Kunšperk

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Žamerk Kunšperk
Gradovi in graščine v narodnem izročilu I
Janko Orožen
Bizeljski grad
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


1.Graditev Kunšperka in Cesargrada[uredi]

Kunšperk in Cesargrad sta si soseda. Stojita drug drugemu nasproti, tako da ju loči samo Sotla.

Oba grada so zidali ajdje, ki so bili velikani. Bili so silno močni. Možje so nosili skale na glavi, ženske pa so nalagale na glavo kadi z vodo in v predpasnike so si de-vale še skale. Toda pri zidanju obeh gradov so uporabljali samo eno kladivo, ki so ga metali drug drugemu.

2.Graditev Kunšperka in cerkve na Sv. gorah[uredi]

erkev Matere Božje na Sv. Gorah pri Št. Petru in grad Kunšperk so zidali ajdje. Rabili pa so pri obeh stav­bah samo eno kladivo, ki so ga drug drugemu metali.

3.Most med Kunšperkom in Cesargradom[uredi]

Kunšperk in Cesargrad sta bila v nekdanjih časih trdna in močna gradova, prvi je stal na štajerski, drugi pa njemu nasproti na hrvatski strani Sotle.

Ljudje pripovedujejo, da sta bila oba grada sklenjena z visečim mostom, po katerem se je grajska gospoda, hodeč iz enega gradu do drugega, izprehajala kakor po hodniku.

4.Junaštvo graščakov na Kraljevem gradu (Kunšperku)[uredi]

Grašeaki na Kraljevem gradu so bili znani po svojem junaštvu. Celo Turki so imeli pred njimi strah. Nekoč so bili prispeli v naše kraje, premagali sovražnike in nato odkopali veliko zlato tele, ki je bilo zakopano na Klestah, ravnini pod Kraljevim gradom. V proslavo svojega uspeha so priredili velik pir. Ko so se najbolj veselili, je s Kralje­vega gradu priletela velika krogla in jim ubila poglavarja. Silno so se preplašili, pustili so na mestu plen in zlato tele ter se podali v divji beg.

5.Vitez Kuno s Kraljevega gradu[uredi]

Pred stoletji je stal mogočen grad na sivi, strmi pečini. Mirno je gledal po plodni zemlji in boječe se je oziral na drugo stran Sotle, odkoder mu je zrl nasproti s še bolj strme pečine ravno tako mogočen grad. Ta grad se je ime­noval Cesarjev grad. Lastnik Kraljevega gradu je bil vitez Kuno. Hrabro in viteško je branil svoj grad pred sovražnimi napadi; a živel je ob času pestne pravice, zato tudi on ni prizanašal slabšemu, tudi on je bil silovit, neusmiljen. Cesarjev grad je bil last redovnikov templarjev. Nekoč so sedeli templarji pri veliki mizi, bili so pri večerji. Ko so molili, se je začul čuden ropot; tajni strah se je polastil posameznikov, prior pa, ki je bil častitljiv starček, jih je skušal pomiriti. Posrečilo se mu je, a le za kratek čas. Nenadoma se začuje stražarjev rog in v nekaterih trenut­kih je bilo grajsko dvorišče polno sovražnikov: bil je tu i vitez Kuno s svojim spremstvom. Z zavistjo je gledal na mogočne tempi ar je, a zdaj se mu je ponudila priložnost, da nič hudega sluteče redovnike napade in pokonča. Da, pokončal jih je v svoji nebrižnosti vse, a tudi njega, je zadela kazen od višje, mogočnejše strani. Grad so besni napadalci zažgali in ko se je plamen že visoko dvigal, so z divjim kričanjem zapustili kraj ne­skončnega gorja in smrti.

