Kako so Dovžani Bedanca ujeli

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Legenda o dovški cerkvi Triglavske pravljice 2. zvezek
Kako so Dovžani Bedanca ujeli
Mirko Kunčič
Govočev ded in bob
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


{{Ob lončeni peči, ki nas je grela kakor dobra babica svoje vnuke, smo sedeli in poslušali storije iz davnih dni. S takšno pripetnico* nam jih je kresal Skrablejev ded, da jih nismo utegnili sproti loviti v spomin. Na gosto kot čebele so nas obletavale, ponujajoč nam pekoče želo in sladek med. Po medu smo pohlepno segali, pekočemu želu smo se previdno izogibali. ,Že so nam domala vse storije skozi eno uho noter , in skozi drugo uho ven šle, kakor je pri zlatih naukih pač v navadi. Kaj storiti, da nam tudi zadnja storija ne bi šla po zlu? Brž sem si eno uho s prstom zamašil - in storija je bila ujeta. Kakor frfotajočo ptičko sem jo narahlo stisnil med dlani in zaprl v kletko svojega spomina. Tam mi zdaj poje - včasih kakor škrjanček zvonko, včasih kakor sova mrko. Takole nam je to storijo bajal** in zraven kozje molitvice bral ranjki Skrablčjev ded, ujedljivi čudak, zagrenjeni samotar in starokopitni modrijan, kakor so ga imenovali vaški sodobniki. -Takrat, ko fabriških dimnikov, železne kače in tujskega prometa še ni bilo, ko se tuje kvante in prev-ratne misli še niso šopirile tod - takrat so naši predniki uživali neskaljeno srečo sredi gorskih samot. V božjem strahu pred dobrimi in hudobnimi duhovi so živeli, delali, trpeli in miroljubno pasli svoje ovce. Davno je že to. Stare šege in navade so pokopane, oglarske kolibe in ovčarske staje prerašča mah pozabljenja. Fan-tini rinejo v fabrike kot grešne duše v vica, dekline tiščijo v mestni direndaj, da bi s svilenimi nogavicami in trajnimi kodri nasitile svoj napuh. Pravšnega veselja ni več med nami. Le zlodej si v lakomnem zadovoljstvu brusi kremplje in rog6. Kar milo se mi stori, glejte, kadar takole zjutraj stopim iz kajže in vržem, oči naokoli. Vsak rob, vsaka skala, vsaka gmajna, vsaka grapa, vsaka gošča, vsak potok ima svojo povest. Ljudje pa hodijo mimo s trdimi koraki in zakrknjenimi srci kakor bogotaji. Spomini na stare čase so jim toliko v mar kakor posušeni kravjeki na cesti. Resnično, resnično vam povem, fantini in dekline, možje in žene: nobena pesem ni tako dolga, da se ne bi izpela! Prišli bodo časi, hudi in grozni, ko se bo tudi vam stožilo po davnini in jo boste milo klicali^ nazaj. Pa bo prepozno, prepozno, prepozno. Lejte! Ce vas dandanes grizejo peklenske skrbi -komu jih morete zaupati? Bogu že, drugemu nikar. Iz-polnilo se je staro šembiljsko3 prerokovanje: človek je postal človeku - volk in volk človeku - brat. Včasih smo se v stiskah in nadlogah obračali drug na drugega. In zmeraj, naj me mora tlači, če ni res, smo našli odprto srce in odprte roke. Kadar pa so bile naše brige le preveč skrnobne , da bi jih mogel užugati človek, kam smo se zatekli po nasvete? K žarkženam. Oj, žarkžene! Kar kosti mi pokajo od jeze, kadar se spomnim nanje. Lejte, toliko dobrega so ljudem storile, tolikokrat so jim v siromaščini in bolezni na pomaganje priskočile, nazadnje pa so morale tudi one spre vide ti, da je nehvaležnost plačilo sveta. Najprej so se proti njim začele puntati dekline. Ni bilo všeč njihovi nečimrnosti, da so bile žarkžene brhkejše od njih. Naščuvale so proti njim klamaste fantine. Ti so začeli žarkžene preganjati in vicati na mile viže. Uboge reve so nekaj časa vse vdano potrpele; ko pa je bil mernik njihovega potrpljenja poln do roba, so nehvaležni srenji dale slovo. Šle so za vetrom, šle so za soncem - in ni jih bilo več nazaj. I V tistih časih, ko je med Dovžani in žarkženami vladala še božja sloga, je pod Borovljami živel hos-tarski divjak z imenom Bedanec4. Tak hrust je bil, da je smreko kakor šibo prelomil, in tak jedec, da je živi ovci kar v dušku kri izpil. Ta gnusoba kosmata, ta beštija v človeški podobi je bil v žarkžene zateleban do ušes. Hotel je eno izmed njih ujeti in za ženo vzeti. Povsod jih je zalezoval, povsod jim je svoje zanke nastavljal. V mesečnih nočeh je kakor obseden krošnjaril okoli. Z izbuljenimi očmi je zijal v luno, stiskal pesti in cvilil kakor lojtrski voz, ki že leto dni ni videl kolomaza. Parkrat se je prikradel prav do bivališča žarkžena. V notranjščino si ni upal, ker se je bal kače velikanke, ki je čuvala vhod. Kar pred votlino se je razpetelinil. Položil je kosmato desnico na srce, božjastno vrgel oči pod nebo in zalajnal nekakšno podoknico. Skušal je peti milo kakor slavček, pa se je drl nemarno kakor pav:

