Legende

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

V vrtovih vstajajo palače,
dvorjani vina točijo in medu,
v preddverju kaže car razkošne igrače,
delo svojega duha in daru.

Po belih stezah med vodnjaki
caričina bleda izbranim se smehlja
in mlad opričnik, prvič med veljaki,
nataka si in vselej gre do dna.

Med dvorci topla glasba se preliva
in odaliske plavajo v nji,
in smeh in govorica radoživa
do neba srečo kažeta ljudi.

Opričniku caričina se približa,
trdo in mirno v obraz se mu zazre,
glasba usiha in povsem se stiša,
ugasne v mladeniču se vse,

v oči le gleda ji v zanosu blaznem,
v oči, kjer ni strasti in ognja malo,
ko zviška in v nasmehu praznem
potisne zlato mu v srce bodalo.

S KONGRESA[uredi]

Kje ste bili med nevihto, kje ste bili pod večer?

Nasmeh, da obstanem v klicu, v razpenjenem zlomu,
da obstanem v klicu in v razpenjenem zlomu, se razbolim.

Jokal sem v materi in dvomil v svoj spomin: jok in dvom.
Na neskončnih plovbah sem se organiziral v bika in v orla,
glavo sem posojal dušeči megli in nameraval vase.

S svojim divjim mrakom sem kuril, da bi sovražil pepel,
visoko starožitje sem si nosil v kri, da bi ostal sam,
umaknil sem se v kompas in nikoli nisem klečal v sreči.
Prijavil sem se v legijo, prijavil sem se med ulomke.

Nekoč sem tudi skupaj z drugimi plesal v fotografijah,
potem sem jokal in spet ne, ker sem bil v fotografijah zrasel;
vse ljubó sem zakopal v spomin, užaljenost je odšla:
plaval sem v temo, priplaval sem v svežo bodrost,
poslal sem šopekveselih, brezskrbnih pozdravov in rož.

Izstopil sem iz razvad, stopil v najbolj čudovite žene,
v pogledih sem se pogovarjal z njimi, v deminutivih.
Infiltriral sem doke v smrt prosivcev in hudičev,
bojeval sem se s pravičnostjo v desnici, školjkami v levici.

Jokal sem v materi in dvomil v svoj spomin: jok in dvom!
Vrvi so se napele v viharju, vame je padla ranjena zvezda,
čezme je vlekel strupeno mrzel piš: jok in dvom, jok in dvom.

Svet me je dočakal v svoji najbolj živčni uri, uprl sem srce,
znanje me je obdariolo s puško, odšel sem v škrlatne morivce.
Tiho se pogovarjamo, po stokrat na dan se rokujemo.

PLAČILO[uredi]

Vidim se, plačanca, lačnega v parku, težkega v soncu;
zató stanujem v karbonu, ker dobrota dela med.
Prišel sem v prevodu pomankljivega laškega eklezijstva.

Za stenami trete ždi in name preži težkoben akcent v temí!
njegova žival me vodi v plemstvo, da ugotavljam rast glasu neba,
za menoj so s kitarami v mislih zajezdili bridki hmeljarji.

Moji bratje, prespani v zadahu, poznani po duši, poznani sebi,
poznani v domovini, so se odsmejali: v tujini so izdajali,
širom El Dorada so prodajali majhne stvari za majhen denar.

Napisal sem ji pismo:" Ukradena barva posluha so čipke.
Razlaga dóma je nepotešena. Tudi meni so zoprni znaki strahu.
Zlomilo me je, saj priznam. Vzelo mi je pogum, vzelo načela.
Nosil sem vzburkano divjad v nosnicah, v hladu. Vaš Dakh."

Bratje so mi odgovorili:" Ti si bojevni, skromen, toda lep.
Moderne oblike premaguješ s kopji, arhaik, s težo zob.
Veseli smo prodornosti tvojega renčanja. Polit si s krvjo.
Zaradi tvojih prostranih zaslug in zaradi matere te ljubimo,
zaradi ran, zaradi dolgega in utrudljivega študija. Bratje."

Pod mojim oknom se zgrinjajo miličniki z glasnim petjem.
Vzeli mi bodo trepetanje, dali mi bodo lan, razdali me bodo.
Kako mi bo potem še ime Dakh? Težkó in senčno, zima bo padla.

Moje brate bo pojedla zemlja. Šel bom in bom pojedel zemljo.

IME MI JE DAKH, ZAPELJIVKI[uredi]

Doma sem v latinskem športu in njegovi neoporečni integriteti,
doma sem v znoju melodrame, doma v neskončnih opravičilih:
ime mi je Dakh, organiziram poljubovanje v zarotah,
ime mi je Dakh, bil sem gostitelj, bil sem pohabljeni bog,
ime mi je Dakh, nazaj v usta grem, nazaj v Alpe, boljševik.
Doma sem v svojem imenu, ime mi je Dakh, sončeglavi zapeljivki.

Kakšen učitelj sem, ko plane sonce v zaton za brezami dišečega sramu,
kakšen rojstni dan imam na pragu zablodele pomladi, kakšen ovratnik,
kako me marajo matere, kako me marajo spogledljivi ofocirji v senceh,
kako mi dajejo ustavo v oko, kako me peljejo v spomenike, v slavje,
kako živim, kako prihajajo lačni strelci, kako stojim, kako sem čil!
Poglejte moje poljubovalne roke, poglejte moje mogočne daljnovode!

Vsak čas ima vojo barvo in v njem in v njej so doma tople zvezde srca,
vsak čas ima svojo bolečo arhitekturo, peščeno prizorišče filozofije,
vsak čas svoja peneča kolesa in spone, svoje tihe medanske noči:
tako sem vedno doma, vedno v srcu svojega razburkanega strahu,
vedno v presenečenju, v iskrenosti, v shizoidnem merjenju veščin,
vedno v naročju svetlobe, v črvih, v zemskih stvareh in njihovih paradah.

