Legenda o sv. Antonu Padovanskem.
| ← Vital. | Sto narodnih legend Anton Kosi |
Kako se je godilo Jakobu, preden je bil apostol. → |
| |||||||
Silno viharna noč je bila. V preprosti koči kraj morja na Napolitanskem je sedel mlad ribič z materjo; bil ji je edini sin, in ona je bila vdova. Zdajci zaslišita iz bučečega viharja, da nekdo kliče na pomoč. Mladi ribič odhiti iz koče in kaj ugleda? Pred hišo leži neznan mož, ves v krvi. Razbojniki so ga napadli in oplenili ter se hitro spustili v beg, ker jo slutili, da prihaja nočna straža. In res, ko se je mladi ribič nagnil nad umirajočega tujca, da bi videl, ali ga je še moči oteti, je pristopila straža in prijela mladega ribiča, češ, da je on storil to grozno zločinstvo.
Nič niso pomagali izgovori njegovi in materini – sodišče ga je spoznalo za krivega in ga obsodilo na smrt. Glasno je zaplakala uboga mati, a ni bilo pomoči. Sodnik, da bi se je iznebil, jo je potolažil s tem, da morda kralj pomilosti njenega sina.
V tem trenutku je bil njen sklep storjen. Uboga mati se je napotila h kralju. Ali na kraljevem dvoru so je zavrnili, da mora imeti spisano prošnjo, drugače ne more h kralju. Pozno popoldne je že bilo, ko se je vrnila iz kraljeve palače, da bi si poiskala pisarja za prošnjo. Ko je potem prišla na dvor, je bilo prepozno; niso je pustili h kralju. Kaj ji je bilo storiti? Drugi dan že bi se bila zvršila strašna obsodba. Begala je kakor blazna po cestah in ulicah velikega mesta. Zdajci pride do samostanske cerkve bratov sv. Lavrencija. Vstopi in poklekne pred železno ograjo, ki loči oltar sv. Antona Padovanskega od cerkvenega prostora. Dolgo kleči in moli, a zdaj pride cerkvenik ter zarožlja s ključi, češ, da zapre svetišče. Brezupno seže mati v nedrije, potegne prošnjo, namenjeno kralju – in jo vrže v pregrajo, rekoč: »Sveti Anton, otmi nedolžnega sina!«
Deseta ura je že odbila, ko je tedanji kralj napolitanski sedel sam v svoji sobi, opravljajoč imenitne vladarske posle. Kar je nekdo potrkal na duri in v sobo je stopil mlad frančiškan tako ljubeznive zunanjosti, da je bil kralj kar začuden. »Oprostite, Veličanstvo«, je dejal »da prihajam ob tako pozni uri. A stvar je tako nujna, da se ne more odložiti.«
»Česa želite?«
»Veličanstvo, podpisali ste danes smrtno sodbo mlademu ribiču, ki so ga našli bo umorjenem človeku. Bil je obdolžen tega umora, a vendar je nedolžen.«
»Ničesar ne morem storiti, ako postava izreče sodbo, ker ne vem, ali je krivična ali ne.«
»Da je nedolžen, temu sem porok jaz. Prosim Vaše Veličanstvo, zapišite mi semkaj pomilostitev!«
Te besede je izgovoril frančiškan tako odločno, da je kralj kakor nehote segel po peresu – a še ga je vprašal: »Odkod prihajate?« – »Iz samostana sv. Lavrencija, Veličanstvo!« – »Najsi vam izpolnim prošnjo, bo vendar že prepozno. Preden pride prošnja na svoje mesto, bo mladi ribič že mrtev.«
»Da, kratek je čas, ali skrbel bodem, da pride o pravem času. Prosim, Veličanstvo, podpišite!« Frančiškan pokaže na prazni prostor, in kralj podpiše. Frančiškan se zahvali in odide.
Prihod in odhod mladega frančiškana je kralja čudno prevzel. Nekaj trenutkov stoji premišljujoč, in kakor blisk se mu zasveti v glavi: »Kako je prišel do mene v pozni noči?« Pozvoni služabniku in ga vpraša: »Kdo je pustil frančiškana k meni?« Osupel obstoji sluga; niti on, niti kdo drug ne ve kaj o kakem frančiškanu; nihče ga ni videl, da bi bil šel ali odšel. Kralj sklene odpeljati v samostan, da pozve o menihu, ki ga je tako nujno prosil, naj pomilosti mladega ribiča.
Že je bila pripravljena grmada, in jetnik je pričakoval krvnika, ki bi ga odgnal na morišče. Duri se odpro, a mesto krvnika vstopi kraljevski uradnik, ki mu naznani popolno pomilostitev. Lahko se, je dejal, takoj vrne k materi.
Zjutraj na vse zgodaj se je bil vzbudila sodnik in je začuden obračal list v roki, ki ga je bil našel na mizici poleg postelje. »Gotovo«, je dejal, »so mi ga služabniki pozabili zvečer izročiti, in podvizati se moram, da ne bode prepozno.«
Tisto dopoldne se je kralj peljal v samostan bratov sv. Lavrencija. Poklical je brate v veliko dvorano in vprašal opata, kateri izmed njih je bil sinoči pri njem. Opat se je začudil. »Iz mojega samostana ni šel nihče k vam, Veličanstvo!« A tudi kralj ni našel brata, kateri, bi bil podoben sinočnjemu menihu. Opat nasvetuje, naj se pokliče mati, da pove, komu je izročila prošnjo. Preden pa bi prišla, naj si blagovoli kralj ogledati samostan in samostansko cerkev. Prišedši v cerkev k oltarju sv. Antona Padovanskega, vzklikne kralj na ves glas: »Ta je bil!«
»Veličanstvo, ta ni v moji oblasti!« –
V izpričo te prigode je mesto Napolj izvolilo sv. Antona Padovanskega za svojega varuha.
Zap. Lavra.