Coprniške povedke

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Legendne povedke ZLATI BOGATIN
Coprniške povedke
Janez Dolenc
Zgodovinske povedke
Spisano: Uršula Bizjak in Urša Marc
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Coprniške povedke


Urak, urak, urak,

tebe pregajnam

in preganjam tud tizga jezika,

k je tebe ureku!

Marička Kovačič, Tolminske Ravne 3

zap. Sonja Kristan, 1971


59 Comprnica

V eni jami je živela comprnica. Trikrat na dan je jedla močnik. Enkrat je en pobič grdo odgovarjal stašem, potlej pa ušel od doma in zašel v jamo k comprnici. Ta je bila napol slepa, zato ga ni takoj opazila. Pobič je bil lačen, vzel je leseno žlico in jedel močnik. Comprnica se je potem čudila, zakaj je bila včeraj sita, danes pa še zmerom lačna, in dala je kuhat še en kotel močnika. Sama s sabo je govorila: »Kdor vrže ščet za gvant, se mu reka kar posuši; če pa vrže sol, ratajo sami hribi in skale. Če vrže glavnik, rata tak bašk, da niti podgana ne more skozenj.« Pobič je comprnici ukradel vse tri reči in povedal ji je, da je on pojedel močnik. Ko ga je hotela zgrabiti, ji je utekel. Comprnica je tekla za njim; ko je prišel do reke, je vrgel ščet in reka se je posušila tako, da je šel po suhem čez, potem pa je vse zalila nazaj. Toda comprnica je na metli zletela čez in on je vrgel sol, da sta nastala skalna stena in visok hrib. Tudi čez hrib je zletela čarovnica na metli. Takrat pa je vrgel glavnik in nastal je tak bašk, da comprnica ni mogla skozi. Pobič je bil rešen, a prestal je veliko strahu in potlej staršem ni nikoli več grdo odgovarjal.

Čiginj, 1975


60 Zlati kostanj

Enkrat je živel en pastir. Ljudje so ga imeli za neumnega. Pravili so, da sliši travo rast. En dan je sedel pod velikim kostanjem, ki je rasel glih zraven medri. Naenkrat je zaslišal glas: »Bejž gor na tale kostanj prav na najvišjo vejo! Utrgaj en kostanj - bogvaruj dva!« Pastir je res splezal gor, prav na ta zadnjo vejo. Utrgal je en kostanj, a na drugi veji je zagledal še lepšega in utrgal še drugi kostanj, ki ga ne bi smel. Takrat pa je potegnil tak hud veter, da je vrgel pastirja dol s kostanja naglih v mederje, da se je do pasu zaril v gnoj. Tako je namesto zlatega kostanja imel polne aržete gnoja.

Poljubinj, 1972


61 Brodnik Malnar in šac

V starih cajtih, ko še ni bilo pri Peršetu mostu čez Sočo, so se ljudje v barki vozili čez za v Tolmin ali iz Tolmina. To barko je prevažal Malnar, ki je imel svojo hišo doli pod svetim Danijelom. Zdaj tiste hiše ni več, med prvo svetovno vojsko je bila posuta. Je bilo eno noč, ko je lilo kot iz škafa, treskalo in buskalo se je pa še močan veter je pihal, da ni bilo za it ven. Tisto noč je Malnarja zbudilo klicanje in šel je pogledat ven, kdo ga kliče. A ni bilo nikogar. Zato zavpije še on, pa sliši, da ga tam na drugem bregu Soče eden kliče. Malnar gre, odve že barko in jo s kolom potiska na drugi kraj, a tam spet ni bilo nikogar. Še enkrat pokliče, lih tisti cajt se mu pa nekaj zavali v barko, kar ni bilo podobno ne človeku ne živali. Že prej se mu je zdelo vse skupaj čudno, zdaj ga je pa prijel strah, da ga je kar mrzel pot oblil. »Zdaj pa le bejž!« je rekla tista pošast. Ko sta prišla čez, ga je vprašala, koliko naj mu plača. »Ah, nič!« je rekel Malnar. »Bejn, če si ti kaj dober, bom tudi jest dober, da te naredim bogatega!« Začne mu pravit, pod katero jablano naj koplje in kako globoko je zakopan šac. Samo to naj si zapomni: »Ko boš kopal, boš videl, da ti hiša gori, krave bodo tulile, žena in otroci bodo jokali, pa ti ne smeš gejnat kopat in ne nikamor it, dokler ne izkoplješ, kar sem ti povedal!« To reče pošast in izgine. Ko se Malnar umiri in še malo premisli, vzame orodje in gre kopat pod jablano. Ne koplje še dolgo, pa že zagleda ogenj na svoji hiši in štali, a koplje naprej. Živina tuli, a on kar koplje. Ko pa zasliši jok žene in otrok, ne prenese več in teče domov. Pride domov, a nikoder ognja, vsi so mirno spali. Hitro gre nazaj, da bi kopal naprej. Hodi in išče tisto jablano vse do dneva, a je nikoli več ne najde. Tako blizu cerkve svetega Danijela v Volčah še vedno leži zakopan šac.

