALOJZIJA: Če dovolite. Hotela sem reči, da je razveseljivo, da so se - ste se - s političnega vrha občine odzvali. Nas obiskali. Prvič v povojni zgodovini šole. To je nedvomno razveseljivo. Spoštovani starši, dovolite, da vam predstavim goste: Katra Kvačkar, občinska sekretarka za vzgojo in izobraževanje; Fric Zmuzelnik, podpredsednik izvršnega sveta občine; Anže Lipo�glav, namestnik občinskega sekretarja za samozaščito. Naj le še dodam, da so tovariši z občine, čeprav se njihovi otroci ne šolajo pri nas, nekako... kako naj rečem... intimno povezani s šolo. S tovarišico Kvačkar j e vo sva skupaj obiskovali tečaje v Kumrovcu, tovariš Lipoglav pripravlja specialni obrambni načrt ustanove, tovariš Zmuzelnik pa je častni član upravnega odbora akcije »Znanje, naše blagostanje«. (Zaploska gostom, občin�stvo se le bledo odzove. So pa toliko širši nasmehi občinskih veljakov) FRiC (stoje).’Cenjeni starši, dragi učenci, že po nazivu naše akcije, ki naj bi postala neprestano gibanje, vidite, kakšno skrb posvečamo vzgoji in znanju naših otrok v političnem življenju - KATRA (ga prekine): Prednostno skrb. Vzgoja in znanje imata prednostno skrb v vseh aktih - ANŽE (jo prekine): In te dosežke bomo znali ubraniti! Za vsako ceno! KATRA: Tovarišica Alojzija Samaritan je znana kot energična, a poštena ravnateljica. Moram pa ji znova reči: ni čas za obup. Za obup nimamo časa! ALOJZIJA: Ne razumete. Človek je bridko razočaran. Vsak od tehle otrok (pokaže) je velika, zamujena priložnost - FRIC: Ne pustimo se premagati čustvom, tovarišica. Šola tudi v slabem deli usodo naše suverene države. Večno že ne bo trajalo! ALOJZIJA: Mislite državo? FRIC: Prosim? ALOJZIJA: Ali suverenost? FRIC: Mislil sem krizo. KATRA: Tovariš Zmuzelnik je mislil na tale krah. Idejni in moralni polom. (Alojziji) Vaš obup je znamenje vsesplošnega nravnega zamočvirjen j a družbe, (staršem in otrokom) Nikoli nisem dvig�nila rok, da veste. Bomo že izsušili to solzno dolino, jo bomo že zmeliorirali in zarezali nove brazde v skupno prihodnost... (premor) ALOJZIJA: Da. Bomo, Da, da. Bomo, bomo... Sicer pa tudi naši otroci niso dvignili rok. Dokaz za to je posebej pomembna raziskovalna naloga, ki jo je RS SRS zaupala mladim biologom šole. Tamle so (kretnja) naši »genialčki«, če se smem malce pošaliti: Anča, Miša, Andrej in Jan (jih predstavlja, otroci drug za drugim vstanejo), ki nas, o tem sem prepričana, ne bodo razočarali! FRIC: Čestitam, mladi kolegi. Smemo zvedeti za naslov raziskave? JAN (potem, ko so se vsi štirje spogledali): »Zakaj čuki podnevi slabše slišijo.« ANŽE: Oho! In zakaj? ANČA: To pa ni več naslov raziskave. MIŠA: Nismo še opravili vseh meritev - ANDREJ: - na terenu. ALOJZIJA: In jih tudi ne bodo. KATRA: Ne bodo? ALOJZIJA: Nimamo denarja za osnovne aparature. FRIC: To bom osebno uredil. Po kratkem postopku. Če gre za raziskavo o čukih, sem pripravljen na žrtve! (Alojziji) Je še kaj nujnega? ALOJZIJA: No, kot sem poudarila na začetku - KATRA: - O tem prihodnjič. Morate razumet, da so pred nami odločilnejše naloge, ki jih ne moremo odložit na jutri. ANŽE: Saj ni težko razumet, a je? ALOJZIJA: Ni. FRIC: Torej, cenjeni prisotni, na svidenje! (vsi trije, ne da bi čakali na pozdrav, strumno odkorakajo iz kabineta)

