Legenda (Lojze Grozde)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Hišica sredi vasi Legenda
Lojze Grozde
Bilo je o Veliki noči
Viri: Plamen, 1940–1941, strani 47–51; v: Lojze Grozde, Pesmi in proza, zbral in uredil Anton Štrukelj, Družina, Ljubljana 2011, strani 267–270, (COBISS).
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Noč je prišla, vsa svetla in tiha. Zabrisala je črte betlehemskih zidov v daljavi in prižgala prve zvezde na jasnem nebu. Vse je tiho in mirno, le klic pastirja in glas ovce včasih z moti tišino.

Mirno se pase čredica kakih štiridesetih ovac. Petnajstleten pastir sedi osamljen pri ognju sredi njih. Nepremično gleda v pohlevne plamenčke in polglasno poje otožno popevko. Zdaj pa zdaj dvigne glavo in z nemirnimi očmi preleti okolico. Ko se prepriča, da ima še vso čredo, spet skloni glavo, se zagleda v ogenj in misli. Blizu pasejo drugi pastirji, včasih mu udari na uho vesel vzklik in tedaj ga zaboli pri srcu. Tam se veselijo skupaj, mladi pastir je pa sam, tako strašno sam. Tako rad bi se jim pridružil, pa so ga nagnali, češ da otrok ne trpe med seboj, ker so še neumni in ne znajo molčati! Tako rad bi jih poslušal, ko se pogovarjajo o Mesiji, ki ima priti reševat Izrael. Z njimi bi hrepenel in čakal, da pride, in ko bi zaslišali glas o njegovem prihodu, bi skupno zapustili pašnike, opasali meče in šli v boj za njegovo kraljestvo. To bi bilo lepo za mladeniča: bojevati se in umreti v Mesijevi vojski. Tako misli mladi, osamljeni pastir. Nenadoma se zgane in pogleda po ovcah. Z zaskrbljenim obrazom vstane in napenja oči. Vse ovce so še, le belega jagenjčka ne more zagledati nikjer. Stopi nekoliko naokrog, toda ni ga. Kaj naj stori? Ali naj ostane pri ovcah in za zmeraj izgubi belega ubožčka, ali pa naj ga gre iskat in pusti ovce, ki se mu lahko medtem razkrope bog ve kam. Že misli ostati pri ovcah, tedaj pa zasliši proseči glas nekje v bližini, kakor da je zajokalo jagnje. Pastir zapusti čredo in ga gre iskat.

Hitro stopa po pašniku okoli in išče. Štirideset ovac je pustil, da poišče to malo jagnje, tako ga ima rad. Komaj en dan ga je imel v čredi. Ko so ga prejšnji večer spodili tovariši in je žalosten gnal svoje ovce stran od njihovih čred, se mu je na poti pridružilo. Sam ni vedel, od kod se je vzelo. Prav k njemu je prišlo in proseče zablejalo. Pogladil je siroto po beli volni in jo vzel v naročje. Nežna stvarca se je pritisnila k njegovim prsim, kakor da žaluje z žalostnim prijateljem. Pastir se ni čutil več tako samega in nesrečnega, postalo mu je laže in ljubeznivo je postavil jagnje na tla. Ves čas, kar je bilo v njegovi čredi, mu je izkazoval največ skrbi. Tako drago mu je postalo, da je zapustil zdaj zaradi njega vseh štirideset ovac. Zaskrbljeno hodi in išče. Vsak grm pregleda, vsako votlino pretakne. Dolgo že išče. Nebo gori v sto tisoč zvezdicah in tudi mesec se že bliža polnoči. Pastir je lačen, truden in boji se, da morda ne bo več našel poti nazaj. Hoče se že vrniti, pa mu pride na misel, da je morda kje prav blizu ljubljenček in torej ne gre, da bi ga pustil zdaj, ko ga že tako dolgo išče. Kadar koli zadene na pastirja, vselej vpraša po jagenjčku, toda nihče ga ni videl. Pastir gre naprej, išče in išče, a zastonj. Toliko ga še nosijo izmučene noge. Že misli sesti, da se nekoliko oddahne, kar zasliši sladko, milo ubrano petje, ki ga z nezmagljivo močjo vleče k sebi. Vedno jasnejši postajajo glasovi, vedno slajši so in vedno bolj vlečejo. Že zasije pred njim, da jemlje vid, in zagleda angele nad seboj, ki pojo:

»Bogú v višavi hvala,
na zemlji mir ljudem,
nebesa so poslala
rešenje vsem stvarem:

Rodila je Marija
nocoj opolnoči
in v hlevcu kralj – Mesija
na slamici leži.«

Tako prevzame pastirja sladko petje, da ne ve več, kod gre. Brez zavesti gre za svetlobo, dokler ga ne zdrami glas pastirjev, ki so ga včeraj nagnali. Tudi oni so zaslišali petje in videli svetlobo ter prišli sem. Pomenkujejo se med seboj in postrani pogledujejo mladega pastirja. Nenadoma se ustavijo pred votlino. Prav nad njimi sije svetla zvezda repatica in angeli pojo pod njo. Skozi vhod pa zagledajo v votlini revnega moža in mlado ženo ter detece v jaslicah. Spogledajo se in najstarejši meni:

»Ne, bratje, nismo prav prišli. To so navadni berači, če že ne pravi razbojniki; v tej revščini ni Mesije.«

»Tako je, da! Kakšen Mesija, potepuhi,« mu pritrjujejo drugi! Nejevoljni se obrnejo in odidejo.

Mladi pastir postoji nekoliko, nato pa vstopi ves ponižen in boječ. Pred jaslicami poklekne na mrzla tla in moli Detece – svojega Mesijo. Marija mu položi roko na glavo in pokaže na belo jagnje, ki stoji pri jaslicah. Pastir vstane, Marija pa prime jagnje in mu ga da v naročje. Pastir ga pritisne k sebi, se prikloni Mariji in hoče oditi. Tedaj pa dvigne Detece nežno ročico in pastir poklekne, da prejme blagoslov svojega kralja.

Ko odhaja, mu je toplo od belega jagenjčka v naročju in v duši je mir. Nič več se ne čuti samega, nič več nebogljenega in nesrečnega; videl je Mesijo in njegov blagoslov počiva na njem.