Kotiček na koncu sveta: sedem novih pravljic za lahko noč

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kotiček na koncu sveta
Anja Štefan
Spisano: Uredila Tanja Rozina
Viri: Štefan, Anja (2005). Kotiček na koncu sveta. Ljubljana: Mladinska knjiga. 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


PETELIN IN NJEGOVA SUKNJICA

  Bila je dolga, lepa, prelepa jesen. Petelin si je oprtal koš in se odpravil po kostanj. Hodil je po gozdu, sonce je grelo, pa mu je postalo vroče. Zato je slekel svojo toplo suknjo in jo obesil na vejo. Potem je iskal naprej.
  Kostanj na kostanj, koš se je napolnil in petelin je hotel domov. Stopil je po suknjo, te pa naenkrat nikjer več.
  »Kako?« se je čudil petelin. »Sem sem jo obesil … Ravno sem, na tale kostanj sem jo dal!«
  A tam nobene suknje. 
  In če je še tako iskal, še tako mislil in brskal po listju – zaman. V sami srajci se je odpravil domov. 
  »V zemljo se ni vdrla, vem, da ne,« je godrnjal po poti. »Nekdo mi jo je ukradel … In vem, kdo je bil. Maček. Ta pride potiho, prismuka se, da ga ne slišiš, vzame in gre. Ja, vem, ravno maček je bil …
  Ali pa mogoče – pes?! Že dolgo ga gledam, kako raztrgan hodi naokrog. Tako potuhnjeno gleda, tako malo govori, ja, ja, on je bil, nihče drug!«
  Za hip je potihnil, potem pa spet:
  »Ne, že vem! Zajec! Ta jo je ukradel! Zadnje čase se nosi kot gospod! Novi čevlji, nov klobuk, za suknjico mu je pa zmanjkalo. In sploh je zajec najbolj hitrih tac!«
  Ves nesrečen je prispel v vas. Pa se je zgodilo, da mu je ravno takrat naproti prikorakal maček. 
  »Pozdravljeni, boter petelin!« je pozdravil že na daleč. Petelin pa tiho. 
  »Najprej mi ukrade suknjico, potem me pa pozdravlja,« si je mislil. Dvignil je kljun in mrko hodil dalje.
  Srečal je psa.
  »Pozdravljeni, boter petelin! Ste kaj našli, kaj nabrali?« je prijazno vprašal pes. 
  A petelin? Še pogledal ga ni. »Ta je zvit,« si je mislil, »najprej mi ukrade suknjico, potem se mi pa prilizuje.« dvignil je kljun in jezno stopal dalje. 
  »Pozdravljeni, boter petelin!« je čez ograjo pozdravil zajec. »Lep dan, kajne? Ravno pravšnji za kostanj! Kako lepo nas je grelo! Pa ne bo več dolgo, o, ne, zdaj se bliža zima, zdaj se bliža mraz …«
  Petelin je dvignil kljun in jezno pogledal v stran. »Ti nemarnež,« si je mislil, »najprej mi ukrade suknjico, potem se pa norčuje iz mene. Mraz, mraz – seveda bo mraz, takole v srajci!« 
  Zaprl se je v hišo in jezno sedel v klop.
  Takrat pa je iz gozda pritekla goska.
  »Boter petelin! Boter petelin!« je klicala. »Kje ste? Odprite! No, kam ste mi ušli?«
  Pred sabo je držala suknjico, ravno tisto, ki so mu jo ukradli.
  »Nate!« je rekla. »Vem, da je vaša! V gozdu sem jo našla.«
  »Ampak … kako?! Se je čudil petelin. »Saj sem jo vendar iskal! Vsa drevesa sem pretaknil, vse veje sem pregledal – kam se je skrila?«
  »Hja, veste, gozd je gozd,« je modrovala goska. »Drevo je podobno drevesu, veje veji, steza stezici – ni čudno, da ste jo zgrešili. No ja, zdaj je tu, sama vas išče,« je kipela in mu jo potisnila v roke.
  Petelin je bil vesel, kako ne, hkrati pa ga je bilo prav pošteno sram. Saj veste – vse tiste čudne misli! In kako grdo se je obnašal, ko je hodil skozi vas! Obrnil se je h goski in dejal:
  »Veš kaj, goska? Nekaj kostanja bom napekel. Kar usedi se in počakaj, le še mačka, psa in zajca grem iskat!«
  Stopil je po svoje ljubke sosede, zakuril in kmalu je zadišalo na vse strani. Kostanj ima čudno moč: čim zadiši, prinese veselje. In tako so jedli in klepetali, in ko so se najedli, so klepetali kar naprej. Nihče več hud, nihče več slab, nihče grdo užaljen. Le koš se je izpraznil in tako je petelin že naslednjega dne spet odšel po kostanj.