USODNA SREČANJA PRVE VRSTE (Prihod v kabinet je takšen kot v 2. prizoru. Anča in Jan zgineta za omaro, Miša in Andrej se usedeta v klop. Ne bi bilo slabo, če bi Andrej poljubil Mišo. Ko spet odpreta oči, Andrej zamišljeno pobobna po zvezku)

ANDREJ: Poslušte. Ta stara se je matrala ko žval, da bi dobili nekaj cvenka. Vsaj teoretično moramo stvar zastavit! ANČA: Ni ji blo lahko. Kar naprej se je onim šemam opravičevala, ker smo brez keša. JAN: Ma kakšne šeme. To so ti mali zmikavtki - MIŠA: Podeželski mafijaši - ANDREJ: Predmestni mešetarji - (premor) ANČA (posnema Katro): Treba bo prenehat z malodušjem. Za obup nimamo časa... ANDREJ: Zato ima pa obup čas za nas. MIŠA (posnema Frica): Cenjeni prisotni, ne pustimo se premagati čustvom. Če gre za raziskavo o čukih, sem pripravljena na žrtve! (povleče Jana in Ančo za klop, treskoma odpre zvezek, se zatopi vanj. Ostali trije se ji pridružijo. Tišina. Nenadoma zaslišimo onstran vrat korake...) JAN (pridušeno): Madona, kaj je to? ANČA: Hišnik? MIŠA: To bo šit! (že slišimo rožljanje ključa) ANDREJ: Šibajmo! (se skrijejo za omaro. Zunaj se Anže nekaj usaja o tem, kako bo kdo branil šolo, kjer so vse ključavnice fuč... Potem se vrata odpro, Fric, Katra in Anže vstopijo. Tokrat so oblečeni v modre uniforme nekakšne teritorialne obrambe. Z obredno pozornostjo vzamejo čuka iz vitrine, ga položijo na mizo) FRIC: O Čuk, blagoslovljeno bodi tvoje ime! KATRA: Tvoja notranjost, tvoja vsebina, o Čuk! ANŽE: T Voja fila, ki nam je pamet zlomila! FRIC (se obregne ob Anieta): Ker smo troedina zveza, te prosim, da nehaš s svojimi primitivnimi štosi. ANŽE (se razburi): Ta teater, ki se ga grčsta vidva, je primitiven! Ne zdržim več! Do vrh piskra imam vsega! Dost mi je! KATRA: Nimaš kaj imet dost. Igral boš, dokler bo treba... (premor) Kot da jaz nisem na pol krepnjena... Včasih me prime, da bi ga kar raztrgala, čuka čukastega! FRIC: Katra, ne Čvekaj preveč! Še tega mi je manjkalo, da se vama začne fecljat v glavah. ANŽE: Vse ima svojo mejo. Ampak jaz bom šou čez! KATRA: Čez kaj? ANŽE: Čez mejo, keneda. Na Šentilju. Črta. Vzamem svoj delež- FRIC (ga zgrabi za ovratnik): - Eno figo boš vzel, dokler ti ne rečem. Ne boš mi ti s svojimi... tankističnimi možgani zasral življenja. Ti nisem že stokrat reku, da je stvar vroča? A si mogoče pozabu, da smo jo... khm... podružbili od predsednika Akademije ? ANŽE: Pa kaj? Ni bla njegova. Tud od njegove babice ni bla. FRIC: Kaj »pa kaj«? Si bral časopis? Si gledal televizijo? Si poslušal esterajh draj? Ko smo stvar... khm... podružbili, je spoštovani predsednik takoj dal vedet, da je last naroda. Stvar namreč. Da mu jo je strokovni svet Slovenskega ljudskega muzeja le odstopu v proučevanje! KATRA: Proučuje jo že triinštirideset let! FRIC: Ker je tako pomembna za narodovo kulturo. ANŽE: Kolega, nehaj rožljat s kulturo. Stvar je vredna tolko in tolko milijard. Tako se reče, in mirna Bosna. FRIC: Točno. Zato pa ti nehaj rožljat, kako boš pobasal svoj delež in šou čez. Stvar bomo, ko se situacija umiri, prodali tu, v Jugi. Ko bo naslednje srečanje neuvrščenih v Beogradu. KATRA: Glej ga, glej, glavica bistra! ANŽE: Kolega, to je pa res genialno. Na nivoju, če se smem izrazit po vojaško. FRIC (zadovoljno): Smeš. Razmislita o tem; jutri se bomo pomenili o podrobnostih. V imenu Čuka - KATRA, ANŽE: - bodimo bratovščina - FRIC: - večna - KATRA, ANŽE: - neločljiva! (pobožno vtaknejo čuka v vitrino, zapustijo kabinet. Dramatična tišina. Potem se počasi in tiho izza omare preplašeno priplazijo genialčki, staknejo glave) ANČA: Šus! ANDREJ: Džizus! Kakšna žurka! MIŠA: Brez panike. Presenečate me, ker vas v tej državi sploh še kaj preseneti. JAN: Ampak to so tisti trije, madona! ANČA: Ja, (posnema), cenjeni prisotni, na svidenje! MIŠA (posnema): O Čuk, blagoslovljeno bodi tvoje ime! JAN: Sem vam reku. Mali faloti. ANDREJ: Šit pa mali. Tolko in tolko miljard... MIŠA: Brez panike. Kje so te miljarde? ANDREJ: Zakaj vprašaš? ANČA: Bi šli radi z mano na počitnice? Rio de Janeiro, Bahami... vsaj Pariz. ANDREJ: Vsaj Pariz! ... Sliši se dobro. JAN: Sliši se noro! Kdo bi si to mislu od teh treh poštirkancev. ANČA: Bog ve, kje se množijo takile tipčki. MIŠA: To so atiji pa mamice, Stekaš? ANDREJ: Tete, strici, svaki, nečaki - JAN: - in prijatli. ANČA: Nehaj s temi fintami. Raziskovalni tim mora delovati kot ena glava, eno srce. MIŠA: Tovariši, če gre za miljarde, sem pripravljena na žrtve! ANDREJ: Prav imaš. (pavza) ANČA: Odnesimo ga domov. Na koncu koncev delamo raziskavo o čukih, a ne? MIŠA: Jaz ga bom - (krene k vitrini) JAN: Zakaj pa ti? MIŠA: Ker nimam psa, ki bi me čuval. JAN: Dobro veš, da stanujem takoj za voglom. Ne boš ponoči kolovratla po mestu s čukom na rami! MIŠA: Okej. Pa srečno, Kekec, na hudi poti... (Jan gre k vitrini, previdno vzame Čuka v roke. Vsi Štirje se napotijo k vratom, ALOJZIJA: Vi!! MIŠA: Tovaršica ravnate - ALOJZIJA: - Molči! Nobenih opravičil! Tišina! (pavza)