Čiginj, 1985


62 Kraja sena s coprnijo

Večkrat, ko so šli Čadržni spravljat seno gor v senožetih, je prišel vrtinec, vzdignil seno v zrak in ga stresel bogvekje, da je bilo ponekod kar golo. Pravili so, da se na to vižo krade s coprnijo seno. Potlej enkrat so vrh Kumrovega Ruta domači spravljali seno. Glih kupčkali so in gospodar je z nožem rezal kose kruha. Takrat pa pride vrtinec gor po brdu, začel je sukat seno in ga odnašat. Gospodar vrže nož z vso močjo v tisti vrtinec in pravi: »Tale pa ne bo več kradel, tega sem dobro zadel!« In potlej se je vse poleglo, a nož je izginil. Pole po dolgem času, ko so na ta dogodek že pozabili, je šel Kumer po opravkih v Benečijo. Spotoma se je ustavil na eni kmetiji, kjer je bila sama žena doma. Vprašal je: »A ste le sama, a nimate moža?« Žena je žalostno odgovorila: »Lani so ga tam na Tolminskem na smrt ranili, komaj se je privlekel domov.« Žena mu je postregla s prigrizkom - a ni zagledal tisti svoj nož tam na mizi, ki ga je bil vrgel v vrtinec! Kmalu je vstal in odšel z zavestjo, da ga ni nihče drug ubil kakor on.

Čadrg, 1990


63 Zacoprana jajca

Pri Seljanu v Čadrgu so se dogodile čudne reči. Gospodar Seljan se je na pepelnico odpravljal v Tolmin in naročal ženi, da na pepelnico ne sme nobene stvari komurkoli posodit. Če bi kaj posodila na ta dan, bi priklicala nesrečo k hiši. Ko je gospodinja ravno pomolzla, je vstopila stara žena Pokca, ki je stanovala pri neki tetnici v leseni bajtici. O njej so marsikaj pripovedovali; nekateri so celo mislili, da je s hudobo v zvezi. Lepo je prosila Seljanko, naj ji posodi dve jajci za kosilo, ker je post in mesa ne sme jesti. Seljanka, ki je pozabila, kaj ji je bil mož naročil, ji je res posodila dve jajci. Ko je prišel Seljan iz Tolmina, mu je povedala, kaj je storila. Seljan je del: »Zdaj bo pa že vse narobe, zdaj bo že kakšna coprnija!« Zamerkala sta, da jajce v kurniku ostane, dokler je gorko in dokler ga gledaš. Če pogledaš stran, jajce izgine. Ko je kokoš znesla jajce, ga je Seljanka odnesla v kuhinjo in položila na mizo. Toda ko je pogledala stran, je jajce izginilo. Končno so se domenili, da bodo jajce obesili na špago pod šenfed in vsak član družine bo nekaj časa ahtal, da jajce ne bo izginilo. Tako je prišla na vrsto tudi pestunja Lucija, ki je zibala otroka in obenem gledala jajce. Naenkrat zibel zadene ob klop, dekle pogleda dol in jo odmakne. Ko pogleda spet gor, se je cingala samo špaga, jajca ni bilo nikjer več. Takrat je Seljan sklenil, da bo šel vprašat dekana v Tolmin, kaj naj stori... Dekan mu je dal škatlico in del: »Tale bel prah v škatlici pomešaj s pepelom in to potresi okrog jajca sredi izbe.« Prvi večer je vse to naštimal in šel spat. Zgodaj je vstal in šel pogledat - jajce je izginilo, v pepelu pa se je poznala velika bosa noga. Drug večer je spet vse tako pripravil, zjutraj spet ni bilo jajca in bosa noga se je še nekoliko, a manj poznala v pepelu. Tretjo noč je vse ponovil, a zjutraj je jajce ostalo in o bosi nogi ni bilo več sledu. In odtlej jajca niso več izginjala.

Čadrg, 1990


64 Zacoprana jaga

V Ravnah je živel Pisk, mož, ki je znal coprat. Pravili so, da je rad ponagajal jagrom. Samo na prste je zapiskal in puške niso hotele več vžgat. Enkrat so se čadrski jagri namenili na jago v Migovec. Ko so šli čez Rešelj, je del stari Pajštvar: »Pisk z Ravni nas ne sme videt; če nas bo, ne bo nič z jago!« Ko so šli po vrhu Lajnarja, so videli, da Pisk kosi v senožeti. Ko so prišli na vrh Brda, je že zabrlizgalo v senožeti. Pajštvar je pripomnil: »Konec je! Pisk nas je videl in nas zacopral!« Šli so naprej gor v Migovec, zagledali so gamsa in pomerili, a puša ni vžgala. Nič pa nič! Polno živali so videli, anobenemu puša ni hotela vžgat. Pisk jih je res zacopral. Potlej, ko so se slabe volje vračali in bili že blizu Čadrga, je eden pomeril v eno bukev in sprožil - kako je zagrmelo! Pole še drugi - vsem je vžgala puša. Ja, Pisk z Ravni je bil hud coprnik!