Prvi, ki je hitel iz razdejanega gradu, je bil vitez, Kuno. Ko je v divjem skoku pognal konja, je tako silno udaril z glavo ob kameniti obok grajskih vrat, da se je smrtno ranjen zgrudil s svojega konja. Ko je roparsko spremstvo opazilo, da je izdihnil vodja, je hitelo na Kra­ljev grad, ga oropalo in se razkropilo na vse strani. Nihče se ni več vrnil in Kraljev grad je ostal brez gospodarja. Tam, kjer je stal nekdaj trden grad, v katerem so gospo­dovali ponosni, mogočni in bojeviti Kraljevčani, kraljuje danes tihota in mir; pod razpadlim kamenjem pa domuje ostudna gadja zalega, tu in tam se čuje tudi kak zamolkli, tužni glas nočne sove.

6.Propad Kunšperka[uredi]

Pravijo, da so s Cesargrada neke noči napadli Kunšperk, pomirili vse njega prebivalce in grad porušili.

Drugi pa tudi pripovedujejo, da so Kunšperk razde­jali Turki.

7.Okolica kunšperškega gradu v ljudskem spominu[uredi]

Nad gradom se nahaja sedaj posestnik Borštner, čigar hišno ime spominja na to, da so tu nekoč prebivali gozdarji. Blizu Borštnerja je kotlinast svet, kjer je bil nekoč grajski ribnik. Severno od gradu je bil velik marof, čigar ime še danes nosi veliko poslopje, služeče za hišo in gospodarsko poslopje. Tu je bila tudi mlekarna ali »švicarija«. Ko se je zadnji mlekar oženil na Ples, je prinesel k hiši ime »Švajcer«. Grad je dobival svojo vodo po ceveh z Orliškega po­gorja. V gozdu nad gradom je bila velika skala, imenovana »prižnica«. Z nje so s pomočjo velikega roga klicali tlačane na delo. Grajska uprava, ki je na Bizeljskem gradu, skalo še zdaj uporablja v isto svrho. Klicar prihaja nanjo z velikim rogom in javlja preko Sotle, koliko ljudi je po­trebno za to ali ono delo, n. pr. za vinograd. Dva ribnika sta bila tudi v ravnini na severni strani gradu. Tu so se vrhu tega širili od Sv. Petra do Zatreba na Hrvatskem veliki grajski travniki. Od Sv. Petra do Lenarča so se na razdalji kakih 2 km vršile grajske košnje. Kdor je nakosil eno brazdo ali en red, tisti je svoje delo opravil ter je dobil »boleto«. Pri košnji so se pa kosci tudi stavili, kdo bo dokosil do kraja in samo dvakrat koso brusil. Tik pod grajskim hribom se je nahajal trg Kunšperk, predhodnik Sv. Petra pod Sv. gorami. Danes je Kunšperk obsežna vas z zelo raztresenimi hišami. V vasi se je nahajala cerkev Sv. Jakoba, ki je bila župna cerkev. Proti koncu XVIII. stoletja je bila v slabem stanju in župnik Korenina je vprašal v cerkvi župljane, ali jo hočejo popraviti. Vstala je pa samo ena ženska. Župnik se je preselil v Št Peter in cerkev sv. Jakoba je pričela razpadati. Okrog nje je bilo pokopališče in sedanja Kidričeva hiša je naslednica prejšnje kaplanije. Druga cerkev, posvečena sv. Marjeti, je pa bila nad gradom. Tudi ta je danes v razvalinah. Med obema cer­kvama je bila pot s kapelicami. V trgu so bili sejmi, ki jih je baje kmet Juričko pro­dal deloma Klanjcu in deloma sosednjim krajem. Juričko je bil občinski svetnik in je dobljeni denar zapil. Vseh sejmov je pa bilo dvanajst. Današnji šentpetrski in sveto-gorski sejmi so posledica novejše podelitve. Kot trg je imel Kunšperk svoj pranger ali sramotilni kamen, ki je na nekak način prišel v Podsredo, kjer je naslonjen na neko hišo sredi trga. Pranger je še danes vzrok za razburljive spore med Šentpetrčani in »Srejani«, kakor da bi bilo od njega odvisno trško dostojanstvo. Leta 1882. so ga neki Šentpetrčani na skrivaj odpeljali. Ali morali so ga vrniti; bilo je nekaj sodnijskih obsodb. Po svetovni vojni so se šentpetrski fantje zopet podali, da ga vzamejo nasprotnikom, pa podjetje se jim ni posre­čilo. Neki mož, ki je imel tedaj pravico nositi puško, jih je "videl, ko so se peljali, in je izjavil: »Da sem vedel, po kaj gredo, bi jim bil konje postrelil.« Srditost glede prari-gerja. je tedaj velika. Nedavno se je s kamenom zopet zgodila nesreča. Neki ponočnjaki so ga podrli, pri čemer mu je odletela glava. »Srejani« so ga nato prevezali z železjem in prikovali na steno. V Št. Petru sem pa čul odločno zatrdilo, da niso bili krivci šentpetrski fantje, kajti tik pred odločilno uro so še bili v neki domači gostilni. Tako je predmet iz preteklosti še simbol sedanjosti.