"Ne morem več spati, ne morem več jesti; vse dni in noči sem pri svoji nevesti, pri svoji nevestici, zali žarkženi - s tem srcem ubogim... Miru ni več v meni. Oj, ljubljena, pridi, podaj mi roko, v svoj dom te popeljem pod zlato goro!"

Bil je nad svojo noro pesmijo tako ganjen, da je postal mehek kakor gnila tepka. Turobno je zavekal v noč: "Uaaa, uaaa, uaaa..." Tako zavija lačen volk pozimi, tako iz svoje pasjice laja v luno premraženo ščene. Krepostnim žarkženam je bila njegova žalost -veter, ki mimo švigne in ga ni. Razposajeno so se mu hehetale, tako smešno se jim je vse to zdelo, čeprav so bile drugače kaj usmiljenega srca. Ko se je Bedanec do mile volje nasmrkal in nakisal kakor cmeravo otroče, je napel druge strune. Sprevidel je, grdavš, da zlepa nič ne opravi. Začel je okoli votline razsajati in tuliti, daje bilo grozno. Žarkžene so kar v kot počepnile, tako so se ga zbale. Roke so se jim tresle kakor veje v viharju, lasje pa so jim podrhtevali kakor ločje ob vodi. V peklenski stiski so čakale, kdaj bo rokomavh skalo izpred votline odvalil in kakor krvoločen jastreb mednje planil. A kača velikanka tega veselja lakotniku gorskemu ni privoščila. Kar zviška se je zagnala proti njemu in tako strupeno zasikala, da mu je srce pri priči padlo v hlače. Se enkrat je zatulil, pošastno in divje, da se je zazibala votlina in v farnem stolpu zamajal zvon. Potlej ga je vzela noč. v Žarkžene so se oddahnile.

3.

Poletni dan je že mižal na eno oko, tako je bil truden in zaspan. Zlezel je v ohlapno nočno srajco in se počasi odpravljal k počitku. Zlato žarenje na zahodu mu je kazalo pot in debelušen oblaček ga je tovariško spremljal prav do konca - v deželo sanj. Za Večernice na severozahodni strani vasi je padla široka senca. V njej je polagoma tonilo vse; valovite senožeti, ki se v hudem strmcu spuščajo v globeli; v šir in dalj razpredene ograje, ki ločijo pašnik od pašnika; iglaste in listnate družine dreves, ki se vzpenjajo navkreber do Komna in še više, do Seduc Že se je senca dotaknila zelenega razglednika, Kočjančevega roba, kamor se hodijo človeške oči past in uživat lepoto božjega stvarstva. Od ondod se je neslišno pomikala dalje. Pobasala je v svojo torbo, kar je dosegla: goščave in goličave, žive meje in kolovoze. Celo Sedučnikovemu potoku, temu romarju večnemu, ki pod Požarnico izvira in od ondod svoj nemir po razjedeni strugi v dolino nosi, ni prizanesla. Pogoltnila ga je v dušku in šla svojo zmagovito pot dalje, dalje - čez rumeno polje, čez pokošene travnike, v vas. Ta hip se je na položnem robu pod Večernicami nekaj zasvetlikalo. Brhke prikazni, z dolgimi lasmi in haljami do tal, so pribosopetile iz gošče. Njihove tančice, čez in čez posute z zvezdami, so se pozibavale v vetru kakor refetnice* čudežnih ptic. Razvrstile so se v krogu in zapele odhajajočemu dnevu v slovo. Bile so žarkžene. Lepo so pele in tako so bile zaverovane v svoj ples, da niso videle gorilaste postave boroveljskega Bedanca, ki se je potuhnjeno priplazil po bregu. Skril se je v leščevju, ki se je šopirilo komaj za lučaj daleč od njih. Tamkaj jih je nemoteno opazoval in koval zahrbtne naklepe. Zelene oči so mu kar gorele od pohlepa in prsti so se mu krivili kakor kremplji zveri. "Nocoj mi ne uideš, golobičica!" se je noro režal iz zasede in si mel kosmate tace.

  • Refetnice = perutnice. ** Mršnja = mrha.

