Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
| Prevedel Marko Marinčič; prevod je bil objavljen v zbirki Katulovih Pesmi: Gaj Valerij Katul, 2000.
|
- Po forumu brezdelno sem postopal,
- ko Varus me povabi k svoji dragi.
- Takoj sem videl: cipica. In vendar,
- bila je duhovita, kar prikupna.
- Ko prideva, beseda dá besedo,
- in že se menimo o vsem mogočem.
- Nanese tudi na Bitinijo,
- in če iz nje potegnil sem kaj cvenka.
- Povedal sem resnico: dandanašnji
- še pretor se kaj klavrno podmaže,
- tem slabše spremstvo, zdaj kadar pretor
- je peder, ki požvižga se na spremstvo.
- »Gotovo« rečeta, »si si omislil
- vsaj nekaj tamkajšnje značilne robe,
- nosačev za nosilnico.« A jaz,
- da bi na deklico napravil vtis,
- začnem: »Tako slabo pa mi ne gre!
- Res sem naletel na zanič provinco,
- a osem mišičastih mož – malenkost!«
- (Imel pa nisem niti enega,
- ki bi na rame mu lahko naložil
- svoj stari in polomljeni ležalnik.)
- A ona, kot vlačugarki pritiče,
- me že prosjači: » Daj, Katul, posodi
- mi jih za hip, da me odnesejo
- do Sarapeja.« Jaz pa: »Čakaj, čakaj,
- ali sem rekel, da so moja last?
- Ne, zmotil sem se: Gajus Kina, ta je,
- ki si jih je v Bitiniji nabavil;
- a prava reč, njegovi ali moji,
- lahko jih uporabljam kakor svoje.
- Si res tako neznosno pikolovska,
- da pregrizuješ sleherno besedo?«
