Kobilica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Hudi Kljukec Kobilica
Matija Valjavec
Sveti Andrej
Spisano: Katja Koprivšek in Saša Mencin
Izdano: 2002
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Bil je siroten človek, ki ni imel skoraj ničesar, da bi se preživljal. V hlevu ni imel druge živine, kakor dva vola, pa še ta le v reji. S tema je opravljal reči, ki so najbolj potrebne pri hiši. Tadva sta mu pomagala služiti vsakdanji kruh.

Nekoč je šel z voloma v gozd po drva. Seka prvo drevo, pa že stopi predenj zeleno oblečen lovec.

»Kdo ti je rekel napravljati drva v tuji hosti?« zavpije nad njim lovec.

»I, kdo neki,« reče sirotej. »Moja revščina. Če bi me sila ne primorala, bi gotovo ne hodil po les v tuje.«

Lovec pa govori dalje:

»Če si res tako ubog, kot praviš, ti lahko pomagam, če mi storiš to, kar ti bom rekel.«

Kmet pravi:

»Bom videl, če bo mogoče. Povej, kaj naj storim!«

Lovec pa mu reče: »Če mi daš tisto, kar ne veš, da imaš v hiši, ti dam toliko denarja, da ti ga ne zmanjka svoje žive dni.«

Revni toda pridni kmet je vedel za vse, kar je imel pri hiši. Premišljuje, kaj bi neki bilo, da bi zanje ne vedel. Čeprav je v mislih preiskal vse kote svojega doma, nič ne najde.

»Naj bo,« reče, »mož beseda! Imej, kar ne vem, da imam!«

Lovec: »Mož beseda! Vreži se v prst. Kar so tvoje želje, potrdi z lastno krvjo pisanim listom, z najino pogodbo. Ko pa bo minilo dvajset let, pridem ponj. Zdaj pa pojdi tjale doli. Posekaj tistole drevo, notri boš dobil poln voz denarja.«

S sekiro se kmet ureže v prst, da priteče kri. Zapiše, potrdi pogodbo, in da pismo lovcu. Gre, poseka drevo. Dobi tak kup denarja, da so šli denarji komaj na voz. Vola nista mogla vleči tolikšne teže, riniti je moral pomagati tudi lovec. Kadar pripelje domov, tihoma spravi denar v klet. Ko pa je spravil in ravno dajal vola v hlev, pride iz hiše babica. Ko ga zagleda, reče:

»O, saj so oča doma! Hiša je že spet za enega večja.«

Kako se je oče ustrašil, si lahko vsak sam misli.

»No,« pravi, »kaj sem storil, nepremišljenost nepremišljena! Sina sem prodal, za katerega nisem vedel, da ga imam.«

Odsihmal ni bil več vesel. Živa duša ga ni videla, da bi se bil kdaj smejal. Žena, ki ga vidi žalostnega, ga venomer povprašuje, kaj mu je, ali je bolan ali se mu je primerilo kaj drugega. Dolgo ji ni hotel povedati. Ker pa ni nehala moledovati, ji pove in reče, da je sina zapisal hudiču. In odtlej se tudi njen obraz ni razjasnil. Kadar je dojila sina, so ji kapljale solze iz oči in ji močile njeno uvelo in vsak dan bolj upadlo lice. Kadar je vzel dete v naročje, je tudi njemu prebodlo srce, kakor devet nožev in prisililo globok vzdih iz prsi. Kadar pa se mu je dete nasmehnilo, se mu je milo storilo in solze so mu zalile oči. Ko pa je otrok že nekoliko odrasel, sta ga dala v šolo. In fantič se je tako pridno učil, da je precej prekosil vse šolarje. Učitelju je bil močno všeč in rad ga je imel kot lastnega otroka. Nekoč mu reče učitelj, naj oče pridejo malo k njemu. Očetu je neizrečeno hvalil fanta in dejal, da bo nekoč še kaj velikega iz njega.

»Prav rad ga imam,« pravi, »in po pravici vam povem, da mi dela veliko veselje.«

»Meni pa dela veliko žalost,« pravi oče in globoko vzdihne.