Zijal je v rajajoče žarkžene kakor tele v nova vrata in iskal med njimi izvoljenko svojega srca. Najgorša je bila, najdaljše lase je imela, najmilejši glas in oči krotke kakor srna. Izbirati je znal, mršnja** nemarna, tisto pa, tisto! "Se enkrat se narajaj in napoj, potlej boš moja, samo moja na veke!" je klamasto godel in svoji izvol-jenki velikodušno privoščil še tistih par minut veselja. Ves se je vdal puhlemu sanjarjenju. Preživljal je v duhu žlahtne ure, ki so se mu obetale ob strani ljubljene deklice. Druge krati je bil kaj previden in čuječ; to pot je bil za vse drugo slep in gluh. Nesrečnik topoglavi, vsaj majčkeno bi pogledal nazaj, pa bi ti bilo nemara prihranjeno vse hudo in bridko! - Po zgornji stezi jo je prav tačas mahal Cenkov pastir Jok. Malo se je bil v Belci zamoževal*, pa je kar po bližnjici spešil korake. Ni pogledal ne na desno ne na levo; kar naravnost jo je rezaL Spotoma si je drobno belil glavo, kaj bi staremu Cenku natvezil, da mu skrnoba sitna ne bi zamude kakor oglodane kosti metal pod nos. Ko je pricoklal do Kočjančevega roba, se mu je le nekam čudno zdelo, kaj se v globeli tako svetlika. Zavil je vstran, stopil na rob in pogledal navzdol. Malo da ga ni vrglo vznak. Zagledal je rajajoče žarkžene na ravnici in kosmatega Bedanca v skrivališču. "Naj me coprnica lopne, če ima ta spak poštene na-mene!" se je pridušil Jok in na vso jezo vrgel iz ust masten čik.

  • Moževati = modrovati; moški pomenek.

Potlej pa niti besedice ni več črhnil. Kar na peti se je obrnil in jo s takšno hitrico ubral čez dovško polje, da je spotoma cokle izgubil. Pa Bog varuj misliti, da zaradi strahu! Zaradi naglice kakopak. Dovžani v onih staromodnih časih še niso poznali gasilnega društva, izvoljeni! odbornikov, motornih brizgalnic, imenitnih čelad in krojev z zlatimi gumbi. Pa so vseeno znali gasiti, če se je kje ognjeni petelin prikazal. Kako ne bi znali, ti ljubi Bog, ko jim je pa voda že takrat izza vseh vogalov pod noge čobodrala, kakor jim čobodra še dandanes! Tudi tistikrat, ko je dan šel počivat in so Večernice vrgle svojo senco že na kraj vasi, je drlo iz kajž vse, kar je bilo krščenega v fari. Kaj se je zgodilo? Cenkov pastir Jok se je bil kakor divji lovec pripodil skozi vas in pretresljivo zatrobil v kozji rog: traraaa, traraaa, traraaa. "Za Kriščevo voljo, Jok, kje pa gori?" so ga ispraševali možje in vohali v zrak. Jok pa je bil tako vprežen,* da jim še odgovoriti ni utegnil. Kar naprej je drvel in se napihoval: traraaa, traraaa, traraaa. Sele potlej, ko je obdirjal vso vas, se je utaboril pod košato lipo sredi vasi. Čvrsto je potegnil vase novo sapo, obrisal si je z rokavom potno čelo in se zadri:

  • Vprežen = zaposlen, vnet za svojo stvar.

"Le semkaj, fantini in možje, dekleta in žene!" Možje so prirompljali z rovačami in sekirami. Ženske so privihrale s škafi in žehtarji. Otroci so pridrobencljali s smrkljastimi svečami pod nosom. Vse kar leze in gre seje zbralo pod častitljivo vaško lipo, ki je preživela že pet rodov in je tudi šestemu rodu gostoljubno nudila svojo senco. Otroci so norčavo skakali kakor kozlički. Ženske so tarnale kakor grešne duše v vicah. Možje pa so kakor davčni izterjevalci neučakano rinili v Joka: "Tak zini že, duša krščanska, zini!" Jok se je dobro zavedal svoje pomembnosti. Kar pozabil je, kako je pravkar sam dajal duška veliki nuji. Mogočno si je pritegnil stremena na irhastih hlačah in množico modro poučil: "Počasi, sodrga! Potrpljenje je božja mast, naglica ni dosti prida!" Dovžanom je spričo tolikšne modrosti kar sapo zaprlo. Zavladala je tišina, da bi najbolj tankoslušni utegnili slišati, kako zob časa spodjeda korenine starodavni lipi in kako se Pehtetovi Anci v glavi vrti oni kolešček, ki gaje imela bojda preveč. Pastir Jok, junak dneva, je ponosno kakor slavnostni govore* stopil na klop, ki je tesno obkrožala lipo. Preudarno se je s palcem in kazalcem prijel za nos, veličastno se je useknil in smrkelj v širokem loku pljusknil na tla. Potlej je začel:"Takole vam povem, fantini in dekline, možje in žene - vi smrkavci pa tiho! - takole vam povem: o kakšnem ognju ni ne duha ne sluha."Kakor da bi z burklami podrezal v pekel, mu je nepopisen hrušč in trušč preglušil nadaljnje besede. Možje so renčali kakor medvedje. Ženske so pihale kakor kače. Otročaji so zijali, da so jim smrkljaste sveče naravnost v usta polzele. "Ali ste ga slišali?! Za norca nas ima, govedar salabolski!" se je razčeljustil Erjavčev Nejč, neugnani vaški zdražbar, primejdiiševec* in boječ**. Neznansko se mu je zahotelo, da bi nastal ravs in kavs. Kar na debelo je začel ščuvati razdražene duhove okoli sebe. In ne zastonj. - Možje so si vihali rokave. Ženske so dvigale škafe in žehtarje. Otročaji so segali po kamenju, da bi z združenimi močmi posegli v boj. Trda je predla ubogemu Joku, trda. Za las, za drobčken las je manjkalo, da je ni pošteno skupil. Najbližji dedec gaje že s palcem dregnil pod rebra. Najbližja ženska je že treščila svoj žehtar vanj. Najbližji paglavec mu je že kamen zalučal v hrbet. Joku so kar kolena klecnila in prebledel je prav tja do peta, čeprav ni bil strahopetne matere sin. Vedel je, bistroumni mož, da ima ljudska jeza trdo pest. Težko je biti dober govore, težko je zastavljati pravšne besede, težko je množici pihati na dušo! je potihoma vzdihnil in začel bliskovito tuhtati, kako bi jo izvozil. Napenjal je možgane kakor žrd na senenem vozu - malo da se