Čadrg, 1990


65 Zacoprana kosa

Pisk z Ravni je imel mihno kmetijo in je kmalu pokosil svojo travo. Potlej pa je hodil v zernado v Bohinj kosit. Seveda pa so Ravne zelo daleč od Bohinja. Če je šel še tako zgodaj, je bilo sonce že visoko, ko je prišel tja. To drugim koscem ni bilo prav. »Ali bomo zdaj vsi enako plačani? Veste, kaj naredimo. Tam gori mu odkažimo velik kos; ko bo to pokosil, lahko gre in bomo vsi enaki!« In so mu odkazali tisti veliki kos: »Tole pokosi, potem pa lahko greš!« Pravili so, da je Pisk nasadil koso, a ni imel osovnika. Rekli so, kosci: »Kaj bo pa zdaj tole?« Je potegnil iz aržeta eno čebiljo, nategnil koso z njo in se lotil košnje. Prej kot je šlo sonce za vrh, je že zavriskal. Kosci so rekli: »Ja, s temle se pa ni za špasat, ta ima pa zacoprano koso. Z njim se pa res ni za špasat!« In potlej je Pisk šel veselo domov.

Čadrg, 1990


66 Zacoprane košpe

Gori na Kalu je imel en pastir čudne košpe, ki so bile zacoprane. Ko je zjutraj odgnal koze in ovce na pašo, je eno košpo vrgel za kozami, eno pa za ovcami. Potlej ni ves dan nič več skrbel za čredi, klatil se je okrog, obiskoval druge planine. Ko se je zvečer vrnil, je pa ena košpa pri gnala domov koze, druga pa ovce, in nikoli ni nobena umanjkala.

Čadrg, 1990


67 Zacopran kotel na Dobrenjšci

Pred mnogimi leti je imel mlekar na planini Dobrenjšci hude težave pri sirjenju. Ko je vzel iz kotla sir, je vse pripravil v kotlu za skuto, pod lil z mlekom in dal čisav - a takrat je kar zašumelo gor po kotlu in razen gole sirotke ni ostalo nič v kotlu, o skuti ni bilo sledu. Del je: »Tole je zacoprano!« Ja, tudi visoko gor v Dobrenjšico je prišel en petler in prosil za skuto. »Saj bi dal skute,« se je žalostno izgovarjal mlekar, »a kaj, ko ima zlodej svoje kremplje vmes in vso skuto sproti pokrade!« »Ja,« je del petler, »zacopran kotel imaš, a tat ni daleč, ga bova že našla!« In petler je vzel z ognja gorečo glavnjo, šel pod stan in pritisnil glavnjo v en trš in jo tiščal, tiščal... Kar se zasliši vpitje in klicanje po stezi, ki pelje s Kala: »Gejni, gejni!« Okoli ovinka je prive kal mlekar s KaJa, ves opečen, in vpil: »Gejni, ne žgat! Jest ti jemljem skuto!« In še je vpil, dokler petler ni umaknil glavnje: »Ne me žgat, ne bom več kradel in vse bom povrnil!« Od tistega cajta je bilo vse v redu pri sirjenju: ko je mlekar podlil mleko v kotel, se je na vrhu kotla nabrala debela plast skute.

Čadrg, 1990


68 Zacopran maln

Notri v Javorci pri Matjonu je živel zelo priden hlapec. Najraje je nosil v maln in mlel. Enkrat mu je pa začel maln strašno kljubat. Nikoli ni našel tistega ven, kar je zgoraj zasul, sirk ali žito, kar je bilo. Enkrat pride mimo petler in prosi za malo moke. »Kaj naj ti dam, saj imam same težave!« je del, »saj ne morem nič pravega namlet!« »Ja,« je dejal petler, »če me boš poslušal, te bom rešil težav! Samo poslušati me moraš. Je zelo nevarno!« »Kar veš, naredi, samo da me rešiš!« »Ti imaš zacopran maln, zato moraš vsako reč, ki bo prestopila prag za teboj v maln, naj bo žival ali človek, ubit!« En dan nese kot ponavadi žito v maln. Imel je črnega mačka, ki je šel za njim. Tega mačka je imel zelo rad, maček je vstopil za njim v mlin. On je pa pozabil, kaj je bil obljubil petlerju. Potlej je zmlel tisto žito in ga nesel k Matjonu. Potlej je šel s kosci v senožet kosit. Ko je že nekaj cajta kosil, zavpije eden koscev za njim: »Glej, kakšnega groznega modrasa imaš v osovniku!« »Jej, zdaj šele vem, kaj sem naredil, ko nisem ubogal petlerja. Jej, zdaj je pa konec!« je vzdihnil hlapec in odložil koso in osovnik v grivo. Grozno se je počutil, odšel domov in legel. Poslali so po gospoda v Tolmin. Govoril je: »Jest ga ne bom dočakal, gospoda. Ja, zdaj gre gori na Selce... zdaj gre gori na Greben... zdaj je pod Zastenarjem... zdaj gre pa gor s Coka... zdaj je pa konec, ga nisem učakal!« ln je izdihnil. Tisti trenutek, ko je izdihnil, je tudi gospod vstopil z zadnjo popotnico.

