Legendne povedke

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Bajne povedke ZLATI BOGATIN
Legendne povedke
Janez Dolenc
Coprniške povedke
Spisano: Uršula Bizjak in Urša Marc
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Legendne povedke


Svet Šenklauž zadene kriulče na rame,

šu je po puoti rauna.

Tam na puoti ga je srejčela hadaba,

huda hadaba - Lucifer.

Svet Šenklauž prab: »Amen!« 

Hadaba prab: »Kamen!«

Svet Šenklauž prab: »Marija!« 

Hadaba prab: »Barigla!«

Klemenova mati, Poljubinj 65

Zap. Marina Bajt, 1974


36 Zalaška jama

V starih cajtih so krošne hodile po vaseh kupavat jajca, maslo in piščance in jih nosile prodajat gospodi v mesto. Enkrat pa je eni - imela jih je poln oprtnik - utekel petelin in se izgubil v Zalaško jamo. Ni ga mogla ujet in nobeden ga ni več videl. Encajt po tistem so v eni hiši na Lazu, visoko gori nad Zalaško jamo, slišali, kako jim je pel izgubljeni petelin notri pod ognjiščem. Potlej so mislili, da grejo kar po jami in ga dobijo. Res so se uštimali, a niso prišli daleč. Čeprav so imeli s seboj lanterno in za silo videli, je na lepem zmanjkalo poti in vrnili so se brez petelina. Verjeli so, da je petelina zlodej vzel in skril.

Gabrje, 1974


37 Volarski sveti Bric

So se Volarci zmenali, da bodo cerkev zidali. Samo – kod? In so se odločili, da bodo spustili par volov. Kjer se bosta vola ustavila, tam bo cerkvica. Vola sta se ustavila malo ven iz vasi, kjer danes stoji cerkev svetega Brica. No, potlej je bilo treba cerkev zgradit. Vsak je mogel dat en tolar. Bila pa je ena krčmarica v vasi, vdova, ki je imela polno otrok. Ona je pa dala kar pet tolarjev, čeprav ni bila bogata. Ko je bila cerkev sezidana, so gor nanjo napisali imena vseh tistih, ki so pomagali z denarjem. Drugo jutro so pa bila imena drugih darovalcev izbrisana, samo vdovino ime je ostalo. Bogec je že vedel, kdo je dal iz srca!

Volarje, 1987


38 Šuštar nosi hudiča

Enkrat je živel na Ljubinju šuštar Franc. Šival je same cokle. Hodil je šivat tudi po drugih vaseh. Enkrat je šival v Melcih in je pozno zvečer šel domov. V Meljih mu je nasproti priletel en kozlič. Hodil je za njim - ker pa je bil mož dobrega srca in se mu je kozlič smilil, ga je dal na rame in ga nesel proti Ljubinju. Kozlič je bil skoz le bolj težak. Ko je šuštar bil že blizu cerkve, je kozlič ratal že kaj težak, da ga je mogel dat na tla. Kozlič je stekel nazaj po cesti in zavpil nazaj: »Zahvaljen, Franc! A veš, da si nosil samega hudiča! O kako je bilo fajn na tvojem hrbtu!«

Ljubinj, 1973


39 Če dobi otrok kalamona v roke

Ja, notri v Zalazu pri Janu so imeli kalamona. Skrivali so ga pred otroki. Ko enkrat ni bilo nikogar doma, ga je Janov pobič le staknil. Znal je že brat, bral je in bral - a ni s tem priklical hudiča! Hudič je pobča zgrabil in ga nesel po senožeti. Mati z njive zagleda, da hudič nese sina po senožeti. Na vso moč zavpije: »Marija pomagaj, da mi hudič ne odnese sina!« Ob omembi Marije se je pokazal plamen, hudič je izginil ter pustil otroka. Gor na Brdu, kjer se je pokazal plamen, ni nikoli več zrasla trava.