Potem sem rekel, Dakh: kako morivsko so se po meni sprehajale pesmi!
Pogosto sem jokal, vadil sem mučenje, vladanje, parjenje, postal čvrst.
Nože - kovinske pošasti - sem vklepal v etuije, sanjaril o Jugoslaviji.
Smrti sem dajal svobodo v poletih poletja, prevajal sem misli.
Svet sem si ogledoval od znotraj, labodi so se mi nasmejali;
trenutki so kot pozabljene cigarete ugašali v mojih spečih nohtih.

ODHAJAM LJUBIMEC[uredi]

Ime mi je Dakh, razlagam težo prijateljstva, razlagam mišice,
veslom jemljem zamahe, da jih imajo sodniki za pravičnost.
Svetlobosi nosim v misel, veselje v srce, med v urnik.

Naj ima kelih s poklekanjem mene, naj ima republika jegulje,
Gogolj naj ima šopek rož, nja imam jaz veliko glagolov v vazah,
naj iamamo vsi na nogah potomce, v očalih popevke, v zidu ogenj,
vsi peruti, da damo peruti, da imamo in damo vzhodnjaštvo.

Ime mi je Dakh, moj spevni duh ima vsepovsod svoje filiale.
Tolčem, ker sem močan, ker imam urejen čas, ker sem dolg,
hrepenim, zato se dvigam, zato me imejo vsi radi,
prihajam po znanje albanščine, jezika bogov in Slovanov.
V prevratu sem širok: v drevesu imam ptiča, poje kot sablja.

Narejen sem za to, da kličem prosta delovna mesta v uroke,
moje povelje je mir: sama dobrota, ko pripravljam pogrinjek,
ko grem sončne volje po belih poteh, sentimentalen in tih.

Ljube misli me obiskujejo v melodioznem zaletu srca.
Ljubljeno mi gre zaviti v mnogo svetlo iskrenih pisem,
da bi vedno ostal sam na goszdovih, čist, opran, svetel,
da bi vedno ostal suveren nad zmotami nevihtne minulosti.

Da bi njej šepnil v ime: imaš, kar vzameš, nimaš, kar razdaš.

LIRIK! LIRIK![uredi]

Si videl, tiger, ki me spremljaš, čistost teh neskončno
krutih postav in dihov,
si videl, da že zdavna veš, da mi je svetló ime Dakh
in da sem že ves čas otrok?

Objel me je plavogrivi vrtinec smrtonosnega svinca.
Ostal sem z olupljenimi rameni, z olupljenim snom in sam,
navdihnjen z uporno potjo v zapore, v njihovo jutro;
odsmejal sem se v pesmi stiske v vratu, odsmejal sem se
v dolgem nožu, v slavcu,
da so se poslani v moj čas prestrašili in zbežali jadrno
nazaj k svojim pošastim.

Tu sem, domujem v permanentnem pohodu zoper
svoje srebrne brazgotine,
jablane so jokajo, ko gledajo moj nepostrižen polet.
In jablane so v cvetju, v vselanju, v brizganih modusih časa.

OBVLADLJIVA, MIRNA, ZAKLANA[uredi]

Napolnjen z razvalinami, z usnjem, z drugimi, širšimi težišči,
umit v presnavljanju vsega, v pregnetevanju velikih besed,
mrtev na pragu novih življenj, na pragu sklenitve miru?
Kakšni otroci v hribolazcih, kakšne čebele na Poljskem!
Kakšne visoke bolezni v razbolelih nazivih premišljevanja.

Si bila tudi ti zadeta na dan poteptane previdnosti?
Si tudi ti imela roke v mislih, spomine v daljnih strojih,
si se tudi ti predajala sirotam na obeh bregovih mladosti?
Tudi ti si imela svoje konice zamišljene v kakšnih barvah!
Kako so se igrale razdalje v tvojih zenicah! Kakšen kaos!

Grške stihe sem bral za tvoje oči, ti, te sončil z njimi,
ali se spominjaš, izdanim sem poljuboval trudna usta;
ali ni tudi tebe oblil znoj v izpraznjeni poti v razstavo?
ali ni tudi tebi spodrsnilo na zanemarjeni večnosti,
duhovniki so z mlečnimi solzami odšli iz tvojih prsi,
jasna in čista je bila zavest, da ni vrnitve v strehe rok,
jasna in čista je bila zavest v petju, o veselju, o tatvinah.

Če nisi tedaj tudi ti odprla svojih zabojev, odčepila sodov,
če nisi razbila vaze v drobne simbole, v temo in odhod,
kako naj se potem približam tvojim šumom, kako naj jim odgovorim?
Če nisi mogla o pravem času dvigniti daru poletnega gradu,
kako naj tedaj pokličem k večerjipreuranjene vojščake glasbe?

Skril sem te v trdi veter, skril sem te v odpovedi in iskrenosti,
skrita si v praproti, v pomladi, kjer gostoli domovina,
skrita si v težko, široko, ubijajoče slovanstvo in strah,
zasuta v neskončno pretiravanje in v bolečino razburjenja:
mrtva si za usta božjih čestitk, mrtva za knezovstvo klečanja.

Pozabljena si v kamnitih bajkah, če si resnično podobna človeku.

KAKŠNA JE PRAZNA HIŠA V OVCAH[uredi]

Začetka so te moje pesmi zažgale, divja volčja kraljica,
za vse, kar si ljubila ali hotela ljubiti, so morala
umirati bitja in reči.
To te ni moglo rešiti, ni moglo obstati v tvoji resnici:
jezik tvojega bivanja je vendar čaša, po kateri se čas
v novi čas prenaša.

Čezenj polje divjost plašne pomladi, čezenj se usiplje
mrtvo molčeči slepi mak,
čezenj se na prisluškujočih stenah src pačijo mrtvi gadi,
čezenj polje divjost plašne pomladi v tvojem spominu in
jok otrok in njihov smeh,
čezenj in čez vse neskončno vprašanje: si me slišala v
prhutanju, me v njem dosegla?

Nobene bombe nimaš zoper moj ponos, tvoj tih jok je tvoja
edina hiša, borno zatočišče,
molk zato stiša tudi tebe: oba bova umrla.

