Kako se je godilo Jakobu, preden je bil apostol.

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Legenda o sv. Antonu Padovanskem. Sto narodnih legend
Anton Kosi
Zakaj nima volk več take moči v križu, kakor jo je imel.
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


V starodavnih časih, ko je bil naš Gospod in Vzveličar še dete ter so ljudje živeli samo od preprostih jedeh, kakršnih jim je dajala zemlja, se je zgodilo, da je šel Jakobček, slaboten deček, v gozd po gob in jagod. Jakobček je bil v nogah neozdravno bolan ter je hodil zato kaj počasi. Vrhu tega je pripekalo solnce kakor sam ogenj. Že dolgo ni bilo dežja, in zato je raslo kaj malo gob. Jakobček je zaman iskal in iskal. Truden sede naposled v gozdu k potu in milo zaplaka. A skoro spet utihne ter posluša. Mnogo veselih otrok se je igralo in smijalo na glas, a pred njim dete Jezus v otroški suknjici in boso. Jezus se je s svojo družbo naposled namenil tja, kjer je počival Jakobček.

Ko so veseli otroci dospeli Jakobčka, je Jezus obstal ter mu rekel: »Vem, zakaj se jokaš, in prišel sem ti pomagat od žeje in bolečin. Najprej pa naj pogledam, kaj si nabral. Pokaži mi!«

Jakobček potegne iz košarice samo eno gobo, a nič jagod. Gospod mu veli, naj zasadi to gobo v zemljo. Deček stori tako. A naglo se začudi, in ž njim vred vsi drugi otroci. Goba je bila že na pol uvela, a vendar je začela zopet rasti in se je cepila na mnogo vrhov. Samo Jezus se je nasmihal, ker je rasla tako živo, a drugi otroci se ji niso mogli načuditi.

Zdaj veli Jezus Jakobčku utrgati gobo, pravo »medvedjo stopinjo«. Zajedno mu sam pomaga na noge. Jakobček zdajci začuti, kako leze hudina iz njegovega telesa in kako se mu zopet krepčajo udje. Vesel zavriska in zapleše okolo Gospoda, poklekne predenj ter mu objemlje in poljublja noge.

V tem se je solnce nagnilo in bilo je že hladno. Jakobček se je z Gospodom in njega sveto družbo vrnil domov. Od tega dne je bil zdrav in trden, močnejši od tovarišev. Ko je začel gospod Jezus učiti in pripovedovati o kraljestvu božjem na zemlji ter je bil Jakobček popolnoma dorasel, da je vzel Vzveličar k sebi in ga posadil med apostole.

Zap. Jožef Vidic.