mu ni žrd prelomila! Nazadnje pa je le pravšno iztuh-tal. Pomirljivo je zakrilil z rokami in zavpil: "Tok, počakajte no, za pet ran Kriščevih, saj ne gori voda! Nisem še vsega povedal." Pa je J6k delal račun - brez Erjavčevega Nejča. Erjavčev Nejč je kaj rad iskal dlake v jajcu in obračal besede kakor mlinar vreče. Brž je Joka popadel za besedo in hujskajoče zarjul: "Seveda ne gori voda! Vsak smrkavec to ve. Kako bo voda gorela?! Lejte, res nas ima za norca, govedar salabolski!" Tokrat pa sitni zdražbar ni imel sreče. Kar na lepem si je skozi gnečo naredil gaz Režiinov Janez, najgorši in najmočnejši fant v fari. Kakor gora se je izprsil pred Nejčem in mu takšno zarobil, da se je bojevitemu petelinu koj greben povesil. Ni še pozabil Nejč, ni, kako ga je korenjaški Janez ondan zlahka kakor mlečnozobega frkolina iz Požgancove gostilne pod kap nesel. Take sramote ni hotel več doživeti. Stisnil je glavo med ramena kakor poparjeno ščene rep med noge in jo pobrisal za bližnji vogal. Od ondod je kradoma vlekel na ušesa in vohunil... "Zdaj pa le govori," je Janez pokoviteljsko rekel Joku in mrko ošinil z očmi fantine in može, ki so imeli še zmerom zavihane rokave. In glej, zgodil se je majhen čudež: na mah so postali vsi krotki kakor jagnjeta. Vedeli so, da z Režunovim Janezom ni dobro češenj zobati. In tudi radi so ga imeli vsi. Jok je svojega rešitelja hvaležno pogledal. Brž se mu je povrnilo nekaj prejšnje samozavesti. Vzravnal se je in že je bil spet ves v besednem ognju kakor pravšni govore. "Tole sem vam hotel povedati, fantini in dekline, možje in žene - vi smrkavci pa tiho! - tole sem vam hotel povedati, pa me niste hoteli poslušati: ko sem se prejle vračal iz Belce, sem kar na lepem zagledal nekaj groznega. Pod Kočjančevim robom v Večernicah so rajale žarkžene..." "I, kaj pa potlej?" mu je jezikavo odstrigla besedo Govočeva Lenka, prvakinja dovških klepetulj. "To pa res ni nič groznega. Kolikokrat so že rajale! Ali je bilo treba zaradi tega vso vas spraviti pokonci?!" "Tok, počak no, raglja, da povem do kraja," je odrezavo revsknil Jok in jo pičil z risastim pogledom. Potlej pa je zaničljivo napravil čeznjo križ in s povzdignjenim glasom nadaljeval: "Pod Kočjančevim robom so rajale žarkžene, sem rekel, v živi meji, komaj za lučaj daleč od njih pa je čepel Bedanec na preži. Zdi se mi, vse se mi tako zdi, fantini in možje, da se grdavšu skomina po najgorši žarkženi Marjetici, ki jo vsi dobro poznate. Ujel jo bo, prav gotovo jo bo ujel in v svoj brlog pod Borovlje odvlekel, če bomo roke držali navzkriž. Pa jih ne bomo - kaj pravite, fantini in možje?! Množica se je zazibala in zahrumela kakor morski val, ki ga razburka vihar. Možem so ogorčeni bliski švigali iz oči. Ženske so se v strahu križale in klicale vse svetnike na pomaganje. Otroci so se stiskali k materam kakor piščeta h kokljam. Najbolj pa je ta novica pretresla Režunovega Janeza. Kar žile so mu nabreknile na vratu in vse barve so ga prešinjale, tako se je razburil. - Tok takšna je ta reč! Najgoršo žarkženo, tisto, ki je njemu samemu nekolikanj k srcu prirasla, kani boroveljski hrust ugrabiti? Ne boš kaše pihal, lakotnik! Rezilno v Janez ti bo podkuril! Ni še pozabil, Janez, ni, kako prijazno mu je ondan, ko je pod Borovljami drvaril, zala žarkžena zaklicala iz hoste: "Bog ti daj srečo danes in vse življenje, Janez!"