O KOKOŠKI, KI JI JE ŠLO VSE NAROBE

  Kokoška je opazila, da ji gre zadnje čase vse narobe. Šla je po vodo, pa ji je kanglica iz rok potonila v vodnjak. Šla je po moko, pa ji je vse razpihal veter. Šla je po drva, pa se je zapletla v robido in si strgala obleko. In skleda, tista stara skleda s tanko modro črtico, ji je padla na tla in se razbila.
  »Joj, joj, joj,« je tarnala kokoška, »stara sem, nerodna, za nobeno rabo več … Česar se lotim, vse se podre … Eh, najraje bi kar umrla …«
  Vsa nesrečna je stopila iz hiše in je šla, nič ni gledala, kam, samo šla je. Kaj! Če pride lisica, naj jo kar požre. Če pride volk, naj jo kar vzame. Nobene škode ne bo in nihče ne bo jokal za njo. Komu bo manjkala stara nerodna kokoš? Nikomur, sama sebi pa še najmanj. 
  Tako je razmišljala in pasla svojo žalost. A k sreči so se stare noge kmalu utrudile in kokoška je morala sesti. Sedla je torej, kar tja ob pot, in nemo gledala predse.
  Takrat pa je kot nalašč zapihal veter. Zamajal je bližnje cvetlice in ena od njih je kokoško dregnila ravno pod kljun.
  »Kaj je?« se je stresla in zmedeno pogledala naokrog. Pa je zagledala samo cvetlico, ki se je zibala v vetru, in ob njej je cvetela še ena, malo naprej še ena, in še ena, joj, cvetlic brez konca. Šele zdaj je opazila vso dehtečo pomlad, ki se je ponujala okoli nje.
  Vstala je in se podala med cvetje.
  »Ta,« je govorila, ko jih je gledala čisto od blizu, »ta je kot nebo.«
  »In tista – skoraj kakor moja ruta.«
  »Ta je ravno prav rožnata. In kako lepo diši.«
  »Glej, glej, tiste smo nabirali pri babici. Joj, kako dolgo je že tega.«
  »Te pa ne poznam, čudno, tako dolgo sem na svetu, pa je ne poznam.«
  Gledala jih je, vohala in jih previdno zlagala v šopek. Sonce je sijalo nanjo, veter ji je božal perje, murenčki so peli in metulji so leteli okoli nje. Že dolgo ji ni bilo tako lepo.
  Šele pozno popoldne se je odpravila domov. Ko se je bližala hiši, se je spet spomnila kanglice, moke, raztrgane obleke in tiste sklede, ki jo je razbila. A zdaj ni bila nič več žalostna, nič več se ni jezila sama nase.
  »Tisto luknjo že zašijem,« si je rekla. »In kanglico že kako izbrskam z dna. Ja, kljuko bom vzela, pa jo dvignem iz vodnjaka … Moka … No, še enkrat bom stopila v mlin, pa bo. Ampak zdaj ne bom dala v koš, o, ne, v vrečo jo bom stresla, da mi je ne odpihne noben veter več … skleda pa – saj imam še tri. Če jih imaš preveč, so ti tako in tako samo v napoto …« je modrovala kokoška, spet lahkih nog in veselih oči.
  Doma je poiskala lonček, dovolj velik in dovolj lep za vse nabrane cvetlice.
  »Kakšen travnik … kakšen šopek … kakšen dan …« je žuborela, ko jih je postavljala na mizo. In ne le miza, ves svet je bil lepi kot prej. 