Učitelju pa se je to zdelo čudno. Kako bi mogel otrok, ki mu v pridnosti in vedenju ni enakega v vsej soseski, delati očetu žalost. In skoraj je bil hud, ko je slišal fanta grajati prav od očeta, ki bi ga moral biti najbolj vesel. Sprašuje ga zakaj in kako. Toda oče se brani povedati. Nazadnje pa se vendarle da sprositi in pove, kako ga je bil, še preden je vedel, da ga ima, zapisal hudobi, ki bo, ko bo preteklo dvajset let, prišla ponj in ga vzela.

»Oče,« pravi učitelj, »zaradi tega ne bodite nič žalostni. Poskusili bomo narediti, da hudič ne bo dobil fanta. Vzgojili ga bomo za duhovski stan. Fant je priden in prebrisane glave.«

Vzgajali in pripravljali so ga za duhovna. Učil se je tako pridno, da je v enem letu izdeloval po dva razreda in še preden je bil star dvajset let, je domala imel vse blagoslove. Ker pa pred 24. letom ne more postati duhoven, je moral čakati, da pridejo leta. Vse, kar je imel na sebi, je bilo blagoslovljeno. Vsa obleka je bila blagoslovljena ali žegnana. Pri sebi je imel tudi vedno polno drugih svetih reči.

Ko je bil star dvajset let, je nekega dne sedel v hiši za mizo in čakal, kdaj bo prišla hudoba. Hudič je prišel, ker pa ga je videl vsega v žegnih, je kar odšel in se ni več zmenil zanj.

Primerilo pa se je, da bi moral vročega poletnega dne nekam iti. Ko je prišel nazaj, je bil ves prepoten in premočen do kože. Gre se preoblačit v svojo celico. Ko je ravno vse slekel s sebe, se nenadoma prikaže hudoba. Ker ni imel na sebi nič blagoslovljenega, ga hudoba zgrabi in vzame. Nese ga in prinese nekam daleč v tuj grad. Tam ga pusti in mu reče:

»Zdaj boš prebival v tem gradu. Vsega boš imel dovolj, kar boš hotel. Na, tukaj imaš prt. Kadar boš lačen, ga kar razgrni. Kakršno jed in kakršno vino ali drugo pijačo boš le poželel, precej bo na prtu. Vsak večer boš imel posteljo tako mehko postlano, da je dozdaj še nisi imel. Nobenega dela ne boš imel, lahko delaš, kar sam hočeš. Sta pa dve prepovedi. Z gradu ne smeš uiti. Kakor, kolikor in kadar hočeš, lahko hodiš po vrtu in jahaš tegale konja, samo z vrta ne smeš. Pa tudi onihle duri ne smeš za nobeno ceno odpreti. Gorje, če se pregrešiš. Jaz grem, čez sedem let pa spet pridem,« reče in gre.

Mladeniču se je godilo dobro. Zjutraj, ko je vstal, je pogrnil prt, pa je bilo pripravljeno najboljše kosilo, opoldne najboljša južina in zvečer najboljša večerja. Zvečer je bila postelja vselej postlana in tako mehka, da tako mehke nima noben kralj, kar jih živi pod soncem. In tako lahko in sladko je spal v njej, kakor dete v materinem naročju.

Dolgo časa je bil vesel in zadovoljen. Ker pa nikdar ni videl žive duše, se mu je le začelo tožiti po ljudeh, po kakšnem tovarišu. Dolg čas ga nadleguje najbolj. Lotila se ga je tudi zvedavost in začelo ga je mikati, da bi odprl prepovedana vrata in pogledal, kaj neki je shranjeno tam. Tudi on je namreč, tako kot mi, prejel dober kos zvedavosti po naši prvi materi Evi. Vendar je vseeno bil trdnejši kot Eva, da ga prvih sedem let ni premagala skušnjava.

