Legenda o dovški cerkvi
| ← Stoji v planini vas | Triglavske pravljice 2. zvezek Legenda o dovški cerkvi Mirko Kunčič |
Kako so Dovžani Bedanca ujeli → |
| |||||||||||
Na vzvišenem prostoru sredi dovškega polja stoji bela cerkvica. Kakor stara, častitljiva božjepotnica, ki ima dolgo romanje za seboj, stoji tam - pod vznožjem Karavank - in strmi vsa zamaknjena v dolino, kjer so kakor pisani kamenčki nakupčkane mojstrafiške hiše. In še dlje - čez Grančišče in Črno goro, proti jugu, kamor je božja roka postavila veličastno skupino sivih snežnikov, hiti njen pogled. Triglav, kralj Julijskih Alp, ji kakor nema priča stoletij in tisočletij, ki so mimo njega šla, kima v pozdrav. Sonce, ta neprekosljivi božji umetnik, ji z zlatim čopičem barva skodlasto streho. Sava Dolinka ji z večnim gibanjem svojih valov šepeta sladke spomine. Njim pa, služabnikom Gospodovim, ki so tod duše pasli in jih že zdavnaj ni več, šumijo gobovi pokojno uspavanko v tihih nočeh. Štirinajst jih je bilo doslej, nekaj več kakor apostolov Jezusovih; petnajstemu pa so farani z zlatimi črkami v marmorno ploščo vklesali:
Vsako jutro v zarji novi naši zažarč vrhovi, gledajo, kdaj prideš spet, ki si bil jim varuh svet: naš triglavski kralj Matjaž, župnik z Dovjega - Aljaž. Daleč nazaj v zgodovino sega ljubka legenda o cerkvi sv. Mihaela sredi dovškega polja. Takrat, ko so prvi priseljenci krčili in trebili neprodirne goščave v trikotu med Borovljami, Vrtaškim vrhom in Meždkljo, ni bilo v širokem pasu naokoli nobenega božjega hrama. Več sto očenašev hoda so morali verniki prehoditi, če so hoteli poslušati božjo besedo in biti deležni milosti svete daritve. Prav tja na R6dine2 so poleti in pozimi, ob hudi uri in v snežnih zametih vozili tiste, ki jih je bela žena smrt pokosila. Rodine so bile tistikrat - tako ve povedati staro ustno izročilo - edina božja njiva, edino grobišče za vso gorenjsko dolino. V tej dušni in telesni stiski so dovški kočarji sklenili, da si postavijo svojo cerkvico. Dolgo so iskali pripraven prostor zanjo. Ponekod se jim je svet zdel presamoten, ponekod prestrm in preveč izpostavljen viharju. Beseda je dala besedo. Zediniii so se, da postavijo cerkev na Govočevem vrtu vrh dovške globeli. Navozili so les, apno in kamenje, začeli so kopati in polagati temelj. Delo pa jim kar ni šlo izpod rok, kakor da bi jim bil sam Bog odrekel svoj blagoslov. Nagajalo jim je vreme, pestila jih je bolezen in še hudobni duhovi so jim bojda v škodo hodili. Pa je nekega dne priletel od nekod droben golobček. Suho cvetlično bilko je držal v kljunčku in bel je bil kakor sneg. Prav nizko nad zidarji in tesarji je krožil, kakor da bi jim hotel povedati nekaj prav zaupnega in ljubega. Zidarji in tesarji so odložili orodje. Zasenčili so si oči in začudeno strmeli v zrak. "Gotovo se je izgubil in ne najde poti domov," je iztuhtal star zidar s košato brado in upognjenim hrbtom. Mlad tesar, mišičast in robat, se je pošalil: "Priganjat nas je prišel! Gnezdo bi si rad spletel v novi cerkvi. Če bi govoriti znal, bi nas oštel: pohitite, lenobe lene, pohitite, mudi se mi!" "Ne čvekaj," ga je posvaril tršat očanec s težko tesarsko sekiro ob nogah. Zamišljeno je motril golobč-ka nad seboj in hudo resen je bil njegov obraz. "Vse se mi tako zdi, da ta golobček ni navaden golobček." "Kaj pa naj bi bil?! Nemara sveti Duh?" se je ponorčeval prešerni mladec in tovarišem hudomušno pomežiknil. "Beseda je veter: tebi iz ust, meni mimo ušes. Včasih pa tudi slepa kura zrno najde!" ga je modro izpodrepil očanec in mu s pridigarskim glasom navrgel: "Kako si burjast in klamast,* fant, ne pozabi: vsako našo stopinjo sliši Bog." Mladec pa se ni dal ugnati. V veselem smehu je kazal zdrave zobe in sitno rinil v očanca. Nagajivo je zaploskal in zavpil: "Cujte, čujte! Mojster Kočjanč spet pregovore iz rokava stresa. Pa nič ne pove, od kod ta njegova žlahtna modrost. Jaz pa vem: nadudlal se je od popot- nega črnošolca, ki se je pod njegovo streho tepkovca napil." I "Jaz pregovore, ti otrobe," mu je milo za drago povrnil mojster Kočjanč in brž stresel iz rokava nov pregovor: "Fant, govori, kar je res; stori, kar smeš; to sta dve stezi do nebes." Se bi se bila obdelovala, izkušeni ocanec in vetrnjaški fant - a tedaj se je zgodilo nekaj čudnega. Golobček, beli golobček se je kar na lepem spustil navzdol. Narahlo je svoje krempeljčke položil mojstru