NAHRBTNIK

  Miška je šla, da si kupi nov nahrbtnik. A to ni bilo lahko. 
  »Če kupim zelenega,« si je rekla, »potem ga izgubim v travi. Če kupim rumenega, ga izgubim v trobenticah. Če kupim belega, ga izgubim v moki. Že vem. Modrega si bom kupila. Moder bo najbolj pravi.«
  Tako si je kupila majhen moder nahrbtniček in se z njim odpravila proti domu. 
  A pot je vodila čez vodo in miški se je zdelo, da je tista voda modro-modra.
  »Ojoj,« je zadrhtela. »Le kako, da nisem prej pomislila na to? Če mi moder nahrbtnik zdrsne v vodo – kako naj ga potem sploh še najdem?!«
  Ni si upala naprej. Stopila je do srake in si pri njej sposodila vseh najlepših barv. In je na svoj nahrbtnik najprej naslikala sonce, potem pa še rože in jabolka in nerodno zeleno mačko.
  »Tako,« si je rekla, »zdaj ga ne izgubim nikjer več. Zdaj je zares moj.« In je veselo stekla čez mostiček. 

ZVONČEK

  V gozdu je mnogo skritih stezic in vsaka nekam pelje. Ena tudi do hruške in po tisti je zajček hodil najraje. Vsako jutro je stekel pod njeno krošnjo, malo postal in na kaj lepega pomislil. Staro hruško je imel v celem gozdu najraje, veselil se je njenega cvetja in šumenja v njenih vejah. Le nekaj se mu je zdelo čudno. Naj je hruška še tako lepo cvetela, rodila ni niti enkrat, niti enega samega sadeža.
  »Kako je mogoče?« se je čudil zajček. »Cveti, cveti, hruške pa ni nikjer nobene.«
  In je neke nedelje na rahlo zaklical med veje:
  »Hruška, hruška, kaj je s tabo? Kje so hruške, da jih ni?«
  »Da jih ni?« je zašumela hruška.
  Pridi malo bliže, splezaj na drevo! Kaj, če jih zagledaš? Kaj, če vendar so?«
  Zajček ni mogel verjeti. Skočil je po lestev, splezal na drevo, gor, gor, gor, do samega vrha. A tam ni našel hrušk. Našel je zvonček iz čistega zlata. Radovedno ga je dregnil in zvonček je pocingljal. In glej – še v istem hipu je pred zajčka priletela hruška.
  »Kar takole?« je osupnil – in se zbral in dregnil še enkrat.
  Ja, še ena hruška je padla in zdaj je dojel, da je našel zaklad. Utrgal je prekrasen zvonček, zlezel na tla in potem je cingljal in vriskal, o, kako lepo je lahko življenje!
  Ravno takrat pa je mimo pritekla lisica. Zaslišala je zlati zvončkov glas, pogledala skozi veje in presenečeno obstala.
  »Poglej, poglej! Kakšen zvonček!« si je rekla. »Kar takoj bo moj!«
  Stopila je bliže in priliznjeno začela:
  »Poslušaj, zajček, daj mi tale zvonček. Jutri ti prinesem repico …«
  A zajček je odkimal.
  »O ne,« je rekel, »hrušk ti dam, kolikor hočeš, zvončka pa ne!«
  »Daj mi zvonček. Boš?«
  »Ne dam, ne dam! Kje naj najdem drugega?«
  »Slišiš?! Daj mi zvonček! Če ne … te požrem!«
  In ga je prijela za ušesa, ga potresla in zaškrtala z zobmi. Kaj je hotel? Dal ji je zvonček in lisica se je brez besed izgubila v gozd.
  Naravnost domov se je pobrala. Zaprla se je v hišico, vse je zagrnila, vse zaklenila, potem pa željno sedla k mizi.
  »Tako,« si je rekla, »zdaj me ne bo nihče videl in nihče slišal.«