Čadrg, 1990


40 Poklicali so hudiča

Enkrat so se zbrali čadrski pobi pri Jakeljnu in Jakeljnov stric jim je del: »A ga pokličemo, hudiča?«  »Pa ga dajmo,« so deli pobi. Šli so na travnik za vasjo in začrtali krog, imenovan risa, okrog sebe. Jakeljnov stric je imel s sabo bukve kalamon, tiste je začel brat in klicat hudiča. Vsem so vstali lasje pokonci, ko se je vrh Lajnarja na belem konju prikazal hudič in letel kar po luftu proti njim. Hoteli so zbežati, a iz rise niso smeli. Jakeljnov stric se je pa tako prestrašil in zmedel, da ga ni znal več odgnat. Pobi so se od strahu potili. Da ne bi imel hudič moči nad njimi, se je stric vendarle domislil: »Hitro dajte gribe na glavo, narobe obrnjene, da bodo korenine pokonci!«  Šele potem se je hudič vrnil, pobi so pa bili tako zmartrani, da so kar popadali po tleh.

Čadrg, 1990


41 Zakaj ni več hudobe

Enkrat je živela hudoba pri enem kmetu. Ta kmet bi jo rad spravil od hiše, a ni hotela it proč. En dan je prišla k temu kmetu petlerca. Prosil jo je, naj mu pomaga spraviti hudo bo proč. Petlerca je rekla, naj skuhajo kašo, ki jo bo ona jedla s hudobo. Gospodinja je res skuhala kašo in jo prinesla petlerci in hudobi, da sta jo skupaj jedli. Ko sta jo pojedli, je rekla petlerca hudobi, da je ona pojedia več kaše kakor hudoba. (Petlerca je bila privezala pod vratom prazen žakl, v katerega je devala kašo.) Da bi hudobi pokazala, koliko jo je pojedia, je vzela nož, prerezala ta žakl do pasu in kaša se je usula na tla. Hudoba je tudi vzela nož in se prerezala do pasu. Padla je na tla in od takrat ni več hudobe.

Zadlaz-Žlabče, 1961


42 Hudič in kmet

Kmet bi rad imel nov hlev, a ni imel soldov zanj. Pole pride hudič k njemu in mu pravi: »Če češ, ti jaz naredim štalo, a se bova takole zgovorila: če bo štala nared prej, kakor petelin zjutraj zapoje, mi daš dušo; če ne, boš imel ti štalo!«  Kmet je sprejel pogodbo. Prišlo je hudičev kakor listja in trave. Vlačili so cele skrani skupaj, štala je strašansko hitro rasla. Mož se je že bal, da ga bo hudič pobral, ko mu reče žena: »Nič ne skrbi, ga že bova, hudiča!«  Potlej je prižgala lanterno, bilo je šele polnoči. Šla je gor na kašt, kjer so spale kokoši in petelin. Zaradi lanterne je petelin mislil, da je že zjutraj, in je začel kikirikat. Hudiči so vse popustili in odleteli v pekel. Kmet pa je imel nov hlev, skoraj dozidan. Del je: »Kar hudič ne zmore, baba pripomore.«

Tolminske Ravne, 1978


43 Hudič je čofnil v župa

So pravili, da je bila enkrat ena teta tam s Poljubinja. Je bila strašno sitna. Šla je v Trst, da bi tam kupila eno lepo čiklo. Ko je vse opravila, je pa šla še južnat. V oštariji je naročila župo. Ko jo je dobila in jedla, jo je prijela sitnost. Oštirju je dela, da župa ni dobra. Oštir jo je jezno zavrnil: »Kaj bi še rada za enga hudiča ?!« Tistikrat, so pravili, ji je nekaj čofnilo v župo. Od takrat je kar lajalo ven iz tiste ženske. Vserod je hodila, po vseh cerkvah prosila, a nobeden ji ni mogel pomagat. Ko je bila pri maši in se je začelo povzdigovanje, je začela še bolj lajat, tako da je morala ven iz cerkve. Glih tako je umrla sirota s hudičem v sebi.