Čadrg, 1990


69 Zacoprani obadi

Enega leta je bilo na planini Prode, blizu izvira Tolminke, zelo vroče poletje. Živina je zelo trpela od vročine, od rojev muh, posebno hudi pa so bili obadi. Če živino taka nadloga zelo kolje, se pozna tudi pri molži, da je manj mleka za v kotel. En dan pride en petler na planino prosit skuto. Takrat so tudi petlerji hodili od planine do planine in prosili za skuto in sir, da so preživeli. Pastirji so jamrali zaradi obadov. Petler jim je del: »Če me boste poslušali in mi dali malo sira vbogajme, vas bom rešil te grozne nadloge. Jest bom obade zacopral, vi pa od danes naprej ne smete nobenega obada več ubit, prav nobenega več.« Petler je dobil sir in odšel. Kakšen dan po tistem pa eden od pastirjev opazi v češminu ogromen roj obadov. Tekel je povedat to v stan. Pastirji so pozabili na petlerjevo naročilo, napolnili so vsak po eno vedro vrele sirotke in tekli polivat obade. A le malo so jih pomorili, večina se je raztepla na vse strani in še bolj kot prej mučila živino.

Čadrg, 1990


70 Coprnikova smrt

Ko se je coprnik Pisk postaral in bil na smrtni postelji, so mu rekli domači: »A naj gremo po gospoda?« »Ne,« je del, »nič ga nočem, gospoda.« Pa vseglih so še naprej silili, da bi šli po gospoda. Nazadnje je privolil: »Bejn, pa bejžte ponj!« Ga pripeljejo gospoda in je šel k bolniku v kamro. Dolgo cajta sta bila sama. Potem je prišel gospod iz kamre ves izmučen in prepoten. Prinesel je škatlico in nekaj iz nje iztresel na ogenj na ognjišču. Pravili so, da so to bile svete hostije, s katerimi je Pisk copral. Potlej se je šele spovedal in mirno umrl.

Čadrg, 1990


71 Kako so Čadržni šli po zlato v Bogatin

Ko je nanesel pogovor na Bogatin, je del Pajštvar sosedoma Žefu in Jevanu: »Jest vem za eno jamo gori v Bogatinu. Notri bo gotovo zlato. Ti, Jevan, boš vzel še kalamon s seboj, če drugače ne bomo mogli najti zlata. Pa še en dolg štrik vzamemo s sabo, da se spustimo notri v jamo.« Drugega dne so prišli vsi trije na Bogatin pred tisto jamo. »Ti, Pajštvar, ti boš šel notri. Midva bova pa zlato ven vlačila!« sta mu dejala, Pajštvarju. Pajštvar je vzel plevenico, žakle in kalamon in se spustil po štriku notri v jamo. Encajt je zgrebal notri po jami. Sam grič je bil, zlata pa nikjer. Ko je videl, da ne bo nič, je vzel kalamon in začel brati: »Šperkmandi, a boš dal zlato rudo; če ne, bova mašvala!« Ko sta ta druga dva slišala, da Pajštvar kliče hudiča, jih je ratalo strah. Žef je del: »O Ton, le z Bogcam, le z Bogcam! Ton, pridi ven!« Ton je še naprej klical in grozil hudiču. Ko je pa le uvidel, da ne bo nič, sta ga soseda potegnila ven iz jame. Potlej so šli vsi poklapani domov.