  In je pozvonila. Hruška! Še ena! In še ena! Kako lačno je gledala, kako željno je zvonila, kar tresla se je od požrešnosti! Sladkih hrušk pa več in več in nazadnje preveč. Prevrnile so se in zasule požrešno lisico.
  »Pomagajte! Pomagajte! Kdo mi bo pomagal!« je klicala, vsa nesrečna in nemočna. A vrata so bila zaprta, okenca tudi – lisice ni slišal nihče …
  Kaj pa zajček? – boste rekli.
  Ostal je pod hruško in še sam ni vedel, kaj bi. Saj bi stopil za lisico, a kako naj se spravi nadnjo? Lisica ima ostre zobe, on jih pa nima. Lisica ima hude krempeljce, on pa ne. Lisica je zvita, on pa ne dovolj. Stisnil se je v klobčič in bridko zajokal. Tako nesrečnega ga je našel medved.
  »Kaj pa je, zajček? Zakaj jokaš? Zakaj si tako žalosten?« je vprašal.
  »Kaj ne bom žalosten?« je zastokal zajček. »Našel sem zvonček … majhen zvonček iz čistega zlata. Le potresel sem ga, pa mi je natrosil hrušk. A zdaj mi ga je ukradla lisica … Kako naj ga dobim nazaj?!«
  »Kako … iskat ga bova šla!« se je nasmehnil medved. »Slišiš? Vstani, ne jokaj! Eno lisico pa že spraviva v red.«
  In sta se odpravila proti lisičji hišici.
  Potrkala sta na vrata, a odprl ni nihče.
  »Lisica!« je zaklical medved. Vse tiho.
  »Lisica!« je zaklical še enkrat. Spet nič.
  Pa je udaril po vratih in si odprl kar sam.
  Ojoj! Pred sabo je zagledal goro hrušk, pod hruškami pa je nekaj prav tenko ječalo:
  »Pomagajte! Pomagajte! Kdo mi bo pomagal?«
  »Lisica? Si ti?«
  »Jaz … jaz … O, medved, pomagaj! Reši me izpod hrušk!«
  A medvedu se ni mudilo.
  »Odkod so se pa vzele, vse te hruške?« je vprašal, kot da nič ne ve.
  »Oh, ta nesrečni zvonček …«
  »Zvonček? Kje si pa dobila tisti zvonček?«
  »Z..z..zajček mi ga je dal.«
  »Dal? Da ga nisi sama vzela? Ti tatica grda, še lagala boš?! Kar pod hruškami ostani!«
  A lisica je prosila:
  »Nikar, medved, nikar! Pomagaj! Reši me! Nikoli več se ne dotaknem zvončka!«
  »Obljubi?«
  »Obljubim, obljubim! Nikoli več,« je hitela lisica.
  In tako sta jo medved in zajček izkopala izpod hrušk. Zvončka se po tistem res ni dotaknila nikoli več. Hruške pa so se ji zamerile tako močno, da jih še dandanes ne je. 

LUKNJICA

  Živela je miš, ki ni imela svoje luknjice. Vse miši imajo svoje luknjice, ona je pa ni imela. Hodila je po svetu in ni vedela, kam naj se obrne.
  »Kako dolga je ta pot,« ja tarnala, ko je gledala nazaj.
  »Kako pust je ta svet,« je jokala, ko je gledala naprej.
  »In kako trudne so moje tačke,« je stokala, ko je počivala v cestnem prahu.
  Nekega dne pa je pred seboj na vsem lepem zagledala mačko. Skočila je s poti: »hop« med listje, »hop« med travo, »hop« v prvo jamico. Tiho je čemela v njej, dokler mačka ni odšla naprej. Najprej se je samo tresla, potem pa je vendar pogledala tudi malo naokrog. Najdena luknjica ji je bila nadvse všeč.
  »Pa sem jo našla! Našla sem svojo luknjico!« je poskočila od veselja.
  Odložila je culo, legla je v mah in zadovoljno iztegnila vse štiri tačke.
  »Ja, ja,« si je rekla in še sama ni mogla verjeti, »včasih kakšno miš tudi mačka spravi do sreče.«