Roke imaš za stotere plamene - objeme, oh, imaš lepe, pobožne ude.
Imaš vprašanje: kaj, ko pride veter, kaj, ko vstane nevihta?
V tebi se je zakasnil nebeški lajež, plima tvojih razdalj
in oseka tvojih ambicij.

Ne skrivam svoje dobrote in v nobenem primeru nočem
onečejati spomina na svoj beg:
tvoj jok je tvoj dom! Jaz razgrajam po njem, broneni divjak,
tvoj jok je tvvoj dom, stokrat na dan z zbrano svetlobo
sveta udarim po mizi.

Moji vdanosti ne dajaj jantarja, ne fotografiraj nervoze
mojih azbestnih vek,
jaz v tvojem srcu pijem tvoje trpljenje, svoje polnočno vino,
v tvoj dom - v tvoj jok! - sem vgraviral bengalično pisavo
pozabljenega strupa.

Vtem se ti, kdor že si, razpoteguješ iz enega konca mojega
letnega časa in drugega.

Tvoja kitara izgovarja moje besede, natančno kot lektor.

KAKŠNE LADJE IMA V ZOBEH[uredi]

Kakšne ladje ima v zobeh! ko ji dolge, čvrste pohvale
kot v šali sekajo telo,
ko pade čas jutrovanja, ko hoče živeti na moje življenje
kot kremen ali čista misel.

Kruh je njena sestra, njena plašna, razdana pomoč,
v tem je njena neumrljiva fantazija jok in ne znanje,
ne zapletena pripoved o svetosti, marveč snažna svetla tla
strasti in tihe bolečine.

Najbolj nenvadne si odpirajo telesa v napeti želji,
da bi jih široki svet imenoval za njena deteta, za njeno
tlečo kri, njen plamen.

Mnogo previdnih resnic do laži je odcvetelo v njeni senci,
češ: kakšno divje čakanje med krili tvojih pljuskajočih oddalj!
češ: visoko v tvoje petje se seka neutrudni čas vinogradov,
češ: visoko v tvojo toploto gre naša žolta in malo bolna
nedotakljivost ranjenih.

V odmikanje, v skeleče domovanje finala, domovanje pisanja,
 v ubožnosti dimenzij, divjaštva, razširjenih žrtij in strahu,
v roko, v zadetke, v posnetke, v liste ur in mirovanje,
v morje se bomo skrili pred hudobnimi ljudmi, pred latinico,
o! kako jim bodo naše misli lomile plešaste ude, o! kako,
njihove slabo rimane pesmi bodo ugasnile v svojih grdih besedah,
zvečer jim bodo pripadli njihovi otroci in jih trmasto lasali,
niti kaplja rasti ne bo privrela vanje, odšla iz njih.
Tedaj bomo mi živeli v popoldnevij in v plavanju, v sadju,
živeli bomo sredi zemlje v njenem ognju, v ognju, v njegovi
srečni drobnici srečni.

ZJUTRAJ TE LES DIHA[uredi]

Smrt v kitarah, poljubovana ječa, tu sem betežen se umiril,
pognal stopnice v koledarje, v vitke vikarje, v studence ognja,
blag, Miljardna, da je notri v zelenilu dan, da je zlato.

V sklateni heroičnosti so zastrti kletarji kleče kričali,
kako jih blati tvoja čista kri, kako jim jemlje spanec;
v fjordih se bova skrila! pokleknila vase, v luč, v pot,
tvoja flavta je tvoj obraz in jaz hranim zate govorico dihanja,
govorico svojih golih čred, dilirije, zasuto mater,
hranim veter, spomin, zavit semv vzorce dni, kjer banke so v bregéh,
kjer so svobode v hišah, kjer obetanje ni dom in pot in lok in mir.

Natančna, močna si v zahajajočem plesu.
Ti raportiraš joku v smeh, ti raportiraš znanosti,
da beg razpade v domovanje raztresenih želja in trudnih sanj,
da se udarci srečujejo na križiščih razdihavanja, križiščih ničel,
da se luči lomijo, luči besed prav noter vate, prav v zaostanke,
da gredo kamnite brigade skoz misel naprej klicem naproti.

Z menoj je tvoja podoba, tvoja ješčost me premaguje v tla,
zjutraj so tako vsa semena prenesena, metri razviti v krize.
Mladina je v komunistih, v vulkanizerjih, v Sapporu,
je v stalnih službah, v sponah sonc prerada je, rada v karieri,
je na barikadah sama in z Ziherlom je na pomladi mladih,
srca jemlje za besede, tesnobni vrisk jo ustreli naravnost med oči.
Tam so s teboj inverzije in pavi v službi delavskega razreda,
tam je ljubljenje s teboj v sanjajočih konjih: kakor sem slekel meče,
tako sem oblekel silogizme, kakor sem vdihaval vosek,
tako sem izdihaval jeklo, da je pelo, in kakor sem vlival med,
tako danes izlivam pesmi, da me ni strah tvojih bobnečih pretenj,
da ostajam v tvopjem spominu, Miljardna, čvrst, poln močne luči.

SAGITTARIUS[uredi]

Sagittarius si, Sagittarius razžarjeni, ti, ti, ti!
v večerih med stoletnimi udarci strahu si doma,
šakali so šli iz tvojega grla in vanj je pomlad prišla,
Lomonosovje s tvojimi metulji v divjem sistemu, ti!

V sijočih zavesah so živele tihe boginje tvojih prihajanj,
tvoji padco so se z ognjem zasekali v neskaljeni mir zgodovine.
V navpičnem času so se zadihana žita znova na novó preštela,
se položila v piramide pripovedovanja in v sestre v obali,
da so v obali v obali zraslazlata ogrinjala in mnogo zlatih spevov.
Tvoje molčeče stepe je nov sestop razsmejal na novó,
še dandanašnji plahuta čudežna domovina, plahutajo jasni vodnjaki,
plemenijo ječanja, junaki upehani razdajajo dragulje in spomine.