Mine prvih sedem let in hudič, kakor je bil obljubil, pride domov. Hudič ga hvali, da mu je zvesto služil. Vpraša ga, ali se počuti dobro ali ne. Mladenič pravi: »Dobro, nič mi ne manjka.«

Hudič pravi: »Vedi se še tako kot dozdaj. Grem in čez sedem let spet pridem.« Komaj pa je odšel, si mladenič reče:

»Pojdi kamor hočeš in pridi kadar hočeš. Tukaj ne bom več prodajal dolgega časa.«

Gre in odpre prepovedane duri. Prišel je v velik prostoren hlev, kjer je stalo dvanajst lepih konj. K vsakemu gre, vsakega pogladi, poboža. Kadar pa pride na oni konec hleva, dobi tam vso zgurano in sestradano kobilico. Pljune vanjo in pravi: »Pej te bodi, nagnusno kljuse!« in se obrne stran od nje. Kobila pa, kot nekdaj Bileamova oslica, spregovori s človeškim glasom: »Ne pljuj in ne šentaj! Utegnem ti še prav priti. Kaj meniš, da hudič ne ve, da si odprl vrata in da si tukaj?«

Mladenič se prestraši, pa se brž zbere in pravi: »Kaj naj storim?«

Kobilica: »Pojdi k studencu, ki teče po vrtu. Namaži lase, jih zaveži in imej zavite, dokler ti ne porečem, da jih odveži. Potlej vzemi krtačo, štrigelj in brisačo. Odveži me, zajahaj, da uideva.«

Šel je. V studencu, ki je tekel po vrtu, si je omočil lase, jih zavezal, vzel krtačo, štrigelj in brisačo. Odvezal je kobilico, jo zasedel in zdirjala sta iz gradu. Divjala sta že ves dan, kar pravi kobilica: »Ozri se, ozri, če ne gre hudič za nama!« Mladenič se ozre, zagleda hudiča in pravi: »Blizu je že. Kaj bo!« Kobilica pa mu reče: »Vrzi krtačo ritensko čez glavo!«

Vrže. In komaj je padla na tla, zraste strašna hosta, da ga ni bilo videti konca ne kraja. Hudič je dolgo lomastil čeznjo, da sta onadva prišla že daleč. Spet reče kobilica:

»Ozri se, ozri, če ne gre spet za nama!« Mladenič se ozre in pravi: »Spet jaha za nama. Še bliže je kot prvikrat!« Kobilica: »Vrzi štrigelj ritensko čez glavo!«

Vrže in komaj prileti štrigelj na tla, vstane velik visok hrib. Gora z gozdom in pečevjem, dolga in široka. Preden je hudič prelezel čeznjo, sta onadva prišla že daleč. Spet reče kobilica: »Poglej, poglej, če ni spet za nama!« On pogleda in pravi: »Spet je! In zdaj zdaj naju bo dohitel!« Kobilica: »Brž vrzi brisačo ritensko čez glavo!«

Vrže, in komaj je priletela na tla, se razprostre steklen ali glažovnat hrib, dolg in visok, da ga ni bilo prezreti. Okoli je bilo predaleč. Čezenj pa ne moč priti, ker se ni moglo prijeti za konjsko kopito, saj je noga takoj spodrknila. Hudič je obupal. Šel je nazaj. Onadva pa sta divjala dalje.

Ko prideta do loke, reče kobilica:

»Zdaj pa le pojdi z mene. Ni se treba več bati, da bi prišel za nama. Pusti me tukaj. Pasla se bom na tej loki. Ti pa pojdi in si poišči kako službo. Kadar se ti bo kaj primerilo, ali kadar izveš kaj novega, pridi k meni. Povedala ti bom, kaj moraš storiti.«

Razjahal je kobilico, jo pustil na loki in šel iskat službo. Kmalu pride do ovčarja. Prosi ga, če ga hoče vzeti v službo.

Ovčar pravi:

»Če hočeš pasti ovce, lahko ostaneš pri meni. Dal ti bom vse potrebno, če boš pasel zvesto in ne boš zgubil nobene ovce.«

Mladenič je bil precej voljan ostati. Prvo jutro, ko bi moral gnati, mu je ovčar ponujal, da bi vzel seboj jesti. Toda mladenič ni hotel, čeprav ga je ovčar silil. Gnal je precej daleč od doma na travnik. Ko je prišlo sonce na poldne, je pogrnil prt, ki ga je bil vzel s seboj iz tistega gradu. Lepo se je najedel in zaspal, kakor se je bil navadil v gradu, ker takrat v gradu ni bil imel nič dela. Ko pa se je zbudil, ni bilo videti več nobene ovce. Hodi in hodi, pa nikjer ne najde sledu, kam bi se bile pozgubile. Kaj naj stori? Spomni se kobilice. Gre k njej na loko, kjer se je pasla, in jo vpraša, kaj naj stori.