Čadrg, 1974


72 Šrauf išče zlato v Bogatinu

Če prideš kdaj h izviru Tolminke, boš zagledal nad seboj gori proti severu mogočen hrib, Bogatin se mu pravi. V Bogatinu, so včasih pravili, da je skrito zlato. Zelo so ga hodili kopat, a skoz so se vrnili prazni. Najbolj vnet je bil pa Šrauf od Zalaza. Dan za dnem je hodil kopat v Bogatin, domov pa se je vračal le prazen. Včasih je prinesel s sabo kakšen svetel kamen, a tisto ni bilo zlato. Te kamne je nosil tudi v Furlanijo, da mu povedo, ali je zlato ali ni. Skoz, kadar se je vračal iz Furlanije, je prišel domov ves poklapan. A ni obupal in je bil gvišen, da v Bogatinu je zlato. En dan se je tudi uštimal. Zadel si je oprtnik in jo mahnil skozi Čadrg in naprej v Bogatin. Kopal je pri eni strani, kopal je pri ta drugi, pa o zlatu ni bilo nič sledu. Ko je južnal, je pa zagledal, da gre iz doline proti njemu več ljudi. »Kam gredo pa tile?« se je vprašal Šrauf. »Pa če gredo zlato iskat? Ja, tole moram pa videt, po kaj so prišli?« Šrauf se je skril in je čakal, da so tisti ljudje prišli visoko v Bogatin. Potlej se je pa skrivš prifulil prav blizu njih in spoznal: Furlani so - tudi njih je privabila ta gora, pa ni nič gvišno, da oni ne vedo, kje je zlato. Zdaj bom videl, kje bodo kopali. In če bodo kaj najdli, bom še jest potlej nabasal. Furlani so se zgubili za brdo, Šrauf pa za njimi. Ko je prišel okrog brda, se je znašellih pri njih. Tiskrat ni bilo več cajta uteč. Tudi Furlani so ga zagledali. In kaj je pa Šrauf zagledal? Furlani so stali pred eno jamo, v jami se je pa vse buskalo, strašno zlata je bilo. On je kar gledal in gledal, kaj je tole: a snivam, a je res? Šele potlej se je zbudil, ko je eden dejal: »Kaj naredimo z njim? A ga ubijemo? Zdaj je zvedel, kje je zlato v Bogatinu!«  »A, pustimo ga,« je rekel ta drugi, »saj vidiš, kakšen revež je. Še on naj malo zlata nabaše, saj ne bo vedel, kje ga je ušabal?« Ko je Šrauf videl, da so mu prizanesli, ni nabasal zlata, le udaril jo je doli po dolini, dol proti planini Pod osojnco so ga nesle cokle. Za sabo je slišal še nekakšno vpitje, a on je letel le naprej. Brisai jo je čez planino Prode in naprej skozi Čadrg, kakor da bi mu gorelo za petami. Čadržani so se spogledovali, kam se Šraufu danes kaj mudi. Pa če ni res kaj najdel! Eni so ga spraševali: »Kam pa kam kaj hitro?« »Zdaj pa naj rase ajda v Zalazu al ne, jest sem ušabal zlate kamerje!« je Šrauf odgovoril in jo brisai proti Zalazu. Tam je povedal še sosedom, kaj je videl, in jih povabil s seboj za jutri. Drugi dan so Zalaščani zgodaj vstali in se uštimali z oprtniki v Bogatin. Ko so prišli na tisto mesto, kjer je Šrauf prejšnji dan videl zlato, nikoder ni bilo ne jame ne zlata. Sama trava in rušje! »Lih tu je bilo - ne verjamem, da sem zgrešil kraj!« je zatrjeval Šrauf. Encajt so zgrebali tu, encajt tam, a nikoder nič! Furlani so nazaj zacoprali zlato tako, da ga ni mogel nobeden več najt. Ko so Šrauf in ta drugi videli, da ne bo nič, so počakali, da se je naredila noč, potlej so šele šli domov. To pa zato, da jih ne bi kdo videl, da se vračajo s praznimi oprtniki. Šrauf je potlej še dolga leta kopal v Bogatinu, samo zlata ni našel. Kot revež se je rodil in umrl.

Čadrg, 1974


73 Zlato na Črni njivi

Pri Šavarju na Volarjih so se Furlani večkrat ustavljali, ker je od Šavarce oče bil Furlan. Ko so jih vprašali, kam gredo, so deli: »Na Bogatin gremo!« Samo nikoli niso povedali, po kaj gredo na Bogatin. Ko so se vračali, se pa niso nikoli ustavili pri Šavarju. Zato so ljudje tuhtali: Najprej so na Bogatinu nabasali zlato, zato se ne oglasijo nazaj grede! Šavar je veliko hodil z vozom v Čedad. Dol je vozil maslo in sir, nazaj pa sirk in drugo blago. Tisti trgovec, pri katerem je menjaval blago, ga je enkrat vprašal: »Od kod ste prav doma?« »S Poljubinja sem, na Volarje sem se le priženil.« »Bejn vi, a veste, kje je izvir Tolminke?« »Seveda vem!« »Pa Pologarjeva planina Lašca?« »Ja, tudi vem.« »Bejn malo desno od planine se pravi na 'Črni njivi. Tam je še zelo zlata skritega. Na Črni njivi je studenec in ta teče ob robu dol čez eno jamo, in tam je zlato. Samo sedaj ne vem, če je še jama, če ni že zasuta.« Takole je povedal trgovec iz Čedada Šavarju, samo on ni šel gledat za zaklad na Črni njivi, pa tudi njegovi otroci ne. Zaklad še zmerom čaka na srečnega najditelja.

Čadrg, 1974


74 Benečan hodi po zlato

Na potoku Govčnik, ki izvira pod Govci, je bilo visoko v hribu korito, v katero je na sveti večer opolnoči priteklo zlato. Za to je izvedel en Benečan in je leto za letom prihajal v te kraje po zlato. Ko je enkrat spet prišel, je poiskal vaškega mežnarja in mu povedal, po kaj je prišel. Vprašal ga je, če gre z njim. Mežnar se je bal, zato povabila ni sprejel. Benečan se je kmalu vrnil težko otovorjen in del mežnarju, da mu je lahko žal, ker ga ni spremljal. Rekel mu je, da bi lahko celo življenje preživel brez dela, če bi dobil svoj del zlata. Naročil mu je, naj premisli do naslednjega leta, ko se bo spet vrnil. Benečan se sicer nikoli več ni vrnil, potok Govčnik pa je še zmeraj ob nevihtah zlatorumene barve.