Da bi siroto pustil na cedilu? Tisto pa ne! Rešiti jo mora, pa naj prelije zanjo zadnjo kapljo krvi. Porinil je Cenkovega Joka tebi nič, meni nič s klopi, da se je presenečeni govore kar prekobalil na tla. Stopil je na njegov prestol kakor novo kronani kralj in dal množici z odločno kretnjo v vednost, da hoče govoriti. Huda ura v množici se je iztreskala in izbliskala. Nastalo je zatišje, da bi najbolj tankoslušni utegnili slišati zvonko prepevanje rajajočih žarkžena od daleč, izpod Večernic. Režimov Janez je dvignil desnico kakor vojskovodja sabljo in ukazovalno polagal besedo na besedo: "Otroci - vi spat, ženske - ve k svojim piskrom in kolovratom, fantje in možje - vi pa za menoj, če imate še kaj srca! Bedanec kani ujeti žarkženo Marjetico, mi bomo pa ujeli njega. Kdo gre z menoj?" Kakor en mož so se dvignili vsi - razen starih, nadušljivih dedov kakopak. Ni bilo omahljivcev in strahopetcev med njimi. Celo Brencetov Francek, ki je še platno prodajal, palec sesal in s kazalcem po nosu vrtal, se jim je hotel pridružiti. Pa mu je mati trdo navila uro in ga z drugimi otročaji vred napodila domov. Nesrečni Francek! Ni ti privoščila, zaslepljena mati, da bi bilo tudi tvoje ime ovenčano s slavo in z zlatimi črkami zapisano v zgodovini. I Tiho, vse tiše so za Večernicami rajale žarkžene. V živo podobo umirajočega dne se je spre vrgel njihov ples: zmerom počasneje so se jim kakor perutnice pozibavale prozorne tančice; zmerom niže k zemlji so jim kakor slapovi padali zlati lasje. Že je dan zamižal tudi na drugo oko - žarkžene so kakor v zadnjih vzdihljajih podrhtevale na tleh. Že je mrak - grobar vrgel mrtvaški prt čez vso dolino -žarkžene so negibno obležale in na ustnicah jim je zamrl poslednji nasmeh. Ples je bil končan. Tedaj... Tedaj se je nekaj črnega, zavaljenega izkobacalo iz žive meje in skokoma planilo mednje. Brhke plesalke so se kakor jata splašenih golobic razkropile na vse strani. Iz zvonkih grl jim je vil presunljiv krik: "Bedanec! Bedanec! Bedanec!" A boroveljski hrust je svoj plen že držal v rokah. Zlahka kakor peresce ga je dvignil visoko nad glavo in se zmagoslavno krohotal: "Moja! Moja! Moja!" Uboga žarkžena je bila vsa trda od strahu. Kar čutila je, kako ji po žilah ledeni kri. Glavo je imela težko kakor svinec, roke in noge so ji brez moči visele navzdol. "Moja! Moja! Moja!" je kar naprej klamasto godel Bedanec in narahlo prižel drobno stvarco k sebi. Približal je svoj obraz k njenemu in jo razigrano poravšal* po snežnobelem licu. Bil je srečen, nepopisno srečen. v Zarkžena je z gnusom strmela v divji, nemarno obrasli obraz nad seboj. Srce se ji je krčilo v obupu: joj, ali bo morala res do konca dni kakor zakleta deklica ob tem grdavšu živeti? Bedanec pa jo je kar gledal, gledal; ni se je mogel nagledati do sitega. Vsaka gubica na njegovem obrazu se je razlezla v dobrovoljen nasmeh. Kakor nebogljenega otročiča jo je ujčkal v naročju in ji z ras-kavo dlanjo božal zlate lase. Z nežnim glasom ji je skušal dopovedati, kako mu srce zanjo gori. Pa je bilo tisto, kar mu je iz grla vrelo, bolj podobno medvedjemu renčanju kakor človeški govorici. Takole je namišljeni pesnik izpod Borovelj lepotičil besede:

  • Poravsati = s kosmato brado podrgniti.