ALOJZIJA: Nič tovarišica! Nič ravnatelca! ANČA: A vam lahko povemo - ALOJZIJA: Nič poveste! JAN: Prosim, pomirite se - ALOJZIJA: Nič prosim! Nič pomirite se! (premor, nato nov izbruh) Veste, koliko je ura? Nič ne veste! To vas očitno sploh ne briga! ANDREJ: Ja, pozno je - ALOJZIJA: Devet, pol deset, deset - vam je figo mar. Če dovolite: vsi spodobni otroci so ob taki uri lepo doma pred televizijo. Kaj pa starši? Jih ni nič sram? JAN: Mislite strah? ALOJZIJA: Sram in strah! Da mi takoj pridejo v šolo! MIŠA (se naenkrat razburi, zakriči): Pa kaj nas šopate s to histerijo? Nismo na mitingu! Sami ste nam naročili, da moramo teoretični del naloge Čimprej končat! Pravica do dela, tovarišica Samaritanova, je neodtuljiva! Po ustavi! Slehernemu občanu! Jaz sem sleherni občan. Andrej, Jan in Anča so sleherni občan! A mogoče ustava ne velja več? A smo v vojni? (tišina) ALOJZIJA (s čisto tihim glasom): Čimprej končat nalogi, ne se klatit ponoči naokrog in tu po šoli kaj vem kaj zganjat... To sem rekla. ANČA: Na kaj cikate? ALOJZIJA: Nič ne cikam. Vas poznam kot svoj žep. Otroci demokracije. Pha! JAN: Vas to moti? ALOJZIJA: Vi kar bodite otroci demokracije. Sem za demokraci�jo. Ampak red bo kljub temu! Jaz osebno bom poskrbela zanj, če dovolite! (zamahne z roko): Pojdite. Globoko ste me razočarali, (otroci se pomikajo k vratom, zakrivajo Jana s Čukom) Jan! JAN: Prosim? ALOJZIJA: Kam neseš čuka? JAN: Domov, mislu sem še malo pisat. ALOJZIJA: In zato rabiš čuka? JAN (mencaje): No... pri nas doma ni nobenega čuka... A je pri vas doma vse polno čukov? ALOJZIJA: (se znova razburi): Če dovoliš, vprašala sem, čemu rabiš čuka? JAN: Gledam ga... gledava se... Pol laže delam... Navdihuje me. ALOJZIJA: Ta hip spravi čuka v vitrino! Ta hip mi zginite izpred oči. Ta hip. Ker dobivam navdih!