Kobilica pravi:

»Pojdi tjale v tistile gozd. V gozdu stoji hrast, v hrastu silen mož. Zraven pa stoji na hrast prislonjen meč. Vzemi meč in pokliči na boj moža s hrasta in mu odsekaj glavo. Mož ima v žepu ključ. Vzemi ključ in pojdi dalje. Prišel boš do skale. V skali so duri. Odkleni jih s ključem. V votlini je polno otrok. Izženi jih, da ti pojdejo iskat ovce. Ko se bo to zgodilo, zakleni skalo, vzemi ključ in ga shrani. Prišel ti bo še prav.«

Kakor mu je bila kobila rekla, tako je storil. Šel je, našel je hrast, meč in moža. Možu je odsekal glavo, vzel ključ, odklenil skalo ter poslal otroke po ovce, in kmalu so mu jih prignali vse. Zapre skalo, vzame ključ in žene ovce domov. Ker pa je bilo že pozno, mu reče ovčar, da mora precej gnati domov, da bo mogel prešteti ovce, da nobene ne manjka in da ne bo gospodar hud.

Drugo jutro žene na drugo loko. In kakor se trudi, da bi opoldne po južini ne zaspal, le zaspi, kakor prvi dan, in zgubi vse ovce. Spet gre h kobilici, spet mu ravno tako svetuje ubiti drugega moža.

Odpre drugo jamo, izžene druge otroke po ovce, ki so mu jih brž, brž spet prignali, da ni nobene manjkalo. Ker je pa tudi danes domov prignal tako pozno kakor včeraj, je bil ovčar zelo nejevoljen in žugal je, da ga bo dal iz službe, ako bo jutri spet prignal tako pozno.

Tretje jutro žene. Spet se mu zgodi tako kot včeraj in predvčerajšnjim. Ovčar ga spodi.

Kaj naj stori? H kobilici si ne upa več hoditi tako pogosto. Misli si, da bi utegnila biti že nejevoljna, ker jo nadleguje kar naprej. Gre tedaj. Pride do kraljevega gradu. Prosi službo in vzame ga kuhar, da bi mu nosil drva, pometal in opravljal druge male reči, in pri kuhi pomagal.

Kuhar je namreč nekega dne imel potreben opravek in je moral iti od doma. Naroči torej njemu skuhati zajtrk, ker je mislil, da tega ne bo ravno skazil. Mladenič je obljubil storiti vse, in rekel kuharju, da se ni treba nič bati, da bo že skuhal, da bo prav in brez škode zanj in zase.

Ni kuril, ne pripravljal drugih reči, temveč, kadar je prišel čas dati zajtrk na mizo, je razgrnil prtič, in najboljši zajtrk, ki se more napraviti, je bil zgotovljen. Kralj in njegove tri hčere so zelo hvalile in rekle, da niso jedli še nikdar tako dobro kuhanega. Odslej mu je kuhar večkrat prepustil kuho, in vselej so tačas jedi najbolj hvalili.

Kraljične so bile že odraščene in pripravljene za možitev. Očeta kralja so že tudi leta zmagovala, in sklenil je omožiti najstarejšo in njenemu možu prepustiti kraljestvo. Povabil je kraljeviče od vseh krajev, da naj pridejo snemat prstan. Kdor ga bo snel prvič in obdržal na sulici, tistega bo kraljična in kraljestvo.

Mladeniču je bila kraljična kar všeč, nekoliko pa ga je mikalo tudi kraljestvo. Premišljuje, kaj naj stori, pa gre na loko, kjer se je pasla kobilica, ker mu je bila takrat naročila, da naj ji pride povedat, kadar se bo zgodilo kaj novega. Pove ji, da meni kralj omožiti starejšo hčer. Tisti, ki bo snel prstan, tisti jo bo dobil.