Tolminske Ravne, 1988


44 Sveta Ana zažiga seno

Že od nekdaj so ljudje na Pečinah govorili, da se na sveto Ano (26. julija) ne sme pospravljat sena. Če bi ga, bi gotovo prišla sveta Ana in s seboj prinesla grom in blisk ter zakurila seno, ki so ga kmetje tisti dan pospravili. Tako kmetje tistega dne niso sušili sena. En kmet pa je bil trmast in je na sveto Ano pospravil in naložil velik voz sena in ga zapeljal domov. Ponoči pa se je začelo blisk at in treskat. Treščilo je v voz s senom, da je vse skupaj zgorelo. Od takrat kmetje ne pospravljajo več sena na sveto Ano.

Pečine, 1990


45 Hudobec in dve čeči

Tam zraven naše bajte je živel en mož, ki je imel dve čeči. Enkrat je prišel k njim en star dedec in rekel, če mu čeče lahko pomagajo pripeljat zlato dol s hriba. Eni je obečal za lon renčine za na uho, ta drugi pa četenco za okoli vratu. Čeče so mislile it kmalu na ohcet in bi rade bile štmane, zato so šle rade z njim. Naredili so samo par korakov od hiše, že je začel mož kleti. Čeči sta vedeli, da to ne pomeni nič dobrega. Hodili so naprej in prišli do enega travnika, kjer so ljudje sekli travo. Na travniku so med grabljicami zagledali Mater božjo, ki je rekla dekletoma : »Utecita temu dedcu, ker vaju ima za norca!« Čeči sta se obrnili in začeli teč proti domu. Kmetje so pa tega dedca - bil je hudobec - napadli z vilami, a jim je utekel. Čez par let je ta dedec spet šel mimo tiste hiše s čečama. Njun oče je bil nanj tako jezen, da je vrgel za njim bokal.

Kozmerice, 1966


46 Kosci in hudič

Že več dni je bilo lepo vreme. Po vseh kmetijah so sekli travo. Največ koscev je bilo pri Ripnikovih, ki so imeli tudi največji gmnt. Ko je zazvonilo poldne, je Ripnikova gospodinja nesla koscem južino. Ker so bili kosci raztreseni, jih je poklicala: »Pejte sem, boste jedli!«  Eden se je oglasil: »A moramo it vsi jest?«  »Vsi, vsi!« je potrdila gospodinja. Ko so se kosci že usedli okrog sklede, je začelo sem po meji nekaj lomastit. Koscem so stopili lasje pokonci, saj so vedeli, da gre proti njim hudič. Skočili so pokonci in odnesli pete, a hudič je klical za njimi: »Kam greste, saj ste rekli, da naj grejo vsi jest!«  Kosci so pa kar leteli v dolino in molili, da bi pregnali hudiča. Od tega cajta naprej ni nobena gospodinja več klicala k južini »Vsi pejte jest!« ampak je poklicala: »Ljudje božji, pejte južnat!«  Mislile so, da se hudič ne upa blizu, če rečejo besedo »božji«.

Idrija pri Bači, 1966


41 Kovač na luni

Enkrat je živel reven kovač, ki je zelo rad popival. Enga dne pride k njemu lepo oblečen gospod in mu ukaže skovat tri podkve. Za plačilo mu obljubi tri sode zlata. Kovač je naročilo hitro izpolnil in zadovoljen prejel plačilo. S tem pa je tistemu gospodu - bil je hudič - zapisal svojo dušo. Kovač je bil bogat in je sedaj po mili volji lahko popival in razmetaval denar. A življenje se mu je zaradi pijančevanja kmalu izteklo in hudič mu napove, da bo prišel po njegovo dušo. Kovač se zapre v svojo kovačijo in trdno zapahne vsa vrata. Hudič pride in pritiska na vrata, da mu kremplji pogledajo skozi deske. Kovač vzame kladvo in mu jih zaviha na notranji strani vrat. Hudič je tako brez moči, kovačeva duša je prosta in se napoti v nebesa. A ker se je bil prodal hudiču, ga tam ne sprejmejo. Kovač se odpravi na luno in še sedaj ga lahko vidimo tam.

