Kongfutse

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Na svatbenem potovanju Kongfutse
(Erotika)
Ivan Cankar
Ungnadovi gostje
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Majka zemlja, da si še starejša,
pa rodila né bi učenjaka,
da bi tó znal, kar je znal Kongfutse.
Jasno gledal je v človeško dušo,
zlè podzemske je poznàl duhove
in bogove nad visokim nebom.
Ali vsega ni še znal Kongfutse.
Rad bi videl, kar očém je skrito,
rad bi videl tisto skrivno silo,
ki povzdiga smrtnika k bogovom,
ki poraja vzvišena dejanja« ….
kar človeški rod živí pod soncem …


Noč se zgrne nad zemljó kitajsko.
Sam bedí še učenjak Kongfutse
pa ozira se k bleščečim zvezdam.
»Če ostàl si med človeškim rodom,
če si dvignil se v nebó k bogovom,
če pod zemljo pàl si k zlìm duhovom:
Prédme stopi, duh preteklih časov,
ki rodíl si vzvišena dejanja!« …
Oj krasota, da je ni enake!
Če bi videl te navaden smrtnik,
od veselja bi izdahnil dušo, —
a izdahnil duše ni Kongfutse;
razprostrl je roke pred bogínjo
pa jo molil z glasom srečepolnim:
»Oj svoboda, vseh bogínj bogínja!
Ne slavím te iz strahú pred mečem,
zlatim mečem, ki držíš ga v roki;
ne slavím te zarad zlate krone,
ki jo nosiš na ponosni glavi;
a slavím te zarad večne slave,
ki odela ž njó si dede naše:
Slava tebi, vseh bogínj bogínja!«
Prav do zore molil je Kongfutse …


Noč se zgrne nad zemljó kitajsko.
Sam bedí še učenjak Kongfutse
pa ozira se k bleščečim zvezdam.
»Prédme stopi, oj ti duh mogočni,
ki vrstníkom mojim vzbujaš srca,
da po časti hrepené in slavi;
duh mogočni, ki človeka vzdigneš
vsaj za hipe nad pozemske misli, —
prédme stopi, da te srečen molim!« …
Oj ti žalost, da je ni enake!
Kdor bi tebe videl, bi zajokal,
in zajokal je celó Kongfutse.
»Kaj je tebi, oj svoboda krasna?
Kakor smrt je bledo lice tvoje,
tvoje róke so v okovih težkih,
tvojo glavo krije trnjev venec …«
Prav do zore jokal je Kongfutse …


Noč se zgrne nad zemljó kitajsko.
Sam bedí še učenjak Kongfutse
pa ozira se k bleščečim zvezdam.
»Slab je človek in mogoče ni mu,
da bi videl, kar prihodnost skriva, —
vam bogovom pa je vse mogoče.
Oj bogovi, čujte prošnjo mojo,
pa idejo silno dni prihodnjih,
da jo vidim, iz nebá pošljíte!«
Ali črna noč se ne razjasni,
glasa čuti ni v tišini grobni …
»Oj podzemski zlobni vi duhovi,
če rodili ste idejo silno,
da prihodnji zárod onesreči, —
póšljite jo prédme, da jo vidim!«
Ali črna noč se ne razjasni,
glasa čuti ni v tišini grobni …
Prav do zore molil si, Kongfutse!
A da molil si vso dolgo večnost,
ne priklical bi nikdár ideje,
vladarice národom prihodnjim,
kajti ni je duh rodíl človeški,
nì bogovi niso je rodíli,
nì podzemski niso je duhovi
in rodili je nikdar ne bodo.