Takó je satanova hiša v mojih tvojih ustih, in ti, vse veš,
takó so elegije, takó je garanje za garancijo, takó je to,
takó v ljubeznivostih praprotnih epoh sij neviht ne prevrne in
razgrajanje v perutnicah nikdar ne prekrije ljubeznivosti.

Takó si Sagattarius streha, si stava, si srečna stopnica,
si plovba v barve posluha, si, Sagattarius razžarjeni,
si, divjazlata, molk krikov v kolenih, si, si, ti!

SAJ MENDA IMAŠ KRVNIKE V KRVI, MENDA IMAŠ CELO ZIDOVE[uredi]

Star si šele sto let in že si tako lep, da se jeklo upogiba, Baroko!

Nikoli nisi počival s kraljico, rane so se ti celile iz jutra v večer;
roke is imel v psih, veke v plodnosti, svojo mrtvo svetilko v pobegu.

Na koncu je bil okus čvrst in molčeč v mreži tujih in neljubih pomenov,
nebooka se je njegova izgrizena sestra zazrla v tvoj negibni ples,
se zazrla, umrla, zavrela - in v težkih hlapihsile vnov vzgorela.
In jaz jokam, ker vem, da te bodo ubila tvoja lastna semena, Baroko!

Saj si jabolko! Tvoje solze so uborožene z ugibanji, celo s pionirji,
zato poslušam: vem, da veš, da v mojem srcu gnezdi sámo čisto sonce,
tja prihaja krmit svojega mladiča. Osi so znotraj tvojega spomina,
znotraj tvojih čudežnih fanfar, ki govorijo in molčijo:" Hava, hava!"

Rad ti polagam bakle v strnjeno naročje razdejanja, moj Baroko,
rad ustavljam svojo težko gardo v razdevičenih voščenih frontah oči:
kakšen neskončen potencial neobzirnosti je v tvojih okrnelih stopinjah!
kakšna pokončna avtorstva so tam dobila dom: in beg! in ptiče v licih!

Svet je miren: njegova usta vendar nimajo otrok in ne počitnic oblasti;
in če iskal bi laž lepote grešnih in utrujenih gora, ki sva jih videla midva,
odločil bi se bil že prej, verjemi, za tvoje zviška izpisane oči.

Si me začutil v razcveteli tradiciji, ti moja vélika, ničeva priprošnja?
si me zagledal na robu robustne, ravbarske, shakespearjanske igre rok?
ko sem se zjokal v njenih od dopoldneva že malo utrujenih korakih?

Meje so. Enkrat za vselej so postavljene, vidijo jih celo barve duha.
Tam, kjer se njihova grobost zaveže v življenje, ležijo domovanja dna,
tam so se tudi ustavili, bežeči moj! jeznoriti klici zbitih dvigov.

VČASIH IMA ČAS BARVO PŠENICE[uredi]

Včasih pride mož z nasmehom polnim belega cvetja,
včasih pride mož svetel v bremenu svobodnosti, v Gutenbergu,
včasih pride z izvotljenim imenom in čudovitim odpuščanjem,
včasih se prikaže iz stenske ure in tihobna zaihti.

V svetlobo predpisana pesem se včasih utrne v veselje,
drugič se v svetlobo predpisana pesem vsa melanholiji.
Včasih se pesem zastre v svoje nasprotje, iz zmage v beg.

Včasih odide žena iz pekla v pekel in vsem ljudem umre.
Včasih odide v grom in v pošasti, celo v streljanje.
Včasih odide nazaj v oči in se vrne polepšana, lepa kot vino.
Včasih žena, ko odide, zapusti svoje toplo ime bolečini.

Spomini pridejo včasih prezgodaj ubijat, prezgodaj poljubovat,
včasih se zaženejo v leoparda, ki med bogovi pooseblja glasbo,
včasi pa se razbijejo v tisoč drobnih lučk in so vrh praznika.

Včasih se smejejo otroci že med porodnim viharjem,
včasih se smejejo šele tretji dan, včasih šele starci,
včasih se smejejo pota otrok, včasih pota joka.
Včasih se otroci smejejo, ko zidajo visoko kulturo.
Včasih se otroci smejejo prav notri v centru svetlobe sveta.

VRATA V PARAFIN[uredi]

Kopja se vrlim izvirom poletja ne umikajo v izvoz
in tudi ne rimskim rimam in tudi ne flaneli noči:
peščena ždijo v preganjanih zrcalih in v kanalih mrkih šal,

vtem pa se v trdih pastelih ustavljajo rastoči dividendi
(lej! tudi meni kapljajo v kratke in ogrete oči,
lej! tudi jaz se zatekam v usnjene otroke)
in ustvarijo konje jeklenega hrzanja in ubijejo brokat.

STEPE IMAJO POKONČNE VENTILE[uredi]

Tišina, drevesa pokajo, kakor so vedno pokala,
s kamni v čelu sem zagorel, kakor sem vedno gorel,
nem, nemočen pred poigravanjem naključij.

Evolucija me je zložila v kritiko, v čiste lipe, v ime vere,
v moji eleganci se je ustavila džungla v tisoč izrekih,
v mojih vlogih je dan klerikalna, še već! muzikalna armada.

Češnje so pocvetele, pelod je zanslo v kri padlih za pravico,
in da se ne bi kdaj za hip zmedle komplicirane kombinacije,
moram biti ves čas tu, napet in pripravljen,

kajti v dušo se mi ulegajo čisto nova merila: jesen bo, oče.

NAJVEČJA STVAR PERNICIOZNOSTI[uredi]

Največja stvar, ki jo je človek kdaj prelomil,
je bik v jeziku cinizma, bik, ki polje v rimah,
v poteh industrije in toplega hudournika lapsusov
in v Marku Švabiću; bik, ki polje v zamaknjenem petju kirurgov
in v kalnem onstranstvu strasti s potopljenih ladij.

Največja stvar, ki se ji je človek kdaj ognil,
je posluh za govorico formatov, za ples možgan.
To je posluh, ki bi lahko prebil tišino dopovedanih imen
in vsa imena tam v tolmunih črnih strun in izročila težkih ur,
naj še takó trdnó so zakopana v začarani dovtip medu.

