Kralj Matjaž in turški sultan

Kralj Matjaž in turški sultan
Madžarske pravljice o Kralju Matjažu

Ljudska pravljica

Spisano:	prepisala Urška Volarič, na Wikivir objavil Smihael
Viri:	MADŽARSKE PRAVLJICE O KRALJU MATJAŽU (prevod: Gabriella Gaál, Murska Sobota: ONEJ – društvo prekmurske pobude, 1999) (COBISS)
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

Nekoč se je Kralj Matjaž namenil v Turčijo kot ogleduh. Odšel je naravnost k turškemu sultanu.

Sultan mu je rekel:

» Od kod si? «

» Na Budimu sem doma. «

» Ali si že videl Kralja Matjaža? «

» Sem. «

» Kakšen pa je ta Kralj Matjaž? «

» Točno takšen kot jaz. «

Kralj Matjaž je znal igrati na violino, tudi pri sultanu jo je imel s seboj. Rekel mu je:

» Tudi na violino zna igrati tako kot jaz. «

» Ej, da bi ga le dobil! « se je namrščil sultan.

Nato je Kralj Matjaž odšel, toda na vrata je napisal, da je bil tukaj Kralj Matjaž.

Vendar še ni dobro stopil od vrat, že so ga Turki ujeli. Odpeljali so ga pred sultana, ki ga je vprašal:

» Si res ti Kralj Matjaž? «

» Res. «

» Potem pa povej, kaj imaš rajši: da ti vzamem glavo ali da te dam obesiti? «

» Na meji. «

» Dobro, na vislicah te bom dal obrniti z obrazom proti tvoji deželi, da boš videl, od kod si prišel. «

Turški sultan je ukazal vpreči in Matjaža so dali na voz; tudi sultan z ženo se je usedel v kočijo, da bi videl njegov konec.

Kralj Matjaž se je med potjo prešerno smejal.

Sultan ga je vprašal:

» Čemu se smeješ? «

» Smejem se, ker konji vlečejo le prednji kolesi, zadnji pa se samo kotalita za njima. «

Prišli so na mejo, vkopali vislice in že so pod njih postavili Kralja Matjaža. Ta je tedajci vprašal sultana:

» Ali te lahko v svoji zadnji uri nekaj prosim? «

» Lahko. «

Takrat pa je Matjaž trikrat zapiskal s svojo piščaljo, kar je pomenilo:

» Hitro, hitro, prijatelji, ker je smrt blizu! «

Njegovi vojaki so zaslišali zvok piščali. Ker niso bili daleč, so urno skočili na konje, obkolili sultana in ga obesili na vislice, ki jih je on pripravil Matjažu.

» Ti se me hotel obrniti proti mojemu domu, « se je oglasil Matjaž, » zdaj te bom pa jaz obrnil proti tvojemu. Tudi na vozu sem se smejal zato, ker je bilo samo meni treba iti. Zakaj si pa ti prišel za mano? Zdaj pa kar glej proti svoji Turčiji! «

Potem se je Kralj Matjaž s svojo vojsko vrnil domov in vladal tako dolgo, dokler ni umrl.