Gorenja Trebuša, 1985


75 Ura je prišla, človeka pa ni

Bilo je sredi avgusta. Že ob štirih zjutraj so se kosci odpravili v Brezje kosit. Pred seboj so imeli veliko senožet, ki je segala gor do meje in skoro do ceste. Sredi dopoldneva, ko so jim prinesli predjužnik, so imeli pokošeno že več kot pol. Sedli so in jedli. Tedaj je z meje z vso naglico prihitel človek. Kosci so ga hoteli ustaviti, on pa se je branil, češ da ga spodaj ob Idrijci eden kliče in da mora k njemu. Komaj so ga kosci prisilili, da se je usedel zraven njih in jedel. Kmalu za tem se je od Idrijce zaslišal glas: »Ura in minuta sta prišli, človeka pa ni!« Ko je tisti človek zaslišal ta glas, se je prebudil iz nešnih sanj, v katerih mu je bila usojena smrt, zato je tako silil k vodi. Ko se je najedel in odpočil, se je koscem zahvalil za rešitev in za jed ter se pomirjen vrnil domov na Planoto.

Slap ob Idrijci, 1973


76 Urečeno pod hišnim pragom

En kmet je pojamral svojemu sosedu, da nima sreče ne v družini ne pri živini. Sosed mu je svetoval: »Koplji pod hišnim pragom, boš že dobil kaj sumljivega. Tisto moraš nesti daleč proč gori v hrib in zažgat ob luninem svitu. Det moraš nov prag in nesreče bodo izginile!« Tako je rekel zato, ker je pod hišnim pragom bilo urečeno. Eden je eno stvar urekel in tam zakopal, zato je nesreča pri družini in živini. Rekel je še: »Če bi te bilo strah ponoči nest tisto gori v hrib, daj v aržet kost od črnega mačka, pa te ne bo nič več strah!«

Slap ob Idrijci, 1978


77 Po zlato

Ko je rajnki Andreje sekal travo v Grodici, je prišel en tuj človek z rukzakom in mu rekel, da naj gre z njim in da mu potem nikoli več ne bo treba seč travo tam gor. On pa se je ustrašil, da ga bo hudič nesel, zato ni hotel it. Tuji človek je šel potem kar sam. Nazaj je prišel čez dobro uro s polnim rukzakom. Andreju je rekel, da ima polno zlata. Potem je odšel in ga nobeden ni več nikoli videl. Andrejeu je pa še danes žal, ker ni šel z njim.

Rut, 1974


78 Zacoprana pinja

Oče mi je pravil, da gori na Loniku enkrat niso mogli spinjat smetane. Niso in niso mogli naredit masla. Ravno takrat pa je prišel domov ta starega Lonikarja brat. Rekel je domačim, da bo nekaj poskusil naredit. Snel je utež z ure in jo segrel nad ognjem tako, da je ratala rdeča. Potlej je v pinjo vlil smetano in v smetano počasi spuščal razbeljeno utež. Povedal jim je, da če bi jo hitro spustil, bi ubil človeka, ki je zagovoril njihovo smetano. Ker je utež spustil počasi, bo ta človek prišel k njim nekaj prosit. In res je čez nekaj dni prišel sosed Tone nekaj prosit, zato so vedeli, da jim je on zacopral pinjo. Od tedaj so pri Lonikarju spet lahko delali maslo.

Znojile, 1977


79 Zakleti denar

En mož je videl vsak večer eno luč, ki se je svetila na enem oddaljenem travniku. Gledal je skozi okno in se spraševal, kaj more to pomenit. Zjutraj pa na tistem kraju ni bilo videt ničesar. Zvečer se je spet posvetila luč, vzel je pušo, jo nameril natanko v tisto luč in pustil pušo tako namerjeno do jutra. Zjutraj je pogledal po namerjeni puši in si dobro zapomnil kraj. Pod noč se je odpravil tja na tisto mesto. Ko je prišel tja, je zagledal eno rjuho, ki je bila polna denarja. Zaslišal je glas: »Zagrabi štirikrat!« Mož se je okorajžil in zgrabil rjuho za vse štiri konce. Potegnil je skupaj in šac zadel čez ramo. Takrat je spet zaslišal glas: »Zdaj sem rešen, ker si prav zagrabil rjuho; če bi zagrabil štirikrat samo denar, bi še naprej trpel!« Mož je sklepal, da je to mogla bit ena verna duša, in je bil vesel, da jo je rešil. Denar je odnesel domov, a se ga je bal vzet, da ne bi še on trpel zaradi njega po smrti. Zato ga je z rjuho vred zazidal v zid, ker so lih novo hišo zidali.