RAZPLET OB SOLZAH IN KLOFUTAH (Štirje genialčki sedijo v klopi, nemirni. Ko Alojzija vstopi, vstanejo)

ALOJZIJA: Stvar je resna. Zame, za vas in za šolo. Pogovorimo se hitro, Čez nekaj minut nas obiščejo tovariši z občine. Do tedaj moramo stvar razčistit, (se obrne, odklene vitrino, vzame čuka, ga postavi na mizo pred učence) Takole, da boste dobili navdih! (premor) Če dovolite, kaj ste počeli pozno zvečer v kabinetu? JAN: Hoteli smo vam povedat že sinoči, pa ste bli preveč razburjeni. svojih raziskavah (pogleda Ančo) smo prišli do zanimivih spoznanj. ALOJZIJA: Upam, da bom tud jaz v svojih raziskavah prišla do zanimivih spoznanj. Ste obvestili starše? ANDREJ: Smo. ALOJZIJA: Pridejo? MIŠA: Pridejo. Ampak šele po službi. ALOJZIJA: No, Miša, kaj je rekel tvoj oče? MIŠA: Da mi zaupa. Da bom znala le tisto, kar bom sama pogruntala, da mi drugi ne bojo nič naredili... In in... da bo oskubu mene in mojega čuka (pogleda Andreja), če bom naredila kakšno kozlarijo. ALOJZIJA: Tako ne pridemo nikamor, če dovolite. Vaše sodelo�vanje na tekmovanju bom odpovedala, (tišina) ANDREJ: To ni fer. ALOJZIJA: A to je pa fer, da se ponoči klatite po šoli? (tišina) Jan, kaj si hotel s temle zlodjem nagačenim? JAN: Sem vam že povedal... Upam, da ne mislite, da sem ga hotu prodat na bolšjem trgu. Al pa v narodnem muzeju! ALOJZIJA: Znova postajam razburjena. Če dovolite, mene bo - (stavka ji ne uspe dokončati, ker se zasliši gromoglasno trkanje. Vstopijo Fric; Katra in Anže v »civilnih« oblekah. Prvi hip so prijazni, ko pa zagledajo čuka na mizi, se jih loti vidna nervoza. Od tega trenutka do razkritja skrivnosti se skušajo dokopati živali, ravnateljica jim to preprečuje; »ples okrog vrele kaše« je kajpada komičen) Dober dan, spoštovani! FRIC: Pozdravljeni! Zadnje čase smo skoraj več v šoli kot na občini! (srdito pogleda Anžeta) Našemu Anžetu, kot kaže, to ne pomaga kaj dosti! (ravnateljici) Je spet kaj nujnega? KATRA: Čemu so tule naša bodoča Tesla? Hočem reč, naše bodoče Nikole Tesle in Nikoli Tesli? ALOJZIJA: Pravzaprav sem vas klicala zaradi njih. Če dovolite, spoštovani: Odpovedujem sodelovanje na tekmovanju. FRIC (jezno) : Reku sem, da bom stvar uredil. Kar jaz rečem, drugi storijo... Hočem reč, kar jaz rečem, drži kot pribito. Kar jaz rečem, tudi uresničim! KATRA: Ampak draga moja Alojzija, v enem dnevu se še vojna ne začne! ALOJZIJA: Nismo se razumeli. Sodelovanje na tekmovanju ne odpovedujemo zaradi denarja, ampak zaradi discipline, (po�gleda učence) Zaradi njihove nediscipline. ANŽE (sumničavo): Bejžte no, kolegica! Kaj je blo z »našimi genialčki« ? ALOJZIJA: Zelo zelo so me razočarali. Ponoči hodijo po šoli - ANŽE: Opla! KATRA: Kdo vam je povedal? ALOJZIJA: Sama sem jih videla. Slučajno sem šla - FRIC: Kje?! ALOJZIJA: Kaj kje? FRIC (nestrpno): Kje ste jih vidli? ALOJZIJA: Ja tukaj, ne. Tukajle. V kabinetu... ANŽE: O prmej tristo krvavih! FRIC (besno pogleda Anžeta): A takole se vam otroci sprehajajo po šoli? KATRA: Globoko sem razočarana. Mislim, da bom morala obvestit določene organe in faktorje. ALOJZIJA: Spoštovani, če dovolite, nobena stvar ni popolna. Pravijo, da so morali končat teoretični del naloge. FR1C: So hoteli kaj odnest? (gle$a čuka) So imeli kaj v rokah? ALOJZIJA (pokaže): Tega hudiča izbuljenega! (njena replika sproži neverjetne posledice, ki mejijo na histerijo. Občinski veljaki se zapodijo v otroke, ti pa se jim umikajo) ANCA: Beži, Jan. Temu tipu se je zaštekalo! FRIC (se zapodi za Janom, ga zgrabi za ovratnik, dvigne od tal): A ti si tisti! Ti bom jaz povedal, zakaj čuki podnevi slabše slišijo! (zdaj se razburi ravnateljica in zakriči s takim glasom, da oni trije obstojijo kot solni stebri) ALOJZIJA: Ste nori? Banda pokvarjena! Na otroke se boste spravljali! Mračnjaki! Inkvizitorji! A smo v srednjem veku? KATRA (jo skuša umiriti): Alojzija, pazite na svoje besede! ALOJZIJA: Nič pazite! Nič besede! Nič Alojzija! Tukaj (pokaže okrog sebe) sem jaz poglavar. Mislim, da bom morala obvestit določene organe in faktorje! ANŽE: Bi rad vidu ta štos. FRIC (potiho in grozeče): - Če to storite - ALOJZIJA: (kriči): - Kaj bo potem?? FRIC: Ne boste mogli bit poglavar nikjer v tej državi. Niti v jaslih. Še v domu onemoglih ne! ALOJZIJA (pobesni, zgrabi čuka, tresne z njim po klopi. Čuk se razpara, iz njega se usujejo diamanti. Občinski veljaki za hip onemijo, potem planejo po njih) Stojte! Ne dotikajte se! Jan, pokliči policijo! (Jan skoči proti vratom) ANŽE (pomirljivo): Dost je te rabuke. Nikar jih ne kličite, bo še večja godlja. Dejmo se zment kot eni intelektualci! FRIC (zdaj ponori on): Cepec! S tromblonom namesto glave! (ga posnema) Za prmej tanarboljše skrivališče! Nobenmu se ne bo pošajnal! (se ga loti s klofutami) ANŽE: A ti boš mene, preklet fašist skorumpiran! (se prične pretepati) KATRA: Idiota moška! (se še sama spusti v boj. Zmešnjava je kar precejšnja, medtem ko štirje genialčki sedijo sklonjenih glav, Alojzija pa kot v transu strmi predse) ALOJZIJA (mrmra v brado): Po zakonu dobi šola deset odstot�kov... Kaj me bo še doletelo v življenju...

