Kovač in graščak

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Prebrisani pastir Kovač in graščak
Lojze Zupanc
Okameneli graščak
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


V gradu ob Savinji je živel graščak, ki svojim tlačanom ni prizanašal s tlako. Ni mu bilo dovolj, da so mu revni kmetje tlačanili na grajskih njivah in v grajskih hostah ob delovnih dneh, hotel je, da bi mu delali še ob nedeljah.
Neke nedelje je spet poslal grajske valpte v vse vasi, ki so mu bile podložne, ter jim naročil, naj vse za delo sposobne može priženejo na grajsko dvorišče. Grajski hlapci so zajezdili konje jahance ter se pognali v lov za tlačani. Prijezdili so tudi v Ljubno in ukazali ljubenskemu kovaču, naj takoj odide v grad na tlako. Kovač pa je bil star in bolehen, zato je rekel:
»Z menoj si grajski gospod pač ne bo pomagal, saj vidite, da sem nadložen in star.«
  »Nikar ne ugovarjaj, pasji sin!« ga je ozmerjal valpel in z bičem oplazil starčka po hrbtišču. »Če ne boš za drugo rabo, boš pa graščaku muhe odganjal.«
Kaj je hotel kovač? Obul je škornje, zataknil za Štibalo kovaško kladivo in odšel v grad. Tamkaj je graščaku povedal, kaj mu je velel valpet. Graščak pa se je zakrohotal in dejal:
»Hej, moj valpet je zvita buča! Saj res, mi boš pa muhe odganjal, če za drugo delo nisi!«
Nato je vse tlačane nagnal v hosto in jim naročil, naj posekajo toliko dreves, da bo grad za sedem let preskrbljen z drvmi.
Tlačani so odšli, kovač pa je ostal na dvorišču, dokler ga ni graščak poklical k sebi v sobo in dejal:
»Od same lenobe sem utrujen. Malo bom zaspal, ti pa pazi, da me ne bodo sitne muhe med spanjem nadlegovale in me budile. Ali si tudi ti len?«
Stari kovač je spoznal, da se graščak norčuje iz njega. Četudi je bil od dolge hoje utrujen, tega ni smel priznati, kaj šele, da bi rekel, da je len... Ponižno se je priklonil pred graščakom in odgovoril:
»Prav nič nisem len, milostni gospod! Res je, da sem star in betežen, a muhe vam bom zlahka odganjal. S seboj imam kladivo; in če vam je prav, bom vsako muho, ki jo bom dosegel, kar s kladivom ubil.«
»Meni je prav,« se je zasmejal graščak, zazdehal, se zavalil na dolgo klop in zadrnjohal ko nažrti medved.
Kovač pa je potegnil izza štibale kladivo ter pričel oprezati za muhami. Ko je prva muha sedla na mizo, je udaril po njej in jo ubil; ko je druga muha sedla na steno, se ji je približal in — lop! — po njej;
ko pa je tretja muha sedla na graščakov nos, je kovač udaril po njej s tolikšno silo, da je muho ubil, spečemu graščaku pa nos odbil, potlej pa brž izginil iz gradu, da ga nikoli več niso našli niti graščak niti njegovi valpti.
Tako se graščak za izginulim kovačem niti pod nosom ni mogel obrisati, ker — nosu ni imel!