Ladra, 1975


80 Zlati Bogatin

Enkrat je živel mlad pastir, ki je pasel ovce na Bogatinu. Bil je korajžen, da se ni bal nobene reči, tudi medveda ne. No, pa se mu je enkrat tole zgodilo: Ena ovca je stala nad breznom, udaril je s palico po njej in ratala je zlata. Zlato ovco je potem zakopal v jamo v Bogatinu. Pastir tega ni nikomur povedal, a ko je umiral, je hotel, naj ga nesejo v Bogatin, da bo pokazal, kje je zakopal zlato. A predno so ga prinesli na želeno mesto, je umrl. Toda ljudi, ta revne in ta bogate, je potem zgrabil pohlep po zlatu in tako so začeli hodit v Bogatin kopat zlato. Nekateri so ob tem obubožali, saj zlata niso našli. Tako je obubožal tudi bogati kmet Matevž. Edino kmetu Janezu je Bog pomagal, da je ušabal skrit rov v Bogatinu. V rovu se je vse luskalo od zlata. Kmet se je kar prestrašil, a Bog mu je rekel, naj si nabere zlata, kolikor ga rabi, več pa ne sme. ln res ga je prav toliko nabral, kolikor ga je rabil. A ni tišal, povedal je tudi drugim, kako je ušabal zlato. To je zvedel tudi Matevž in odšel je v Bogatin. Bog mu je hotel pomagat, a Matevž je bil preveč pohlepen in si je nagrabil zlata več, kot ga je rabil. Na poti nazaj je zašel nad prepad in se ubil v njem. Potem se drugi niso več upali po zlato. Ostal je le spomin na zlato v Bogatinu.

Sužid, 1970


81 Coprnija z maslom

Reven mož iz Borjane se je napotil v Benečijo. Na poti skozi vas Plestišče ga je zajela noč, zato je nekega domačina poprosil za spat. Sprejeli so ga in mu ležišče pripravili na stari kmečki peči. Po večerji je žena medla maslo. Borjanec se je delal, kakor da spi, vendar je gledal, kako bo to naredila, ker ima tako malo mleka. Videl je, da je vzela s police eno mast in je namazala z njo kotanač. In ko je končala, je dobila toliko masla, da mož ni mogel verjeti. Ko je žena šla spat, si je del: »Počaj, baba!« Vzel je s police tisto mast, jo zavil v papir in se zgodaj zjutraj podal proti domu. Proti večeru je prišel domov in njega žena je lih pomolzla kozo. On ji je del: »Zdaj bova pa medla, prinesi pinjo!« Ona je bila vsa začudena in je dela: »Ja, s česa boš naredil, saj še za pit ni dosti mleka. Da boš ti medel... gejni, gejni!« On pa je še naprej gonil svojo in žena je šla res po pinjo. Mož je kotanač namazal s tisto mastjo, in še predno je nehal mest, je bila že polna pinja masla. Lih tistikrat pa se prikaže na vratih en gospod, ki je v rokah imel ene bukve, in je del: »Če se mi podpišeš tule notri, ti bom jest nosil mast za kotanač namazat!« Mož je videl, da tule ni nekaj prav; spomnil se je, da hudič dela take reči, zato je prijel pinjo in jo vrgel skozi vrata dol v potok. In bilo je masla v potoku, da niso mogli verjet!

Borjana, 1977


82 Coprnica na Hrvaškem

Svoje cajte so s Kota hodili golcat dol na Hrvaško. Enkrat so po delu trudni šli v eno oštarijo in tam je bila ena ženska, ena kelnarca. Vprašala jih je, odkod so. Možje so ji rekli, da ona ne pozna njih domače kraje, a so ji vseglih povedali, da so z Borjane. Ona je dela: »Vse gor okrog poznam, Vi ste s tistega kraja, kjer je dosti kakocev , posebno gor po Breškonovem in Gorjupovem. Tam smo me enkrat letele čez in smo hudo uro nosile. En mož iz vasi je vrgel nož gor v nas. Tisti nož se mi je ravno v metlo zapičil, tako da sem ga prinesla domov.« Pokazala jim je nož in eden od mož je spoznal, da je to njegov nož. Tako so tudi spoznali, da je kelnarca coprnica.

Borjana, 1976


83 Zlati studenec

Pravili so, da se na božični večer opolnoči vsakih sto let studenec spremeni v tekoče zlato. Enkrat je ena žena podstavila štar pod žleb in odšla k polnočnici. Ko se je vrnila domov, je štar bil poln zlata in ni ga mogla dvignit. Poklicala je sinove na pomoč, a tudi ti niso mogli dvignit posode. Štar so potlej kar obrnili in po potoku je steklo vse polno zlata.

Logje, 1977


84 Ko je cvetela zlato

Ivan in Tone sta bila pastirja. Ivan je pasel na Čukli, Tone pa na Goričici. Bil je lep dan. Tone je poklical Ivana, naj pride k njemu, da se bosta igrala. Ivan je res prišel in igrala sta se, dokler ni sonce zašlo. Takrat sta se šele spomnila, da morata odpeljat ovce domov. Odšla sta vsak na svojo stran, da poiščeta vsak svojo čredo. Naenkrat pade Ivanu pastirska palica v škrapljo, v kateri je cvetelo zlato. Komaj jo je dobil iz jame, saj je bila že noč. Trdno jo je zgrabil in odšel s svojo čredo domov. Doma je palico postavil v kot. Zdela se mu je nekam težka. Ko jo je drugo jutro hotel kot navadno vzet s seboj na pašo, je kar onemel, saj je bila palica iz čistega zlata. Takrat se je spomnil, da mu je palica padla v škrapljo, v kateri je cvetela zlato. Ko je mati videla zlato palico, ie poslala Ivana iskat tisto škrapljo, v kateri je cvetela zlato. Šel je, iskal jo je in iskal, vendar je ni našel. Zlato cvete namreč le vsakih tisoč let. Kdo ve, kdo bo tisti srečnež čez tisoč let?

