Katul 10

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Katul 9 Pesmi (Katul) - X
Katul
Katul 11
Prevedel Marko Marinčič; prevod je bil objavljen v zbirki Katulovih Pesmi: Gaj Valerij Katul, 2000.
Dovoljenje: Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Po forumu brezdelno sem postopal,
ko Varus me povabi k svoji dragi.
Takoj sem videl: cipica. In vendar,
bila je duhovita, kar prikupna.
Ko prideva, beseda dá besedo,
in že se menimo o vsem mogočem.
Nanese tudi na Bitinijo,
in če iz nje potegnil sem kaj cvenka.
Povedal sem resnico: dandanašnji
še pretor se kaj klavrno podmaže,
tem slabše spremstvo, zdaj kadar pretor
je peder, ki požvižga se na spremstvo.
»Gotovo« rečeta, »si si omislil
vsaj nekaj tamkajšnje značilne robe,
nosačev za nosilnico.« A jaz,
da bi na deklico napravil vtis,
začnem: »Tako slabo pa mi ne gre!
Res sem naletel na zanič provinco,
a osem mišičastih mož – malenkost!«
(Imel pa nisem niti enega,
ki bi na rame mu lahko naložil
svoj stari in polomljeni ležalnik.)
A ona, kot vlačugarki pritiče,
me že prosjači: » Daj, Katul, posodi
mi jih za hip, da me odnesejo
do Sarapeja.« Jaz pa: »Čakaj, čakaj,
ali sem rekel, da so moja last?
Ne, zmotil sem se: Gajus Kina, ta je,
ki si jih je v Bitiniji nabavil;
a prava reč, njegovi ali moji,
lahko jih uporabljam kakor svoje.
Si res tako neznosno pikolovska,
da pregrizuješ sleherno besedo?«