"Oj, golobičica, nevestica moja, ham, ham - kako rad te imam! Da si le pri meni... Trdn6 se me okleni! Preden bo sonce trikrat vzšlo, boš moja ženka pod goro. Vse divje može, škrate, škopnike, kvžtrnice, torklje in Pehtra žene bom na ženitovanje povabili tudi veselega godca Kragtilježa ne bom pozabil. Tri dni bomo s vato vali in peli, mejduh! Tri dni bomo ukali in se vrteli, ujuh!" Prešerno se je zasukal, udaril s peto ob tla in znova zaukal, tako strašansko zaukal, da je splašil vse vrane naokoli. Njegov vrisk ni še do kraja pod Komnom izzvenel, ko se je vrh Kočjančevega roba nekaj zganilo. Temna moška postava se je prikazala, kakor da bi bila zrasla iz tal. Z glasom, ki se mu je poznalo, kako je zasopljen in razburjen, je zaklicala navzdol: "Bedanec, hoj, hoj! Dovžani gredo. Ujeti te hočejo. Teci, če ti je življenje ljubo, teci!" Bedanec se je sunkovito obrnil in razdraženo pogledal navzgor. Kar v glavo mu ni šlo, da bi moglo biti res, kar je slišal. Oblastno je vzrojil: "Crviček človeški, kdo pa si, ki mi s takšno vestjo hodiš pred oči?" "Tvoj prijatelj - Erjavčev Nejč," mu je ovaduh priliznjeno vrgel odgovor. Kaj več ni utegnil. Koščena roka ga je zgrabila za vrat in nemilo stresla. Preden je presenečeni Nejč utegnil dognati, čigava je ta roka - se je že kotalil po strmini. Komaj nekaj sekund je trajala čudna vožnja. Globoko spodaj pod bregom je treščil ob plot, da je videl milijon zvezd in še troje sonc povrh. Kakor kupček nesreče je obležal - za trenutek, dva. Potlej se je zganil, milo zastokal, se počasi skobacal na noge in jo ubral čez drn in strn. Režunov Janez je s Kočjančevega roba temno pogledal za njim in zasikal skozi zobe: "Da boš pomnil, malopridnež, kdaj si nas ovadil!" Potlej pa ni več zapravljal dragocenega časa. Z rezkim glasom je zapovedal:"Naprej!" Truma fantov in mož se je kakor plaz vsula za njim v globel. Zemlja je kar bobnela pod težkimi nogami in bojeviti klici so pretresali ozračje. Tudi Jok je bil med bojevniki. Za malo se je sicer vrlemu možu zdelo, da mu je Janez tebi nič, meni nič odžrl poveljniško čast; pa se zaradi tega le ni skujal. Bil je Jok svojčas vojščak in je vedel, kaj je vojaška dolžnost.

6.

Bedanec je mogočno razkoračen stal spodaj na ravnici in čakal, kaj bo. Še na misel mu ni prišlo, da bi bežal. Pošastno je vrtel zelene oči, širil nosnice kakor pobesnel bik nozdrvi in grozeče hrkaL Tudi žarkžena v njegovem naročju je postala pozorna. Dvignila je glavo in se kradoma ozrla* Zagledala je bližajočo se vojsko fantov in mož z Režunovim Janezom na čelu. Drobna iskrica upanja se ji je vžgala v žalostnih očeh. S tožečim glasom je zaklicala: "Reši me, Janez, reši me!" Bedancu je ob tem kriku zavrela vsa kri. Togotno je položil Marjetico na tla in stopil z lopatastimi nogami na njene lepe, razpuščene lase, da se mu ne bi mogla izmuzniti in bi imel roke proste za boj. "Tok takisto! Janeza kličeš na pomaganje? Jaz ti bom že dal Janeza, počak!" je rentačil, razočaran v dno duše. Vzravnal je svojo orjaško postavo in se izprsil kakor gorila. Mišice na rokah so se mu napele in postale trde kakor bukova grča. S pestmi se je začel tolči "Po njem!" je zakričal Janez. Prvi je zavihtel rovačo naglojezni Brkov Martin. Dregnil je Bedanca v hrbet, da se je kar pokadilo. Matice v Klemen je hrabro pomolil svojo debelo glavo izza Štefanovega hrbta in se pobahal: "Dobro sem ga česnil!" Drugi je zamahnil Cenkov Jok. Potipal je z okovano gorjačo Bedanca po rami, da ga je kar nazaj vrglo. Njega namreč, ne Bedanca. Tretji je posegel v boj Šetinov Drejč, tisti, ki je bil malo prej zinil, da lepa beseda lepo mesto najde. Preudarno je z rovačo pobožal Bedanca po temenu. "Le previdno, možje, le previdno, da ne zadenete žarkžene!" je zaskrbljeno zavpil Janez. Boroveljski hostar je menda šele ta trenutek sprevidel, da gre zares. Bliskovito se je nagnil s telesom naprej, iztegnil lopatasto taco in zgrabil Matičevega Klemena za irhovice. Dvignil ga je v zrak in začel z njim kakor z živim ščitom opletati okoli sebe. Bojevniki so cepali kakor muhe; njihove cokle so ležale vse križem po tleh. Prevejani Janez je zmešnjavo, ki je na bojišču zav-ladala, izkoristil po svoje. Vrgel se je Bedancu za hrbet in se potuhnil k tlom, kakor da bi tudi njega zadelo. Medtem, ko je hrust kakor nor mahal s svojim čudnim orožjem, mu je Janez s srobotjem krepko zvezal noge. Bistre oči bojevnikov, kolikor jih je še ostalo pokonci, so brž uganile, kako kani Janez Bedanca izpodrepiti. Pomenljivo so se začeli suvati s komolci in si mežikati. Na Janezov migljaj so kakor požeti snopje popadali na zemljo in se po vseh štirih splazili k njemu. Preden je pobesneli boječ spregledal nakano, se je že deset, dvajset rok oklenilo njegovih nog. Kakor železne klešče so ga trdo držali in ga skušali spodpetiti, a kaj previdno, da se ne bi zvalil na žarkženo. Bedanec je odvrgel odvisno breme - Matičevega Klemena - in zakrilil z rokami, da bi ujel majavo ravnotežje. A bilo je že prepozno. Omahnil je in telebnil na tla kakor podžagan hrast. Možje so se zviška vrgli nanj kakor krokarji na mrhovino in mu na hitrco zvezali še roke. ,Žarkžena je bila prosta. Gibko kakor srna je skočila na noge in si popravila razmršene lase. Potlej je tako toplo pogledala svojega rešitelja, Režunovega Janeza, da se je le-temu kar srce tajalo od sladkosti. A preden ji je utegnil kaj ljubega reči, je že izginila v živi meji. Od ondod je še enkrat z zvonkim glasom zapela:

Bog ti daj srečo danes in vse življenje, Janez!"

In ni je bilo več. Premagani hrust je kakor ranjena zver hropel na tleh in tiščal pene iz ust. V divjem obupu se je premetaval zdaj po trebuhu zdaj po hrbtu in togotno nategoval vezi. "Ne boš, ljubček," se mu je rogal naglojezni Brkov Martin. "Kar vdaj se v usodo! Enkrat vsakemu spodleti, tudi ti nisi izvzet." Svoje besede je podkrepil z rovačo: udaril ga je po glavi, da so ga vse kosti zabolele. Njega namreč, ne Bedanca.je slutnja, da zunaj nekaj ni v redu. Odložila je pletenje in odkrevsala na prag. "Ti mršnja ti pasja, ali mi boš tiho!" je jezno zaklicala. Pes je utihnil. Povesil je glavo, prijazno pomigal z repom in se pridobrikal k njej. "Zakaj se pa tako dereš?!" ga je oštela. "Ali te je hudobec obsedel, ka-li?" Pes je iznenada spet priostril ušesa. Planil je za vogal in še bolj divje zalajal. Režunka je majajoč z glavo odkrevsala za njim. Le kaj ga tako bode v oči? je ugibala. A že se je tudi ona zavzela, da bi jo kmalu božje zadelo. Kar dve stvari hkrati sta ji nagnali strah v kosti: na stezi, ki se je vijugala od Večernic proti vasi, je zagledala gručo moških, ki so nekoga s truščem gnali pred seboj; izza široke tepke, ki je vsa nadložna in zgrbljena stala za kajžo, pa se je izmotala bela prikazen. "Bog in ta sveti božji križ," je vzdihnila Režunka in se pobožno prekrižala. A koj se je ohrabrila in s trepetajočim glasom zavpila: "Vsi dobri duhovi hvalijo Boga!" "Mati, ne bojte se," je miroljubno spregovorila prikazen in stopila bliže. "Jaz sem, žarkžena Marjetica." Režunka se je oddahnila. Lej no - res je žarkžena Marjetica. Kar odvečen je bil strah. Brž je nagnala sitnega psa v pasjico in prijazno pobarala: "Lej jo, kaj bi pa ti rada? Stopi no malo v kajžo, stopi, da nam ne odneseš spanja." Zarkžena je odkimala in se otožno nasmehnila. Stisnila je Režunki kepo suhega zlata v roko in z milim glasom rekla: "Mati, tole dajte Janezu in recite mu, da ga lepo pozdravljam. Jutri me že ne bo več v teh krajih. Daleč tja čez goro pojdem." Zamahnila je z roko in pokazala ostre grebene Borovelj, ki so v mesečini dremali visoko nad vasjo. Na te besede se je obrnila in kakor bela meglica zatonila v noč. "To so pa čudne reči," je zamrmrala Režunka. Sama samcata je živela v kajži, kadar je Janez v hribih drvaril, družila se ni z nikomer, v vas jo je le malokdaj zanesel korak - zato še tega ni vedela, da so možje šli pod Večernice Bedanca krotit in da je med njimi tudi njen sin. Zamišljeno je potežkala zlato rudo na dlani in se srečno nasmehnila: "Ti moj ljubi Bog, če je pa tole pravšno zlato, potlej sva pa z Janezom na konju!" Gruča moških je medtem že prihrumela po spodnji stezi do prvih dovških koč. Gnali so zvezanega hrusta pred seboj kakor cesarski binči hudodelca. Škodoželjno so se mu režali in stresali burkaste šale. "Namesto z žarkženo, se boš jutri z nemarnico* oženil," ga je podražil Šurkov Štefan in se svoji šali hrupno zakrohotal.