Grahovo, 1973


48 Maln v Plumfu

V starih cajtih so v Podbrdu imeli tri maine. Eden je bil pri Rušcu, eden v Drizelpohu, eden pa v Plumfu. Gori v Plumfu je bil zelo bogat mlinar, saj so k njemu nosili mlet z Bače, s Porezna in še iz Podbrda. Bogat pa je bil tudi zato, ker je kmete goljufal in jim jemal preveliko merico. Kmetje so pogruntali, da jih mlinar goljufa, zato mu niso več hoteli nositi mlet. Tako mu je kazalo, da bo obuboža1. Vzdihnil je: »Če drugega ni, naj pride vsaj hudič!«  Komaj to izreče, že stoji pred njim Lucifer, sam kralj pekla, in pravi: »Rešil te bom propada, če mi daš mlinski kamen!«  Mlinar je privolil in Lucifer je vzel mlinski kamen, zgrabil mlinarja in ga privezal nanj. Mlinar se je branil in zlomil Luciferju kos roga. Vendar je Lucifer zmagal in mlinarja s kamnom vred zagnal v najgloblji tolmun. Ravno tedaj so šli mimo kmetje iz Bače in so zaslišali en grozen »Plumf!« Šli so pogledat v mlin in našli odlomljeni rdeči Luciferjev rog ter mlinski kamen z mrtvim mlinarjem v najgloblji vodi. Od tedaj so temu malnu rekli »maln v Plumfu«.

Podbrdo, 1985


49 Škratlenk

Pri Rejcu na Grahovem se je udomačil škratlenk. Pri hiši je bil za pastirja. Zmeraj pa je vsakega zatoži1. Enkrat je prišel v vas Andrjaž. V peči so Rejcovi kuhali lonec boba. Ker ni bilo nobenega domačih blizu, je Andrjaž začel krast bob. Škratlenk je bil skrit v dimniku, in ko je videl Andrjaža, kaj počne, je začel vpit: »Andrjaž pika bob! Andrjaž pika bob!« Kajkrat so ga poskušali spravit od hiše, a jim ni ratalo. Ratalo je šele, ko se je ta mlad Rejcov pob ženi1. Nevesta se je bala prit k hiši, ker je bil v hiši škratlenk. Šla je vprašat gospoda, kaj naj naredi. Gospod ji je rekel, naj se ne boji; samo, ko bo prišla od poroke, ga mora z eno leto staro leskovo šibo krpecnit po roki, in sicer trikrat. Ko je nevesta od poroke prišla k Rejcu in ji je tudi škratlenk hotel dat roko, je trikrat s šibo udarila po njej. Pri tretjem udarcu je škratlenk zavekal in utekel v Široko drago, v jamo, ki se ji še danes reče Škratlenkova jama.

Koritnica, 1974


50 Očitna kazen božja

Enkrat je na Kalu živela ena pastirica. Nikoli ni hotela it k maši. Neko nedeljo je na pašniku zlezla na češnjo, obirala sadeže in preklinjala krave, ki so ji uhajale s pašnika. Nazadnje se je s češnjo vred pogreznila v jamo, ki je od takrat na tem mestu. Zadela jo je očitna božja kazen. Čez nekaj časa je potok, ki izvira sto korakov niže, prinesel na dan njene kite.

Znojile, 1977


51 Malar mala Luciferja

En malar je malal v cerkvi svetega Antona v Kobaridu stenske slike. Namalat je hotel pekel in Luciferja v njem. Ko ga je takole risal, se mu je Lucifer oglasil: »Saj nisem tako grd, kakor me ti malaš!« Malar se je malo ustrašil, potem pa se je zbrihtal in mu jezno odgovoril: »Še gršega te namalam, zdaj ko si se oglasil!«

Ladra, 1970


52 Sveta Margeta ln zmaj

Enkrat je zmaj s sedmimi glavami lovil sveto Margeto. Po Nadiški dolini je pribežala v Kred, zmaj pa še kar za njo. Morala je naprej in se ustavila gor v Borjani, zmaj pa še ni pešal. Sveta Margeta je bila že močno trudna, zmaj pa je kar naprej hitel za njo. Gor po robeh je prišla na Snobišče. Že je mislila, da je zmaju utekla, kar ga zagleda, da gre gor po Nadiži. Vsa utrujena se je opotiskala naprej in z zadnjimi močmi je prišla gor na Klarje pod Stolom. Tiskrat se je pa tudi zmaj utrudil. Ker je bil močno žejen, je začel piti vodo iz Nadiže. Pil je kaj cajta, da je poknil. Sveta Margeta pa si je na Klarjah postavila cerkev.