Največja stvar, ki je, a za človeka vendar nikdar ne,
je dihanje kovin: takrat se porajajo vulkani v velikanih,
da se viharji kmalu obrnejo zoper molk in zoper trmo -
in zpoer tundre, kjer je zmrznil bel dekliški smeh v sluh
in kjer se negiben kaže ceneni glad pritlikavih relacij.

TEOTIHUACAN V PREBIRANJU KOPIT[uredi]

Po robu zidam zadostnega inšpektorja,
da ni domačno v taketi in malumi ust
in da se razsedajo signali krivosrčnih;

takó je eno protislovje že zajeto v drugem,
zato so dovolj samo ene razgrete sani,
da se najdeta interna vrača sanj,

da se sproži gimnazija v pokol,
da se najé trdikavi princip heliofagije,
ki nam je vlgal identifikacijo v peruti

in vsak dan storniral kakšno našo os.

UČINEK ŽVIŽGANJA IN TEŽE LIC[uredi]

Imam občutek, da nismo mogli póčiti in da so
prišči skrčeno sli: Zakaj ne ljubiš Siemensa?
Zakaj nismo obveščeni o tvojem lovu na jetra?

Kakšna razkošna avantura! Trd sem bil z njimi,
ustreljeni so si v tihi pesmi nalili tekile,
dokler pesmi niso same od sebe ugasnile, so pili.

Mogoče je bilo res zgrešeno takrat tavati
in se gnesti v čakanju, nemem in polnem mercedesov in teže;
imel pa sem že tedaj jasne dokaze za to, da

krivda neizbrisno ostaja na strani kože.

KANJE[uredi]

Čaj me bo odnesel, to je kot na dlani,
grobovi me bodo v efuziji vrnili,
v mozgu bom nosil graciozno nosečnico,

v svoj spomin in v spomin telefonije
bom odšel po školjke in spremembe,
suh zoper močno nebo, suh zoper sebe...

Fevd mi že zdaj brzda ključne slutnje,
da v zobeh nimam več najlepših filmov
in ne najbolj prfigiranih kostanjev;

panje mojih robov sestavlja v mrko naključje.

RONDO JE V SENČNATIH ŠTEVILKAH[uredi]

Štukaturne imajo dušo v razdaljah kačjeglavih iger
in mnogotere srebrnike v belih zonah prognoze:
rock´n´roll se vsak hip umije v njihovem gnezdu.

Famozne razdelitve na okultizem in pesek,
na pesek in grlo moči, na moč in asonance,
na asonance in Kairo so eno sámo slepilo,

so same bakterije v imenu svobode,
samó interpunkcija v živčnem svetobolju,
samó sadje v ogledalu perpetuacije

in samó kumulusi! kumulusi! kumulusi! kumulusi!

QUANDOQUE GEMEBUNDUS DORMITAT AIUS LOCUTIUS[uredi]

Shema maja je tumor, golida v srd razlite, razbite svobode;
takšen tumor, da se v kimono skrito sonce blazno dvigne!
in obstoji v kopeli le pozabljenim še zmerom znane godbe.

Zato je Bahčisaraj poln smele, tihe, nebooke zaupljivosti,
zato je mreža pomenov, kakor jo definira Zois v lamborghiniju, čista,
zato gredo rafali v karamele, ne da bi vprašali po njivah črk;

in karakalu ni težko zavrteti v tekst, da omeji simbole sprave,
da svet je modra luč v premetih discipline in zajtrka srca.

RITEM[uredi]

Odpuščam, okna!
Moja polnoč nima prostora za sluh,
moj porod je testo za goli zalet v vrtove run;

sužnost ksenonu, diodam in ulancem histerije
je dvignila čist dan iz zlatih obronkov mojih pljuč,

zato naturščiki spoznavajo novi zven mojih kresov!
zato sem dolg in bel v temeljih patosa in marksizma!

PALAČA STRASTI[uredi]

V božiču je petrolej maska za samomor -
kot v glasbi se kamenje vali v manevre
in jahaje prihaja potemnela tlaka v čela.

V aktovki teži praznih vrtov komjspoznavne plovbe
plamenijo škorpijoni v rapidni rasti privabljanja,
in pionirji se neslišno obláčijo v telesa senc.

Jazbina lic je torej čista v čisti stiski dneva,
o! da se pesnik spoprime s polji in jih golta,
da kakor bela leta rastejo v njegov brutalni spomin -

zanj! se njegova sonetno mladeniška podoba spreminja v ocean!
zanj! se v svetlobi vino nakodra v najbolj tihotne barve duha.

TRNJE V VROČIH PISMIH, DARILA IN MED[uredi]

Vreme v tihi bolezni tvojega klica je mlin,
v njem se najdejo kralji baritonisti

in plešejošpanske in poljske poljube
in tešejo sanjske pištole v ponudbe
in krešejo lanske mirovne kolute -

okna se zbirajo v vdovah po vetru,
ki jim metulji nalagajo zanke v oči.

VELIK PRIHOD OBOKOV[uredi]

Kako je tekel čas strojarjem časa? kako so jih bolele zastave?
Kako so spoznavali patente Faustovih ust in njegovih pratik?
Kako - mar v barvah? V vstajenju vzgoje? gozdov?

Ne - če kdo bi namreč hotel, in to ne bi bilo naključje,
z orožjem laži premagati oči ljudi in lepe duše in čiste čudi,
imamo glasbo blaznih v griču, ki je zmagovavka vsem
in ki ne dá svojih detet, kadar jih bije Dalijev emajl.

Zato teče vino dobrotnikom vina in njihovim srčnim mehanikom.

LAKOTA[uredi]

(Ivu Svetini)

Za vsakim od nas je tisoč let ostre lepote!
pred vsakim veter! tkanje kovin!
biči! hčere ubeglih kupol v težkih dnevih prsi,

jadra kot posebno stanje zavesti, usojeno v smrt:
jadra, ki so jim najlepši mladi moški dali solze srca,
zaprli zanje svoje vroče sanje in napone v spanje brezdanje,
kamor bova, pesnika do dna. tudi mídva svoje potovánje nášla;

lahko je biti vandal, če si pesnik, otrok in vojak,
tedaj je na svetu najlažje plavati v konjih v šrjančjem cvetju.