  • Nemarnica = ječa.

"Pusti ga, pusti," je nejevoljno rekel Janez, ki so mu robate šale že presedale. Bedanec si je grizel ustnice do krvi in izgubljeno bolščal v tla. Mrke misli so se mu podile po glavi. Takšnega ponižanja še nikoli, kar svet stoji, noben gorski mož ni doživel. Ravno nanj je morala pasti ta sramota... Oj, da bi se mogel osvoboditi! Odrompljal bi čez devet dolin in devet gora, nikoli več se ne bi vrnil v te kraje, kjer se je bil osmešil za večne čase... Vest, da so možje Bedanca ujeli, se je bliskovito

razširila po vasi. Ženske so drle iz hiš in sopihale v reber. Neznansko se jim je mudilo zijala prodajat. Tudi Režunka se ni malo čudila. Le kaj imajo? je brundala in napenjala oči. Ob mislih, da bi med kričači utegnil biti tudi njen sin, jo je kar streslo. Ponočnjakov nikoli ni marala, še manj pa si je želela, da bi tudi njen Janez začel voglariti* in se z bojci družiti. - Poklicati ga moram in mu povedati, kaj je zarkžena naročila, je sklenila in jo po bližnjici ubrala h gruči. Res je bil med fantini in možmi tudi njen sin. "Ali ne greš domov!" mu je trdo ukazala že od daleč in ga hudo pogledala. Janez pa ji je pohitel nasproti in veselo zaklical: "Mati, lejte! Bedanca smo ujeli in žarkženo Marjetico rešili." Tok takisto, je pomislila Režunka. Koj je razumela vse. V njenem srcu se je oglasil materinski ponos. Pomolila je sinu zlato rudo in rekla na ves glas, da bi jo zagotovo slišali vsi:"Že vem! Zato ti je pa žarkžena tole prinesla. Kepo zlata, pravšnega zlata! In naročila mi je, da te pozdravlja čez tri gore, čez tri vode, čez tri zelene travnike in daje nikoli več nazaj ne bo." Janez je ostrmel. "Za božjo voljo, mati, kaj pa žlobudrate?" "I, kaj, lej ga! Resnico, samo čisto resnico," se je zarotila mati in kakor k prisegi dvignila desnico. "Ali je žarkžena kam šla?" je hlastno pobaral Janez. "Kakopak," je pokimala mati in pokazala s prstom zasanjane grebene Borovelj. "Tjale čez na koroško stran." Janez je odrevenel. Ljudje pa so nategovali ušesa in zijali, kakor da bi jim zoboderec po vrsti ruval kočnike iz čeljusti. Na Bedanca so kar pozabili, tako jih je premotilo oboje: zlato v Režunkinih rokah in njene besede. Cenkov Jok, ki je bil svojčas vojščak in je vedel, kaj je vojaška čuječnost, pa se je nazadnje le ozrl po ujetniku. Poskočil je, kakor da bi z bosimi nogami stopil v gadje gnezdo. "Ušel nam je!" je zatulil. Vsi pogledi so se zapičili tja. Bila je resnica, klavrna resnica: Bedanec je izginil, kakor da bi ga bila zemlja požrla. Na kraju, kjer je še pravkar stal, skrušen in potrt, so ležale same gole hudobitne trte, ki imajo v sebi takšno vražjo moč... Zrahljale so se mu bile med hojo in izmuznil se je. Zavladala je pravšna narodna žalost. "Zdaj pa imamo!" je z jokavim glasom zinil Surkov Štefan. "Kakor pridobljeno, tako izgubljeno,11 je turobno, kakor da bi nad odprtim grobom stal in premišljeval minljivost vsega posvetnega, zamodroval Šetfnov Drejč. "Kar je, to je," je vdano vzdihnil naglojezni Brkov Martin in se znesel nad komarjem, ki mu je iz nosa sesal kri. Neusmiljeno ga je ubil. "Postavili smo se pa le!" je pristavil zadnjo piko Matičev Klemen in se s smrkljo tako bahaško useknil, da je gromko zatrobilo.

  • * *


Tisto noč so Dovžani kaj slabo spali. Pol vasi je tlačila mora, druga polovica pa se je z Bedancem še v snu ruvala na življenje in smrt. Tudi Režunov Janez se je nemirno premetaval po ležišču do dne. Zarana pa je po fari zavladalo pravšno ljudsko ve-selje: dobre žarkžene so prišle povedat, da je borove-ljski hrust za zmerom pobral šila in kopita. Vsak na svojo stran sta šla: Bedanec čez Triglavsko pogorje na Laško, žarkžena Marjetica pa čez Borovlje v Korotan. Grenka, polgrenka zavest, da vilinsko bitje ne more in ne sme skleniti zakonske zveze z navadnim smrtnikom, jo je gnala proč. Vsi so bili veseli, le eden je bil žalosten: Režunov Janez. Dolgo, dolgo se ni mogel potolažiti, čeprav je imel v rokah kepo pravšnega zlata. }}