Na grofovsko preteklost spominjajo še neka imena v Kunšperku in v bližini. Tattenbachi, lastniki Kunšperka in Bizeljskega, so kot obrtnike z Bavarskega preselili v te kraje Bratengraserje, Šneberje in Fenrihe, ki pa so danes že trdni Slovenci ter se ne bavijo več s prvotnimi poklici.

8.Najnovejše grožnje kunšperškega gradu[uredi]

Kunšperški grad niti v najnovejši dobi ni prestal biti nevaren kmečkemu ljudstvu.

Leta 1933. ga je prav resno ogražal. Voda je bila izpodjedla zahodni stolp, čeprav je bil zgrajen na skali. Usod­nega dne se je ves stolp nagnil in se skotalil v jarek Vavpren, ki je na zahodu grajskega hriba. Vsa gora je bila zavita v dim, kakor da bi bil izbruhnil silen požar. Kamenje se je usulo po bregu in resno je ogražalo kunš-perške hiše. Preplašene ženske so begale s svojimi otroki iz hiš. Na srečo pa ni bil nihče zadet in strah je minul, čim so ljudje spoznali pravi vzrok silnemu dogodku.

9.Podzemlje kunšperškega gradu[uredi]

Južni stolp kunšperškega gradu še trdno stoji. V njega notranjosti je globoka klet. Nekoč so se zbrali fantje in možje in so se stavili, kdo bo šel noter. Tisti, na katerega je prišla vrsta, je vzel klobčič, ki ga je eden izmed tova­rišev držal, in je šel noter. Hodil je tako dolgo, da mu je klobčiča zmanjkalo. Nato se je pa vrnil in je bil ves zme­šan. Minuli sta bili dve uri.

V notranjosti v resnici ni prišel do nikakega cilja, kajti hodil je vedno v krogu po stopnicah navzdol.

10.Kunšperške kleti[uredi]

Pod kunšperškim gradom so velike kleti z oboki, na katerih je zraslo drevje. V kleteh so veliki sodi, polni bogastva. Ali nihče ne more do njih, kajti čuvajo jih ve­like kače.

11.O postanku cerkve na Sv. gorah[uredi]

Nekdaj so pokrivali sedanjo Sveto goro temni gozdovi in v njenih votlinah se je skrivala divja zverjad, ki jo je hodila gospoda iz bližnjih gradov lovit. Na nekem lovu je konj zanesel plemenito gospo v tako globoko goščavo, da hipoma ni vedela ne naprej ne nazaj. Klicala je na pomoč, ali samo listje v temnih vrhovih ji je šumeč odgo­varjalo. Tedaj se gospa spomni na Marijo in ji obljubi, da ji bo na tistem mestu zgradila cerkev, ako jo srečno privede iz goščave. In glej, goščava se nenadoma odpre in gospa se vrne k lovcem.

Plemenita gospa ni pozabila svoje obljube. Bazglasila je svoj čudež tudi po okolici. Od vseh strani so se zbirali ljudje in pomagali graditi Marijin svetogorski hram.