Kal-Koritnica, 1982


85 Luč na strmeški Glavi

Enkrat je Šmonova Marjeta videla na Glavi luč. Ker je bila radovedna, je šla gledat, kaj se tam dogaja. Zagledala je psa, ki je tekalokrog rjuhe in govoril: »Primi za štiri konce, štiri konce ...« Marjeta se je zmedla, a kmalu razumela, da je treba prijet za štiri konce rjuhe. Pograbila je rjuho in zbežala, ker se je bala psa. A pes je kar izginil. Ko je doma odvezala rjuho, je našla v njej polno zlatnikov. Za ta denar je dala zgradit cerkev svetega Mihaela na Strmcu.

Predil, 1982


86 Grad za Slemenom

To se je zgodilo za Slemenom, na malem Svinjaku. Gori je bil prej grad. Še sedaj se pravi tam gori Na Ugradih. Notri je živel en grof s svojo hčerjo. Bila sta grozno neusmiljena. Takrat je bilo veliko revežev na svetu. Če ga je kdo prišel prosit za pomoč, je ni dobil. Enega dne je prišel en starček in ga lepo prosil za košček kruha, toda grof ga je odslovil: »Poberi se - in da te ne vidim več!« Tudi hči se ga ni usmilila. Siromak je šel, a se je obrnil in ga preklel: »Prekleta bodita ti in tvoja hči! Spremenil se boš v zelenega junca, tvoj grad se bo sesul v razvalino in tvoja hči naj se kot kača plazi po razvalinah!« In res se je vse tako zgodilo. Berač je rekel še tole: »Rešen boš šele takrat, ko doli na sredi Kolovrata zrase smreka in iz tiste smreke izdolbejo eno zibelko. Otrok, ki se bo zibal v tisti zibelki, bo šele rešil tebe in tvojo hčer!« Še mnogo let so slišali rjovet tistega junca gori Na Ugradih.

Kal-Koritnica, 1982


87 Zakleta grof in grofična

Gor za Slemenom je bil v starih cajtih grad. V njem sta živela hudoben grof in njega hči. Na grad je prišel berač in prosil vbogaime. A onadva sta ga zapodila, zato ju je berač zacopral: njega v zelenega junca, njo pa v ostudno kačo. Nobeden drug ju ne more rešit kakor tisti, ki bo imel zibko iz brinjevega lesa. Po dolgih letih so posekali to brino in stesali iz nje zibelko. V njej so zibali enega pobiča. Ko je ta pobič dorasel, je enkrat zašel gor za Sleme. Tam ga je srečala tista kača in mu dela: »Ti boš moj rešitelj, če prideš opolnoči gor in me udariš s tremi šibami.« In res je ta pobič šel opolnoči gor in udaril kačo z vsako šibo trikrat po hrbtu - takoj se je spremenila v lepo mlado grofično. Prav na isti način je udaril tudi zelenega junca in spremenil se je v grofa. Za plačilo ga je vzela za moža in potlej sta dolgo in srečno živela.

Kal-Koritnica, 1961


88 Korita pri izviru Lepence

Tam, kjer danes izvira Lepenca, je bil enkrat mogočen grad. V njem je živel bogat, a surov graščak, ki je daleč naokrog slovel po svoji krutosti. Enega mrzlega zimskega večera je pri njem potrkal berač: »Odprite, zebe me in lačen sem, odprite!« Graščak pa je nagnal pse na bogega petlerja, ki so ga tako zdelali, da je komaj ostal pri življenju. Zato je petler dvignil glavo in preklel graščaka: »Preklet bodi! Na mestu tvoje graščine naj se odpre globoka jama! In po tej jami naj začne teč voda in naj nikoli ne presahne!« Mogočni grad se je takoj pogreznil v globoko jamo, ki ji pravijo Korita. O gradu ni več sledu, iz skalnih Korit pa vre voda, ki ji ljudje pravijo Lepenca.

Lepena, 1982


89 Zaklad na Klužah Se je snivalo rajnkemu stricu Toncu tako: »Vzemi štiri može in pojdi tja na Kluže. Ko bo odbilo polnoči, začnite kopat!« V sanjah se mu je prav prikazalo, kje morajo kopat. Ukazalo je: »Ne smete spregovorit, bodite tiho in glejte!« In res, vzel je štiri korajžne može in so šli na Kluže. Ko je odbilo polnoči, so začeli kopat. Kopljejo in kopljejo. Že so zagledali železno skrinjo, že so vzdignili pokrov, že se je zasvetilo zlato... Kar se prikaže kočija, vanjo so bili vpreženi štirje črni konji, iz gobcev jim je gorelo. Na kozlu pa je sedel ta črni hudič. Eden od mož ni mogel več molčat in je rekel ta drugemu: »Ali si ga videl?« Tisti trenutek je pa zagrmelo in vse je izginilo. Ni bilo več sledu ne o zakladu, ne o kočiji in ne o hudiču.

Kal-Koritnica, 1982