Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
| Prevedel Jelena Isak; prevod je bil objavljen v zbirki Katulovih Pesmi: Gaj Valerij Katul, 2000.
|
- Na mostu bi, mestece, rado plesalo.
- Slovesno opravo imaš, ne pa nade,
- da staro stebrovje tvoj ples bo zdržalo,
- le strah, da v močvaro se zruši, ko pade.
- Naj tebi na ljubo nov most se postavi,
- ki vzdržal bo praznikov hrupne parade,
- pred tem pa še meni veselje pripravi:
- dovoli, da vržem z mostu someščana,
- na glavo pogrezne se naj do podplata,
- kjer najbolj smrdi in je gosta, postana
- svinčena sivina močvirskega blata!
- Soli nima v glavi ta človek nobene,
- ne misli prav nič, kakor speč otročiček:
- soprog mlade deklice, cvetke zelene,
- (ki krhka je bolj kakor nežen kozliček
- in nege potrebna je več kakor trta),
- prav vse ji dovoli, ne zmeni se zanjo,
- ponoči ne vstane, kot jelša podrta,
- kot klada leži, ki je padla v kotanjo,
- in toliko čuti kot trhla ograja.
- Otrplež zabiti! Ne sliši, ne gleda,
- ne ve niti, kdo je, in ne da obstaja.
- Zato hočem z mosta pognati soseda,
- če moč je senilnega tipa zbuditi
- in v blatu pustiti dremljivost pradeda,
- kot mula v njem podkev pusti pod kopiti.