Vpraša: »Kaj bi jaz ne mogel sneti prstana?«

Kobilica: »O, prav lahko. Pojdi in odpri tisto skalo, ki si jo prvi dan, ko si pasel ovce. Namesto otrok boš notri dobil polno vojakov. Dali ti bodo vso kraljevo opravo in najboljšega konja. Odveži si lase in ko se bo začelo snemanje, poskusi priti bolj pri zadnjih. Silili te bodo, da poskusiš prvi, toda nekaj časa se brani, potlej pa le pojdi. Prstan boš lahko snel brez vsega truda in ga ujel na sulico.«

Storil je, kakor mu je bila rekla kobilica. Šel je v prvo skalo, odprl jo je s ključem in vojaki so mu dali tako lepo kraljevo opravo, da je pod soncem nima take noben kralj. Zbrali so se že kraljeviči domala z vseh strani in moralo bi se že začeti snemanje, kar prijezdi mladenič, opravljen tako lepo, tako lepega obraza, v kakršnega sonce še ni sijalo, odkar teka na nebu. In njegovi lasje iz čistega zlata, so se tako blisketali v soncu, da je vsem jemalo pogled.

Mladenič se je sam čudil svoji lepoti in nikdar ni mislil, da so njegovi lasje iz samega zlata, ker je doslej imel vselej zavezane. Ko ga kraljična zagleda, kar strmi in ne premakne očesa od njega. Srce ji začne močneje utripati, prosi in moli, da bi prstan snel on in ne kdo drugi. Vsi ga silijo, da naj gre prvi poskusit. On pa se brani. A ker vidi, da ga le silijo, se da sprositi, gre in precej sname prstan.

Komaj pa ga dobi na sulico, z ostrogami spodbode konja in izgine, da ga ni bilo več nazaj. Spet je šel naravnost do tiste skale, jo odprl, se slekel in se napravil, kakor poprej, da ga nihče ne bi poznal. Spet si je zvezal lase in šel v grad. Oni pa so ga čakali. Mislili so, da je takoj kam odjezdil in bo prišel že v kratkem nazaj. Ker pa ga le ni bilo in ker ga nihče ni mogel najti, pa tudi poznal ga ni, so bili vsi žalostni, zlasti pa kraljična. Zdaj se brez prstana skoraj ni smela možiti, in tudi kralju je delo grozno težko.

Spet pokliče v drugo vse kraljeviče na snemanje za srednjo hčer. Kuharjev hlapec gre spet na loko, kjer se je pasla kobilica. Kobilica mu reče storiti prav tako, le da mora iti v drugo skalo po še lepšo opravo, kakor prvikrat. Storil je tako.

Ko je prišel na snemanje, ga ne bi spoznal nihče, če ga ne bi dali spoznati njegovi zlati lasje. Da ne bi spet ušel, ga je kralj rekel zastražiti in ne spustiti. Toda, komaj je imel prstan na sulici, je spodbodel konja in skočil čez vso stražo, in šel, da je kmalu vsem zginil iz oči. Spet je šel naravnost do druge votline v skali, slekel kraljevsko obleko in se oblekel po poselsko.

To je razžalostilo vse, zlasti kraljični in starega očeta. Spet je sklical v tretje vse kraljeviče na snemanje prstana za mlajšo hčer in za kraljestvo. Zelo ga je jezilo, da je mladenič dvakrat ušel in zapustil dve hčeri, da si skoraj ne smeta več izbrati moža. Ker se je nadejal, da bo mladenič spet prišel, je ukazal pomnožiti stražo. Če pa bi le spet hotel uiti, je ukazal streljati za njim, da bi se vsaj znesel nad njim za tolikšno sramoto, ki mu jo je zadal.

Mlajša hči je kuharjevega hlapca mikala še najbolj. Bila je tudi zala, kakor zlata zarja, kadar naznanjuje beli dan, krasna kakor sonce, kadar stoji opoldne sredi nebesa in gre od njega svit na vse kraje. Bila je mila, kakor sama luna, kadar plava na večernem nebu brez oblakov in zliva svojo luč na tiho zemljo. Njegovo oko jo je večkrat pogledovalo. Bolj ko se je oziral vanjo, bolj mu je srce zahajalo.

Spet je šel na loko, kjer se je pasla kobilica. Spet jo vpraša, kaj naj stori, da bi dobil tudi tretji prstan. Kobilica mu veli iti v tretjo skalo, kjer bo dobil še veliko zaljšo obleko kakor prejšnjo in poprejšno.

