Bilo je o Veliki noči

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Legenda (Lojze Grozde) Bilo je o Veliki noči
Lojze Grozde
Viri: Plamen, 1940–1941, strani 54–55; v: Lojze Grozde, Pesmi in proza, zbral in uredil Anton Štrukelj, Družina, Ljubljana 2011, strani 271–272, (COBISS).
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Bilo je o Veliki noči. Komaj so ljudje nehali prihajati od vstajenja, že nastane novo vrvenje na vasi. Sosedje in sosede mrzlično tekajo k Udovčevim in od njih in si brišejo oči. Razleže se krčevit jok mlade žene: France, novi gospodar, je umrl. Komaj 35 let je bil star, 7 let je bil oženjen in pred 14 dnevi mu je stari Udovč izročil kmetijo. Tako lepo se je njemu in njegovim smehljala prihodnost. Kmetija je največja na vasi, kupčija z drvmi gre dobro, zdravi so vsi. Toda nesreča udari sredi najsrečnejših dni, da njen udarec toliko bolj boli. France je padel s konja in si zlomil nogo. V bolnišnici so mu jo dali v mavec in ga poslali domov. Noga pa se mu ni zdravila tako, kot bi bilo pričakovati. Vedno huje ga je bolela, da so ga bolečine gnale že v obup. Čez teden dni ga je božja dekla – Smrt rešila trpljenja, a obenem napravila za siroti njegovo mlado ženo in 4-letno hčerko.

Ves dan so prihajali ljudje kropit. Zvečer pa jih je prišlo čut toliko, da niso mogli vsi v hišo, ampak so morali stati še po veži.

Prišli so tudi Antonovi. Mlada gospodarja sta se nekajkrat sporekla in se tudi tožila in tako obe družini nista govorili med seboj že dlje časa. Samo obe ženi sta se zavedali prenagljenosti svojih mož in sta si ostali še nadalje prijateljici.

Prišla sta torej Antonova mlada dva, pokropila Franceta in pomolila za njegovo dušo. Ko vstaneta, pristopita Francetova oče in mati in jima sežeta v roke in spregovorita s solzami v očeh: »Odpustita njemu in nam vsem, kar je bilo. Naj bo spet prijateljstvo med nami.« Tudi Antonovima so prišle solze v oči: »Kar je bilo, je pozabljeno, pozabite tudi vi. Bog se usmili njega in nas.«

Tako je padla stena sovraštva med dvema družinama in mir se je spet vrnil v razdvojene duše. Celo mladi vdovi se je pri tem zjasnilo čelo in na mrtvečevem obrazu je ležal pokoj zadovoljstva.

Antonova dva sta tolažila nesrečno družino in v znamenje, da je vse pozabljeno, izpila, ko so jima natočili. Pozno v noč sta posedela ob Francetu in v znamenje sprave, miru in novega prijateljstva, ki ga je storila ločitev, sta se družini razšli.