Kočjanču na ramo. Krotko ga je pogledal s svojimi milimi očmi. Božajoče se je s kljunčkom dotaknil njegovih ustnic. Zidarji in tesarji so onemeli. Preden so mogli izreči besedo, eno samo besedo, se je golobček spet dvignil v zrak. Se kratko minuto je krožil nad Govočevim vrtom, potlej pa je kakor svetla točka zatonil nekje sredi dovškega polja. "Božji migljaj!" je svečano rekel mojster Kočjanč in njegove oči so bile polne sonca. "Čudno, res čudno," so mrmrali zidarji in tesarji. Z zamišljenimi obrazi so se spet lotili dela. Drugi dan je skrivnostni golobček spet priletel. In glej, zgodilo se je natančno tako, kakor prejšnjega dne: nekaj časa je krožil nad glavami strmečih delavcev, potlej se je spustil mojstru Kočjanču na ramo; krotko ga je pogledal s svojimi milimi očmi, božajoče se je s kljunčkom dotaknil njegovih ustnic. V trenutku pa, ko se je spet dvignil v zrak, je stari tesar zaslišal v sebi svet glas: vstani in pojdi za njim! Nekaj kakor božje navdahfijenje se mu je vžgalo v očeh. Odložil je tesarsko sekiro in šel. Golobček je radostno frfotal nad njegovo glavo in mu kazal pot. Komaj tri očenaše daleč sta šla. Sredi polja, sredi prelepega dovškega polja je golobček šinil zviška navzdol in položil cvetlično bilko na tla. Stari tesar je stopil bliže. Svojim očem ni mogel verjeti: vse polno cvetličnih biljk je že ležalo tam, kakor da bi si golobček hotel iz njih splesti gnezdo. "Božji migljaj!" je ponovil mojster Kočjdnč. "Na tem kraju mora stati nova cerkev." Ves presunjen in tih se je vrnil na Govočev vrt. In ko je golobček še tretji dan priletel in storil, kar je v spominu faranov neizbrisno zapisano, je mojster Kočjanč povzdignil glas: "Tako vam rečem, možje: božja volja je, da pos¬tavimo cerkev drugje! Sam Bog nam je poslal svojega sla in nam odmeril kraj." Popeljal jih je s seboj in jim pokazal bilke, skrbno položene na kupček. In glej: že so vsi razen prešernega mladca živo verovali, da je bil golobček - sam sveti Duh. Pobožno sklonjenih glav so tamkaj stali in se pos¬vetovali. Prešerni mladec pa je bil nepoboljšljiv. Posmehljivo v je zaklical: "Ne bodite otročji! Se koze bi se nam smejale, če bi zaradi tistega tiča začeli zidati drugje. Pamet, možje, pamet!" In možje, omahljivi, kakor so bili, se res še kar niso mogli odločiti, da bi delo na Govočevem vrtu opustili. Mojster Kočjanč jih je prosil, rotil - vse je bilo zastonj. Bolj so se bali mladčevega strupenega jezika kakor božje jeze. Delali so štiri dni; a vse delo je šlo rakovo pot. Kar so naredili čez dan, se jim je porušilo čez noč, kakor da bi imele nadnaravne sile svoje prste vmes. Četrtega dne se je prešernemu mladcu izmuznila tesarska sekira iz rok in ga močno usekala v nogo. Kri je kar brizgala iz rane. Možje so priskočili, a niso in niso mogli ustaviti krvi. Mojster Kočjanč se je sklonil k mladcu in mu sočutno rekel: "Siromak si, dvakrat siromak! Vedi: vsa človeška pomoč je prazna, če ni božje milosti vmes. Zaobljubi se svojemu patronu, sv. Mihaelu. Nemara ti bo on zdravja izprosil." Mladec je čutil, kako mu usihajo življenjski sokovi, kako vse bližje veje hladen dih groba. S poslednjimi močmi je sklenil roke in pobožno povzdignil oči. "Sveti Mihael, moj patron, pomagaj! Zgradili bomo cerkev na kraju, ki nam ga je pokazala božja volja, samo milosti mi izprosi! Glej, tako sem še mlad - joj, ali bom moral res že umreti?" Možje so si ganjeno brisali solze s porjavelih lic. Sami niso vedeli, kdaj se je tudi njim utrgala pobožna molitev iz srca in se v zboru dvignila pod nebo: "Oče naš, tvoja volja naj se zgodi! Postavili bomo cerkev drugje in tebi jo bomo posvetili - naš priprošnjik in zaščitnik, sveti Mihael!" Komaj so te zadnje besede izrekli, se je kri v mladčevi rani ustavila. "Božji migljaj!" je v tretje ponovil mojster Kočjanč. Vedro se je nasmehnil, krepko si je zavihal rokave in vzkliknil: "Možje, na delo!" Vzeli so rovače, sekire in lopate in šli. Vse jim je šlo po sreči, ker je sam Bog blagoslovil delo njihovih rok. Nekaj mesecev pozneje je nova cerkvica že zrasla iz tal. Milo je v linah zaklenkal zvon in vabil vernike k molitvi. In milo klenka še dandanes - mrtvim v spomin, živim v opomin - in bo milo klenkal vse dotlej, dokler bo naš rod dve svetinji v srcu hranil: vero očetno in jezik materinski. Takšna je legenda o cerkvi sv. Mihaela sredi polja, sredi prelepega dovškega polja.