Pojdi na vsebino

Žalik žene v Zlatem polju

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Zaklad v Trbiški zijavki Žalik žene v Zlatem polju
Lojze Zupanc
Krokarjeva skala
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Včasih so s planin prihajale žalik žene v Savinjsko dolino in pomagale Savinjčanom pri žetvi in pletvi. Delale pa so samo ponoči in samo tistim kmetom, ki so jim na njivah puščali štruklje in tolkovec. Gorje pa, če se jim je kak skopuh zameril s tem, da jim na ozarah ni pustil jedače in pijače! Uničile so mu vso žetev, na njegove njive pa zasejale toliko plevela, da ga ni mogel iztrebiti svoj živi dan.
Kmetje v Zlatem polju pa so nekega poletja imeli toliko pšenice, da je niso mogli požeti. Želi so in želi, ko pa žetve le ni bilo kraj, so vzdihovali:
»Oh, ko bi nam vsaj žalik žene prišle pomagat žet!« Pozabili pa so na nepožetih njivah pustiti štruklje in tolkovec kot žetvino za žalik žene. In ko so žalik žene, ki so slišale prošnje Zlatopoljčanov, še tisto noč prišle pšenico žet, pa jedače in pijače niso našle, so vse klasje pomandrale v zemljo, na opustošene njive pa nametale kamenje.
Od takrat tudi pšenica na teh njivah ne rodi tako kakor včasih. Zato tudi tem njivam Savinjčani ne pravijo več Zlato polje, temveč — Pusto polje.