Stanovišče, 1974


53 Hudič in šivilja

V revni bajti je živela pridna šivilja, ki je bila znana daleč naokrog ne le po svoji pridnosti, temveč tudi po poštenju in vernosti. Tega pa je bil najmanj vesel hudič. Dan za dnem je tuhtal, kako bi mogel to dušico spravit v pekel. Sklenil je, da jo bo pripravil do tega, da zakolne. Skril se je pod šiviljino mizo in ji vsakokrat odgriznil vozel, preščipnil nit ali jo samo potegnil iz šivanke. Šivilja je ratala slabe volje, ker ji delo nikakor ni šlo od rok. Ko se je nit spet izmuznila iz blaga, čeprav je naredila vozel, je jezno siknila: »Hudič frdaman naj pobere to obleko in tako nit!«  In glej - izpod mize je prilezel hudič, vzel obleko in nit in hotel to odnest. Šivilja pa ga je lepo prosila, naj ji vse to vrne, a hudič se ni dal kar tako. »Zdaj je prilika,« si je mislil, »da ulovim to dušico.« Rekel pa je: »Skušala se bova, kdo prej sešije nov gvant. Če bom jaz prej, vzamem blago in tebe; če boš ti bolj' hitra, ti blago vrnem!« Prepričan je bil, da bo zmagal. Hudič se je hitro lotil šivanja. Skozi šivanko je pretaknil celo špuljo niti, da mu je ne bi bilo treba tolikokrat odtrgat in vozlat. Zabodel je prvič skozi blago, a glej ga šmenta, roko je imel prekratko, da bi vso nit potegnil skozi. Skočil je skoz okno in tekel okrog hiše, da jo je povlekel; prav toliko dela je imel z drugim, tretjim, četrtim in naslednjimi ubodi. Šivilja pa je utrgala primerno dolgo nit in hitro šivala ; preden je hudič enkrat pretekel svojo pot, je ona opravila desetkrat toliko. Nazadnje je hudobec videl, da ga je prehitela, zato je še bolj divjal - a naglica ni dobra. Nit se mu je za vogalom zavozlala tako močno, da je ni mogel razrešit. Jezno je vrgel šivilji blago in špuljo ter odletel v pekel, da se je kar kadilo za njim. Lucifer ga je hudo ozmerjal: »Kaj se pripravljaš šivat, če ne znaš. Hudiči znamo trgat in uničevat, ne pa krpat in šivat!«

Kobarid, 1975


54 Zlodjev maln

Ljudje v Breginju so hoteli maln, da bi sami mleli sirk. Začeli so ga zidat. Dolgo, dolgo so se martali, a ga niso mogli končat. Pridružil se jim je sam zlodej in obljubil, da jim maln uštima čez noč, še prej, ko petelini začnejo pet. Zato pa bo njegov prvi človek, ki bo zjutraj prestopil prag malna. Zlodej je začel pridno delat in delal je celo noč. Ko se je bližalo jutro, je tudi zlodej končeval. Ljudje so se ustrašili, saj je imel zlodej že vse pripravljeno za mletje. Vdet je moral samo še klopotec, ki bo sirk doli vganjal. Takrat so ljudje zbudili peteline, ki so začeli kikirikat. Zlodej je videl, da so ga okrog prinesli, in odletel je tja, odkoder je prišel. Breginjci pa so bili veseli, da imajo maln in da so lahko sirk doma mleli.

