Krokarjeva skala

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Žalik žene v Zlatem polju Krokarjeva skala
Lojze Zupanc
Od kdaj so Luče
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Ob poti, ki vodi iz Luč v Podvolovljek, je velika pečina, ki ji domačini pravijo »Krokarjeva skala«.
V davnih dneh je na tej pečini posedala žalik žena in si od zore do mraka razčesavala dolge, črne lase. Vsak dan pa ji je z glave padel en sam las, ki ga je veter odpihal v dolino. In kamorkoli je padel ta las, povsod je dolincem prinesel srečo: padel je na žitno polje — žetev je bila bogata; padel je na pašnik — paša je bila obilna; padel je na pusto frato na njej je zrasel smrekov gozd; padel je v ovčjo stajo ovce so se namnožile; padel je pred kravji hlev — krave so se otelile, da je bilo v vsaki hiši Podvolovljeka več mleka ko vode.
Vsak dan en sam las a dnevi so tekli in v dolino med Lučami in Podvolovljekom se je naselilo takšno blagostanje, da ga ljudje še niso pomnili. Ker pa so na lahek način zabogateli, so se prevzeli; postali so zavistni, požrešni, sebični, opravljivi in hudobni, kakor Savinjčani niso bili ne prej ne poslej.
Najslabši od vseh je bil podvolovješki mlinar, ki je bil tako požrešen, da bi najraje žitna polja sam požel; In tako zavisten, da bi na pašnikih najraje pasel le svoje ovce in krave, ker živini iz soseske trave ni privoščil; pa tako grabežljiv, da bi najraje vse smreke, ki so zrasle na pustih fratah, sam posekal in nagnal vse ovce iz Podvolovljeka v svoj ovčnjak; ter tako skopuški, da je mleko, ki so mu ga obilno dajale lastne krave, rajši zlival svinjam v korito, kakor da bi ga privoščil svojim hlapcem in deklam. Od vida do vida ni mislil drugega ko to, kako bi žalik ženo pregovoril, da bi vsak dan tisti las, ki je prinašal srečo, poslala na njegova polja, v njegov ovčnjak in pred njegov kravji hlev.
Neke viharne noči se je le napotil pod pečino, kjer je spala žalik žena, ter zakričal v veter:
»Žalik žena, prišel sem ti povedat, da slabo gospodari, kdor lenari! Le zakaj si hitreje ne češeš razkuzmanih las? Samo en las na dan nam daješ. To je premalo za ves Podvolovljek! Rajši ga vsak dan pošlji meni, da bom zabogatel ko nihče daleč naokrog!«
Tega bi požrešni mlinar ne smel reči! Užaljena žalik žena ga je še tisti trenutek začarala v krokarja. In ker se mlinar-krokar ni mogel več povrniti domov, je vzletel na pečino, kjer je poslej posedal dan in noč ter žalostno krakal vse dneve in noči.
Žalile žena pa se je s pečine umaknila visoko v planine ter se skrila v neznano votlino. Še prej pa je v veter vrgla toliko las, da jih je le-ta raznesel po vsem Podvolovljeku.
A ti lasje dolincem niso bili več v srečo! Kamorkoli je padel njen las, povsod je bil za škodo: padel je na, žitno polje — žito je potolkla toča; padel je v smrekov gozd — smreke so se posušile, da je tamkaj, kjer je bil prej gozd, nastala pusta frata; padel je v ovčjo stajo — ovce so poginile; padel je pred kravji hlev — krave so izgubile mleko; padel je na njive — tam so zrasle skale.
Od takrat je v Podvolovljeku na pašnikih in njivah več skalovja kakor zemlje, največja od vseh skalin pa je — Krokarjeva skala.