Pojdi na vsebino

Bizeljski grad

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Kunšperk Bizeljski grad
Gradovi in graščine v narodnem izročilu I
Janko Orožen
Pišečki grad
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


1.Rov med Bizeljskim gradom In Cesargradom

[uredi]

Med Bizeljskim gradom in Cesargradom je bil tako širok rov, da sta dva voza lahko peljala vštric.

2.Vislice

[uredi]

Ob Sotli so stale vislice, kjer so obsojence obešali.

3.Okrutnost grajske gospode in kmečko trpljenje

[uredi]

Hči nekega bizeljskega graščaka je bila silno kruta. Vedno si je izmišljala nove muke za uboge tlačane, ki so se je bali kakor živega vraga. V najhujši vročini so morali delati tlako na grajskih poljih, razprostirajočih se med Sotlo in Drami jo (potokom, ki je biizeljsko gospoščino ločil od pišeeke). Gospodična je sedela na svojem belcu pod baldahinom, ki so ga nosili grajski služabniki. V roki je imela pasji bič, s katerim je neusmiljeno udrihala po kmečkih hrbtih. Kmetom je bila končno mera polna. Neke noči se zbero kmečki fantje, ulove gospodično in jo zaprežejo pred plug. Ker je začela klicati na pomoč, so ji zamašili usta s potno srajco. Drugi dan se gospodična ni več prikazala. Niti ne v naslednjih dneh. Kmetje so mislili, daje že vse pozabljeno. Tedaj se pa nenadoma pojavi z biriči v vasi in polovi vse fante. Zapreti jih da. v grajsko ječo, prvega med njimi pa zazidati. Zazidani mladenič je trpel strašne muke. V majhno luknjo, kjer je tičal, je prihajal zrak samo skozi zamre­ženo okno. V sosednji sobi so bili zaprti njegovi tovariši in so morali biti priča njegovim smrtnim vzdihom. Ko so po vaseh bizeljske gospoščine zvedeli, kaka smrt čaka njihove mladeniče, so se dvignili očetje in matere, bratje in sestre, napadli so grad in ga razdejali. Mladeniče so osvobodili in si privoščili vsega, česar so obilovale grajske kašče in kleti. To in ono stvar so celo odpeljali domov. »Vse je naše!« so vpili. Toda zmotili so se. Graščak in njegova hči sta bila pravočasno pobegnila. Kmalu sta se vrnila in s pomočjo drugih graščakov prisilila kmete, da so jima zgradili grad, dvakrat silnejši od prejšnjega. Poleg gradu so sezi­dali velik hlev in grad obdali z jarkom, v katerega je bilo mogoče napeljati vodo.

Ponosno je gledal poslej trdni grad iz svojega skri­vališča za Drenovcem in je s podeseterjenimi močmi pri­ganjal tlačane na delo, tako da si je kmalu zopet pripravil nekdanje bogastvo.

4.Zakleti graščak

[uredi]

Pred tri sto leti se je v bližini gradu cesto prikazoval graščak, ki je bil uklenjen v verige in klade. Nad njim so švigali biči in škorpijoni ter ga neusmiljeno tepli.

5.Kazen brezbožne graščakinje

[uredi]

Na Bizeljskem gradti je živela graščakinja, ki je strašno mrzela cerkve. Prepovedala je v njih zvonjenje in je kradla cerkvene zaklade. Neko noč se je podala proti svetogorski cerkvi, da bi se polastila kelihov in drugih dragocenosti. V sredi cerkve se ji je noga ustavila, kakor bi bila okamenela. Premak­nila jo je šele potem, ko je odložila ukradene stvari.

Po smrti se je graščakinja vedno prikazovala, kadar je zvonilo Ave Marijo, in je zvonjenje poslušala.

6.Strahovi na Bizeljskem gradu

[uredi]

Na.gradu je silno strašilo. Nihče ni mogel prenočevati v njem. Končno se je odločil grajski hlapec, da za 100 goldi­narjev prebije v njem vso noč. Vzdržal je do polnoči. Tedaj se mu začne postelja tresti, dvigne se do stropa in zopet pade na tla. Hlapec je zbežal.

Neko noč je pa hlapec videl, kako so vsi umrli vitezi tega gradu ponoči prihajali na dvorišče, kjer so priredili turnir, in se nato zopet razšli.