Lažnivček
| Lažnivček. Rado Murnik |
| |||||||||||||
Čudna so pota človeška; v Trst sem bil namenjen, pa me je zaneslo na Bled. Nastopil sem bil namreč aktivno službo "slona". Kdor ve, kaj je ljubezen, ta bo znal tudi ceniti vrline idealnega slona; kdor pa ne ve ali noče vedeti, kaj so srčne rane, s tistim sploh ni govoriti. Pravega slona dičijo najlepše krščanske čednosti, ljubezen do bližnjega, usmiljenost, nesebičnost in neprehvalno zatajevanje samega sebe, vrhu tega pa še bistroumnost, tanek nos in tanka ušesa. Najimenitnejše svojstvo zdravega slona pa je spretnost, s katero izgine in se zopet vrne vselej o pravem času. Z velikim ponosom smem reči, da sem izginil ravno pravo minuto in šel potovat okoli jezera.
Lep dan je bil. Radostno sem občudoval lesk in blesk v valovih, ki so po njih plesali zlati plamenčki. Mirno se je prelivalo vodovje pod vetrom hladne jesenske sapice. Šel sem mimo Prešernovega spomenika in snoval prve osnutke tragedije "Črtomir in Bogomila", igre, ki mora propasti, kakor tudi vsi igralci, z mano vred postavijo frizure ali lasulje. Pravkar sem ugibal, če naj nastopi intrigant v drugem ali že v prvem činu, ko me je zagledal moj najhujši prijatelj, gospod Frančišek.
"Počakaj no vendar, kam pa tako hitiš s povzdignjenim grebenom?", je vpil za mano.
Zastonj sem se potuhnil, zastonj sem mu naglašal, da sem prišel v najstrožjem inkognitu na Bled. Za prvi gumb površnika, me je prijel možakar in ni dal več od sebe.
"Čakaj, prijatelj božji, pojdiva skupaj", je sopihal. "Povedati ti moram, da tisto ni še nič, kar ti je pravil sanjavi stari vojak Janez o deveti deželi." Lažnivček Matevž iz moje fare, ta zna še vse drugače popevati! Laže se tako zlahkoma in prijetno in lahko, da bi ga poslušali sami angeli v nebesih. Eno njegovih ti moram povedati, namreč tisto o njem in cesarici Mariji Tereziji. Slišal sem jo že večkrat tu in tam na Gorenjskem, toda Matevževa varianta je vendar najlepša. Pripoveduje jo pa precej takole:
"Ko sem bil mlad vojak na Dunaju, sem stal na cesarjevem dvorišču na straži. Po kosilu so sama mati cesarica Marija Terezija pogledali skozi okno — Bog jim daj dobro in večna luč naj jim sveti! Zidano ruto lepo rdečo in pisano so imeli na glavi, na vrhu pa svetlo zlato krono in s srebrnim muhalnikom so podili sitne muhe s sebe. Komaj so me zagledali, a so me takoj spoznali,res.
"Ježešna, Matevž!", so zaklicali, "Lej no, ali si mar ti tukaj? Vidiš, to mi je pa tako zelo všeč! Stopi no, malo gori k nam!"
Seveda, kar precej sem korakal gori, na pragu sem si pa škornje obrisal in se lepo useknil; zakaj taka gospoda so tako strašno kočljivi, da ne veš, kdaj se jim zameriš. Še preden sem potrkal, so mi prišli mati cesarica kar sami odpirat, jaz sem pa prav lepo prezentiral.
"Le kar po domače," so mi dejali," kaj bi še komedije uganjal! Ka rflinto v kot! Matevž, ti boš zdaj vedno na straži, tebi najbolj zaupam. Vidiš, tamle pa naš Jožek leži."
Tiho sem stopil k fantku v zlati zibelki in židani oblekici. Lepo sem mu naredil križ na čelo, usta in prsi. Jožek je gledal kakor zajec in tako se mi je nasmejal, da so bila mati cesarica bolj židane volje.
"Ti pa znaš, Matevž", so rekli. "Kar takoj sta prijatelja. Le sedi, da mu spanja ne odneseš! Saj bo zdaj, menim, vsak čas zaspal, je sit. Jaz pa grem v kamro pogledat, če je ostalo kaj kosila, da ne boš zastonj hodil v vas!"
Sedel sem na stol, ves pozlačen in žametast, in gledal po hiši. To bi vsi zijali! Vse je bilo na vso moč čedno in lepo in kar nisem se mogel nagledati. Komaj sem si upal dihati in mirno sem sedel, da ne bi kaj polomil. Vedno sem se bal, da se ne spozabim, kam pljunem po svoji navadi, ker so se mi hudo sline cedile po tistem, kar so mi obljubili mati cesarica. No, ni dolgo trpelo, so se že vrnili in so postavili svinjska rebrca s kislim zeljem in žganci na mizo, oh, pa ocvirkov vse na debelo, pa orehovo potico, pa kozarček brinovčka.
"Le jej in pij," so dejali, "da ne boš lačen stražil! Vem, da ne maraš vina, sem ti pa žganja prinesla."
To je bila mala ofcet! Sedli so zraven mene in me prijazno gledali, kako sem hrustal. Jedel sem kakor doma in nič se nisem zatajeval. Vendar pa oglodanih kosti nisem metal pod mizo in tudi ne v kot kakor doma, ampak skozi okno na dvorišče. Nisem se tudi brisal ob rokav ali hlače, ampak ob namizni prt.
Jožek pa ni spal, kakor smo mislili da bo, ampak naenkrat me je začel paglavček skrivaj ščipati v bedra in se tiho muzati. Sapramiš, nekaj časa sem potrpel, potlej sem pa dejal:
"Mati," sem dejal, vaš frkolin me pa ščiplje!" Ne zamerite cesarost, naj bo beračev ali bogatinov, pohlevno naj se obnaša fant.
"Kaj?" so se razjezili mati cesarica. "Alo, marš klečat!"
Jožek je milo zajokal; smilil se mi je in prosil sem zanj. Smel je vstati in mi sedel na koleno. Bil je priden in modro se je držal kakor mladi Jezus v templju. Dobro sem se nakosil, potem pa sem se lepo zahvalil, vzel llinto, prezentiral in odšel.
No, to pa še ni vse. Ko sem stal zopet enkrat na straži, so zopet mati cesarica gledali skozi okno, pa tako so bili žalostni, da sem jih pobaral, kaj jim je.
"Eh , jeza me Matevž, strašansko" me jeza!" so dejali. "Vidiš, vojska bo, vojska! Plementezar ven sili. Oh, to je križ! Plementezar je hudoben in babjega srca. Oh, Matevž, pomagaj, pomagaj! Brez tebe ne bo nič, že vidim, da ne!"
"Naj le pride Plementezar, če ga je kaj v hlačah," sem jih tolažil.
[Manjkata še dva stolpca na dnu druge strani. --Hladnikm (pogovor) 19:49, 19. september 2016 (CEST)]