MORJU[uredi]

Če sem rojalist, grejo biseri po tej poti nazaj v morje;
tedaj slak cveti v seviških nozdrvih zbitega goveda:
ne na severu ne na jugu ni trdnosti in ne stalnosti.

Dobil sem takle list:" Odgovoren si. Bodi violenten, vendar korekten.
Ne popuščaj, ko poljubljaš, ne smej se, ko kolješ,
ne odpiraj se, ko padaš, ne bodi pa samopašen, v rasti srca;
ko te je groza, se daj lisici jesti, ko si prešeren, se uzdaj."

Ukazal sem:" V nazoru bega ostani sklenjena podoba toka rok,
mornarji pa! mrtví na mrtvi ladji brž na Mrtvi otok,
kjer nas v belem gradu rojstva čaka v krvi kronan mrtvi bog!"

Upor na mojih ladjah je zatrt, jeklo obhaja zmagoslavje
in zmagoslavje obhaja zvesta smrt, jutra krušna mati.

VRAT ZRENJA[uredi]

Kdo tvega blato? Langus. Kdo zjutraj umira? Sangviniki.
Kdo je ded? Mesečina. Kdo je izumil doktorje? Lisice.
Kdo je imel v čelu med? Se ne ve. Kdo je imel sani? Zvezda Daníca.

Kdo ti je izpil srce? Jogiji in njihove negovalke. Kdo vino? Januar.
Kdo ti je prinesel izkušnjo? Nihče. In meč? Gladovanje.
Kdo te je narezal? Voda. Kdo te je čakal? Mir. Dal? On.

Kdo on? ON: namreč tisti, ki se odtrga v kamen, v drobovje prenočišča
in se hoté kadi in se hoté nagiba v manevre avantgarde.
Ali pa zna on, ki tudi postaja akademija, splesti naše streljanje v antiko?

Gnev je imel besedo: za dečkovimi nogami so ostale bose sledi.

SLAKAM[uredi]

Pogles se v les, kastanjasti mrlič!
Tvoji ornamenti so zaželeni v naših konferencah,
da bi jih zenit pestil in voda grizla,

tvoji besi klijejo za horizonti, to je čutiti,
bridki desetaki se ulivajo v pobeg krvi,
Karpati so v požaru, v črni plesni letenja;

divji česen se odpira v pogovor s tabo,
mehki rženi lasje se spuščajo po hrbtu tvojih lin:
saj si razdrt in svastika te prevrtanega v jutru miluje -

volna prinaša razvodja klasike in hlipanja v tvoj ponos.

VREM, VREM[uredi]

Kadijo zemljevide in so v jutrih
kot bose roke rastlin: pregnane straže.
Svoje kapacitete organizirajo v dekor

v plapolanju dece mrtvih krvnih telesc,
v maratonu prošenjin žalitev in denarja,
v zlomu uzanc v traverzah dialektike;

neresnično zrem v terasastih glasovih,
kako moje lačno maščevanje brez vajeti
in brez miru hiti na tihi Jupiter,

na njegovo žametnoželezno želo.

ODTRGANJE[uredi]

Lej, vračam se v svoja zamolkla skladišča,
pretehtavam besede in tehtam pogum,
tobak me v vroči misli dohiteva, jaz prehitevam padce ur.

Vem kaj hoče od mene bron kaj dolgujem žitu,
kaj pričakuje od mene Liechtenstein -
pa le trdim, da je v jeklu nepoznani ideji molka nikoli ni postaj.

Glas se je utrgal in zaplaval nad ljubeznivim vrtom pred menoj,
prisluškujoč - zato je nem - prihaja bel večer,
deklištva žuborenje ruši in zida, zida in ruši ceste prejšnjih let.

Svet je urejen, njegova podoba je gladka in čista.

INTELLETTO TRUFFATO[uredi]

Ti si hodil po cesti! Zlomil si peneči ponedeljek!
Obsedel si v senci vokabularizma in ustavljal tirane,
bril si se in obiskovale so te drobne, tople sinice.

Barbiturate si skril pred hokejisti v krute mole,
bas bleu! diftong! v bariligi si sešteval tilde, komisionar!
Si zrel za mlin! Si zrel za platno, sistematik? Si mar Bur?

Iz žepa ti gledajo številke in v srcu ti mrzel elf ždi,
tvoj pogled ustavlja modre vlake in spreminja ure v dim:
ti boš drevi dobra pokrajina, ti boš drevi mehka postelj mržnje!

Ti boš drevi v interrogativu v plavo božje oko zalučal človekov zločin!

KI SE NE VRAČA[uredi]

Modrost je zid, ki že stoletja vanj zabijam kri,
modrost je topla in diši po bliskanju poroda.
Z zvezanimi očmi stoji pred strelci v roži srca.

To, kar Emerson Fittipaldi nosi v večni praznik vere, je modrost;
modrost je tudi dvig volne in - v ogledalu - padec jekla.
Modrost je lev v očeh. Mesec na primer je modrost, ki še dorašča.

Modrosti ni ne v kibernetiki in ne v brdih beletristike.
Modrost ni, da vročih tuberoz ne puščam v svoje grenko domovanje;
tudi ni skrita ne v vzpenjanju ledu ne v rasti neprijaznih kazni.

Modrost je lahko le jezik eksotike, ki o sebi ne ve še prav nič.

INA[uredi]

On je črn in sam in vosek nosi v vzgoji,
on je resen in ima teren in je dolg v besedi,
zvečer je zvest in celo iskren in poln boga.

Mraz je bil njegov ded, njegova domovina in njegov čoln,
nož je bil njegova informacija, kupčija njegovo načelo,
okrog njega so se zbrale korale, vanj so se kovale srne -

zdaj pa je tu, na drugem polu poguma, oči ima črne in same,
v nartu mu je sladkó, v azilu izgoreva brez esejev.
Mehak je - mehak in zlat! - dobrotni molk sramu!