Spet so bili že vsi zbrani in pripravljeni za snemanje. Ker so mislili, da ga ne bo, so se že začeli ravnati. Tisti hip pa pripeketa na konju, živemu, kakor je bil Lambergarjov. Od njegovih zlatih las pa je vstal proti soncu tak blesk, da so vsi zamižali, da je vsem vzelo pogled. Silijo ga, da bi šel poskušat prvi, on pa se brani in pravi:

»Zadnji sem prišel. Ne spodobi se, da bi začenjal.«

Ker pa le silijo vanj, se da pregovoriti in gre snemat. Kraljična očesa ni imela več za nič drugega, kakor edinole za njega. Srce ji tolče, potihoma prosi in želi, da bi prstan snel on in ne drugi. Še bolj pa želi, da ne bi spet ušel in da ga straža ne bi ustrelila.

Zajaha konja. Prstan sname brez vsake težave in ga ujame na sulico, se obrne in konj zapeketa kakor blisk, in puhne čez vso stražo. S konjem drvita tako meglo, da sta jim bila precej izpred oči.

Ustrelili sicer so za njima. Ali kje je bil že on, ko so se straže komaj pripravile sprožiti puške in topove zasmoditi. Vsi so bili srditi. Najbolj pa stari kralj, da se mu je zgodila taka sramota, da hčere zdaj ne smejo iskati nobenega moža, ker so izročile prstane. Vse kraljeviče je razpustil na dom in bil noč in dan žalosten. Mladenič pa je s konjem dirjal nazaj do skale. Kakor prej, se je spet oblekel po kuharsko in šel nazaj v grad.

Kuhar je imel nekoč spet nekaj opraviti in namesto njega je moral posel kuhati zajtrk kraljičnam, ki so bile odsihdob vedno žalostne. Najbolj zamišljena pa je bila najmlajša in najzalejša. Ko je skuhal, je starejši in srednji nesel skodelo dobre kave, mlajši pa je dal prazno. To jo zjezi in zažuga mu gorje, če ji brž ne prinese kave. Zdaj pa je natočil tako dobro, da ni tekla še po nobenem grlu taka, in v skodelico dene tudi njen prstan, ki ga je bil snel takrat na sulico. Kraljična spije, zagleda svoj prstan in skoči izza mize. V kuhinjo gre vprašat, kdo je kuhal. Ko je izvedela, da je kuhal kuharjev pomočnik, ga gre neutegoma iskat in ga najde v bolj samotnem kraju. Gre k njemu, mu potegne zavezo z glave, in doli na rame so se mu usuli najlepši zlati kodri. Kraljična ga vsa vesela objame. Spogledata se in vname se ljubezen v njunih srcih, ki se ni dala nikdar več ugasiti.

Ker se je pa bilo bati, da se bo oče kralj upiral taki zvezi, da bi svojo hčer dal kuharskemu pomočniku, se nista upala razodeti. Rada sta se imela na tihem. Nihče ni vedel za to, kar jih je bilo v gradu in kar jih je bilo drugod.

Ali kmalu je kraljična zanosila. Nekega dne gre torej k očetu in pove, kaj in kako in prosi, naj ji da za moža kuharjevega hlapca. Čeprav je bil, ko je to slišal, oče strašno hud, je vendar, ko se je jeza malo polegla, in je premislil, da se ne da storiti drugače, prošnjo dovolil ter ju poročil. Morala pa sta iti z grada stanovat drugam.

Čeprav so skušali to ženitnino obdržati na tihem, pa je vendar šla daleč okrog po svetu. Onadva pa sta bila vesela. Vedno sta se imela rada kakor prvi dan, ko sta se spoznala. Vsem sta bila zgled zakonske ljubezni in sreče. Ona je skušala ustreči njemu, on pa je njej skušal storiti vse po godu. Bila sta dvoje telo in ena duša, eno srce. Bližnji kralj je zvedel, da je dal ta kralj svojo hčer človeku tako nizkega stanu. Kralj je imel tri sinove in bi bil rad enega oženil s katero kraljevih hčerk. Da je dal mlajšo takemu, ga je tako speklo, da zbere skupaj svojo vojsko in mu napove boj.