ZLATNIK

  Bilo je zgodnje jutro in kokoška se je odpravila na polje.
  »Eh,« je stokala, ko je rahljala trdo zemljo, »kakšno življenje! Kopljem, plevem, dan za dnem. Pobiram krompir, luščim fižol, pa spet kopljem.«
  Globoko je zavzdihnila, zamahnila še enkrat, takrat pa se je pod motiko naenkrat nekaj zableščalo.
  »Zlatnik!« je poskočila kokoška. »Pravi, res, iz težkega zlata! Joj, če je to mogoče!? Da ga najdem ravno jaz?! Zdaj … zdaj bo vse drugače … zdaj – že vem, kaj bom z njim!«
  Že od nekdaj si je želela, da bi postala šivilja. Šivilje so zmeraj čiste, pri okencih sedijo, nitke pretikajo in nikoli niso tako zgarane kakor ona zdaj. Ja, še to nedeljo bom odšla na trg! Tam si kupi sukanec in par šivank, škarje pa tako in tako že ima.
  No, in je prišla nedelja. Kokoška se je oblekla, zlatnik je zavila v robec in se odpravila na trg. Iskala je med  stojnicami in kmalu našla tisto pravo.
  »Nitke bi!« je rekla nestrpna. »Črno, belo, rdečo, pa tisto zeleno in tisto rumeno, modro, sivo – ah, kar vse mi dajte!«
  Potem je dodala še par šivank in plačala. A zlatnik je zlatnik, veliko je vreden in kokoški so vrnili novcev, da jih še prešteti ni znala. Od veselja so ji zrasle perutnice in prijelo jo je, da bi pokupila kar vse, kar ji je bilo všeč. Le poslušajte, kako si je zagodla. 
  »Najprej si privoščim torbico,« je rekla. »Lepa torbica ni nikoli odveč. Ja, kar kupila jo bom, saj je nisem še nikoli.«
  In jo je izbrala in plačala in vanjo zložila vse svoje šiviljske reči.
  Potem je iskala naprej.
  »Kaj ko bi vzela še čevlje? Prav je, da se malo uredim. Takoj bodo drugače gledali name …« 
  In si je izbrala ozke in gosposke čeveljce, ponosno plačala in kar v njih odstopicala naprej.
  Pa zdaj?
  »Klobuk!« je vzkliknila. »Tisti mali, temnomodri, tisti iz žameta – kot da čaka ravno name.«
  Brž ga je kupila in si ga pritisnila na glavo.
  Tako. Zlatnik je bil pri kraju in kokoška se je odpravila domov. Kako si je bila všeč! Prvič v življenju se je nosila kot gospa in po pravici se ji je zdelo, da se marsikdo ozira za njo. Že res, da so jo čeveljčki tiščali, že res, da je klobuk nenehno silil na oči. A kaj bi to! »Do doma že nekako potrpim, potem se pa privadim,« si je mislila in se lovila po ozki stezici.
  Tako se je privlekla do mostu. Kot ponavadi se je vzpela nanj, a most je bil vlažen in majav, čevlji pa gladki kot led. Kokoški je zdrsnilo in že se je našla v reki. O nesreča! Kako daleč je bil breg in kako težko ga je dosegla! Mahala je, kolikor je mogla, brcala, kričala, a voda jo je nesla in nesla, komaj je zlezla na suho. Šele zdaj je opazila, da ni njenih čevljev nikjer več. In klobuk – kam je izginil klobuk? In torbica – kam se je izgubila?
  »Moje nitke! Moji čevlji! Moj klobuk!« je zastokala kokoška. »Torbica, šivanke, vse je šlo! Vse mi je odneslo!«
  Izgubljeno je gledala v valove, a povsod le voda, mah in kamen. Nič ni pomagalo, niti jeza, niti prošnje, niti jok, praznih rok je morala domov. In ko se je zbudilo novo jutro, je kakor prej rahljala trdo zemljo, kakor prej pobirala krompir in luščila svoj drobceni fižol.