On je bil rojen iz ljubezni orgel in zemlje.

SUNKI PRAZNEGA KRSTA[uredi]

Celo tedaj, ko pade votla noč, se svileni prti smeha razprostrti
prek nedoumljivih lic v nič skovanih repatic vrnitve,
saj vendar - kakor pravi klic mostov na Dravi - cink živi svoj beg.

Uganka je zato koló, ki se kotali v nebo,
se kotali in odkotali in jutri je ne bo;
se poljani, ki mi tava pred očmi, se mrak zagrinja v spanec.

Dimenzije tega koraka, ki ga usmerja tišina, so blazne.
Srečujejo se in nasprotujejo se v poginu težkih belih oči,
ki jih zadel je pogled v spomine, ki so s pozabo odšli.

Zvrhana posoda tišine ne ugasne, le v prazno voljo hrustanca se uleže.

PSOM![uredi]

Planine so posute s pudrom, objavljene so v očeh,
zaradi vseh obetov in zapletov so krotike in vele.
Kdo bo prišel v napovedovanje? Kdo v odhod? - telo stoletja mar?

Otožen in sam: živio! Živio! Živio! ogenj slapa!
Brada zahaja zahaja za svobodnim morjem krčev vida
navpično v sindikate praproti - vtem preklinja svoje ubite sveče.

Sreča je biti žrtev, ko žalost žanje poljube padlih,
sreča je biti neukročen, ko pridejo siromašni otroci
zajtrkovat pod figova drevesa v tvoj zamaknjeni spomin.

Davnina, ki je funkcija brlečih postankov srca, te v polju zakolje.

KORIST BISTVA[uredi]

La la lala, solucija so pač kozaki!
Kontakti so dobili vizo in z njo nervozno hitrosti:
vsak intervju je papirnato grlo pozabe, poln gliv.

Bridki očitki vdovam po bakru so plitki,
plitki in nedonošeni in vulgarni prijatelji so,
in kadar se ladje iztrgajo nebu, usahnejo.

V barvah moje koče trka - natančen kakor lok - izprijen angel,
V kolena mi je južni čuk priplahutal,
izbruhnil glas, ki ga je vešč, in zagorel.

Smrt slejkoprej ostaja zadrti rabelj mojih voz.

TEHNIKA TEHNIKA[uredi]

V naravi so visoki modri puloverji
in v njih čista pepelnata srca.
Poštenost, poštenost in še in še poštenost.

Svetilka na moji mizi je zaspala,
zasanjala se je v volkove, kakor jih pozna;
nekje vodnjaki postavljajo pogoje za april.

Zrak; mmišice; diamantne tajne komunizma.
Ugodje nepristriženo raste, in voda! voda!
da optika poka in da njen lesk molče krvavi;

Hanibal se je z nabrušenim nožem naslonil na vrata.

ALI NAJ TE POSREBRIM?[uredi]

Policija je roka naše strasti,
visoko v čelo si postavlja žerjave, zvečer zaspi kot ovčka.

Glejmo jo, ko ji smeh polzi v porcelan,
ko v igrah naših pokrajin išče bele reči iz ognja,
kot, da jih, mrzlih, neobčutljivih, nič ne osrčuje,

kot da k njim ne dospe nobeno pisanje;
glejmo jo, ko nje same vonj kadila ne doseže,
ko so ji resnično mrtve reči sveta.

In glejmo tudi vase, tudi tedaj, ko smo v malinah.

DATUM[uredi]

Jaz sem zaklana Barbarella, zaklana, kamenjana bol.
Moj svet je zgrajen iz klopotanja pozabljenih luči,
moj svet je papir in moj prek prepada niča vzpeti most je kažipot za pot

v skok v noč, ki se privaja pločevini, pokriti s perutmi nestrasti.
Moja dolgoprsta lirika je volja marionetnega sramu -
glej, dober pesnik vedno išče slabo, celo slabotno smrt,

in v tem je lep in izkorišča se za moč, premoč, za revolucijo,
njegova igra nezavedno ostaja ključ za okno v patos,
saj ga je strah, da meritorne osebe ni in ni in ni in ni -

devica, puritanka, golobica in spomladanka je, milost ima na zobeh.

SONCE JE REKORD[uredi]

Z vrha daljav se sliši lajež utrujenih budilk
in ptice previdno stopajo v svojo pot najug,
zapuščajoč nam golo smrt in mrzlo plimo zime.

Nemo srce se, ljuba vzpenja v krematorij tvojega imena,
srebro tali, dviguje metež glasbe in strahu,
zdi se klic iz dljnih obal, od koder nikdar ladja ne odplove.

Ti si majhna, neopazna roža, ki na dlani šele zacveti,
ki šele dih, ki jo s toploto orosi, začara njene barve,
neskončna pot v neskončnem tresenju vesolja si.

Misel priseže nate in to je prvi korak na polje smrti.

MED DVOMOM IN DVOMOM[uredi]

Zaljubljeni skopuh, poln nevrastenije,
v mislih močan in prem, me ni videl,
ko sem se pojavil v smrekah neba;

ni me videl, marveč je zamaknjen stal,
dokler ni padel srebrnikast mrak na Don:
tedaj šele se je umaknil vase, v svoj gramoz.

Daleč so spodbudne poti, tiha je njihova moč.
Ko odhajam, je moje znanje opustošeno,
moj korak pa načet z utrujenimi sovami.

O, ko odhajam, sklenem, da se ponovim.

JEZIKI PLANETARIJA[uredi]

Bežiš, na planem so vrane kot v ognjemetu;
bežiš, Poljska je polna polj in bledih konj;
bežiš, most je zadrhtel in se vzpel na luč.

Ti bežiš, jaz sem na postelj prikovan,
v meni huhurika kri nemirna,
na mojo belo vas bo legla dolga noč.

Naenkrat, lej, so stekla vsa ta leta,
ki so doslej po sili neke okvare stala,
strastno so se v pravi razpored zagnala -

ko ti bežiš, sem jaz upljenjena igrača v rokah smrti.