Določili so dan, kadar se bodo počili in se bosta kralja skušala, kdo je močnejši. Sovražnikova vojska je bila veliko večja, kakor tega kralja, ker je imel sovražni veliko večjo deželo in je več ljudi nagnal vkup. Dan preden so se imeli počiti, reče mož mlajše kraljične njej:

»Oče so v nevarnosti. Moja dolžnost je, da jim grem tudi jaz pomagat. Ostani torej zdrava, da se poskusimo in premagamo sovražnika.«

Njej, se ve, se je milo storilo, ker se je bala, da ga vojska ne bi pokosila. Vendar ga ni zadrževala, ker mu nikoli ni mogla nič odreči. On jo še objame, poljubi in gre na tisto loko, kjer se je pasla kobilica. Kobilici pove, da je tuji kralj prišel z vojsko v deželo in žuga, da bo pokončal domačega kralja.

Kobilica ga ni pustila govoriti dalje. Segla mu je v besedo in dejala:

»Pojdi, odpri vse tri skale, obleci se po kraljevo in reci vojakom, naj gredo s tabo na vojsko pomagat kralju. Nič se ti ni treba bati. Preden se bo dan nagnil, boš premagal sovražnika in rešil kralja in deželo.«

Storil je, kakor mu je bila rekla kobilica. Odprl je vse tri skale, se po kraljevo oblekel in peljal vso armado s seboj do borišča. Že sta si stali obe vojski nasproti, kar pride mladenič s svojo trumo ravno v hrbet domačemu kralju. Kralj je mislil, da ga je zdaj sovražnik zajel od vseh strani. Ker pa vidi, da se mu mladeničeva vojska bliža mirno in se ne obnaša sovražno, ga pričakuje sicer z lažjim, a vendar še s hudo razbijajočim srcem.

Ko pride bližje, reče kralju:

»Kralj, le zadaj se umaknite. Sam se bom poskusil s sovražnikom. Če pa bi utegnila biti sila, takrat šele pritisnite vi in planite z one strani nad sovražnika.«

Niso veliko govorili. Kralj se umakne. Mladi pa stopi s svojo vojsko spredaj. Začne se boj in preden je sonce zašlo, je bil sovražnik popolnoma potolčen in razkropljena vsa njegova vojska. Sovražni kralj in njegov sin sta oba prišla tem v pesti in zmaga je bila popolna.

Kralj je bil neznansko vesel. Zmagovalcu je dal s prsi svojo lastno zvezdo in ga prosil, naj ostane pri njem, da ga pogosti in po kraljevsko vredno plača. On pa pravi, da ne utegne ostati, mora hitro domov, ker ga kličejo opravki. Ker pa je kralj zelo silil, tako da ni mogel odreči, je naznanil dan, ko bo prišel v goste.

Svojo vojsko je odpeljal nazaj v skalne votline, se oblekel v poprejšnjo opravo, in gre domov, kjer ga je žena že komaj pričakovala. Srčno je bila vesela, da se je vrnil zdrav. Ko pa je prišel dan, ko je obljubil priti kralju v goste, reče svoji ženi:

»Ljuba moja, zdaj se pa napravi, greva k očetu v goste.«

Ker mu ni nikoli nič odrekla, se je oblekla v navadno praznično obleko in šla sta v kraljev grad. Tam je bilo vse prav po kraljevo pripravljeno, gostovanje da še nikoli takega. Gresta k očetu in rečeta, da sta prišla v goste. Očetu pa še nista prišla nikoli tako nadležno, kakor ravno zdaj.

Pravi: »Ravno zdaj vaju je manjkalo, ko bodo tako veliki, imenitni gostje prišli k nam.«

»Kakšni in kdo pa so ti gostje?« vpraša zet kralja, »ki so tako imenitni, da je pripravljeno toliko zanje.«

Oče kralj: »Tisti, ki je premagal mojega sovražnika, je obljubil priti danes. Zato je toliko pripravljenega. Za vaju pri nas danes ni ostanka.«

Zet: »Ali poznate tistega, ki ste mu rekli priti v goste?«

Oče kralj: »Ne poznam ga.«

Zet: »Kaj pa bi bilo, ko bi bil jaz tisti, ki sem premagal sovražnika, pa bi mene pogostili?«

To govorjenje kralja razžali, saj meni, da se norčuje. Zet pa pravi:

»Oče, ali poznate tole zvezdo, ki ste mi jo sami pripeli na prsi po dobljeni zmagi?«

Oče kralj: »Jaz ti nisem dal nobene zvezde. Vidim pa, da je zvezda res tista, ki sem jo dal s svojih prsi tistemu junaku. Ali kdove, odkod jo imaš ti.«

Ker kralj ni verjel, pokaže zet prstane vseh treh kraljičen, ki jih je bil snel takrat.