DOBER KONEC VSE POVRNE[uredi]

(V prekrasnem »znanstvenem laboratoriju)«, ki je bil prej biološki kabinet, je majhna slovesnost. Rožic in zastavic ne sme manjkati. Edina stvar, ki nas spominja na pretekle čase, je čuk: gleda nas s prelepega podstavka, kot bi bil pomembna spominska plastika. Štirje genialčki, ravnateljica, starši, nekaj otrok, trije občinski funkcionarji vsi so »zagmašno« opravljeni)

ALOJZIJA: Če dovolite, spoštovani, končno je tudi našo šolo obsvetil žarek sreče! Mednarodna komisija je raziskavi »Zakaj čuki podnevi slabo slišijo« podelila naj višje priznanje! (iz občinstva slišimo vzdihe priznanja, klice bravo) To kajpada ni le nagrada šoli, ampak naši celotni družbi, ki skuša z znanjem skočiti na Orient express in ujeti Evropo tretjega tisočletja. Če dovolite, kratek aplavz za Ančo, Mišo, Jana in Andreja! (ploskanje) To pa še ni vse! Mednarodni fond za raziskovanje je našim štirim učencem namenil enomesečno nagradno poto�vanje po Angliji, Franciji, Španiji in Portugalski! JAN, ANDREJ, MIŠA, ANČA: Hura! Ful špon! (itd.) FRIC: Vaš uspeh nas je utrdil v prepričanju, da moramo z gibanjem »Znanje, naše blagostanje« nadaljevati! Verjemite mi, da bomo vanj vložili vse sile! (aplavz) ALOJZIJA: Tako je! (čestita tudi ona) Pozabila sem povedati, da bodo učence na potovanju spremljali naši spoštovani gostje z občine. Le tako si bodo lahko nabrali izkušnje, s katerimi bodo Še uspešneje nagradili raziskovalno akcijo mladih! (otroci so prepadeni, kot bi jih nekdo polil z vodo. Veljaki se priklonijo, ploskanje) JAN (zmigne z rameni): Dober konec vse povrne!

ZAKLJUČNI SONG[uredi]

VSI: V deželi naši je lepo, nihče ne ve, kaj bo prišlo; in tisto, kar je že bilo, izgine v pravljično meglo. OBČINARJI: deželi tej je nujno krasti, saj nas preveč je na oblasti, preveč je čukov, malo miši, zgrabimo jih, le kdo nas sliši? VSI: V deželi naši je lepo... OTROCI: V deželi naši so starine, nek’tere grobe, druge fine, požrle vse so z naše mize, zdaj to, da mladi smo, jih grize. VSI: deželi naši je lepo..

SONG O UMETNOSTI VLADANJA[uredi]

ANŽE: Treba je odkriti vse, ki niso z nami ne smejo nam uiti, sovražniki zabiti! Treba je odkriti vse, ki niso z nami: tiste za nami, tiste pod nami, tiste pred nami, tiste med nami, in tiste, še je čas, ki vohljajo okrog nas!

SONG O UMETNOSTI VLADANJA[uredi]

KATRA: Mi vemo, kaj je dobro za vse, za vsakogar, kaj je najbolje; mi vemo, kje je začetek sveta in kje se končuje vesolje.

SONG O UMETNOSTI VLADANJA[uredi]

FRIC: Moja roka bo kovala svet, točila med, ne frak ga ne bo, ne kmet, ne knap in ne talar, bom stezice naredil, kot včasih bo red, na Slovenskem sem jaz gospodar!

LJUBEZENSKI SONG[uredi]

OTROCI: Časi ljubezni še niso minili, v tvojih očeh je neznano drhtenje, v tvojih besedah neznano zvenenje: čudna je moč, ki dotike krmili. Ladja ljubezni, izpluj v neznano, veter skrivnosti, ohladi mi kožo, mesec, spominjaj me znova na rožo, rožo za moje srce razigrano.

SONG HISTERIČNE RAVNATELJICE[uredi]

ALOJZIJA: Ta svet ni iztirjen, iz tira, ta svet je izsirjen, iz sira: polno lukenj in prepiha, malo poštenja, nobenega mira.


RAZISKOVALNI SONG = UPORNIŠKI SONG[uredi]

OTROCI: Brskajmo, stikajmo, iščimo resnico. Čuvajmo jo v glavi, to nežno kresnico. Brusimo, šilimo, pilimo možgane ne pustimo jim spati, ne pustimo brez hrane.