Breginj, 1977


55 Čudni vasovalec

Enkrat je živela ena čeča, ki je hodila vsako nedeljo k maši. Gospod nunc jo je pri spovedi vprašal, če ima kakšnega ljubega. Dela je, da ga ima, a pride samo ponoči, čez dan ga nikoli ne vidi. Gospodu nuncu se je zdelo čudno, zato ji je naročil, da naj ga, kadar bo spet prišel, pošlata po vrhu glave, potlej pa naj mu pride povedat. Res, zvečer je spet prišel kot ponavadi. Pošlatala ga je po vrhu glave in čutila, da ima rogove. Vso noč se je bala, ker je spoznala, kdo je. Predno se je zdanilo, je čudni vasovalee odšel. Čeča je zgodaj zjutraj šla h gospodu in mu vse povedala. Gospod nunc ji je dejal, da se vasovalca ne sme bati. Dal ji je žegen in kadilo za kamro, kjer naj ona celo noč moli. Zvečer je res pokadila kamro in takrat je pri vratih močno počilo. Tekla je h gospodu, ki je šel z njo ter pokropil z žegnano vodo njeno izbo in hodnik pred njo. Ponoči naj moli in mu zjutraj pride povedat. Čeča je šla spat, ponoči pa je luskalo in je vse razmetalo okoli hiše, kar je dobilo. V hišo pa ni več prišlo. Ko je šla zjutraj h gospodu in mu povedala, kako je bilo ponoči, ji je dal še eno pokoro za zmolit. In res, ko je še to zmolila, ni več luskalo in trumfalo pred hišo. Čeča je bila rešena hudobe in je bila zelo hvaležna gospodu nuncu.

Čezsoča, 1974


56 Hudič dela štenge na Rombon

Tu v Bovcu je imel včasih hudič veliko moč. Ljudje bi se ga bili radi odkrižali, zato so mu rekli: »Veš kaj, če do svita narediš štenge na vrh Rombona, ostaneš lahko tu pri nas; če jih pa ne narediš, boš moral pa drugam!« Hudič je potem tuhtal, kako bi Bovčane okrog prinesel. Takrat še ni bilo ur budilk, zjutraj so ljudi budili petelini s svojim kikirikanjem. Ta prebrisani hudič pa je vsem petelinom po vrsti zavezal oči, da zjutraj ne bodo vedeli, da je že svit. Hudič je celo noč delal štenge. In ko so mu manjkale samo še tri, je prišla dobra žena in petelinom odvezala oči. Ker se je že svitalo, so petelini zapeli, ljudje so se zbudili in videli, da hudič še ni končal svojega dela, zato so ga za zmeraj nagnali iz Bovca.

Bovec, 1981


57 Hudičeva mast

Enkrat so jagri imeli takšno mast, da so mogli ustrelit gamsa iz hriba v hrib. Ko so enkrat šli na jago, so že zvečer namazali puše s to mastjo. Drugi dan so res ustrelili veliko gamsov. Ko so zvečer šli spat v en hlev, je nekaj začelo štorkljat okrog hleva. Jagri so se bali in se tresli kot palice na vodi. Tisto zunaj je zavpilo: »Če hočete mojo mast nucat, se morate meni zapisat!« Bil je hudič.

Čezsoča, 1974


58 Sveti Miklavž reši svojega častilca

Enkrat je živel star mož. Na samoti blizu gozda je imel hlev in ovce, par korakov od hleva pa je imel bajtico z ognjiščem, kjer je kuhal in spal. Ta mož je vsak dan molil k svetemu Miklavžu. En dan je hudo treskalo, grmelo in dež je močno šel. Ko se starec spravlja spat, se prikaže pri vratih sveti Miklavž in reče samo: »Bejž!« Starca je bilo groza, utekel je v hlev k ovcam spat. Zunaj je grmelo in bobnelo, da dolgo ni mogel zaspat. Zjutraj, ko je vstal, je videl, da ni več njegove hišice, odnesel jo je plaz daleč v dolino. Mož ni zastonj molil, sveti Miklavž mu je rešil življenje.

Čezsoča, 1974