Katzenstein

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Šoštanj - Pusti grad Katzenstein
Gradovi in graščine v narodnem izročilu I
Janko Orožen
Žamberk
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


1. Katzensteinska klet[uredi]

V neposredni bližini katzensteinskega gradu je cerkev sv. Florijana; tik ob starem gradu je manjša cerkvica ali večja kapelica. Za to cerkvico pa svet močno bobni, kar je znak, da se znotraj nahaja obokana klet. Ta, klet ima svoje okno v živi skali. Kdor gre preko potoka na drugo pobočje, tisti to okno lahko vidi. Nedavno bi bil nekdo rad pogledal skozenj. Dal se je z vrvjo spustiti navzdol. Ali tam, kjer je lina, je skala toliko vbočena, da se ji ni mogel približati.

Trdna je ta klet. Trdni so bili sploh zidovi Katzensteina, kajti zanje so uporabljali soljeno malto. O tem so se zidarji prepričali leta 1927., ko so popravljali obe cerkvi; zadeli so namreč mestoma na stari zid.

V grajski kleti so sodi starega vina. Doge so že zdavnaj odpadle in vino drži samo vinski kamen. Neki možje so že skušali prebiti obok kleti, da bi prišli do vina. Ali njihovi napori so bili zaman, do vina niso mogli. Še danes je v kleti.

2. Črni Jurij[uredi]

Na, Katzensteinu je Črni Jurij služil za hlapca. Ker so z njim grdo ravnali, je vznejevoljen pobegnil iz službe in se podal naravnost k cesarju, kjer je prosil, naj ga zaposlijo.

Gesar je njegovi prošnji ustregel in Črni Jurij mu je tako marljivo delal, da mu je cesar na koncu obljubil za plačilo tisto stvar, ki si jo sam izbere, pa naj bo karkoli in kakršnakoli. Črni Jurij si je izgovoril topničarje in top. Ko mu jih je cesar dal, jim je ukazal, naj po vrsti razstrele vse gradove. Tako se je zgodilo. Gradovi so bili uničeni in nikdar več ne bodo vstali.

3. Žal žene[uredi]

Blizu Katzensteina je nad Grebeničkom vhod v dolgo podzemeljsko jamo, zijalko, ki se končava šele vrh Loma. V zijalki je velika votlina, ki pozneje prehaja v ozek hodnik, skozi katerega se je treba plaziti. Delajo se v njej kapniki in tujci jo radi obiskujejo.

V zijalki so nekoč živel žal žene. Posestniku Razpodovniku so vedno hodile pravit, kdaj naj seje bob. Celo pozimi so prihajale s takim naročilom. Razpodovniku je bob, ki ga je sejal po gladkem snegu, vedno zdrčal za leseno ograjo, kjer so ga pobrale žal žene, da so se z njim hranile, vendar je bob zrasel dovolj gost in je bogato obrodil.

Ena izmed žal žen je hodila k Razpodovniku ležat. Imela je lase silno dolge in spletene v kito, ki je ležala na tleh poleg postelje. Razpodovnikova žena se je radi tega razburjala. Šla je vprašat za svet gospoda župnika, ki ji je rekel, naj žal ženi položi kito v posteljo. Tako je napravila. Žal žena pa je v tistem trenutku vzkliknila: Pičila me je kača! ter je izginila. Tudi njene tovarišice so neopazno zapustile ne samo kraj, ampak tudi zijalko.

Danes jih v njej nihče ne vidi več. Ali v zgodnjih jutranjih urah se na tleh velike votline lahko opazijo sveže stopinje, čeprav bi se prejšnji večer vsi sledovi zabrisali.

4. Graščak s Katzensteina zgradi cerkvico sv. Florijana[uredi]

Vzhodno od Šoštanja je na nekem griču cerkvica sv. Florijana. Na tistem mestu je stal nekoč grad.

In v gradu so imeli veliko slavje. Prišlo je mnogo plemičev iz raznih krajev. V največjem veselju postane grajski hčerki slabo. Zapusti družbo in se gre sprehajat. Bilo ji je tedaj okrog dvanajst let. Ko pride pred grad, spleza na obzidje in se sprehaja po njem — bilo je namreč dovolj široko. Ko je bila na najnevarnejšem mestu, se ji po nesreči spodrsne in pade v prepad. Eden izmed hlapcev to vidi in hiti graščaku povedat o nesreči. Graščak je kar onemel. Zaobljubi se, da bo zgradil ob prepadu cerkvico, ako se hči ni ubila. Vsi hite pogledat v prepad, kaj je z njo. Glej čudo! Hčerka jim prihiti vesela naproti. Obsuli so jo z vprašanji. Ona pa jim pripoveduje: »Ko sem padala, se mi je zdelo, da me nosijo angeli. Ko sem dospela do dna, sem čutila, kakor da sem legla na pernico.«

Graščak je izpolnil svojo obljubo. Cerkvica še dandanes stoji. Posvečena je sv. Florijanu in jo obiskujejo pobožni romarji.