DRUŽINA[uredi]

Družine ne čaka delo v bregu presoje,
najmlajša le žival se k božolojcu usede,
velikih in razumnih, a prestrašenih oči:

njeni napori so v vetru in smotru,
sidro je vrgla v nebo, njen ples se ne strga;
zanjo imam sladko srce in hrabri stroj duha,

zanjo se ustavljajo polnočni leščurji,
najbolj vrli čarovniki bi zanjo umrli.
V njeni bližini je vlažno in toplo,

sopare žehtijo, dehtijo po razpenjenem steklu.

KRESTOMANIJA[uredi]

Po cesti hodim, s polj hiti kombajn;
ne občutim naglice v koraku in v grlu ne strahu,
dan je vodoraven in ne čez mero vroč;

ves bo zbledel, še preden se povrne v noč,
nikamor se ne bo zapisal ali vtisnil,
jutri bo rekel svet: bil in minil.

Blažila lek pa gre drugod iskati,
in ga v pristanu in ne v sekirah,
tudi v ajdi ne spi in ne v arhivih,

ni ga v ognju in ni ga v baladah in ni ga tu.

ROKA JE ROJENA[uredi]

Pozdravljam te, stoletni samostan, tebe in sonce.
To, da si, čvrst in smel, nagrajuje moje oljnato telo
in mu blaži in gasi hudo trpljenje,

zakaj recitiral bom, če bo potrebno,
recitiral vzporedno s tole avtocesto,
ki legitimno vre v korake seksa.

Lutke se vozijo po zlatih njivah,
ki jih je moja misel vzpela prav v nebo,
in režejo enormne buče in se smejijo, da je že grdo,

in niso nič obzirne, nič melanholične in nič močne.

KARKOLI KAKORKOLI DVIGNE LUČ[uredi]

Na sredi najlepše slovenske vasi mi lipa košata stoji
in sadko čute draži, ko mehko in dehteče cveti;
ob njo sem prislonil moje novo rdeče kolo.

Nonšalantno in z levico sem svečanemu dnevu podaril ves svet -
povsod sami jasni simboli: ogenj in jastrebi, prebujanje in v čas zaboden nož:
in pomembna notranja protislovja in široke nebeške peči,

da bom v čudežu nekaj časa živel, potem pa umrl in sprhnel.

PRO HOC CASU[uredi]

Da, Italija je kakor konj med konji,
Italija je biserovina zelo visoke etimologije,
vendar preveč zaupa poslom in to jo bo uničilo.

Mene bo uničilo to, da se tresem od veselja,
pa najbrž tudi to, da sem čudak in finansje,
kakor je nekdaj nenije uničil paradoks vročine -

enako, kakor je devet krogov uničilo desetega,
enako, kakor devet lajn uniči deseto,

enako, kakor kisline uničevalno delujejo na nebo.

DREVJE[uredi]

Sem mar rojena za nepojasnjeno naključje,
če trdno hočem, da bi bila samota moj poklic?
Sem amr zato nevidna in rojena le za zgled?

Vsi vemo, kako težko je umreti, če nimaš telesa,
tedaj je vsa vljudnost več kot odveč,
pa njasi bo res že tema sama dovolj za razkošje.

Danes sem oblekla belo bluzo in modro krilo,
stopila v svetlobo, da je bližnje in daljno postalo eno,
navadno in neverjetno si je prišlo naproti,

in vse tiso, česar v stvarstvu ni, me vso vso napolnjuje.

VEN[uredi]

Mrak je padel na deželno cesto,
Živ sem, čeprav nebo še vedno črna znamenja gostí;
moji lasje so razviharjeni, moj čas me skeli.

Bujni smisel zgodovine se mi obeša v nagon kot netopir,
prikovan k cvičku in poln bridkosti sem obsedel:
o, kakšni horizonti so v neutrudnih gibih Besede,

ki me v navalu ironije vsega noter vase jemlje
in vse nervozno s slednje misli moje zmije
in me napne od lune pa do zemlje,

da tiho in pobožno zaihtim:" Das ist ja sicher!"

NORME[uredi]

Ljubljano pokriva fosfor: razum me zapušča,
Ljubljana je gola, razum me obišče: visoko!
Vadim. Obrvi, nos, ustnice: vse tenko in precizno.

Sam sem se spomnil začeti to, nihče mi ni rekel,
nihče ni prišel z besedami, da zdaj pa nja kar,
sam sem ta, ki hodi, sam sem ta, ki hoče.

Vlak vse bolj hiti, jaz se smejem smejem smejem,
solze so grenke in tople, kakor spomini, in čiste;
noter pa ven hodim, da sem notri in zunaj,

saj kdo pa ve, da imam namesto srca dve kili denarja.

DOLBSTI[uredi]

Dobrota dobrota, če jaz hodim! To! je ponos,
to! je, da sem vitez, da kličem in kličem,
da sem potenten, da se pot vijuga: bumf!

Če zvežem darila, ki jih v žile ureže ljubezen,
se spustim, saj ne bi bil boljši, ko bi bil nem,
nasprotno, ožji bi bil in bolj zamorjen,

mogoče bi me skoki zadržali v svoji mrzli vrednosti,
verjetno bi bil rdeč, ko bi se dal ujeti za orla,
gotovo prvi, ko bi studenec v spominu stopil na dvorišče,

saj se mi doli v duši lesketa nakit.

PA BOM OGLJE[uredi]

Nasilje pade, če ne umakne pogleda.
Metalurgija postane njegov postelj.

Čas je težak in včasih mi - kot nam vsem - zmanjkuje volje;
čas je takšen, da mi včasih zmanjkuje tudi možgan,
takrat se pribijejo na dan moje temačne strasti
in z njimi blodim križemkražemdolge ure dolgih noči

Žalosten in sam, razbolelo nepotešen,
ranjen, predan, ognjevit, pa nerazumljen
poln Oriona in črnih fantazij,
takšen, da me je sreča srečna, ko naposled padem.

Glej tudi[uredi]

Milan jesih