Pravi: »Ali poznate tele prstane, ki sem jih dobil pri snemanju za vaše kraljične?«

Kralj gleda in gleda, vidi da so prstani ravno tisti, in ne ve, kaj bi si mislil. Pravi:

»Prstani so res mojih hčera. Vendar jih ti nisi snel. Kdove, od kod si jih dobil in kako so ti prišli v roko.«

Oni odveže glavo. In zlati kodri so kralju tako zabliščali v oči, da dolgo ni mogel spregledati. Zdaj se mu je vendar začelo dozdevati, da bi utegnil biti on tisti, ki je potolkel sovražnika, ki je takrat snel vse prstane. Nikakor pa mu ni hotelo iti v glavo, kje bi dobil tako lepo opravo in tolikšno vojsko.

Reče: »Res, da so tvoji lasje zlati in močno pričajo. Ali prej ne verjamem, da se mi pokažeš v najlepši opravi, ki jo je imel oni junak na tretjem snemanju, in prideš predme z vojsko, ki praviš, da si z njo potolkel sovražnika.«

Zet pravi: »Oče to se bo zgodilo kmalu, le nekoliko potrpite, da grem in pridem.«

In je šel h kobilici na trato, in od tam v vse tri votline. Napravil se je v obleko, ki jo je imel na sebi, ko je bil tretjič snemal. Iz prve, druge in tretje skale pelje s seboj celo vojsko, da je bilo vse glavno mesto v strahu. Zdaj šele se je oče kralj prepričal. Bil je tako vesel, da ga je kar objel in stisnil na srce, prav tako pa tudi njegovo ženo, svojo hčer. Odstopil je od vlade in dal njemu vse kraljestvo. Napravili so veliko gostovanje, radostno veselico, pri kateri ni bilo žive duše, da bi ne bila vesela.

Preden pa se je začela veselica, je odpeljal armade nazaj v skalne votline, ki so še zdaj ondi, če niso šle kam drugam, in čakajo, da pride čas zanje iti na vojsko pomagati pravičnim in potolči krivične.

Tudi po kobilico je šel tja na loko, da bi se ji treba ne bilo pasti po suhih travah. Vesel ji pove, kaj se je zgodilo in ona mu reče:

»Zdaj si dosegel srečo, ki se jo more doseči na zemlji. Dozdaj sem ti pomagala, zdaj pa je treba, da tudi ti rešiš mene.«

Saj sem prav zato prišel,« reče, »da te rešim te suhe paše in te peljem k sebi v kraljeve hleve, kjer ti ne bo manjkalo nobene reči. Nič ti ne bo treba delati. Vsak dan moraš dobivati obilno najboljše klaje, zobati deteljo in oves, karkoli ga boš poželela.«

Kobilica pa mu seže v besedo rekoč:

»Nisi me razumel prav. Nisem mislila takšne rešitve. Da me rešiš, ne potrebujem ne detelje ne ovsa. Samo glavo mi odsekaj, in je dovolj! A ti ni treba nič pomišljati in čakati. Stori, kar sem rekla. Ali mi boš ti glavo odsekal ali pa te bom jaz končala!«

Ker je videl, da nič ne pomaga braniti se, reče sam pri sebi:

»Boljše je, da jaz tebi glavo odsekam, kakor da pokončaš ti mene.«

Izdere meč in kobili je padla glava proč. In pred njim je stala deklica, krasna, prekrasna kraljična.

Pelje jo na svoj grad na gostovanje k veselici. Tja so bili povabili tudi v vojski ujetega kralja s sinom vred. Bili so se sprijaznili. In kraljevemu sinu je bila deklica tako všeč, da jo je vzel. Obenem so obhajali trojen god: god zmage in dve poroki. Poročili so tudi obe kraljični starega kralja.

Bila je taka veselica, da pod soncem nikoli lepše. Jaz sem tudi bil v svatih. Tako smo jedli in pili, da imam še danes usta mokra.