KOTIČEK NA KONCU SVETA

  Nekoč je živela deklica, ki ni imela niti mame niti očeta – oba sta ji že umrla. A imela je tri prelepe mačice. Z njimi je hodila po svetu in si iskala streho nad glavo.
  Nekega dne jo je pot pripeljala do samotne stare hiše. Deklica je pokukala skozi okno – vse je bilo tiho. Potrkala je, a oglasil se ni nihče.
  »Mačice, mačice moje!« je zaklicala deklica. »Poglejte! Tu ostanemo! Tu si napravimo dom!«
  A mačice so ena za drugo odkimale.
  »O, ne. O, ne. O, ne,« so rekle. »Ta kraj ni pravi kraj.«
  In so odšle naprej. Kaj bi punčka sama? Stekla je za njimi, in je hodila, hodila, dokler ni prišla do druge hišice. Tudi ta je bila prazna in deklica se je že na daleč veselila:
  »Mačice, mačice moje! Poglejte, tu ostanemo, tu si napravimo dom!«
  A mačice so tudi tokrat odkimale.
  »O, ne. O, ne. O, ne,« so rekle, »tudi ta kraj ni pravi kraj.«
  In so šle naprej.
  Prišle so do reke in na bregu je stala tretja, najlepša hišica. Deklica je stekla proti vratom in zaklicala:
  »Glejte, poglejte, mačice moje! Spredaj je voda in zadaj gozdič! In hišica lepa kakor gradič! Tu ostanemo! Tu si napravimo dom!«
  A mačice so tudi tretjič odkimale.
  »O, ne. O, ne. O, ne,« so rekle. »Ta kraj ni pravi kraj, še naprej moramo.« 
  In so stopile k reki.
  Zdaj pa je deklica zajokala.
  »Le kako bomo šle naprej?! Reka je široka. Voda je globoka. Še odnesla vas bo!«
  »Nikamor nas ne bo odnesla,« so rekle mačice. »Ti nas boš vzela v naročje, pa nas poneseš čez.«
  In tako si je deklica zavihala krilo, prijela je prvo mačico in jo odnesla čez reko. Prijela je drugo, jo nesla čez, še po tretjo se je vrnila in jo nesla na drugo stran. O, kako se je tresla od mraza …
  Potem pa so mačice stekle. Tekle so, tekle, tako hitro, da jih je deklica komaj dohajala. In so pritekle do treh prekrasnih dreves. Spodnje veje so se dotikale tal, zgornje veje so se dotikale neba, lističi pa so cingljali tako lepo, kot da so iz čistega zlata.
  »Mačice, mačice moje!« je vzkliknila deklica. »Poglejte, tu ostanemo, tu si napravimo dom!«
  In glej – komaj je izrekla, že so se drevesa kar sama razmaknila. Med njimi je stala hišica, čudežno lepa, bela in z zlatim petelinčkom na strehi. Okna, vrata, dimnik – vse jih je vabilo in ko so pokukale čez prag, so vedele, da so našle dom. Kajti notri je bilo tako, kot bi vse čakalo ravno nanje. Na ognjišču se je grelo mleko, v peči jih je čakal kruh in miza je bila pogrnjena ravno za štiri! Stoli, postelje, celo copatki – vse jim je bilo po meri in vsega je bilo ravno prav.
  »Kdor čaka, dočaka,« je rekla prva mačica in zadovoljno zavihala brke.
  »Kdor išče, ta najde,« je dodala tretja, deklica pa je stala kot vkopana, od sreče še govoriti ni mogla. 
  No, potem so pojedle, stresle s sebe težki popotni prah in se spravile spat. 
  »Lahko noč, lahko noč, lahko noč,« so ropotale mačice – od veselja si niso in niso znale dati miru.
  Deklica pa se je ulegla in še isti hip zaspala. Kako tudi ne? Za njo je bila dolga, dolga pot, pred njo pa prekrasen, čisto nov dan.